Ura je 19.00 in čas je za poročila! Včasih se zgodi, da nam ‘ponesreči’ posredujejo mnenja (novice), ki nam nikakor niso blizu, mogoče pogledamo ‘napačen’ program ali pa novinar izrazi svoje osebno videnje. Pogosto se v nas prebudita jeza in močna želja po aktivnem nasprotovanju. Lahko tudi sedimo za mizo ob družinskem kosilu in pridno nabiramo kile, ko član družine prične predstavljati svoje geopolitične in kulturne nazore, proti katerim pač moramo nastopiti. In začne se nekaj, kar obstaja že od prvega človeka naprej – prepir, konflikt.

 

Komunikacija je bistven del človeškega sveta in pomembno gradi našo podobo o svetu. Prav te podobe, nekateri jim rečejo kognitivni konstrukti (Flower 1994, 36–43), močno oblikujejo tudi nas kot posameznike in naš čut (ne)pripadnosti družbi (Jones 2006, 239–50). Vedno sem zagovarjal pomen študija in znanja humanistike ter družboslovja, ker mimo dejstva, da smo vsi ljudje (tako biološko, psihološko kot družboslovno), vpeti v nek čas in prostor družbe, ne moremo. Ravno zato je za napredek človeštva nujno in bistveno kritično humanistično in družboslovno znanje. Prav v to sfero sodijo tudi konflikti (in širše komunikacija). Beseda, ki v ljudeh prebuja mešane občutke – od slabih do dobrih. Trdim, da je konflikt dober in nujen ter da na obstoj konfliktov nimamo vpliva, lahko pa vplivamo na to, kako se bomo z njimi spoprijeli.

 

Za razumevanje vloge konflikta in soočanja z njimi je treba poudariti, da je bistven del komunikacije prav poslušanje, bolj natančno aktivno poslušanje. To nikakor ni enostavna zadeva, še posebej če ima naš sogovornik popolnoma drugačno izkušnjo sveta (Putman 2001, 11–20). Dober primer zapisanega je skoraj vsaka mediacija, ki sem jo vodil. Mislil sem si, da bo glede na to, da se večinoma ukvarjam z mednarodnimi pogodbenimi in gospodarskimi primeri, zadeva pravno-tehnična, brez težkih čustvenih (psiholoških) ozadij, pa sem se še kako motil! Največji izziv pri komuniciranju s soljudmi (ali komentiranju objav na spletu) je soočanje z mnenji, ki ogrožajo naš svetovni nazor oziroma našo moralnost. Ko nas nekaj strašno zmoti, se je vedno pomembno vprašati, zakaj je tako. V situaciji, ko smo pripravljeni na boj za svoje (edino pravilno) mnenje, se zdi takšno spraševanje mogoče nemogoče, vendar sem trdno prepričan, da je to predpogoj za uspešno (in tudi za nas koristno) razpravljanje, na podlagi katerega se lahko sprejemajo kvalitetne odločitve (v odločevalskem procesu). Prav takšen odnos nam pomaga razumeti naše nerazumevanje. Na podlagi tega lahko storimo nekaj, kar je nam je v trenutku prepira popolnoma tuje: sogovornika sprašujemo o njegovem ali njenem razumevanju določene zadeve. Namesto da ‘napademo’ s ‘To ni res!’, ‘To je popolnoma smešno!’, ‘Kaj se greste, to so neke bedarije!’ in podobnim, ga ali jo lahko vprašamo ‘Zakaj pa tako misliš?’, ‘Mi lahko pomagaš razumeti?’. Za produktivno se izkaže tudi ‘pravilno’ izražanje nestrinjanja; namesto z ‘Neumen si, nimaš pojma! Tako je prav!’ lahko na primer uporabimo ‘Ja, razumem, samo jaz vseeno mislim drugače!’. Obvezno morata obstajati iskrena želja po poslušanju ter pripravljenost vložiti trud in energijo v določeno razpravo. Nekaj povsem drugega je seveda, če je naš cilj preprosta provokacija – potem to ni potrebno.

