Svoboda govora in sovražni govor sta po mnenju nekaterih premalokrat v ospredju. Na drugi strani gre marsikomu ‘nejasnost’ glede definicije sovražnega govora ‘na živce’. Kaj sploh je sovražni govor? Definicij je mnogo: od pravnih do družbenih, filozofskih in političnih. Težko je (še posebej kazenskopravno) določiti sestavine dejanja, ki predstavlja sovražni govor, in notranje (psihično) stanje človeka, ki uporablja sovražni govor. To je seveda nujno, da lahko takšno dejanje posameznika označimo za kaznivo in s tem tudi dejanju pripišemo določeno kazen. V današnji kolumni se ne bom posvetil podrobni pravni analizi sovražnega govora, ampak bom skušal izpostaviti pomembne lastnosti takšnega dejanja in seveda njegovih posledic.

 

Kaj je v določeni družbi kaznivo, je odvisno od zgodovinskega, političnega in družbeno-moralnega stanja v določeni skupnosti. V kazenskem pravu so se v okviru stoletij oblikovala mnoga načela, ki so bolj ali manj skupna kazenskim sistemom po svetu. Eno od njih je razumevanje, da je za kaznivost določenega dejanja potrebno dejanje ali poskus (actus reus – napad itd.) skupaj z mentalnim elementom (mens rea – naklep, huda malomarnost itd.). Med drugim je pomembno tudi to, da mora biti določeno dejanje označeno za kaznivo oziroma da določenega dejanja ne smemo šteti za kaznivo retroaktivno (za nazaj) itd. Kazensko pravo je zahtevno in obširno področje prava. Bistveno je, da izpostavimo, kako zahtevno je določeno dejanje z zakonom označiti za kaznivo in seveda temu dejanju pripisati primerno kazen, kar lahko služi njenemu preventivnemu in retributivnemu namenu.

 

V različnih državah Evrope je sovražni govor urejen različno. Danski kazenski zakonik (čl. 266b) na primer kriminalizira sovražni govor. Bistvene sestavine le-tega so širjenje sovražnosti na podlagi določene osebne ali skupinske identitete v javnem prostoru ali širšem krogu ljudi. Prav tako na Danskem poznajo nekaj obsodilnih sodb s tega področja. Omenjeno področje na podoben način ureja tudi nizozemski kazenski zakonik (čl. 137c in 137d). Na drugi strani področje sovražnega govora v Franciji ureja zakonik, ki se nanaša na svobodo tiska (Loi du 29 juillet 1881 sur la liberté de la presse). V Združenem kraljestvu je sovražni govor zajet v Public Order Act iz 1986. V Sloveniji je to področje urejeno v ustavi (čl. 63), ki za protiustavno označi dejanje, ki šteje kot vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, ter v kazenski zakonodaji oziroma v Kazenskem zakoniku (čl. 297). Sovražni govor je tudi predmet Evropske konvencije o človekovih pravicah (čl. 10) in Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (katere podpisnica je tudi Slovenija).

 

Kopica pravnih aktov posameznih držav, mednarodnih in regionalnih pogodb, ki se nanašajo na področje sovražnega govora, priča, da je to vsekakor pomembna družbena tema. Čeprav je zaradi relativne nedoločnosti samega dejanja (kaj točno sovražni govor je) kazenskopravni pregon omejen, to še ne pomeni, da je sovražni govor odprt za kakršnokoli interpretacijo.

