Slab teden nas samo še loči do državnozborskih volitev. Z odstopom predsednika vlade RS bomo letos priča že tretjim predčasnim volitvam v zgodovini Republike Slovenije, zato težkega predvolilnega boja ne gre izključevati. Ta je bil letos še posebej pomladno obarvan – ne samo, da se dejansko odvija spomladi, neke vrste metaforično pomladno prebujanje gre zaslediti tudi na slovenskem političnem parketu, saj smo bili priča vznikanju mnogih novih strank. Za sedeže v Državnem zboru se namreč poteguje kar 22 strank.

 

Zaradi gospodarske krize so bile teme, ki primarno zadevajo človekove pravice in svoboščine za nekaj časa odrinjene iz javnosti, saj zaradi skrbi za ekonomske kazalce v politiki slednjim niso posvečali skorajda nikakršne pozornost.[1] Slovenija se je v zadnjih dveh letih, glede na uradne makroekonomske kazalce, ponovno gospodarsko ter politično stabilizirala, zato je pomembno, da v ospredje stopijo tudi tematike, vezane na osebne svoboščine državljanov in državljank, ki bi v demokratičnih državah morali predstavljati pomemben temelj vsakega političnega delovanja. Ena izmed ključnih tematik je prav gotovo tudi enakost spolov, saj zadeva celotno prebivalstvo Republike Slovenije. Ker se to tematiko že nekaj časa aktivno izriva s političnega parketa, smo se na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov odločili, da pod budnim očesom članice Strokovnega sveta dr. Milice Antić Gaber, izvedemo raziskavo z naslovom Volitve 2018: raziskava o enakosti spolov v politiki. Za potrebe slednje smo vse politične stranke, ki jim je javnomnenjska anketa agencije Delo stik med 29. marcem in 5. aprilom pokazala več kot 1 % glasov na volitvah, povprašali o njihovih percepcijah enakosti spolov v Sloveniji. Vsem smo zastavili zgolj tri vprašanja:

 

  • Kaj razumete pod pojmom enakost spolov?
  • Ali se vam zdi, da je v Sloveniji za enakost spolov ustrezno poskrbljeno?
  • Za kakšne ukrepe na področju zagotavljanja enakosti spolov in enakih možnosti žensk in moških bi si prizadevali v Državnem zboru?

 

Odgovore na vprašanja nam je poslalo 11 od 17 analiziranih političnih strank, in sicer (stranke so razvrščene v vrstni red glede na čas prejema njihovih odgovorov): Nova Slovenija (NSi), Slovenska ljudska stranka (SLS), Stranka Alenke Bratušek (SAB), Solidarnost, Socialni demokrati (SD), Zedinjena Slovenija (ZS), Levica, Stranka modernega centra (SMC), Lista Marjana Šarca (LMŠ), Lista Andreja Čuša in Zelenih Slovenije (LAČiZS) in Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS), medtem ko odgovorov nismo prejeli od Slovenske demokratske stranke (SDS).

 

Že pri prvem vprašanju (Kaj razumete pod pojmom enakost spolov?) so iz podanih odgovorov očitne precejšne razlike.  Medtem, ko si SAB, SD, Solidarnost, LMŠ, Levica, LAČiZS in DeSUS pri opredeljevanju enakosti spolov pretežno pomagajo z besednimi zvezami ‘enaka obravnava’, ‘dejanska enakost’ in ‘enake možnosti’, na strani NSi, SLS in Zedinjene Slovenije v večji meri zaznamo sklicevanje na ‘enakopravnost’.

 

Tovrstni opredelitvi sta namreč vsebinsko različni: termin ‘enakopravnost spolov’ je širši množici sicer morda bliže, ker se ga je uporabljalo že v prejšnjem političnem sistemu. Vendar pa se z njim poudarja predvsem pravno enakost moških in žensk. Sodobni koncept ‘enakost spolov’ pa poleg pravno-formalne podlage (de jure) enakosti, vsebuje še zavzemanje za enak položaj spolov, torej za dejansko (de facto) enakost. Enakost po zakonu namreč še ne zagotavlja  enakega  položaja žensk in moških v družb in različnih sferah njihovega delovanja. Če govorimo zgolj o enakopravnosti, izgubimo družbeni vidik enakosti; če govorimo o enakih možnostih in enaki udeležbi pri delitvi rezultatov družbenega razvoja, ne zanikamo enakopravnosti, saj ta v ozadju še zmeraj ostaja kot pravna podlaga (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2018).

