Trend posploševanja in nekritičnosti v post-faktični dobi je nekaj, čemur lahko zadnji dve leti sledimo povsod po svetu – lažne novice so postale del vsakdana, obdajajo nas na vsakem koraku in so nepogrešljiv element za izgradnjo kulture strahu ter širjenje stereotipov in predsodkov. Nesporno je, da se tovrstno poročanje izrablja za usmerjanje javnega diskurza v prid posameznih entitet s parcialnimi interesi in kot pribito drži, da tudi ta način medijskega postopanja (kakor vsak drugi) neizprosno vpliva na oblikovanje javnega mnenja in družbene realnosti. Ne glede na to pa se ljudje še zmeraj ozirajo za tistimi, ki naj bi v posamezni družbi veljali za predstavnike moralne avtoritete. Tem svetilnikom človeške integritete še zmeraj slepo zaupamo – včasih, ker se nam zdi, da nismo v položaju posegati v intelektualno srenjo in včasih zato, ker menimo, da enostavno nimamo zadostnega vedenja o visokoletečih teoretskih konceptih. Tako pustimo tem t. i. predstavnikom moralne avtoritete ogromen manevrski prostor, pri čemer pa niti slučajno ne podvomimo v njihovo strokovnost ter dobronamernost. Veseli me, da kot družba še znamo kolektivno zaupati. Vendar pa se bojim, da golo zaupanje več ne more biti postulat, na katerem izgrajujemo svoje percepcije zaznanega. Kaj se namreč zgodi, ko odpove še ta segment? Kaj se zgodi, ko se začne moralna avtoriteta odklanjati od idealov, ki naj bi jih predstavljala, in s tem nevede tudi sama reproducirati informacije zgolj zavoljo všečnosti, ne glede na njihovo vsebinskost in dejanske posledice v družbi?

 

Točno pred enim tednom, se je Varuhinja človekovih pravic odzvala na intervju časnika Svet kapitala, ki naj bi povzel vsakdanje navade uspešnih ljudi. Vendar pa se je tekom odgovarjanja na vprašanja, vede ali nevede, zapletla v resno potvarjanje spolnih stereotipov.  

 

Vprašanja novinarke prav gotovo niso reflektirala kritičnega razumevanja dinamike spolnih vlog v družbi, vendar se na tem mestu ne bi zapletala v nepoznavanje aspektov problematik enakosti spolov s strani laične javnosti. Intervjuvanka je namreč imela med drugim tudi priložnost opozoriti na morebitne kočljivosti in neprimerno obliko vprašanj, v kolikor bi slednje zaznala – vendar s strani Varuhinje tega ni bilo zaslediti. Tako je na vprašanje o pomenu prispevka “ženskega dotika” v vodilnih kadrih podjetja, raje odgovorila z naštevanjem osebnostnih značilnostih, ki naj bi jih posedovale ženske in pa takšnih, ki po njenem mnenju pritičejo moškim na vodilnih položajih. Tovrstne navedbe so vsekakor več kot neprimerne, saj na podlagi binarnega dojemanja spola razmejujejo med tipično ženskimi in tipično moškimi osebnostnimi lastnostmi. Problematičnosti slednjih se ljudje v družbi že tako ali tako premalokrat zavedajo in tovrstne stereotipne predstave sprejemajo kot samoumevne, vendar pa je naloga Varuha človekovih pravic, da deluje v smeri boja proti slednjim, ne pa da le-tem z javnimi izjavami vede ali nevede daje še večjo težo. Potrebno je namreč zavedanje, da so lahko v intervjuju izpostavljene značilnosti – tako tekmovalnost, narcisoidnost, zavist in pa tudi neprijetnost –osebnostne lastnosti, ki jih lahko posedujejo bodisi moški bodisi ženske. Vsakršne trditve o bolj pogosti prisotnosti katere od osebnostnih lastnosti pri posameznikih in posameznicah je zgolj in izključno posplošeno sklepanje o vedenju, sposobnostih in interesih oseb na podlagi njihovega spola, kar pa ustvarja nerealno in nepravično družbeno predstavo o moških in ženskah. V resničnem življenju namreč niti vse ženske, niti vsi moški ne ustrezajo takšnim opisom. 

