V torek 8. maja je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor s strokovnjakinjo za kvote v politiki, dr. Drude Dahlerup.

 

Dr. Dahlerup uči na Univerzi v Stockholmu, je zaslužna profesorica na Univerze Roskilde na Danskem, hkrati pa je ena izmed vodilnih strokovnjakinj vključenih v svetovne razprave o spolnih kvotah v politiki. V Ljubljani jo je gostila dr. Milica Antič Gaber, profesorica na Filozofski fakulteti in članica Strokovnega sveta IPES, ki je z njo vodila pogovor o namenu, uporabnosti in izzivih pri implementaciji spolnih kvot v politiki. Nenazadnje je prav slednja za Slovenijo trenutno izredno aktualna tematika v okviru trenutno potekajočih priprav na parlamentarne volitve 2018, saj smo bili nedavno priča neizpolnjevanju kriterijev spolnih kvot s strani nekaterih političnih strank.

 

Dr. Dahlerup je poudarila, da so se spolne kvote v Skandinaviji pojavile na pobudo zelenih strank, ki so ukrep prostovoljno uvedle v svoje partijske strukture. Kasneje se je le-ta uveljavil v svetu kot ukrep za naslavljanje neenakosti: »Če se strinjamo, da je vzrok neenakosti v strukturnih ovirah, ki omejujejo in zadržujejo polno udejstvovanje enega spola – če je to diagnoza – so kvote kompenzacija, s katero lahko posledice tega problema naslovimo.«

 

Po zanimivi diskusiji, ki je med drugim naslovila mnoge izzive uveljavljanja spolnih kvot v različnih državah po svetu ter nekatere kvotam nasprotujoče argumente, smo imeli dr. Dahlerup priložnost tudi intervjuvati. Z zastavljenimi vprašanji smo se želeli približati nekaterim dilemam in negotovostim, ki se večkrat pojavljajo v pogovorih o spolnih kvotah ter slednje tudi razrešiti.

 

Lansko leto je bila izdana prodorna knjiga z naslovom Has democracy failed women?, v kateri ste zagovarjali stališče, da politične institucije, vključno s političnimi strankami, povsod po svetu predstavljajo neke vrste vratarje do izvoljivih položajev, zaradi česar morajo biti bolj vključujoče. Kako lahko to dosežemo? Kako torej politične institucije narediti bolj vključujoče?

Menim, da je to odgovornost predvsem političnih strank. Te so namreč kot nek vezni člen med civilno družbo in pa državo oziroma njenimi institucijami. Zaradi tega bi se morale zavedati, da prav one predstavljajo ključ do delujoče demokracije. Ravno zaradi njihovega položaja na sredini procesa do vključujoče demokracije, bi morale biti čimbolj odprte do vseh skupin družbe. Prav tako morajo stranke narediti korak naprej na področju vključevanja žensk, tudi mladih. V zadnjem času se je že pojavila potreba po vključevanju oseb, ki jih zaznamuje preplet osebnih okoliščin – na primer mlade ženske, ali pa ženske priseljenke. Vemo, da znajo nekatere politične stranke že zelo dobro izrabljati strukture mladih, da s tem zagotovijo kontinuiteto obstoja. Vendar pa bi bilo potrebno bolj aktivno vključevati tudi preostale segmente družbe. Vse se začne pri programu stranke – že sam proces zastavljanja slednjega mora biti dostopen vsem, ki želijo sodelovati in prispevati.

 

Zakaj je prevlada moških v politiki nevarna in kako postopati s ciljem odpravljenja slednje?

Nevarna je, ker mora politika predstavljati celotno družbo. Naj bi delovala po načelu ogledala – izvoljeni predstavniki bi morali biti torej odsev posameznih segmentov družbe. Ljudje z različnimi osebnimi okoliščinami in iz različnih okolij svet dojemamo različno. Različne so tudi izkušnje moških in žensk. In seveda bi bilo treba v vključujoči demokraciji omogočiti, da so vse te različne izkušnje zastopane proporcionalno. Ne verjamem v to, da žensk ali mladih politika ne zanima, zame je to bolj vprašanje vratarjev in uspeha njihovega vključevanja ljudi v politično okolje in procese. Zdi se mi celo, da se situacija trenutno slabša – ljudje z različnimi okoliščinami (migranti, ljudje z manjšim premoženjskim stanjem) so danes še slabše zastopanih v parlamentih.