 

Glede na zgoraj zapisano, je mogoče odgovore strank razvrstiti v dve kategoriji. Nekatere stranke so mnenja, da gre pri uporabi besedne zveze ‘enakost spolov’ za terminološko zmoto oziroma napačno dikcijo, saj naj bi konotacija slednje nakazovala na »politične implikacije od ukinitve bioloških razlik med moškimi in ženskami do razvrednotenja materinstva in očetovstva, saj bi lahko v razglasitvi enakosti med spoloma očetovstvo nadomeščale ženske in materinstvo nadomeščali moški« (NSi). Ali pa je ta termin označen kot napačen, ker »oba spola nikoli nista bila in ne bosta enaka. Če bi bila oba spola enaka, potem človeštva sploh ne bi bilo, ker se ne bi bili zmožni razmnoževati« (Zedinjena Slovenija). Tovrstna pojmovanja enakosti spolov niso uglašena s pojmovanjem enakosti spolov kakršne zasledimo v dokumentih Evropske unije ali drugih mednarodnih dokumentih, ki urejajo to področje.  

 

Stranki SMC in LMŠ pa sta prepoznali nekatere dodatne vidike pojmovanja enakosti spolov v kontekstu družbene realnosti, saj sta v odgovoru izpostavili tudi problem »stereotipizacije spolnih vlog« (SMC) in vidik »(ne)enakih pričakovanj« glede na spol (LMŠ). Tudi stranka DeSUS je v odgovoru na prvo vprašanje jasno opredelila koncept enakosti spolov kot širši koncept od samega pojma enakopravnosti spolov, saj se prvi »nanaša ne le na pravno izenačenost moških in žensk, temveč tudi na dejansko enako obravnavo oseb ne glede na njihov spol, torej nediskriminacijo na podlagi spola, pa tudi na enake možnosti, ki naj jih imajo ženske in moški, v vseh sferah družbenega življenja« (DeSUS).

 

 

Drugo vprašanje (Ali se vam zdi, da je v Sloveniji za enakost spolov ustrezno poskrbljeno?) je večinoma generiralo daljše odgovore. Stranke so si enotne glede tega, da je na področju enakosti spolov v Sloveniji potrebno postoriti še marsikaj. SD in Levica na primer ugotavljata, da so »prednost Slovenije izjemno dobri kazalniki na svetovni ravni /…/, vendar pa se je trend v zadnjih letih na nekaterih področjih obrnil« (SD) ter, da kljub temu, »da mednarodne primerjave potrjujejo, da smo glede plačne enakosti v Sloveniji ob boku najbolj naprednim državam /…/, pa smo še daleč od končnega cilje, tj. popolne izenačitve priložnosti, ki se odraža skozi dejansko enako obravnavo« (Levica). Tudi v DeSUSu ugotavljajo, da glede na podatke »Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) indeks spolne enakosti v Sloveniji znaša 68,4% in je tako nad povprečjem EU28, ki znaša 66,2%; pri čemer opozarjajo, da je najvišja stopnja spolne enakosti pri nas na področju dostopa moških in žensk do dohodkov, medtem ko smo se najslabše odrezali na področju nasilja nad ženskami« (DeSUS). Ravno  tako je bil v nekaj odgovorih poudarjen prepad med zakonodajo in uresničevanjem slednje. SAB je na primer izpostavila, da »imamo dobro zakonodajo, a samo zakoni pač nikoli ne bodo dovolj za to, da bi stvari ‘štimale’«, čemur se pridružuje tudi LMŠ s stališčem,  da je »na načelni ravni za enakosti spolov dobro poskrbljeno /…/, bi pa se dalo še marsikaj postoriti v praksi«. Solidarnost pa meni, da »za enakost spolov seveda še ni dosledno poskrbljeno, tako glede zakonodaje kot glede na javni diskurz«.

 

V veliki večini so stranke prepoznale podobne problematične aspekte enakosti spolov v Sloveniji. Najbolj pogosto so bili izpostavljeni naslednji: pomanjkanje žensk na vodstvenih položajih tako v politiki kot tudi v gospodarstvu ter prisotnost t. i. steklenega stropa (SAB, Levica, SMC, LMŠ, LAČiZS), plačna vrzel (SLS, SAB, Zedinjena Slovenija, Levica, SMC, DeSUS), usklajevanje družinskega in poklicnega življenja (SLS, SD, LAČiZS), nasilje nad ženskami in spolno nadlegovanje (Solidarnost, SD, Levica, DeSUS), delitev domačih opravil (SLS, SAB, Levica) in potreba po več vloženega truda žensk za doseganje enakega položaja spolov v družbi (SAB, SLS, LAČiZS). Poleg tega je SLS izpostavila še problem zasidranosti patriarhalnih vrednot, Solidarnost pa diskriminatoren javni diskurz o ženskah, SD pomen osveščenosti, zlasti na področju razvijanja stereotipov in predsodkov, Zedinjena Slovenija problem pogojevanja ustvarjanja družine mlajšim ženskam s strani delodajalcev in Levica stigmatizacijo samskih žensk in problematiko neupravičenosti žensk do biomedicinske pomoči pri oploditvi. Tako Solidarnost kot Levica sta prepoznali tudi potrebo po ubranitvi reproduktivnih pravic žensk, saj naj bi se slednje »v javnem diskurzu ponovno postavljalo pod vprašaj« (Solidarnost). Stranka DeSUS se je v sklopu drugega vprašanja kot edina opredelila do problematike revščine starejših žensk, pri čemer je navedla sledeče podatke: »po podatkih iz l. 2015 je povprečje tveganja za revščino v EU pri ženskah, starejših od 65 let, 15,8%, medtem ko je to tveganje pri ženskah nad 75 let že 17,8%, razmere v Sloveniji pa so še nekoliko slabše« (DeSUS). NSi se je izrekla zgolj glede kvot na vseh področjih družbenega življenja, ki bi po njihovem mnenju pomenilo, da bi »morali zagotavljati popolno enakost v zastopanosti obeh spolov na področjih, kjer spola nista enaka – na primer na področju športa«. Sicer se je do kvot negativno opredelila tudi Solidarnost, saj po njihovem mnenju »ko rešujemo problem kvot na vodilnih mestih, ničesar ne rešujemo v družbi nasploh«.

