Še nekaj dni in končal se bo še en mesec marec. Za leto dni bodo mediji in statistični uradi v predale zaklenili bolj ali manj zmanipulirane interpretacije o ženskah v znanosti, ženskah v gospodarstvu, ženskah na vodilnih položajih in podobnem. Ženske, ki so spremenile svet, se bodo umaknile z naslovnic, iluzijo o življenju v svetu enakosti bodo vsake toliko časa zmotili le še naslovi o najbolj krutem nasilju nad ženskami. Kakorkoli že gledamo na marec kot na mesec žensk, moramo priznati, da je letošnji marec zahvaljujoč slavni falangi iz Hollywooda, ki je podprla gibanje #metoo (#jaztudi), omogočil več medijskega prostora za naslavljanje nasilja nad ženskami kot enega izmed ključnih problemov življenja žensk v sodobni družbi.

 

Ko sem prebirala in poslušala izpovedi teh junaških žensk tako o normaliziranem nasilju naših vsakdanjih življenj kot o najbolj surovih izkazih prevlade fizične moči nad žensko, sem si zaželela, da bi na podoben način spregovorile še ženske, ki so postale žrtve določenega dela javnosti zgolj zato, ker so uveljavile svojo ustavno pravico in se odločile za umetno prekinitev nosečnosti. Razumevanje tega pomembnega civilizacijskega napredka, ki ga lahko ženske na naših tleh uživajo vse od leta 1977 (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok), se ne sme zaustaviti in končati pri zloglasnem 55. členu Ustave Republike Slovenije (Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.). Tam se mora preverba dejanskega življenja te ustavne pravice v praksi pravzaprav šele začeti.

 

Mene namreč pri vsem tem ne zanimajo podatki o upadanju števila splavov v primerjavi s številom rojstev (ki pomirjajo tiste, ki jih plaši absurdna ideja, da bo pravica da splava pripeljala do iztrebljenja naše vrste); mene zanimajo izkušnje, bolečine in travme, ki jih (morajo) doživeti ženske, ki se za ta korak odločijo. Glede na to, da živimo v družbi, ki s sklicevanjem na taisto ustavo (39. člen: Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.) omogoča izražanje stališč o ponovnem premisleku o obstoju te pravice in se na svobodno izražanje mnenj sklicuje tudi, kadar nasprotniki splava opravljajo javne molitve pred ginekološko kliniko, si želim, da bi se javnost zanimala za in slišala tudi ženske, ki so v teh primerih žrtve družbene nestrpnosti. Leta 2015 se je za umetno prekinitev nosečnosti odločilo 3682 žensk. Ali nas ne bi kot demokratično družbo, utemeljeno na načelih pravne države, moralo zanimati, kako poteka izvajanje ustavnih svoboščin v praksi? Mene zanima, kako so se ženske, prizadete zaradi osebne stiske, ki jih je privedla do takšne določitve, spopadle s stisko, ki je splavu (šele) sledila. Ali ne bi bila ravno analiza odziva njihovih zasebnih in javnih skupnosti edini pravi test demokratičnosti tega vprašanja? Ustavno zagotovljena pravica ni dovolj, če izvajanje te pravice za ženske kasneje pomeni izpostavljenost obsojanju, ki sovražni govor skriva za masko svobode izražanja. Ali so si v takem okolju ženske sploh upale o tem s kom govoriti? Kako so doživljale odnos strokovnega osebja v bolnišnici, ko so se odpravile splavit, in kako so se počutile, če so nekaj metrov stran za njihovo dušo molili? Kako se počutijo te ženske danes, ko dobivajo iz javnosti jasna navodila o pravilnosti svojega okrevanja (ki se mora končati z obžalovanjem) in so označene kot nemoralne grešnice, če si po opravljenem splavu še želijo spolnosti s svojim partnerjem, v njej celo uživajo ali pa si morda celo želijo otroka?

 

Vzpostavljanje okolja, v katerem je ženskam onemogočeno, da ko to izkušnjo prebolijo, zaživijo brez obžalovanja, je nevarno in nedopustno početje. Odločitev za splav je težka odločitev posameznice, zaradi sprejetja katere se v demokraciji ženske ne bi smele počutiti napadane, ponižane ali dolžne zagovarjati komurkoli. Ta odločitev niti ni edina težka odločitev, ki jo ženske v svojem življenju sprejmemo – ali pa ne. Je pa ena redkih, o katerih javnost govori brez upoštevanja minimalnih standardov empatije in demokracije. Demokracija nam v resnici nalaga vsakodnevno izgradnjo takšne skupnosti, ki bo ženskam omogočila, da se za svoje odločitve svobodno odločimo, mi vsi pa jih ob tem – ne glede na to, ali se z njihov izbiro strinjamo ali ne – podpremo. Če pozabimo na to, da se moramo zavedati, da priborjene pravice žensk niso od vedno in za vedno, se nam lahko pred očmi hitro ponovi hrvaški scenarij z začetka leta 2017, ko je moralo tamkajšnje ustavno sodišče presojati o ustavnosti zakona, ki omogoča splav. Zato me v resnici zelo žalosti in čisto nič ne čudi, da te ženske v naši družbi molčijo. Namesto njih pa o njih govorijo večinoma samo tisti, ki jih obsojajo. Svet, v katerem bi spregovorile same, še ni bil izbojevan. En marec na leto za to ne bo dovolj.

 

Avtorica prispevka je naša kolumnistka Ana Pavlič.