 

V današnjem času, ko imamo na razpolago ogromno informacij in ogromno kanalov, preko katerih dostopamo do teh informacij, ima veliko ljudi veliko mnenj o veliko rečeh. To seveda ni nič slabega, če smo prejemniki informacij kritični tako do prejete informacije kakor do lastnega predznanja o določeni temi (če imamo sposobnost kritično presoditi določeno zadevo). Ne bom se spuščal v ‘fake news‘ in zapletene mednarodne konflikte. Ostajam na medosebni ravni, ki se sicer (z izjemo zapletenosti konteksta in števila dejavnikov) ne razlikuje bistveno od mednarodnih konfliktov. Informacije, ki gradijo naš komunikacijski svet in razumevanje, ter pomen določenih informacij kreirajo človeške (in mednarodne) odnose že stoletja (Lazzarini 2015, 69–84).

 

Prav zaradi tako širokega dostopa do informacij (in možnosti izbiranja nam ljubega ponudnika) je mnogo tem polemičnih in konfliktnih. To je zame – kakor sem že omenil – pravzaprav super situacija, ki odkriva nove možnosti sodelovanja. Poleg že zgoraj omenjenih vidikov konfliktnega komuniciranja je bistveno tudi zavedanje, da človek in njegovo mnenje nista nujno eno in isto. Ljudje se spreminjajo in prav tako se spreminjajo njihova mnenja. Nekdo, ki ima nam popolnoma tuja in nerazumljiva stališča, torej ni ‘baraba’ ali ‘hudič’ (neredko slišano na mediacijah). Naše nestrinjanje je povezano z mnenjem človeka, ne z njegovim obstojem na tem svetu (vsaj upam, da je tako). To pomeni, da če obožujem čokolado (mislim, da je univerzalen kulinarični presežek človeštva) in če moj sogovornik ob kavi poudari, da je čokolada brez veze in neka modna muha današnjega časa, ki ji ni mesta na tem svetu, lahko reagiram z dramatičnim odhodom, izražanjem nestrinjanja z napadom na njegovo osebo (‘Nimaš pojma, neumen si!’) ali pa si rečem ‘V redu, moj sopivec kave je sicer super oseba, vendar mi njegovo mnenje ni niti malo všeč!’. In na tem mestu je primerno poskusiti začeti razpravo z ‘Zanimivo, zakaj pa tako misliš?’. Marsikdo bo pomislil, da vse zapisano zveni malo utopično; in res je, z določenimi sogovorniki ni vedno mogoče komunicirati – kar seveda ne pomeni, da je konec sveta. Priznam, zelo težko je voditi komunikacijo z osebo, za katero mislimo, da nam je storila strašno krivico ali da je zaradi svojega mnenja slab človek, nikakor pa ni nemogoče – s kar nekaj truda.

 

Med takšne teme sodi tudi enakost med spoloma. Razumljivo, gre za družbeno polemično temo, ki poseže v posameznikovo razumevanje sveta – kar je vzpodbuda za marsikatero nestrinjanje. In prav nič ni narobe s tem (s samim nestrinjanjem), če se poskusimo držati nekaterih predhodno omenjenih ‘vodil’. V povezavi s to tematiko vedno rad poudarim (čeprav se zdi ljudem malce čudno), da je ženska človek. Pika. In na podlagi tega si seveda zasluži (enako) dostojanstvo kot drugi soljudje. Ženske niso nič ‘boljše’ ali ‘slabše’ od moških in tako naprej, gre ‘preprosto’ za spoštovanje sočloveka. Nekateri sogovorniki mi odgovarjajo, da moški in ženske nikoli ne morejo biti enaki, ker tako pač je. In čisto v redu, takšno je njihovo mnenje, vendar lahko z vidika ‘mini analize’ takšne konkretne komunikacije razberemo, da sem v tem primeru poudaril spoštovanje sočloveka, odgovor (z njihove strani) pa se je glasil, da pač nismo enaki. Iz tega je razvidno, da v tem primeru ni poslušanja ali vlaganja truda v razpravo. Takoj začnemo s poudarjanjem in uveljavljanjem lastnih nazorov ne glede na sogovornikovo trditev. In upam si reči, da tu tiči veliko razlogov, zakaj ljudje, ne glede na izobrazbo, doktorate, funkcije (sodniki, poslanci) itd., mnogokrat ne znamo komunicirati – čeprav je to najbolj osnovna človeška dejavnost.

 

Naj poudarim, da ne govorim o vrednostnih sodbah, temveč samo o tem, da se je ne glede na nestrinjanja pravilno potruditi (če imamo voljo) in poskusiti preseči svojo prvotno (čustveno) reakcijo. Za ponazoritev naj omenim (z laično analizo), da je človeški konflikt predmet dolgega preučevanja znanstvenikov, kamor sodi tudi preučevanje reakcij ljudi na konfliktne situacije. Nasprotno mnenje sogovornika lahko celo (podzavestno) dojamemo kot osebni napad, zaradi česar občutimo potrebo po obrambi (se razjezimo, napademo posameznika – ne njegovega mnenja) in zaradi česar lahko pride celo do fizičnega nasilja (Adolphs 2010, 44–60).

