Politika je ostala moškega spola. Za nami so volitve – najbolj množična vaja v izvajanju demokracije v naši skupnosti. Predvolilno dogajanje, volilni rezultat in pa dogodki ki jih kot gladiatorji iz varnega udobja domačih tribun lahko opazujemo danes in jih bomo, najverjetneje lahko opazovali še čez dolgo vroče poletje, nam dajejo vtis, da je politika zakulisna igra moških samodržcev in njihovih strateških (oziroma, bolje rečeno, parcialnih) interesov. V naši politiki očitno ni prostora ne za ženske, ne za demos.

 

Če se ženske med nedavnimi volitvami vendarle potrudimo poiskati, jih lahko najdemo na štirih mestih. Najprej in najbolj očitno so bile ženske prisotne kot kandidatke za poslanke v parlamentu s strani posameznih političnih strank. Z izjemo Alenke Bratušek, se ženske v veliki večini sicer niso udeleževale predvolilnih soočenj, ki so jih v imenu političnih strank obiskovali njihovi moški kolegi. Omogočanje medijske podpore večji aktivni volilni pravici žensk (ki jo kvote ustvarjajo) je bilo tako oteženo in slika o spolni uravnoteženosti predstavnikov in predstavnic v našem hramu demokracije je zbledela še preden bi jo lahko narisali. Med vsemi političnimi predstavniki ni prišlo do pobude za načenje tematik, ki bi obravnavale težave, ki se pojavljajo ob praktični implementaciji ideje o enakopravnosti spolov (ki jo načelno zagovarja večina političnih strank v svojih programih) ali pa z vlogo in položajem žensk v naši družbi (ki ga po drugi strani eksplicitno ne omenja skoraj nobena izmed tekmujočih političnih strank). Ob tem seveda ne mislimo, da bi večje število žensk na soočenjih pomenilo tudi avtomatsko odpiranje teh (ideološko različno razumljenih) vprašanj, gotovo pa bi dajalo drugačen signal o razumevanju demokracije, politike in enakosti spolov pri nas. Če bi tako slepo našteli vse ženske za katere smo glasovali, da nas bodo zastopale v prihodnjih štirih letih, bi se ustavili pri številki 21. Ne glede na mnoštvo interpretativnih možnosti, ki jih statistična analiza nudi, upam, da obstaja (minimalno) strinjanje vsaj o tem, da je ta številka prenizka. V zvezi s tem lahko sicer predvidevamo dve težavi: najprej, ženske znotraj političnih strank, ki jim pripadajo, niso razumljene kot enakovredne kandidatke in so v večini primerov umeščene v tako imenovane neizvoljive volilne okraje, po drugi strani pa se moramo vrniti na začetek in ob refleksiji sistemskih težav glede udeležbe žensk v politiki zapisati, da slednje ne moremo pričakovati dokler kot družba ne ponotranjimo kulture o spolni enakopravnosti. V demokraciji, kjer je ženska političarka zreducirana na čevlje in obleko ki jo nosi, ter se od nje ob vstopu v “moški svet politike” pričakuje “trda koža” in sprejemanje drugačnih standardov primernosti, ne moremo pričakovati da bi si ženske vstopa v politiko  sploh množično želele, kar omogoča reprodukcijo obstoječega razumevanje politike kot moške domene delovanja upravljanja z javnimi zadevami.

 

Na drugem kraju so bile ženske med kampanjo izgubljene v kvotah. V naši državi imamo uzakonjene spolne kvote[1], ki pa, kot smo medtem očitno pozabili, nudijo zgolj pravno možnost za udejanjanje kulture enakopravnosti spolov, ki bo šele posledica praktičnega življenja te ideje v vseh družbenih podsisetmih. In, kako ironično, ravno težave z doseganjem zahtevanih kvot žensk na nekaterih listah so razkrile, da so uzakonjene kvote šele prvi korak pri doseganju približno sorazmerne politične reprezentiranosti v določeni družbi, nikakor pa niso končni korak, saj jih ne smemo preprosto enačiti z doseganjem stanja enakopravnosti spolov v neki skupnosti. Nedavne težave ki so jih imele določene politične stranke so za kratek hip v določenih medijskih prostorih odprle tudi debato o kvotah per se, ki so razkrile nezanemarljivo stopnjo izražanja nestrinjanja z obstoječimi kvotami, ki pa je pokazala tudi nazadnjaški pogled na vlogo žensk v naši družbi in na težko priborjene pravice žensk, ki jih danes lahko uživamo.

 

Na tretjem mestu so se ženske znašle ob izjavi predsednika ene izmed političnih strank, ko je le-ta v enem izmed časopisnih intervjujev napovedal oteževanje poti do izvajanja sicer ustavno zagotovljene pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Omenjenemu predsedniku, ki se je v dneh ki so sledili posul s pepelom in izjavo označil za vzeto iz konteksta, so sledili še nekateri drugi predstavniki strank, ki so se izrekali o (ne)strinjanju s to, ponovimo, ustavno že zagotovljeno pravico.

 

Na četrtem mestu smo vse ženske še danes. To je mesto ko smo na vseh treh mestih hkrati naenkrat in obenem nikjer samostojno. Ker nas ta mesta aktivno proizvajajo kot politično neobstoječe akterke naše družbeno-politične realnosti. Ženske smo bile v minuli kampanji statistke. Bile smo tiste, ki se nismo znale podpisati in nismo vedele kaj podpisujemo. Bile smo tiste, ki smo lepe, visoke in navdušene nad čevlji. Bile smo tiste, ki smo se morale zagovarjati. In, kar je najbolj pomembno, ženske smo bile tiste o čigar ustavnih pravicah se je dvomilo, izrekalo, premišljevalo in jih revidiralo. Poslušali smo o beguncih, o davkih in o privatizaciji, o izgubljenih milijardah in preplačanih storitvah, a ničesar nismo slišala o nasilju nad ženskami. O položaju starejših žensk. O plačilnih neenakosti med moškimi in ženskami. O potrebi po ustvarjanju enakih izhodiščnih pogojev ne zgolj med moškimi in ženskami, temveč med vsemi ženskami. O življenju v družbi deklarirane enakopravnosti, ki ne razume razlike med enakostjo, enakovrednostjo in enakopravnostjo. Ženske, spet, nismo bile slišane.

 

Politika je ostala moškega spola.

 

 

Avtorica prispevka je naša kolumnistka Ana Pavlič.

 

 

[1]43. člen Zakona o volitvah v državni zbor se glasi: “Na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% od skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov na listi”