»Žan pa dobi drugi kos torte, on je tudi punca, haha!« je, pospremljeno z glasnim smehom, vzkliknil Žanov brat na praznovanju rojstnega dne. Trenutek pred tem je njuna mama – da bi preprečila bratski prepir o tem, kdo dobi prvi kos torte – glasno povedala, da gre prvi kos na krožnik njune mlajše sestre, »ker je punca«. Prej zadovoljna in nasmejana sestrica je ob nadaljnjem prepiru med svojima bratoma (»Jaz pa res nisem punca! Ti si!«) malce zmedeno obnemela, nato pa tiho in mirno pojedla svoj kos torte. Ob vsem vrvežu so vsi trije otroci na prepir kmalu pozabili in že stali v vrsti za sladkorni repete, sama pa sem, kot je v moji navadi, pričela secirati to na videz vsakdanjo izmenjavo otroških zbadljivk in reakcij.

 

Otroci nenehno opazujejo svet, preučujejo ljudi in razlike med njimi ter presojajo na podlagi tega, kar vidijo in slišijo o teh razlikah. Do prvih rojstnih dni lahko večina dojenčkov razlikuje med moškimi in ženskimi obrazi, vendar so odrasli tisti, ki jim povedo, kaj določenemu spolu pritiče (»Ti torto dobiš prva, ker si dekle.«), kar otroci tudi sprejmejo (pojedo prvi kos torte brez pritoževanja). Otroci se naučijo, da je njihov spol pomemben, ker ga nenehno poudarjamo v čisto običajnem pogovoru: »Dobro jutro, fantje in dekleta«; »Kakšna pridna punca«; »Tale gospod pa sprehaja psa«. To otrokom pove, da je spol resnično pomemben – zakaj bi ga sicer drugače z govorico označevali sto in enkrat na dan?

 

Ko se otroci pričnejo zavedati, da je v svetu odraslih spol pomemben, pričnejo ustvarjati črno-bele ugotovitve o njegovem pomenu – oblikujejo poenostavljena in toga pravila o tem, kaj »ti torto dobiš prva, ker si dekle« pravzaprav pomeni. Ta poenostavljena pravila so stereotipi. So kognitivna bližnjica – naši možgani so zgrajeni za hitre odločitve. Na podlagi primerov, ki jih otrok vidi v svetu odraslih okoli sebe, se tako morda odloči, da ženske zanj/o skrbijo, ko zboli, ženske kuhajo in so večinoma učiteljice. Moški igrajo nogomet in so gasilci, pogumno gredo v boj in akcijo. Vendar pa moški nikoli ne kuhajo in ženske nikoli ne gasijo požarov. Otrok spozna razliko v moči med spoloma, ko na primer opazi, da so bili vsi dosedanji predsedniki Združenih držav Amerike in Slovenije moški.

 

Morda celo misli: če najmočnejši položaj v državi vedno zasedajo moški, so moški po naravi sposobnejši za ta položaj kot ženske. Christia Spears Brown, psihologinja z Univerze v Kentuckyju, pravi, da se otroci glede na to, kaj zaznavajo v okolju, odločijo, da »med fanti in dekleti obstaja veliko bistvenih in prirojenih razlik«. Otrok tako prične graditi stereotipne predstave o ‘naravi’ spolov, ki se jim prične tudi podrejati in prilagajati – delno tudi zato, ker je za takšno obnašanje nagrajen. Raziskave kažejo, da starši (posebej očetje) svojim otrokom prednostno ponudijo igrače, ki »ustrezajo« njihovemu spolu (npr. dekletu komplet za kuhanje, dečku pa komplet orodja), po drugi strani pa jih odvračajo od stereotipno »neprimernih« igrač. Nadalje raziskave kažejo, da so starši bolj tolerantni, če je sin fizično nasilen do sovrstnikov in bratov/sester, kot če taisto stvar počne punca. Pritisk s strani sovrstnikov prav tako spodbuja poenostavljen, črno-bel svet. Otroci se med seboj kaznujejo, včasih kruto, kadar kdo prekrši spolna pravila, in se pogosto izključujejo na podlagi spola – spomnimo se primera »on je tudi punca, haha!«. Ena izmed študij je opazovala predšolske dečke med igro in ugotovila, da ko so dečki pokazali zanimanje za stereotipno dekliške igrače oziroma igre, kot so »igranje kuhanja«, hiše za punčke, »igranje preoblačenja«, so jih drugi dečki prekinili z norčevanjem in včasih celo z udarci. Ko otroci nadaljujejo s takšnim vedenjem, le-to postane rutinsko in del njihove identitete.

