»Oh, not again, please, Alex,« je bila reakcija kolega pravnika (in zgodovinarja) iz Londona, ko sem ob kavi komentiral določen kazenskopravni primer in ponovno »težil« s pomenom spoštovanja človekovega dostojanstva, enakosti in enakopravnosti pri razumevanju (v konkretnem primeru) pravnih načel ter nasploh s civilizacijskim pomenom le-tega za človeštvo v razpravi, v okviru katere se pričakuje predvsem razpravljanje o postopkovnih načelih, definicijah kaznivih dejanj in drugih podobnih zadevah. Ampak to sploh ni ključno.

 

Enakost je preprosta beseda, ki ljudi pogosto vzpodbudi k razmišljanju in tudi k strastni razpravi. Slišimo in preberemo lahko različna mnenja o vlogi enakosti v današnji družbi, od stališč, da je to nekakšen trend 21. stoletja, posledica neoliberalizma ali pa prekomernega uživanja avokada (»milenijci«), do težkih humanističnih in družboslovnih razprav ter teorij. Vse našteto je seveda pomembno in pripomore k razpravi o enakosti, vendar sam pogrešam razpravo o tistem osnovnem pomenu enakosti, ki pravi, da enakost predstavlja spoštovanje sočloveka, in sicer ne glede na to, ali se od nas razlikuje glede na spol, narodnost ali kaj drugega. In prav temu posvečam današnjo kolumno. Mogoče zveni preveč preprosto; vendar, če pomislimo, ali je res tako enostavno (in samoumevno) spoštovati sočloveka? To nam včasih predstavlja izziv že v osebnih odnosih s prijatelji, partnerji in družino, ko se ne strinjamo oziroma ne razumemo – kaj šele pri ljudeh (skupinah ljudi), ki v našem življenju ne igrajo bistvene vloge. Upoštevanje in spoštovanje enakosti ima konkretne posledice na posameznikovo življenje in širše na družbo.

 

 

Nedolgo nazaj sem med branjem o parlamentarnem procesu ukinjanja trgovine s sužnji v Veliki Britaniji naletel na zanimivo ime: Hannah More.

 

Hannah More je v 18. stoletju odraščala v Angliji. V omenjenem obdobju (in na tem območju) so imele ženske jasno, vnaprej določeno družbeno vlogo. Gospa More je imela srečo, saj je bil njen oče ravnatelj, ki jo je že od mladega izobraževal na domu. Drugi načini za pridobivanje izobrazbe ji niso bili dostopni. Odrasla je v osebo, ki je s svojimi družbenimi aktivnostmi in aktivizmom v veliki meri prispevala k dostopnosti izobrazbe za ženske (Mayberry 2014). Prav tako je s svojo kampanjo za osveščanje javnosti o nesprejemljivosti suženjstva bistveno in vsebinsko prispevala k parlamentarni razpravi, ki se je zaključila s prepovedjo trgovine s sužnji. Izobrazba ji je kot ženski oziroma človeku v tistem času dala moč in možnost za spreminjanje družbe in vplivanje na njen nadaljnji razvoj (Carey 2005, 107–109). O tem obdobju in o Hannah More bi lahko zapisal še veliko več, vendar je bistvo v tem, da je bila kot pripadnica družbe zaradi svoje izobrazbe do neke mere opolnomočena – in prav to je imelo kasneje konkretne posledice. S tem želim poudariti, da upoštevanje enakosti in, širše, človekovega dostojanstva ne deluje izključno v dobrobit posameznika, temveč je koristno tudi za širšo družbo.

 

Seveda smo ljudje različni in nikakor ne govorim o nekakšni čarobni rešitvi, ki bi v družbo prinesla mir in blagostanje. Poudarjam enakost kot pomembno načelo, ki v svoji ‘definiciji’ vključuje spoštovanje do sočloveka. Prav to lahko odstrani mnogo ovir pri posameznikovem prispevanju družbi in seveda pri izboljševanju kakovosti njegovega ali njenega življenja. Mogoče vse to zveni ‘filozofsko’ v napačnem pomenu besede, ampak ko sem poslušal ljudi, ki so jim bile kršene človekove pravice, ki so bili podvrženi diskriminaciji na podlagi spola, narodnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin, mi na pamet niso prišli samo pravni postopki, določene ustavne in druge pravice, temveč dejstvo, da kršitev pravic oziroma dostojanstva ljudi pomeni neposreden vpliv na kakovost njihovega življenja, bolj konkretno na njihovo dobro počutje, srečo in skratka na njihov vsakdan.

