Jasno je, da smo v dobi informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zato je treba že na samem začetku zapisati, da je uporaba interneta na pomemben način spremenila interakcije in ustvarila nove oblike le-teh ter hkrati sprožila proces paranacionalne kulture, ki združuje globalno povezanost in lokalno specifičnost. Iz tega izvira dejstvo, da gre pri internetu (ali pa pri IKT nasploh) za fenomen, ki je odporen na politični red posamezne države in lahko hkrati zavede politično vodstvo le-te. To se je lepo videlo pri vprašanju o tem, kdo od slovenskih športnikov bo nosil zastavo na olimpijskih igrah v Pjongčangu. Takrat je (nova) javnost – oziroma postmoderni posamezniki – s svojimi spletnimi komentarji (‘trolanjem’) dosegla to, da se je Jakov Fak odpovedal kandidaturi za funkcijo zastavonoše, četudi je kasneje osvojil srebro in na najboljši način utišal slehernega posameznika, ki tvori del nove javnosti in hočeš nočeš v tej novi realnosti ali razumevanju sveta deluje kot politični subjekt. Seveda bo na tej točki vsakdo rekel, da v tem primeru ni bilo zavedeno politično vodstvo te države, a kaj drugega je Olimpijski komite Slovenije (OKS) kot institucija, ki se, podobno kot vse ostale, odziva na politične impulze.

 

V letošnjem letu na različnih platformah zaznavam vse večje poudarjanje pomena politične kulture, ki skrbi za prenašanje političnega znanja v najširšem pomenu in se s tem tudi sama ohranja. Terminu politična kultura bi lahko posvetili kolumno ali dve, zato se v podrobnosti ne mislim spuščati, je pa ključen v luči pomembnega gibanja #MeToo, ki ga je v Slovenijo pripeljal Inštitut 8. marec in o katerem članke objavlja tudi nacionalna RTV. Sam bi se osredotočil predvsem na ostro izjavo Michaela Hanekeja, ki je gibanje #MeToo označil za ”novo obliko puritanstva, obarvanega s sovraštvom do moških”. Bolj kot prispevek bodejo v oči spletni komentarji te (nove) javnosti oziroma postmodernih posameznikov, ki jih determinira tudi pojav nove identitete. Slednja je inherentno povezana s kibernetskim prostorom, saj tam postaja nestabilna, deljena, razpršena, tekoča in predvsem manipulativna. Kitchin je že leta 1998 dejal, da raztelešena narava komuniciranja in relativna avtonomnost omogočata, da je posameznik sprejet na osnovi tega, kar reče, in ne osnovi svojega videza ali naglasa. Danes pač več ni moderno, da si feminist, je pa moderno, da si politično nekorekten.

 

OD ČAROVNIC, KI JIH VODI SOVRAŠTVO DO MOŠKIH, DO GRDOB, KI ZAVIDAJO LEPIM ŽENSKAM 

Avstrijec Michael Haneke, eden najuglednejših evropskih režiserjev, je podal ostro kritiko gibanja #MeToo. Dejal je, da je gibanje #MeToo sprožilo ”lov na čarovnice, ki bi moral ostati v srednjem veku”, pri tem pa je imel očitno pred očmi perzijskega kralja Khosrova II., ki je imel v sedmem stoletju v lasti kar 12.000 žensk, ali pa reklo kralja Kerksesa I., ki je dejal: ”Naj zame izberejo čudovite device in naj v vseh provincah imenujejo ljudi, ki bodo pomagali izbrati sleherno čudovito mlado devico.” A naj vas to ne zavede, 75-letni Michael Haneke verjetno nima toliko žensk, prav tako pa ni živel v srednjem veku, da bi iz prve roke vedel, kako je takrat potekal lov na čarovnice. Zagotovo pa se spomni leta 1998, ko so Billa Clintona, najmočnejšega človeka na svetu, laži o spolnih aktivnostih z mlado pripravnico skorajda stale predsedniškega stolčka. Ali pa leta 2011, ko je Dominique Strauss-Kahn, direktor Mednarodnega denarnega sklada, zaradi obtožb, da je posilil hotelsko sobarico, dejansko izgubil službo. Zagotovo pa se bo spomnil Donalda Trumpa, ki je navkljub posnetku, na katerem je dejal, da je treba ženske zgrabiti za spolovilo, zmagal na ameriških predsedniških volitvah.