 

Nekateri izmed vas si morda mislite: »Moj sin je obseden s tovornjaki, že odkar je bil praktično dojenček. Ali niso nekateri izmed spolnih stereotipov odraz biologije in ne kulture?« Raziskovalci priznavajo, da je to zelo težko vprašanje, saj je pri dojenčkih metodološko težko ločeno proučevati naravo in nego. »Fantje in dekleta imajo prenatalno različne biološke izkušnje ter različne biološke in družbene izkušnje po rojstvu, ti vplivi pa se medsebojno prepletajo,« piše Carol Martin, raziskovalka na področju razvoja otrok z državne Univerze v Arizoni. Še vedno pa je verjetno, da na zgodnje spolno vedenje (ne le na nadaljnje spolno vedenje) vplivajo vrstniki in starši. Prej omenjena psihologinja Christia Spears Brown v eni izmed svojih raziskav poudarja, da se tako dečki kot deklice želijo igrati s punčkami in imajo takšno igro radi – le da so tovrstne igrače za dekleta poimenovane »punčke«, za dečke pa »akcijske figurice« – gre za isto igračo, le da ima moška igrača v imenu prizvok akcije in superjunaštva, dekliška pa prizvok nežnosti.

 

Ko so otroci starejši (govorimo o starosti od 8 do 10 let), razvijejo več kognitivnih sposobnosti in mnogi se pričnejo zavedati, da so spolne norme v veliki meri zasnovane na družbenih pravilih (t. i. družbenih konvencijah). Toda ob približno istem času otroci prav tako pričnejo razvijati koncept moralnosti v svojem razmišljanju – o tem, kaj je prav in kaj je narobe, se pričnejo odločati samostojno. V tem času stereotipi, ki so bili prej sproščene narave, postanejo moralni – otroci začnejo misliti, da je od deklet pričakovano, da so zadržane in sramežljive, od dečkov pa, da so odločni, preprosto »ker je to pravilno«, pravi Campbell Leaper, razvojni in družbeni psiholog z Univerze v Kaliforniji, Santa Cruz. In tu je glavna težava: bolj kot so ti stereotipi vkovani v njihovo podzavest, lažje sklepajo, da imajo moški trenutno višji družbeni status in višje družbene pozicije, ker si to biološko in ‘po naravi’ zaslužijo. In to še naprej verjamejo kot odrasli: starši na primer večkrat ocenijo svoje sinove kot bolj inteligentne kot svoje hčerke. Pomembno je tudi naslednje: v najstništvu stereotipi postanejo seksualizirani. Raziskave kažejo, da mladostniki z razvitimi močnimi spolnimi stereotipi pričnejo verjeti, da morajo fantje nenehno iskati spolne odnose, dekleta pa si morajo prizadevati, da bodo videti privlačno, in iskati spolno pozornost fantov. Študije prav tako ugotavljajo, da tisti fantje, ki se manj zavedajo tega, da so spolni stereotipi pravzaprav umetno oblikovani v mladosti, bolj verjetno izražajo seksualne komentarje, pripovedujejo seksualne šale in konec koncev bolj verjetno otipavajo deklice.