 

Vprašanju o »enakopravnosti moških v svetu žensk« je ponovno sledil nekorekten odgovor, ki nikakor ni bil osnovan na postulatih, ki gradijo koncept človekovih pravic. Z izjavo »/…/ žal že srečujemo moške, ki so izgubili zdravo moškost in so poženščeni, in ženske, ki so ob prijetno ženstvenost in so prave možače.«, je Varuhinja eksplicitno izpostavila nerazumevanje problematike spolnih vlog in stereotipov, ki naj bi prednjačili v laičnih, ne pa strokovno osveščenih segmentih družbe. Te izjave ni mogoče upravičevati v luči novodobnih trendov, ki moške na vsakem koraku opozarjajo na to, da niso dovolj možati – slednji namreč ne odražajo nikakršnih dejstev ali argumentiranih stališč, še manj pa etične drže oziroma ravnanje v duhu spoštovanja človekovih pravic in načela nediskriminacije. Ne samo, da je enakopravnost v svetu enovita – ne ločujemo med enakopravnostjo moških v svetu žensk in obratno; spol je tudi osebna okoliščina, ki zaznamuje prav vsakega, vendar se moramo začeti zavedati, da ta ne pogojuje ničesar, še najmanj pa osebnostnih lastnosti, vedenja in interesov. Nič ni torej narobe s tem, če imajo posamezni moški nekatere značilnosti, ki v skladu s spolnimi stereotipi pritičejo ženskam in obratno – nič ni narobe, če ženske zaznamujejo lastnosti, ki bi jih naj, v skladu z družbenimi predstavami, sicer posedovali moški. Varuhinja se je na tem mestu torej ponovno ujela v govorico spolnih stereotipov, za katere upamo, da jih bo s svojimi sodelavci znala v prihodnje prepoznati ter nanje podati kritično refleksijo, ne pa medijski javnosti postreči z golo reprodukcijo slednjih.

 

Problematičnost izjav dobi še toliko večjo težo zaradi položaja, ki ga Vlasta Nussdorfer zaseda – Varuhinja človekovih pravic bi si namreč morala prizadevati za odpravo takšne vrste govora ter za dostojanstvo in spoštovanje človekovih pravic slehernega posameznika in posameznice. Kot predstavnica moralne avtoritete si namreč absolutno ne more privoščiti tovrstnih spodrsljajev, saj s tem, kot nekdo z več vpliva, zgolj dodatno utrjuje in ukoreninja stereotipne predstave še globlje v družbene pore. Posledično s tem omogoča družbi, da dvomi v legitimnost boja za enakost spolov, čeprav bi morala delovati ravno nasprotno.

 

Zakaj so spolni stereotipi problematični?

Vpliv spolnih stereotipov je v veliki meri marsikomu neviden, vendar njegova daljnosežnost ne pozna meja. So vseprisotni in v naši družbi velikokrat sestavni del vseh faz socializacije – primarne, sekundarne in terciarne. Njihova problematičnost ima vsaj dve poglavitni plati, in sicer nerealistična pričakovanja, ki jih spolni stereotipi predpostavljajo, ne upoštevajo oseb, ki se ne opredeljujejo znotraj pravno prepoznane binarne dinamike spolov, s čimer slednje popolnoma izključujejo iz diskurza. Druga problematična plat spolnih stereotipov in spolnih vlog pa je zajeta v možnosti upravičevanja seksizma s pomočjo slednjih. Seksistične izjave se namreč napajajo iz neutemeljenih pričakovanj, ki jih posamezniki in posameznice gojijo do določenega spola.

 

Seksizem postane še posebej problematičen, ko se manifestira na agresivne načine. Stereotipi in predsodki namreč ne vplivajo zgolj na mišljenje in čustvovanje ljudi, temveč tudi njihovo vedenje. Tolmačenje šal in zmerljivk, ki temeljijo na stereotipnih predstavah tako ni jemati zlahka, kakor se to zdi na prvi pogled. Slednje namreč dajejo legitimen povod in podstat hujšim oblikam manifestacije spolnih stereotipov. Kot dober primer resnosti obstoja in reproduciranja stereotipov nam lahko služi deset faza obnašanja ljudi, ki privedejo do genocida. Med slednjimi je Gregory H. Stanton utemeljil tudi predsodke in stereotipe, in sicer v tretji fazi, ki opredeljuje diskriminacijo. Ta je tudi najpogostejša oblika zavedne ali nezavedne manifestacije spolnih stereotipov v družbah Zahoda v 21. stoletju.

 

Da bi se torej izognili diskriminatornim praksam in drugim, še hujšim oblikam spolnega nasilja, je potrebno temeljito nasloviti spolne stereotipe, saj ti služijo kot razlogi za upravičevanje takšnega vedenja. Varuhinjo zatorej pozivamo, da ob naslednjem intervjuju spolne stereotipe naslavlja z vso resnostjo ter s tem konstruktivno pripomore k ozaveščanju o problematičnosti slednjih in njihovemu odpravljanju.

 

 

Kolumna izraža stališče Inštituta za proučevanje enakosti spolov do zapisa “Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic”  v reviji Svet Kapitala (Delo), dne 11. marca 2018.