Problematika neenakosti med spoloma si skupaj s problematiko (družbenih) razmerij (moči), ki jih pomaga ustvariti in vzdrževati, in problematiko širših družbenih razmerij, v katere je vpeta, nadeva različne izrazne oblike in govori različne jezike. Sploh v sodobnem času zahodnjaške vere v linearni napredek, ki naj bi vzporedno potekal na vseh življenjskih področjih hkrati, se zdi, da obnavljanje debate o (ne)enakosti spolov pogosto naleti na določeno mero nestrpnosti. V javnem diskurzu tako danes prevladujejo trije različni govori: legislativni, (kvazi)znanstveni in emancipatorični.

 

Gotovo drži, da se moramo zavedati pomembnosti že pridobljenih ustavnih pravic, ki ženskam omogočajo življenje v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami, pa vendar nam zgodovina boja za taiste pravice in konstrukcija spolne neenakosti nalagata kritično refleksijo ozadja družbeno-političnih okoliščin sprejemanja tovrstnih legislativnih rešitev. Če namreč po eni strani vemo, da je spolna neenakost del širših družbenih neenakosti, ki omogočajo družbeno praktično in miselno življenje ideje o moških, ki so utelešenje razuma, moči in intelekta in so superiorni ženskam, ki predstavljajo čustva, šibkost in iracionalnost, moramo po drugi strani razumeti tudi omejitev razumevanja spolne neenakosti (oziroma kakršnekoli družbene neenakosti) zgolj skozi prizmo obstoječe zakonodaje. Takšen pogled bi nas namreč odvrnil od dveh pomembnih, med seboj povezanih dejstev. Kritična refleksija družbeno-političnih okoliščin, ki o(ne)mogočajo sprejetje določenih zakonov, je namreč pomembna za analizo vzdušja oziroma duha časa, v katerem ideologije z mitologijami živijo med nami in v nas ter vplivajo na naša prepričanja o spolno primernem in pravilnem vedenju. Na tak način se naj bi kar iz narave moških in žensk rodile razlike, ki naj bi obstajale od vedno in za vedno, pri življenju pa jih ohranjajo najrazličnejše strategije, ki ženske vzgajajo in disciplinirajo v pridne, krotke, ubogljive in zapeljive pripadnice »šibkejšega spola«. Podatek, da smo v Sloveniji šele leta 2008 dobili sistematično urejen Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil obenem tudi prvi zakon, ki je nasilje natančno opredelil in definiral različne vrste le-tega, je ob tem zgovoren sam zase. Ni se nam treba vračati daleč nazaj v preteklost, da se spomnimo izrabljanja ustavne pravice žensk glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok za nabiranje cenenih političnih točk in uspešno iskanje medijskega prostora. Kot lahko vidimo na podlagi teh primerov, pregled doseganja stopnje enakosti med spoloma ne more slediti zadnji zapisani črki zakona, saj ta ne zagotavlja praktičnega življenja te enakosti v družbi. Delo se torej na tej točki še ne konča.

 

Naslednji govor, ki v javnosti razpreda o enakosti med spoloma, je (kvazi)znanstven in največkrat izražen v dveh skrajnih stališčih, ki (ironično) uporabljata isti modus operandi. Pojasnimo: čas, v katerem živimo, ni zamenjal religije z znanostjo, temveč je združil religijo s potrošništvom. To je obdobje new age gurujev in gurujk, ki mislijo, da rešujejo svet in nam za ceno 19,99 € poskušajo prodati razsvetljeni stik z našo lastno (moško ali žensko) naravo, v resnici pa samo reproducirajo kapitalistična gesla (»Just do it«) in preusmerjajo našo pozornost. Kakšno škodo nam pravzaprav delajo s tem, da moške in ženske prikazujejo kot dva nasprotujoča si pola, ki se ne moreta razumeti, zaradi česar se ženske poziva k različnim načinom (o)čaranja moških, da bodo lahko slišane (»Moški so z Marsa, Ženske so z Venere«)? Kakšnim strategijam podrejanja in discipliniranja žensk služi celoten produkcijski stroj new agea, ki razlik med spoloma ne le priznava (ne priznava seveda družbene konstrukcije teh razlik), ampak jih utrjuje v veri, da se jih ne da spremeniti? Ta (kvazi)znanstveni pristop se z nekaterimi znanstvenimi govori o enakosti spolov združi v prepričanju, da je njegova strategija oziroma ideja o razmerju (ne)enakosti med spoloma edina pravilna. Takšne ideje (pa naj si nadevajo še tako visokoleteče revolucionarne namere svojih ravnanj) seveda padejo že na prvem preizkusu demokratičnosti svojih prepričanj, saj so ekskluzivistične, ne dopuščajo drugačnih mnenj in s tem dejansko prispevajo k ustvarjanju še več družbenih neenakosti. Tudi tista vrsta znanosti, ki svojih ciljev ne vidi zgolj v služenju interesom kapitala, lahko namreč hitro obsodi drugače misleče, češ da njihovo mišljenje ni uporabno za svet, kot si ga predstavljajo oni. Med teorijami najradikalnejšega feminizma, ki pozivajo k uvedbi matriarhata, in idejo o svetu, ki bi presegal spolno pogojenost, so aktivna življenja, mišljenja in delovanja vseh nas, ki tukaj in zdaj živimo v okoliščinah razmerij spolne neenakosti. Strategije premišljevanja o statusu quo, ki ga omogoča binarna opozicija moški – ženska, morajo biti različne, a ne izključujoče. Nuditi morajo namreč prostor govora za tisti del populacije, ki se mu zdi, da je slišan (pre)malo. Delo se torej na tej točki še ne konča.

 

Spontano smo tako prišli do tretjega govora, ki ga je v družbi najmanj, to je emancipatorični govor. To je govor, ki se zaveda širše vpetosti neenakosti med spoloma v družbeno neenakost kot tako, in je govor, ki se zaveda, da bo z aktivnim poseganjem v to razmerje dosegel spremembo hegemonskih družbenih razmerij. Da bi tak govor sploh lahko bil slišan, pa moramo (ob podpori zakonodaje in vedenja) razkrivati vsakodnevne prakse izvajanja neenakosti med spoloma v družbi in družini. Razkrivanje in naslavljanje teh mikroideologij ter okoliščin njihovega nastanka in vzdrževanja bo šele omogočilo spremembo razmerij med spoloma. Delo se torej na tej točki šele začne.

 

Avtorica prispevka je naša kolumnistka Ana Pavlič.