 

Zanimivo je tudi, da raziskave kažejo, da so stereotipna prepričanja o tem, kako spol mora determinirati naše obnašanje, močnejša pri fantih kot pri dekletih. To je deloma posledica dejstva, da so dečki deležni več družbenega in starševskega pritiska, da svoje obnašanje prilagodijo spolnim pričakovanjem –pretvarjanje dečkov, da so princeske, je manj družbeno sprejemljivo kot pretvarjanje deklic, da so Superman. Dečki se tega pričnejo zavedati in se na situacijo primerno odzovejo že v mladosti. Raziskovalci domnevajo tudi, da ta razlika izhaja tudi iz razlike v trenutnem družbenem položaju moških in žensk. »Nižja statusna skupina [v našem primeru dekleta] je na splošno bolj sposobna sprejeti značilnosti skupine z višjim statusom [v našem primeru dečki], ker to lahko izboljša njihovo statusno podobo. Na drugi strani pa skupina z višjim statusom manj verjetno sprejema značilnosti skupine z nižjim statusom ali manjšo družbeno močjo, ker bi se to lahko obravnavalo kot izguba višjega statusa v družbi,« pojasnjuje Campbell Leaper, zgoraj omenjeni psiholog. »Ne gre za to, da fantje in moški šepetajo drug drugemu: ‘Pst! Mi smo močnejši spol, ne spreminjajte statusa quo!’, gre za podzavestno obnašanje, ki je privzgojeno z našim delovanjem v takšni družbi od otroštva dalje.«

 

Problem enakosti spolov pa je prav to – da stereotipe pričnemo uporabljati za več kot to, kar dejansko so: impulz, poenostavljen vpliv, ki smo ga izgradili v otroštvu z opazovanjem sveta okoli sebe in ki temelji na zgoraj omenjenem trenutnem razmerju moči (ne le med spoloma, tudi med revnimi in bogatimi, med rasami in nacionalnostmi v določeni družbi itd.). To se imenuje pristranskost oziroma bias – v bistvu gre za prepričanje, da je stereotip resničen in naraven. Stereotip, da se dekleta slabo odrežejo na področju matematike, tako na primer privede do mišljenja, da obstaja neka prirojena razlika med ženskami in moškimi, ki je vzrok tega neskladja.

 

V resnici pa so deklice za matematiko enako sposobne kot dečki – le da mi živimo v kulturi, ki dekletom večinoma (!) dopusti razmišljati o tem, da je matematika težka (dečki so pod večjim pritiskom, da se na tem področju izkažejo), hkrati pa jih že v otroštvu napeljuje k igranju z igračami za nego, komunikacijo itd. ter ne na primer k sestavljanju. T. i. »stereotipna grožnja«, ki so jo znanstveniki že dodobra raziskali, pa pripelje do tega, da kadar slišimo, da v nečem ne bi smeli (oziroma nam ni treba) biti dobri, pogosto tudi res nismo. Številne študije kažejo, da so se študentke na testih odrezale slabše, kadar jim je bilo rečeno, da so moški pri tem običajno boljši. Kadar so testirancem povedali, da so moški in ženske pri tem testu enako uspešni, so bili rezultati testa izenačeni.

 

Naj zaključim. Mnogi ljudje zavijajo z očmi nad napadi na navidezno neškodljive kulturne tradicije – oblačenje fantov v »deško modro« in deklet v »dekliško roza«. Tudi jaz sem se včasih spraševala: What’s the big deal? Toda glede na znanost so prav ti površinski in vsakodnevni običaji tisti, ki privedejo do razmišljanja tipa »ja, dekleta in fantje smo si res zelo različni«, kar vodi v vzdrževanje statusa quo: v slabše rezultate določenega spola pri določenih aktivnostih, v usmeritev v ‘spolno primerne’ poklicne interese in zanimanja, v določenih primerih pa v fizično nevarnost: v prepričanje, da so fantje in moški na splošno spolno obsedeni (žvižganje in ogovarjanje) ter da je zanje normalno, da prečkajo spolne meje (otipavanje in spolno nasilje), kajti »takšni fantje pač so«. 

 

Premaknimo se na boljšo novico: kot starši, bratje, sestrične, prijatelji in znanci lahko vplivamo na bolj egalitarna spolna prepričanja otrok v svoji bližini – več o tem pa naslednjič.

 

 

Avtorica prispevka je naša kolumnistka Nina Pejič.