Med prebiranjem zaposlitvenih oglasov na tem ali onem spletnem portalu bomo hitro naleteli na oglase, v katerih se išče »voznika«, »trgovca«, »programerja«, »mesarja«, »skladiščnika«, »prodajalca«, »inženirja«, »natakarja« in celo »zdravnika«. Vsem navedenim in veliki večini ostalih oglasov na zaposlitvenih portalih je skupno, da so zapisani samo v moški slovnični obliki. Raba moške generične oblike je, kot kaže, uveljavljena praksa v zaposlitvenih oglasih, čeprav so kot del standardne klasifikacije poklicev že več kot dvajset let prav na področju poklicev v rabi obojespolna poimenovanja. Generična raba moškega spola je najbolj pogost primer seksistične rabe (slovenskega) jezika in se nanaša na vse primere, v katerih se moška slovnična oblika uporablja kot nezaznamovana, tj. kot enotna forma, ki naslavlja tako ženske kot moške (Horvath in Sczesny 2016, 317). Opisi navedenih delovnih mest so sicer po večini opredeljeni z oznako m/ž, ki naj bi pojasnila, da je naziv »mesar (m/ž)« univerzalen, in naj bi k prijavi na to delovno mesto v enaki meri nagovarjala tako Jožeta kot Cvetko. Oba naj bi imela tudi enake možnosti za pridobitev zaposlitve. Pa vendar: do katere mere zares velja trditev, da raba samo moške oblike nima nikakršnega vpliva na naše zaznavanje poklica? Ali smo v resnici sploh lahko imuni na podobe, ki nam jih posreduje takšna raba jezika?

 

Ker jezik ni spolno nevtralen, je pomembno, da se zavedamo njegove nepogrešljive vloge v družbi in sprejmemo dejstvo, da ni samo odsev naše realnosti, ampak tudi (so)oblikuje, kaj doživljamo kot realnost. Številne raziskave v zadnjih nekaj desetletjih dokazujejo, da je jezik eden ključnih mehanizmov za reprodukcijo družbe in (ne)enakosti med spoloma. Raba jezika žensk in moških po večini ne zastopa enakovredno – kot nevtralna je skoraj vedno uporabljena moška oblika. Jezik je tudi rezultat interpretacije realnosti – neenakosti spolov v družbi in na trgu delovne sile. Trg dela je namreč preplavljen s stereotipnimi normami in prepričanji, na podlagi katerih se določa ustreznost poklicev, položajev in delovnih razmer za posamezni spol (Eagly 1987). Mnoge raziskave so dokazale, da ima jezik (na primer zapisovanje določenega poklicnega naziva) pri tem pomembno vlogo; če tako o poklicu spregovorimo ali pišemo samo v moški slovnični obliki, to ustvarja predstavo o pretežno moških posameznikih v tem poklicu, medtem ko so zapisi v žensko-moških besednih parih povezani z večjim kognitivnim zaznavanjem vključenosti žensk v poklice. To dokazujejo tudi nedavne študije, ki so ugotovile, da posamezniki/-ce pogosteje razmišljajo o ženskih nosilkah zaposlitve in se jim zdi bolj verjetno, da bi ženske lahko uspele v poklicih, v katerih prevladujejo moški, če so delovna mesta predstavljena in zapisana v obliki para (tj. zdravnik/zdravnica). Ženske naj bi poleg tega izkazovale večji interes za ‘tipično moška delovna mesta’, ko so v oglasih izrecno omenjene (npr. angl. linewoman, frontwoman), v primerjavi z oglasi za delo, ki so zapisani v spolno nevtralni obliki (npr. angl. lineworker, frameworker) ali samo v moški obliki (npr. angl. lineman, frontman) (Horvath in Sczesny 2016). Tovrstnih raziskav in primerov je nešteto; na njihovi podlagi lahko sklepamo, da še zdaleč ni nepomembno, ali pri nazivu poklica v oglasih zapišemo samo »mesar« ali »mesar/mesarka«, saj se v ozadju skriva veliko drugih mehanizmov, ki temeljijo predvsem na mentalnih reprezentacijah o tem poklicu in vplivajo na naše zaznavanje in primernost tega delovnega mesta.

 

Občasno je možno zaslediti tudi (sicer zelo redke) primere zaposlitvenih oglasov, v katerih je v rabi bodisi obojespolna oblika (v svoji ‘polovični’ obliki: »prodajalec/-ka«, »čistilec/-ka«; namesto »prodajalec/prodajalka«) bodisi samo ženska slovnična oblika (»sobarica«, »šivilja«, »tajnica«, »čistilka«). Hitro lahko razberemo, da gre v navedenih primerih za poklice, ki se stereotipno močno ujemajo s tradicionalno podobo o ženskem spolu – o gospodinji, vezani na delo doma. Nekatere od naštetih ženskih oblik (»sobarica«, »šivilja«) nimajo splošno uporabljane moške alternative (kar je prav tako odraz seksizma v jeziku, ki lahko prizadene tudi moški del populacije), vendar pa so navedeni tudi primeri nazivov poklicev, pri katerih so zapisane samo ženske izpeljanke, npr. čistilka (z opombo m/ž, ki sledi nazivu). Zakaj torej v splošnem lahko velja pravilo moške generike, v primerih nekaterih feminiziranih poklicev (in samo tam!) pa se pojavljajo izjeme v obliki rabe ‘spolno vključujočih’ oblik oz. samo ženskih oblik?