 

 

Na tretje vprašanje (Za kakšne ukrepe na področju zagotavljanja enakosti spolov in enakih možnosti žensk in moških bi si prizadevali v Državnem zboru?) so bili odgovori precej raznovrstni.

 

NSi bi se še naprej zavzemala za »uveljavitev načela partnerstva v vseh segmentih življenja. /…/ Partnerstvo v zasebnem okolju pomeni, da ženska in moški spoštujeta medsebojno različnost, da sta odgovorna drug do drugega in da soglašata s pravično delitvijo nalog znotraj in zunaj družine«. Tako SLS in Solidarnost sta poudarili potrebo po dialogu med politiko in civilno družbo. Poleg tega je Solidarnost izpostavila še okrepitev pristojnosti Varuha človekovih pravic ter okrepitev šolskih kurikulumov, ki bodo »aktivneje in dosledneje nagovarjali položaj žensk in vzgajali v enakost in enakopravnost obeh oziroma vseh spolov«. LMŠ na tem mestu kot relevantne prepoznava ukrepe za vzpodbudo očetom, da se aktivneje vključijo v vzgojo otrok, gospodinjska opravila in izrabo starševskega dopusta ter preseganje stereotipov o moških in ženskih delih ter poklicih.

 

SAB, SMC in LMŠ se opredelijo tudi  do kvot v gospodarstvu, za katere pravijo, da bi si v primeru izvolitve v Državni zbor, aktivno prizadevali zanje. Temu se pridružuje tudi SMC, na načelni ravni pa še SD – »uveljavitev načela uravnotežene zastopanosti pri vseh imenovanjih za enako zastopanost žensk in moških na vodilnih položajih v javni upravi in gospodarstvu«. Slednji pod predvidene ukrepe dodaja še ukrepe za preprečevanje razlik v plačilu za isto delo ter uresničevanje ukrepov, predvidenih z novo Resolucijo o družinski politiki za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Stranka DeSUS poudarja zelo nizko število županij v sklopu problematike vključevanja žensk na lokalno politično raven.  V DeSUSu menijo, da je poleg tega potrebno še predvsem delo na področju zmanjšanja tveganje revščine za starejše ženske (demografski sklad) in delo na zakonu o dolgotrajni oskrbi in na preprečevanju nasilja nad ženskami. Nekoliko svojevrstno razumevanje zagotavljanja enakost spolov pa veje iz odgovorov Zedinjene Slovenije, ki  meni, da je »potrebno sprejeti novo ustavo, ki bo zagotavljala dejansko enakopravnost in /…/ zakone, ki bodo onemogočali in sankcionirali kakršnokoli izsiljevanje žensk v zvezi z njihovim naravnim poslanstvom – rojevanjem otrok«.

 

 

Najbolj obsežno pa se je glede ukrepov za enakost spolov opredelila, ter jih tudi razdelala, Levica. Izpostavili so potrebne ukrepe na področjih nevidnega dela (neplačano skrbstveno delo), revščine med ženskami (ukrepi pozitivne diskriminacije za zagotavljanje pravične skrbstvene in pokojninske politike, saj zaradi neplačanega gospodinjskega dela med upokojenci in upokojenkami prihaja do velikih razlik v pokojninah), zastopanosti in enakega plačila (uveljavljanje kvot v procesih odločanja na nacionalni in lokalni ravni, preprečevanje spolno diskriminatornih praks v delovnih kolektivih), materinstva (asistenca v obliki subvencioniranega varstva otrok ter podaljšanje in zakonsko varovanje porodniškega dopusta), očetovstva (razširitev pravice do plačanega očetovskega dopusta), reproduktivnega zdravja (prizadevanje za pravico do biomedicinske pomoči za vse in povečanje reproduktivnih možnosti) in nasilja ter seksizma (nadgradnja zakonskih določb ter dosledno izvajanje ukrepov preventive in reševanja problematike nasilja v družini).

