Predstavitev knjige Začasno bivališče: Na grad 25, Ig skozi oči njene urednice dr. Milice Antić Gaber


 

V februarju je potihoma izšla nepričakovana knjiga o zgodbah slovenskih zapornic, ki pa je v kaj kratkem času dodobra razburkala javnost in pretresla mnoge družbene stigme in prepričanja o življenju žensk v zaporih, ki so do bile do takrat morebiti zakoreninjene v podzavesti posameznic in posameznikov. Vsebina knjige, ki se skriva za naslovom Začasno bivališče: Na grad 25, Ig je zbor desetih osebnih pripovedi žensk, ki so se tako ali drugače znašle v edinem ženskem oddelku Zavoda za prestajanje zapornih sankcij Ljubljana na Igu. Nudi nam neprecenljiv uvid v življenja posameznic tekom prestajanja zaporne kazni in pa tudi pred začetkom prestajanja slednje.

 

Celotna knjiga je nastala pod taktirko idejne vodje in urednice dr. Milice Antić Gaber ter s pomočjo njenih sodelavk Darje Tadič, Nine Perger, Jasne Podreka in Deje Crnović. Milica Antić Gaber, ki se poleg sociologije spola že nekaj časa aktivno ukvarja tudi s sociologijo vsakdanjega življenja, se je ponovno osredotočila na marginalizirano skupino žensk. Prvič je to storila s knjigo Na poti do lastne sobe, v kateri je zbrala 20 življenjskih zgodb priseljenk iz prve in druge generacije iz republik nekdanje Jugoslavije. Tokrat se je torej odločila glas posoditi zapornicam.

 

Sama ideja za drugo knjigo se je porodila prav ob prebiranju prve – in sicer leta 2016 v sklopu projekta Vklučujemo in aktiviramo, ko so slednjo prebirale osebe, zaprte na Igu v sklopu ene izmed svojih aktivnosti. »Ko sem se pripravljala na diskusijo o knjigi, nisem vedela kako bo ta izpadla v njihovih očeh, bala sem odziva. Vendar pa sem že takoj na začetku diskusije videla, da so vse udeleženke knjigo prebrale, da so poznale zgodbe – bile celo kritične in veliko spraševale. Tako sem se na koncu tega pogovora za trenutek le opogumila in vprašala, če bi bile tudi one pripravljene povedati svoje zgodbe. In ker so se tri izmed njih takoj brez večjih pomislekov javile, sem vodji projekta predlagala vključitev zbiranja zgodb in priprave knjige v projekt. In ideja se je res uresničila – prišlo je torej do druge knjige zgodb tistih žensk, čigar glasovi se ne vidijo, se ne slišijo, so potisnjene na rob družbe, se jih spregleda, okrog katerih vlada veliko problematičnih stereotipov v zvezi z njimi in njihovimi življenji, ki jih potem dolgoročno zaznamujejo ter jim povzročajo velike težave tudi pri ponovnem vključevanju v vsakdanje življenje«, pove Milica Antić Gaber.

 

Kakšna pa je bila izkušnja pisanja knjige – jo je mogoče primerjati z izkušnjo, ki ste jo imeli s pisanjem knjige Na poti do lastne sobe?

Izkušnji sta bili zelo različni – tako z vidika pridobivanja zgodb kakor tudi z vidika pisanja slednjih. Če smo pri prvi knjigi za pridobivanje zgodb uporabili metodo snežne kepe in so se bile ženske pripravljene popolnoma razkriti, pa je bila izkušnja zbiranja zgodb za drugo knjigo drugačne vrste. Potrebno se je bilo prebiti do pripovedovalk v zaprti instituciji, kar je bil poseben izziv, saj gre za povsem drugačne okoliščine. Prav tako je bilo izrednega pomena tudi zagotavljanje anonimnosti in ustvarjenje vzdušja, da se pripovedovalkam ni treba bati, da bo v knjigi napisano točno to, kar bodo pripovedovale one same.

 

Kot omenjeno že prej, je bila izkušnja drugačna tudi z vidika pisanja zgodb. Pri prvi knjigi smo se večinoma srečevali z ženskami, ki so zelo veliko povedale in povedano ubesedile z zelo plastičnimi prikazi. Pri drugi knjigi pa so bile ženskam podane zgolj neke iztočnice – na primer kako je njihovo življenje v zaporu drugačno v primerjavi z življenjem izven zapora. Nekatere so nato na začetku povedale zelo malo, druge so se odprle in svoje zgodbe razodele na mah. Velikokrat pa je bilo potrebno pri pisanju zgodb nato sestavljati drobce v koherentno celoto z rdečo nitjo.