 

Razlage, ki jih pogosto slišimo kot ‘opravičilo’ za nedosledno vzporedno rabo ženske in moške slovnične oblike v formalnem jeziku, so vezane predvsem na težave v monotonosti, neberljivosti in nejasnosti besedila, poleg tega pa je lahko daljša oblika v primerjavi z rabo krajše, le moške oblike tudi bolj obremenjujoča za bralca/-ko (Umek 2008, 106). Pa vendar so kljub poudarjanju pozitivnih učinkov neseksistične rabe jezika učinki feminiziranih poimenovanj poklicev lahko bolj kompleksni, kot se zdijo na prvi pogled. Mnoge raziskave so ugotovile, da v primerjavi z rabo zgolj moške slovnične oblike raba ženske oblike v poimenovanjih pri posameznikih/-cah sproža asociacije, ki znižajo status določenega poklica ali delovnega mesta (Mucchi-Faina 2005; Merkel, Maass in Frommelt 2012; Formanowicz, Bedynska, Cislak, Braun in Sczesny 2013). In tako pridemo do paradoksa ženskih poimenovanj: beseda, ki označuje poklic (npr. tajnik/tajnica, medicinska sestra/zdravstvenik), zapisana v moški slovnični obliki, namreč opisuje popolnoma drugačno delovno mesto in z njim povezano odgovornost (tajnik je zadolžen za vodstvene naloge) kot beseda, ki označuje isti poklic v ženski slovnični obliki (tajnica kot osebna in administrativna pomoč). Hkrati so posameznice z nazivom v ženski slovnični obliki videne kot manj zanesljive in prepričljive kot ženske, ki nosijo moški poklicni naziv (Merkel 2013, 24).

 

Kako torej dalje? Živimo v svetu, v katerem imamo ‘na papirju’ vsi enake pravice in možnosti pri zaposlovanju, napredovanju in nagrajevanju na trgu delovne sile – ne glede na spol. Kljub temu dosledna raba moške generične oblike pri večini poklicev, še dodatno pa pri pretežno maskuliniziranih poklicih, in poudarjanje ženske oz. obojespolne slovnične oblike samo v primerih večine feminiziranih poklicev odslikavata in še dodatno upravičujeta poklicno (in posredno tudi vertikalno) segregacijo na trgu delovne sile. Ugotovitev, da jezik odslikava razmerja v družbi in služi dodatnemu reproduciranju teh razmerij, je več kot očitna. Tako tudi ni treba pretirano poudarjati, da kakršno koli sugeriranje (želenega) spola osebe v zaposlitvenih oglasih ni v skladu z načeli enakih možnosti in priložnosti na trgu dela. S spremembo v ozaveščeni rabi jezika, ki se zdi sprva morda premajhna in zagotovo s strani večine nepotrebna, lahko naredimo pomemben korak v pravo smer in (morda za spremembo) prispevamo k reprodukciji ženske vidnosti v jeziku in enakopravnih pogojev v družbi.

 

Avtorica prispevka je naša gostujoča kolumnistka Jasna Mikić, doktorska študentka, mlada raziskovalka in asistentka na Fakulteti za družbene vede.


 

Literatura:

 

Eagly, A. H. (1987). Sex Differences in Social Behavior: A Social-Role Interpretation. NJ: Earlbaum, Hillsdale.

 

Formanowicz, M., Bedynska, S., Cislak, A., Braun, F. in Sczesny, S. (2013). Side Effects of Gender-Fair Language: How Feminine Job Titles Influence the Evaluation of Female Applicants. European Journal of Social Psychology, 43, 62–71.

 

Horvath, L. K. in Sczesny, S. (2016). Reducing Women’s Lack of Fit with Leadership Positions? Effects of the Wording of Job Advertisements. European Journal of Work and Organizational Psychology, 25(2), 316–328.

 

Merkel E., Maass A., Frommelt L. (2012). Shielding women against status loss. The masculine form and its alternatives in Italian. Journal of Language and Social Psychology, 31, 311–320.

 

Merkel, E. (2013). The two faces of gender-fair language (Ph.D. Thesis). Università degli Studi di Padova.

 

Mucchi-Faina, A. (2005). Visible or Influential? Language Reforms and Gender (in)equality. Social Science Information, 44:,189–215.

Leave a Comment