 

Komunikacija in s tem upravljanje (osebnih) konfliktov je izrazito pomembno področje človeškega življenja. Vpliv (ne)uspešnega upravljanja in reševanja konfliktov je obsežen. Najbolj je to razvidno na mednarodni ravni, na kateri zaradi kompleksnosti dejavnikov, akterjev in širšega konteksta konflikti vodijo do grozovitih mednarodnih zločinov (zamrznjeni konflikti, vojne, množično kršenje človekovih pravic). Zato je še kako pomembno, tudi na medosebni ravni, da se zavemo pomembnosti ‘dobrega’ komuniciranja ter namesto diskreditacije in napada na sogovornika uberemo sicer težjo in zahtevnejšo, vendar produktivnejšo pot spoštljive in zrele komunikacije. Seveda ni nič hudega, če imamo kdaj slab dan in se skregamo. Nekaj popolnoma drugega pa je, če to postane model našega vsakodnevnega načina komuniciranja. Nedavno sem bil na predavanju, v okviru katerega je predavatelj (sicer tožilec) poudaril, da je med najtežjimi stvarmi priznati posameznikom lastno človeškost, tj. zmotljivost, podvrženost družbenemu okolju in vlogi, ki ga to igra pri oblikovanju naših nazorov, moralnih vrednot, pogajanj do soočenj na sodiščih itd. Obstaja veliko različnih načinov komunikacije – od razprav, akademskih, strokovnih razprav in podobno –, vsem pa ostaja skupno prav to, da če želimo biti ‘uspešni’ v določeni komunikaciji, moramo poslušati sogovornika in skušati razumeti njegovo ali njeno ozadje.

 

Univerzalne formule za uspešno komunikacijo (uspešno upravljanje in reševanje konfliktov) ni. Vseeno pa obstajajo nekatere tehnike, ki sem jih na hitro omenil, ki omogočijo bolj konstruktiven dialog in razpravo. Preden se lotimo komentiranja določene teme na spletu ali ‘napada’ na sogovornika (oziroma njegove trditve), je vedno dobro pri sebi razumeti, kaj v določenem trenutku želimo doseči, in skušati razumeti, iz kakšnega ‘ozadja’ nekdo črpa argumente. V anglosaškem kazenskem pravu obstaja izraz ‘closing one’s mind to the obvious‘ oziroma skoraj (zavestno ali voljno) zapreti svoj um (razum) pred očitnim. Do določene mere sta način komunikacije in konfliktnost situacije močno odvisna od naše pripravljenosti (aktivnega) poslušanja in razumevanja sogovornikovih ali avtorjevih stališč. Vsekakor ne gre brez muk, vendar je rezultat vreden tega truda. Na drugi strani pa je prav tako pomembno razmišljati s svojo glavo ter ne slediti slepo in nekritično večinskemu ali kakršnemukoli mnenju (Etiam si omnes, ego non).

 

Avtor prispevka je naš kolumnist Aleksander Jakobčič.

 

 


Literatura:

Adolphs, Ralph. 2010. What does the amygdala contribute to social cognition? Ann N Y Acad Sci 1191 (1): 42–61. Dostopno prek: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2871162/pdf/nihms197162.pdf (2. 4. 2018).

Flower, Linda. 1994. The Construction of Negotiated Meaning: A Social Cognitive Theory of Writing. Carbondale: Southern Illinois University Press.

Jones, S. Tricia. 2006. Conflict Resolution Education: Issues, Answers and Directions. V The SAGE Handbook of Conflict Communication: Integrating Theory, Research, and Practice, ur. John G. Oetzel in Stella Ting-Toomey, 239–267. London: Sage Publications.

Lazzarini, Isabella. 2015. Communication and Conflict: Italian Diplomacy in the Early Renaissance, 1350–1520. Oxford: Oxford University Press.

Putman, L. Linda. 2001. The Language of Opposition: Chalenges in Organizational Dispute Resolution. V The Language of Conflict and Resolution, ur. William F. Eadie in Paul E. Nelson, 10–20. London: Sage Publications.