 

Če torej primerjam obe knjigi bi lahko rekla, da je bilo pri drugi veliko več takih delov zgodb, ki so bili emocionalno naporni – tako za pripovedovalke kot tudi za nas. Pozorne smo morale biti torej na anonimnost pri vsakem podatku, ki bi lahko razkril identiteto zunanjemu bralcu (znotraj samega zapora se že toliko poznajo, da popolno anonimnost praktično ni mogoče zagotoviti). Naj pa poudarim, da podatkov nismo potvarjale, smo pa ponekod uporabljale nadpomenke. V glavnem smo se trudile zadržat vse kar je bilo pomembno za rdečo nit, da bi lahko bralke in bralci dobili uvid v kompleksnost njihovih  izkušenj in preizkušenj, s katerimi so se te ženske v življenju soočale.

 

Se vam je kaj še posebej vtisnilo v spomin?

Pri knjigi nas je sodelovalo pet sodelavk – vsaka je s pomočjo dveh pripovedovalk zapisala dve zgodbi. Te so zelo različne, hkrati pa imajo neke točke preko katerih se jih da povezati. Vsaka od nas ima tako vsekakor neke drobce, ki jih nosi sedaj še zmeraj s seboj. Meni sta bili dodeljeni pripovedovalki mojih let – na to smo bili pozorni, da se je bilo slednjim lažje pri pogovoru odpreti. Ko sem tako pričela s prvim srečanjem s prvo pripovedovalko, mi je ta rekla, da me pozna – da pozna moja dela, da naju celo družijo nekatere podobne življenjske izkušnje. Videla sem, da je gospa zelo načitana, izobražena, misleča in razmišljujoča. In moram reči, da me je to name naredilo poseben vtis. Tudi jaz pred tem nisem poznala zapora, nisem vedela kdo vse se v zaporu znajde – tudi pri meni so bili očitno določeni stereotipi precej na delu. No, na ta način se je med nama vzpostavila neka človeška vez, bližina, ki daje človeku možnost, da se odpre in tako pove stvari, ki jih sicer ne bi povedal.

 

V tem projektu nisem bila raziskovalka – tudi knjiga ni raziskovalni projekt, je bolj socialni projekt. Čeprav je seveda v njej ogromno podatkov tudi za nadaljnje raziskovanje in analize. Ampak pristop je bil drugačen. Temeljil je na tem, da jim damo priložnost, da povedo svojo zgodbo, ker v družbi pravzaprav ni veliko zanimanja za to, kakšno življenje živijo ženske v zaporu.  Nas pa je zanimalo je kako se počutijo, kako se jim je življenje spremenilo odkar so v zaporu, kako so ohranjale odnose z družino in ljudmi, s katerimi so imele vzpostavljen emocionalni odnos, kako se pripravljajo na izstop iz zapora in podobno. Naš namen je bil, da jim omogočimo, da bodo v širši družbi slišane. Velikokrat imamo o zaporih namreč napačne predstave – bodisi te izvirajo iz ameriških filmov, bodisi iz slovenskega prepričanja o tem, kako naši zapori ljudem v njih nudijo vsega preveč.

 

Skozi zgodbe zapornic se v veliki meri reflektirajo tudi dinamike spolov in spolnih vlog v zasebnih odnosih teh žensk. Kaj glede dinamike spolov bi izpostavili kot najbolj pomembno spoznanje, ki izvira iz pisanja te knjige?

Iz več zgodb napih pripovedovalk je mogoče razbrati, da je na njihove življenjske usode in na to, da so se znašle kjer so, velikokrat vplivala tudi njihova socializacija v spol. To da so bile socializirane v žensko spolno vlogo glede na v našem prostoru še vedno prevladujoča kulturna pričakovanja v zvezi z žensko spolno vlogo pri nas. Odraščale in vzgojene so bile torej v prepričanja, da morajo biti poslušne in ubogati, se podrejati moškemu in njegovim odločitvam, sebe postavljati v drugi plan, in tudi trpeti nasilje v družini, če je to način ohranjanje družine. Nekatere so potem, ko so se znašle v zaporu in imele čas razmisliti o svojih dejanjih, tudi same prišle do zaključka, da so na nek način tudi same odgovorne za to kar se jim je zgodilo, ker nekaterih stvari niso bile sposobne videti ali, ker niso želele slišati glasov bližnjih, ki so jih opozarjali na to. Ko so si torej vzele čas za razmislek so uvidele, da je prav logika postavljanja sebe v ozadje nekaj, kar morajo spremenit. Ena izmed njih je celo rekla: »Zdaj vem, zdaj bom tudi sebi kaj privoščila. Zdaj si bom tudi jaz privoščila, da grem v bazen – prej tega nisem bila sposobna, ker sem vedno mislila, da bi s tem denarjem morala nekaj omogočiti komu drugemu.« To se mi zdi, da je eno izjemno močno sporočilo. Ta ugotovitev, da te večno podrejanje in reševanje drugih zmore pripeljati do lastnega potopa.