 

Skupni imenovalec vsega naštetega je nadlegovanje. To je problem geostrateških razmerij, ki bi ga nacionalna RTV z lahkoto orisala in popisala ter s tem vsaj malce zajezila popravo komentarjev sovražnih ‘internetnih trolov’, ki avstrijskemu režiserju, ki pojma politična kultura (še) ni usvojil, v vsem prikimavajo. Ti postmoderni posamezniki se v kibernetskemu prostoru dobro znajdejo tudi zato, ker ta odpira možnost menjavanja identitete, s tem pa postaja posameznik sam in z eno samo omejitvijo, in to je konstrukcija sebe v tej ‘namišljeni družbi’. V kibernetskem prostoru so družbeni status, starost, spol, etničnost, religija in druge okoliščine relativno nepomembne, postmodernost pa se v tem kontekstu veže na družbeni fenomen, na premostitev obvezujočih in določujočih ovir in meja na vseh področjih vsakdanjega življenja. Postmoderni posamezniki, ki tvorijo (novo) javnost in ki jih determinira nova identiteta, dobivajo vse pomembnejšo vlogo v diskurzu, so nepredvidljivi, fragmentirani, spremenljivi, postajajo aktivni in hkrati distancirani od specifičnega konteksta uporabe. Komentarji teh postmodernih posameznikov, ki so odvisni predvsem od informacij in stališč, ki jih posredujejo množični mediji, pa jasno pokažejo na močan boj med agendami, definicijami in interpretacijami, ki jih ustvarjajo diskurzi v medijih. Ja, boji za všečkanost komentarjev postmodernih posameznikov so hudi; celo tako zelo, da politična korektnost postane zgolj še eden izmed okraskov v demokraciji. Na tej točki še kako veljajo besede nekdanjega urednika časnikov La Repubblica in L’Espresso Tommasa Cerna, sicer kandidata za senatorja italijanske demokratske stranke, ki je dejal: ”Novinarji ne opisujejo stvarnosti, ampak ustvarjajo politiko, ne da bi to odkrito priznali. Zato sem se odločil, da bom zapustil tribuno, na kateri vsi žvižgajo, in stopil na igrišče – da še meni malo zažvižgajo.” In točno temu so namenjene poenostavljene refleksije gibanja #MeToo – v trenutku, ko so komentatorji gibanju pavšalno nalepili etiketo feminizma in se hkrati niso poglobili v trditev Alamine Barbour, ki je ponudila kritiko feminizma z besedami, da je ”žensko gibanje prvo gibanje v zgodovini, ki se vojuje brez sovražnika”, so zgrešili samo bistvo gibanja #MeToo. Nihče še ni bil feminist zato, ker je stopil v bran ter ponudil moralno in funkcionalno ogrodje osebi ženskega spola, ki je bila nadlegovana. Tistemu, ki je nadlegovan, ponudiš enako ogrodje ne glede na spol in druge okoliščine. Nekoč si bomo morali naliti čistega vina in v vsej svoji politični korektnosti odgovoriti na zlobne komentarje, ki pravijo, da so feministke čarovnice, ki sovražijo moške, in grdobe, ki zavidajo lepim ženskam. Pri tem pa bo potrebno veliko politične volje in poguma, da bo po političnem parketu korakalo več politikov kova Justina Trudeauja in Baracka Obame, ki brez sramu izustita, da sta feminista.

 

Če vas tudi to ne prepriča, pa si velja izposoditi besede teologa in luteranskega škofa Martina Niemölerja, ki je dejal: ”Ko so prišli po socialiste, sem bil tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem bil tiho, ker nisem bil član sindikatov. Ko so prišli po Jude, sem ostal tiho, ker nisem bil Jud. In potem so prišli pome, pa ni bilo nikogar več, da bi spregovoril.”

 

Avtor prispevka je naš kolumnist Faris Kočan.