 

Enakost je torej mnogo več kot družbeni pojem, ki ga lahko tudi normativno urejamo v različnih predpisih; je nekaj, kar ima (ob /ne/upoštevanju) neposreden učinek na naš vsakdan. S tem izzivom se ne soočamo samo danes, torej ne govorimo o nekem novem družbenem pojavu. Vloga človeka v družbi, odnosi med različnimi ljudmi ter med ljudmi in oblastjo so že tisočletja prisotni v človeški družbi, kar je na primer razvidno iz besedil mislecev iz različnih delov sveta in kultur (Aristotel, Mencius, Ashoka in dugi) (Bronkhorst 2001, 9–13; O’Manique 2003, 5–8; Talbot 2005, 37–39).

 

Marsikdo bi ob branju tega besedila lahko izpostavil, da mešam koncepte človekovih pravic, pravnih pravic (v smislu temeljnega upravičenja in pravovarstvenega zahtevka), enakosti in enakopravnosti. Vsekakor to ni moj cilj, vseeno pa omenjeni koncepti temeljijo na skupni ideji – in ta je dostojanstvo človeka. Lord Walker je na primer v sodbi, ki se je sicer nanašala na diskriminacijo na podlagi starosti, zapisal (zame bistveno) trditev, ki se glasi: »/…/ na področju človekovih pravic predstavlja diskriminacija ravnanje, ki mu velja močno nasprotovati, saj zanika samo bistvo človekovega dostojanstva in enakosti.« (»/…/ in the field of human rights, discrimination is regarded as particularly objectionable because it disregards fundamental notions of human dignity and equality before the law.«) (R (Carson and Reynolds) v Secretary of State for Work and Pensions 2005, UKHL 37, para 49). Želel je torej podariti, da je dostojanstvo človeka pomembno in da kršitev oziroma negacija dostojanstva predstavlja toliko težjo kršitev v pravu, ker posledice takšne kršitve predstavljajo hujši poseg v kakovost posameznikovega življenja. Ko bomo prebirali članke ali poslušali prispevke o enakosti med spoloma, človekovih pravicah in beguncih, je zato prav, da poleg pravnih in političnih stališč hkrati presojamo tudi neposredni človeški vidik, ki je danes nemalokrat pozabljen. Na primer, ko govorimo o begunskem valu, ne bi smeli govoriti o nekem abstraktnem valu mase ljudi, ampak o posameznikih, ki so v težki življenjski stiski ter so nam v marsičem podobni in se pravzaprav ne razlikujejo toliko od nas, in sicer iz preprostega razloga – ker so ljudje. Takšna realnost se pri neenaki obravnavi in kršenju človekovih pravic pogosto izgubi v kopici postopkov in definicij, ki nas (nehote) oddaljijo od dejanskega problema in spremenijo stisko posameznika ali skupine ljudi v probleme, ki so ‘zgolj’ predmet uradnih postopkov.

 

Naj poudarim, da je pravna predvidljivost prav tako pomembna kot družbene vrednote in norme, vendar vseeno mislim, da ne smemo pozabiti temelja oziroma izhodiščne ideje enakosti, človekovih pravic, enakopravnosti, pravičnosti ipd. – razumevanja človekovega dostojanstva. Pri tem naj spomnim še na naslednji del preambule Splošne deklaracije človekovih pravic, ki kot mednarodni pravni in politični dokument predstavlja ključni mejnik človeštva: »/…/ ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva.« (Splošna deklaracija človekovih pravic 1948, preambula).

 

Avtor prispevka je naš kolumnist Aleksander Jakobčič.


Literatura:

Bronkhorst, Daan. 2001. The Universal Declaration of Human Rights: Origins, Significance, and Future. V Dealing With Human Rights: Asian and Western Views on the Value of Human Rights, ur. Martha Meijer, 6–36. Tampa: World View Publishing.

 

Carey, Brycchan. 2004. Hannah More (1745-1833). Dostopno prek: http://www.brycchancarey.com/abolition/more.htm (1. 3. 2018).

 

Mayberry, Tom. 2014. Bicentenary of the 1807 Abolition of the Slave Trade Act. Dostopno prek: http://www.bbc.co.uk/somerset/content/articles/2007/03/20/abolition_hannah_more_feature.shtml (1. 3. 2018).

 

O’Manique, John. 2003. The Origins of Justice: The Evolution of Morality, Human Rights, and Law. USA: University of Pennsylvania Press.

 

R (Carson and Reynolds) v Secretary of State for Work and Pensions 2005, UKHL.

 

Splošna deklaracija človekovih pravic. 1948. Sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne

Skupščine št. 217 A (III), 10. December.

 

Talbott J, William. 2005. Which Rights Should Be Universal? New York: Oxford University Press.