 

V ozadju zgodb lahko velikokrat zaznamo vpliv moških partnerjev, mož ali očetov njihovih otrok, ki so jih izrabljali, zlorabljali – tega je veliko. Kar nekajkrat se celo izkaže, da je bil zapor za njih rešitev, saj se drugače ne bi mogle iztrgati iz teh situacij v katerih so se znašle. Saj namreč niso bile dovolj močne, niso imele podpornih mrež, partnerji, na drugi strani pa so imeli precej družbene, ekonomske in fizične premoči nad njimi. Tako jim je zapor pravzaprav na nek obskuren način omogočil, da so se rešile pred njimi in pred okoliščinami v katerih so se znašle.

 

Precej povedno je tudi, da te ženske velikokrat niso imele skoraj nikakršnih socialnih mrež – mrež opore, na katere bi se lahko naslonile v kritičnih trenutkih in so zato tudi brodile globlje in globlje v težave, ki so jih nato privedle do zapora. Pa tudi nekatere institucije so kot kaže tudi zatajile. Te zgodbe v bistvu pripovedujejo tudi o tem kako v današnjem času krutega neoliberalnega kapitalizma nimamo ne časa in ne prostora za medosebne odnose in za empatijo, pomoč drugemu, kar pa posledično pripelje tudi do težkih življenjskih situacij.

 

Kakšen je bil izid pripovedovalk ob izidu knjige?

Še pred izidom knjige je vsaka pripovedovalka svojo zgodbo prebrala in jo odobrila. Ko je knjiga izšla, smo prve izvode knjig najprej izročile njim; tudi prva predstavitev je bila v zaporu na Igu – za njih in za osebje, ker brez njih ta projekt seveda ne bi bil izvedljiv. Sprejem z njihove strani je bil izredno dober. Pripovedovalke so bile ponosne na svoj dosežek – da so povedale zgodbo, da je ta zdaj objavljena, da so uspele iti skozi svojo zgodbo in celo razčistile nekatere stvari, da je neka faza sedaj za njimi. Moji pripovedovalki sta zelo zadovoljni s knjigo. Ena je rekla, da je o svoji sotrpinkah veliko vedela, ampak vsega pa prav gotovo ne. Da je trpela, ko je brala nekatere zgodbe, da je bila žalostna in jih je brala počasi – ni mogla prebaviti vsega naenkrat. Skratka bala sem se odziva, ampak so ti s strani pripovedovalk izjemno pozitivni. Nekatere so dajale tudi izjave za javnost. Dve je to tako opogumilo, da sta sedaj celo prostovoljki na področju pomoči drugim osebam.

 

Ob koncu intervjuja je Milica Antić Gaber kot temeljno sporočilo izpostavila naslednje:

Vzemite knjigo v roke vsi tisti, ki vam ni vseeno kaj se z ljudmi v našem okolju, v naši družbi dogaja. Zato, da boste iz prve roke izvedele, izvedeli kaj je te osebe v zapor sploh pripeljalo, kako se tam počutijo, kaj vse se jim tam dogaja in kako pomembno je, da v njih ne vidimo samo zaprtih oseb, ampak ženske, matere, delavke, skrbnice – pravzaprav povsem običajne osebe. Lahko bi bile vaše sosede, sodelavke, znanke, ki pa so jih življenjske okoliščine v določenem trenutku pripeljale na rob in so bile postavljene v položaj, ki ga naša družba označi kot nesprejemljivega. To pa ne pomeni, da jih mora to zaznamovati za celo življenje. Zaslužijo si podporo in pomoč, zaslužijo si drugo priložnost in zaslužijo si živeti tako kot živimo vsi drugi, ki v zaporu nikoli nismo bili.

 

Knjiga je javno dostopna na  tej povezavi.

 

Pozorno in zvedavo branje vam želimo!

 

 


Intervju z Milico Antić Gaber je opravila Kaja Primorac.