 

Eden izmed ukrepov za izboljšanje stanja na področju enakosti spolov v politiki so tudi spolne kvote. Kako vplivajo na našo družbo in zakaj so učinkovite?

Namen spolnih kvot je hitra sprememba neželenih neenakosti – zagotavljajo numerično zastopanost žensk v parlamentu. In dejstvo je, da ta sistem deluje. Morda je prav zaradi svoje učinkovitosti tudi tako nepriljubljen. Spolne kvote so torej učinkovit ukrep, ki smo ga našli in ga danes uporabljamo za višanje odstotka ženskih predstavnic v procesih političnega odločanja. Prav tako lahko uvedba spolnih kvot služi kot pomemben katalizator razprave o neenakosti spolov – zakaj so ženske nezadostno zastopane v politiki? Ali iz drugega zornega kota, zakaj so moški prekomerno? Danes smo lahko končno priča novemu diskurzu v mednarodni skupnosti, v katerem večja vključenost žensk pomeni bolj demokratično in bolj moderno upravljanje z državo. Pa vendar, spolne kvote niso edini mehanizem, ki ga države uporabljajo za zagotavljanje enakosti spolov v politiki – so pa vsekakor najbolj pogosto uporabljen.

 

 

Kateri pa se še drugi mehanizmi, ki prispevajo k enakosti spolov in vidnosti žensk v javni sferi?

Poznamo tudi pariteto, ki je seveda ne smemo enačiti s spolnimi kvotami. Tudi same spolne kvote lahko razdelimo na prostovoljno zastavljene in zakonsko predpisane. Prav tako se nekatere države poslužujejo sistema rezerviranih sedežev. Poleg tega pa je izrednega pomena, da v državi obstaja aktivna civilna družba, ki se ukvarja za zagovarjanjem enakosti spolov. To lahko počne na mnoge različne načine, nenazadnje tudi preko priprave senčnih poročil za CEDAW in druge mehanizme, namenjene varovanju človekovih pravic in posledično tudi enakosti spolov.

 

Kako pa je z učinkovitostjo spolnih kvot v Vzhodni Evropi?

Menim, da so bile spolne kvote izrednega pomena za Vzhodno Evropo – o tem sva z dr. Antić Gaber veliko napisali tudi v zadnji izdaji znanstvene revije Teorija in praksa. Prepričana sem, da v slovenskem parlamentu ne bi nikoli bilo toliko žensk kot jih je danes, če spolne kvote v Sloveniji ne bi bile uveljavljene. Lahko pa prav tako, na primeru Hrvaške, vidimo, da se implementacija spolnih kvot izjalovi. Njihova opredelitev slednjih je izredno široka in ohlapna ter teče v smeri prizadevanja strank. Seveda to ne deluje. Za dobro implementacijo, morajo biti prisotne striktne sankcije. Iz tega primera je vidno, da enakost spolov še ni odvisna od tega ali spolne kvote so prisotne ali ne, temveč predvsem od vzpostavljanja učinkovitega sistema za zagotavljanje slednjih in njegove temeljite implementacije.

 

Kaj pa globalna politika – ali ženskam uspeva prodirati vanjo?

Pravzaprav je celotno zadnje poglavje moje knjige Has democracy failed women? Posvečeno ženskam v mednarodni politiki. Seveda je z enakostjo spolov na mednarodni ravni še huje kot na nacionalni. Vendar pa se je v zadnjem času tudi tam ogromno premaknilo, saj sta internet in globalizacija s seboj prinesla tudi veliko transnacionalnih gibanj. Slednja so mnoge strukturne spremembe povzročila tudi v mednarodnih institucijah in organizacijah. Na primer Svetovna banka bi še 15 let nazaj ne reagirala na kakršnekoli feministične organizacije. Danes sami izvajajo raziskave na področju enakosti spolov, prav tako imajo odbor za enakost spolov ipd. Celo v Davosu je lani diskutiralo 18 % žensk, kar seveda še zmeraj ni veliko, je pa absolutno največ doslej. Prav tako so izzivi povezani z ženskami in enakostjo spolov prvič dosegli tudi glavno agendo dogodka, pred tem so bili prisotni le na spremljevalnih dogodkih. Pomembne spremembe torej se dogajajo in napredek je očiten. Seveda je potrebno še marsikaj narediti, med drugim na primer boljše implementirati Resolucijo 1325. Je pa k tem premikom v veliki meri prispevala Organizacija združenih narodov, saj je vsa ta leta delovala kot platforma za razprave o enakosti spolov.