 

Kopica pravnih aktov posameznih držav, mednarodnih in regionalnih pogodb, ki se nanašajo na področje sovražnega govora, priča, da je to vsekakor pomembna družbena tema. Čeprav je zaradi relativne nedoločnosti samega dejanja (kaj točno sovražni govor je) kazenskopravni pregon omejen, to še ne pomeni, da je sovražni govor odprt za kakršnokoli interpretacijo. Sama skovanka ‘sovražni govor’ izhaja iz angleškega pravnega sistema (common law). Med prebiranjem obsežne sodne prakse mi je v spominu ostala izjava sodnice v primeru R v Rogers 2005[1] (House of Lords – vrhovno sodišče od 2009 naprej). Na kratko rečeno, v tem primeru je bilo ključno vprašanje pred sodiščem, ali besedni zvezi ‘prekleti tujci’ (bloody foreigners) in ‘pojdite nazaj, od koder ste prišli’ (get back to your own country) štejeta kot oteževalna okoliščina pri (verbalnem) napadu (assault). Sodnica Hale je izpostavila, da takšen (sovražni) govor pomeni zanikanje enakosti, enakopravnosti in dostojanstva ljudem, ki so označeni kot ‘tuji’ ali drugačni (the other). Predvsem izstopa resnično ‘common sense’ razlaga, da je takšen zločin (ali prekršek) resen prav zaradi tega, ker se tako zanika človeškost in obstoj posameznika na podlagi lastnosti, glede katere sam ne more storiti ničesar (na primer spol, barva kože itd.). Zgodovinsko gledano so se prav ob zanikanju človeškosti (in človečnosti) posameznikom dogodili najhujši zločini, od genocidov in etnocidov do drugih destruktivnih dejanj. In prav v sovražnem govoru omenjena sodba prepozna ‘semena’ takih uničevalnih dejanj človeka in jih temu primerno označi kot dejanja, ki so javnosti (družbi) škodljiva.

 

Na eni strani imamo družbeno razsežnost, ki je povezana s (širšo ali ožjo) javnostjo. Na drugi strani naj bi bil sovražni govor naperjen proti skupini ali posameznikom na podlagi njihove identitete ali lastnosti z namenom razpihovanja ali širjenja sovražnosti in celo netenja nasilja. Takšen zelo splošen, obči povzetek, kaj bi lahko zajemala definicija sovražnega govora, nakazuje na mnoge razloge, zakaj je omenjena tema v praksi tako kompleksna. In pri tem sploh ne omenjam vprašanja nastale škode (od užaljenosti do resnega oškodovanja). Prav tako je v razpravo glede sovražnega govora vpeto vprašanje svobode govora in njegovih mej.

 

Z omenjeno tematiko se pogosto srečujem pri branju raznih sodb in člankov, celo pri postopkih mediacije (sicer bolj redko, a vseeno). Osebno mislim, da je bistvo v tem, da sočloveka spoštujemo – ne samo zaradi načela samega ali zaradi tega, ‘ker je tako prav’. Ljudje smo (in vedno bomo) različni v mnogo pogledih: od različnega ekonomskega in družbenega statusa do barve kože, kulturnega ozadja itd. Med našimi bližnjimi so ljudje, ki jih imamo radi in nam pomenijo veliko, ki so tako ali drugače in nekje na tem svetu ‘drugačni’ – the other. Verjamem, da nikoli ne bi želeli, da bi bili ti ljudje izpostavljeni napadu na svoje dostojanstvo in identiteto – kar predstavlja sovražni govor. Ne samo nasilje, ki se kaže navzven, tudi notranje doživljanje žrtve takšnega napada je pomembno. Nekdo lahko samo skloni glavo in pohiti mimo, medtem ko skupina fantov ali deklet vzklika poniževalne kletvice ali celo poziva k nasilju nad neko osebo. Za notranje travme in druga notranja doživljanja oseb, ki doživijo takšen napad, v različnih pravnih analizah ni veliko prostora (z redkimi izjemami). Verjamem, da je prav to ključno in da v tem tiči največja nevarnost ‘pojava’, ki je sovražni govor. Sovražni govor je eno od orodij razčlovečenja posameznika ali celo celotne skupine. Zgodovina nas uči, do česa pride, če kot družba brez nasprotovanja dovolimo (oziroma toleriramo) takšna vedenja. Nasprotovanje se ne kaže nujno v obliki kazenskega pregona; temveč v načinu našega lastnega vedenja, v vzgoji otrok in v drugih oblikah. Žrtve verbalnega nasilja v pogovorih pogosto izpostavijo, da so se počutile ničvredno in osamljeno. Prav v tem leži temeljna lastnost govora, torej sovražnost – nekakšno nasilno, tudi neracionalno čustvo, ki nemalokrat izvira iz strahu in neznanja.