 

Temeljni poudarki odgovorov na drugo in tretje vprašanje s pozitivnim odnosom do opisovanega, zajeti v spodnji tabeli – kaj se analiziranim političnim strankam zdi problematično in za kaj bi si prizadevale:

 

  NSi SLS SAB Solidarnost SD Zedinjena Slovenija Levica SMC LMŠ LAČiZS DeSUS
 

Spodbujanje žensk na vodilnih in odločevalskih položajih ter t. i. stekleni strop

 

             ✔
 

Plačna vrzel

 

     
 

Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja

 

             
 

Nasilje nad ženskami in spolno nadlegovanje

 

               

 

 

Delitev domačih opravil

 

             
 

Reproduktivne pravice žensk

 

               
 

Spolni stereotipi

 

             ✔
 

Aktivno očetovstvo

 

               
 

Spolne kvote

 

           
 

Dialog med politiko in civilno družbo

 

                 

 

Politične stranke si posamično prizadevajo še za nekatere druge ukrepe in stojijo za še drugimi usmeritvami – v tabeli prikazanih le najbolj pogostih 10.

 

Kot je razvidno iz zgornje tabele je bila največje pozornosti v prejetih odgovorih bila deležna problematika plačne vrzeli, ki jo je izpostavilo kar 8/11 analiziranih strank. Prisotno je torej zavedanje, da se Slovenija še zmeraj bori s problemom neenakega plačila za enako delo glede na spol posameznika.

 

Spodbudno dejstvo je, da se je do premagovanja spolnih stereotipov na različne načine opredelila kar polovica političnih strank, ki so podale svoje odgovore. To pomeni, da se zavedajo korenin problematike in so jih tudi pripravljene naslavljati, začenši z vključevanjem slednjih v izobraževalni sistem. Prav tako so bile v podanih odgovorih skorajda vseprisotne tudi opredelitve do spolnih kvot – ponovno se je polovica analiziranih političnih strank zavzela ZA spolne kvote, druga polovica pa proti njihovi  uveljavitvi v gospodarstvu in politiki, četudi zanje vsasj v politiki obstaja ustavna osnova.  Nekaj pozornosti je bilo namenjeno tudi potrebi po spodbujanju žensk za zasedanje vodilnih in odločevalskih položajev ter opozarjanje na učinke t. i. steklenega stropa, ki je po mnenju nekaterih strank v Sloveniji še zmeraj ne-prebit.

 

Iz prejetih odgovorov lahko v tem trenutku sklepamo, da stranke prav zaradi različnega razumevanje tega, kaj pomeni enakost spolov zagovarjajo tudi različne politike na tem podorčju.  Pri tem smo lahko opazili vzporedni doktrini – tisto, ki termin ‘enakost spolov’ sprejema ter ga brez težav uporablja pri snovanju ukrepov ter strujo, ki se na vse pretege trudi izpodbijati takšno razumevanje z argumentom, da gre pri uporabi besedne zveze ‘enakost spolov’ za odpravljanje ‘bioloških razlik’, ki pa so po njihovem mnenju pomembne, potrebne in nekaj naravnega. Takšno razumevanje pa potem pri predlaganih ukrepih vodi prav v poglabljanje družbenih razlik med spoloma in utrjevanje obstoječa spolnega reda, ki temelji na moški dominaciji.

 

Kot smo omenili že na začetku, se na vprašanja niso odzvale vse politične stranke. Vendar pa bomo v prihajajočem mesecu skozi prizmo enakosti spolov analizirali še programe političnih strank ter medijske nastope političnih strank v volilni kampanji v zvezi z vprašanji enakosti spolov.

 

Celotna raziskava bo po 20. juniju na voljo v obliki publikacije, temu bo sledil tudi predstavitveni dogodek. V publikaciji bodo skozi prizmo enakosti spolov podrobno obravnavane zgolj parlamentarne stranke trenutnega mandata ter stranke, ki se bodo v državni zbor prebile z volitvami 3. junija. 

 

 

Avtor raziskave je Inštitut za proučevanje enakosti spolov. Raziskava je neodvisna ter ni (finančno ali politično) podprta s strani politične osebe, politične stranke, lobija ali druge javne/zasebne institucije.

 

 


[1]Tedanja varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je že leta 2009 opozorila, da se zaradi vse manjšega zaupanja v državne institucije zmanjšuje tudi učinkovito varstvo človekovih pravic, pri čemer je izpostavila sodstvo, zdravstvo in socialno varstvo.