 

Skratka, če želimo ali ne, vsak izmed nas s pasivnim ali aktivnim vedenjem sooblikuje družbo, v kateri živi, in tudi v naših rokah je odločitev, ali bomo živeli v družbi, v kateri soljudi ponižujemo (ali toleriramo poniževanje, ker je na primer kazenski pregon v takšnih situacijah včasih preveč zahteven), ali pa se vsaj skušamo razumeti in ravnati bolj odgovorno do soljudi. Mogoče zadnja izjava zveni malo grobo, vendar je po tem, kar sem sam videl (v sodni praksi in družbi), zadeva (mogoče naivno) relativno jasna. Kot pravi Hannah Arendt[2]: »Javna sfera je dosledno zasnovana na zakonu enakosti, saj zasebna sfera temelji na zakonu univerzalne razlike in diferenciacije. Enakost nas v nasprotju z vsemi, ki je vključena v samega obstoja, nam ni dana, ampak je rezultat človeške organizacije, kolikor ga vodi načelo pravičnosti. Nismo rojeni enaki; postanemo enaki kot člani skupine na moči naše odločitve, da si zagotovimo medsebojno enake pravice.«

 

Sovražni govor škodi. Škodi posameznikom in družbi. Sovražni govor pomeni zanikanje človeškosti posameznika ali skupine in pozivanje k nasilju. Ob besedi nasilje se bom vrnil na že omenjeno sodbo, v okviru katere je bil predmet razprave tudi verbalni napad (psychic assault), ki po definiciji ne zahteva fizičnega stika med napadalcem in žrtvijo. Dovolj je, da napadalec z gibi, gestami, besedami (sovražnim govorom) pri žrtvi povzroči pričakovanje določene nevarnosti, škode ali poškodbe (to apprehend danger). Bistvo je, da tudi besede (nasilja, sovražnosti) povzročijo dejansko škodo in celo vodijo v definicijo kaznivega dejanja. V tem pomenu koncept sovražnega govora po mojem mnenju ne ogroža svobode govora. Tako kot vsa naša dejanja niso popolnoma svobodna (saj na primer ne smemo kar tako brcati mimoidočih), moramo za svoja dejanja (besede) prav tako nositi odgovornost. Na drugi strani pa dejanje, kot je sovražni govor, ne sme biti obtožba, ki jo prenagljeno pripišemo določenemu vedenju. Vsaka šala, tudi če je slaba, ni nujno že sovražni govor.

 

 

Avtor prispevka je naš kolumnist Aleksander Jakobčič.

 


 

[1] »The mischiefs attacked by the aggravated versions of these offences are racism and xenophobia. Their essence is the denial of equal respect and dignity to people who are seen as ‘other’. This is more deeply hurtful, damaging and disrespectful to the victims than the simple versions of these offences. It is also more damaging to the community as a whole, by denying acceptance to members of certain groups not for their own sake but for the sake of something they can do nothing about. This is just as true if the group is defined exclusively as it is defined inclusively.« (Baroness Hale of Richmond v R v Rogers 2005)

 

[2] »The public sphere is as consistently based on the law of equality as the private sphere is based on the law of universal difference and differentiation. Equality, in contrast to all that is involved in mere existence, is not given us, but is the result of human organization insofar as it is guided by the principle of justice. We are not born equal; we become equal as members of a group on the strength of our decision to guarantee ourselves mutually equal rights.« (Hannah Arendt v Izvori totalitarizma, 345)