Tokratna kolumna je posvečena procesom, ki omejujejo ali pa spodbujajo razvoj enakih možnosti moških in žensk ter pravzaprav vseh družbenih skupin.

 

Na službenem potovanju na Kitajsko sem v mestu Ningbo, v provinci Zheijiang, prvič bolj resno spregovorila z enim izmed drugih udeležencev ekonomske konference, oba sva se pripravljala na predstavitev poslovnega okolja najinih držav kitajskim vladnim uradnikom in poslovnežem. Prihajal je iz Uzbekistana, hitrorastoče države v Srednji Aziji, države zadnjega legendarnega osvajalca evrazijskih step Amirja Timurja. Med pregledovanjem najinih »slajdov« sem Uzbeka vprašala po njegovi starosti, ni izgledal precej starejši od mene. Povedal je, da ima 27 let, potem pa sprejel telefonski klic. Ko je zaključil, se je opravičil in omenil, da ga je klicala njegova žena. Pokimala sem ter povprašala po letnici poroke – poročena sta že od leta 2013. Nakar pa presenečenje, Uzbek mi pokaže sliko svojih treh sinov.

 

Ob drugi priložnosti bom naslovila dejstvo, da je svojo ženo spoznal teden dni pred poroko. Ona je imela 18 let, on pa 22. Pobuda za poroko je prišla s strani staršev, takšna je pač tradicija, je povedal – starši so mu izbrali ženo iz dobre družine. Sam bi želel še potovati in nadaljevati šolanje, vendar je tako le prav, vsak polnoletni moški in ženska se pač morata poročiti. Dogovorjene poroke so še vedno realnost večine mladih tudi v hitro razvijajočih se državah, tudi za višje predstavnike uzbekistanske vlade.

 

Danes bi želela nasloviti to, da mi je takoj po mojem navdušenju nad sliko Uzbek hitro zagotovil: »vendar jaz nisem preveč spreten z njimi, moja žena je precej bolj čustvena in topla«. Pri čemer sta se dva druga udeleženca, Evropejca, ki sta med tem poslušala najin pogovor, nasmejala in prikimala – tudi njima otroci »ne gredo najboljše« in zato tolažbo ob joku raje prepustita ženi. Nad tem nista zadovoljna, strah ju je, da zaradi tega nimata močne vezi z otroci.

 

Pa ste moški res slabši pri teh »čustvenih zadevah«, kot pa na primer pri učenju otrok sestavljanja in grajenja? Ne. Ko pride do sposobnosti čustvene občutljivosti, ki naj bi bila stereotipno ženski forte, se v resnici izkaže, da na testih moški izkažete slabše rezultate le takrat, ko se vam pove, da gre za ocenjevanje sposobnosti čustvene občutljivosti (Koenig in Eagly, 2005). Kadar so proučevanim moškim znanstveniki zagotovili, da bodo na testu ocenjevali zmožnost njihovega procesiranja informacij, so se rezultati izboljšali – šlo pa je za identičen test. Kadar so bili moški postavljeni v situacijo, kjer naj bi bili stereotipno slabši, so se tudi odrezali slabše.

 

V nekaterih kolumnah smo že govorili o stereotipih in njihovih posledicah, manj pa o stereotipni grožnji. Le ta zmanjša dejansko sposobnost posameznika, da se dobro odreže v neki aktivnosti na samo zato, ker se po mnenju družbe v tej aktivnosti ne bi smel/a dobro odrezati. Ta negativna slika je stereotip – moški ne znajo izkazovati čustev, moški so uspešnejši v naravoslovnih znanostih, ženske ne znajo parkirati in znajo tolažiti otroke.

 

Stereotipna grožnja je nevarna tako za posameznika, kot za celotne družbene skupine – je eden izmed faktorjev, ki vpliva na naše akademske rezultate, na naše kariere in preživljanje prostega časa, na naša življenja. Vsak posameznik ima namreč vsaj eno družbeno identiteto, ki je negativno stereotipizirana – sama sem recimo ženska voznica – in stereotipna grožnja se poveča, kadar je zahtevnost naloge večja (npr. kadar moram hitro parkirati v stresni situaciji), kadar je prisotno prepričanje, da smo pri tem ocenjevani (npr. še en potnik v avtu, ki opazuje, kako parkiram) in kadar je seveda stereotip relevanten tej situaciji (stereotip je, da smo ženske slabe voznice). Stereotipna grožnja vodi k zmanjšani samozavesti v tej situaciji, slabši izvedbi dane naloge in na dolgi rok, k izgubi zanimanja za delovanje na tem področju. Pri tem ne pozabimo, da gre za nezavedne vplive, ki jih normalno ljudje ne ozavestimo, sploh če o tem nismo informirani. Naj ponovno podam primer: dekle, ki ji družba dopusti razmišljati, da je matematika zanjo težja, takšno razmišljanje nezavedno ponotranji, kar oblikuje njeno karierno pot. Na dolgi rok, kronična izpostavljenost stereotipni grožnji vodi k dezidentifikaciji posameznika s stereotipizirano skupino – dekle ne bo več videlo same sebe kot »naravoslovke«, kar je v psihologiji večinoma utemeljeno kot posledica želje po ohranitvi samozavesti ob neuspehu.

 

Nasprotno pa je v socialni psihologiji znan pigmalionski efekt, poimenovan po grškem kiparju, ki se je zaljubil v svoj kip. Proučuje fenomen vpliva vodij na sledilce. Robert Rosenthal in Lenora Jacobson (1968) sta dokazala, da se dosežki otrok, od katerih učitelji pričakujejo več, izboljšajo. Osnovnošolci so na začetku leta rešili IQ test, katerega rezultati niso bili razkriti njihovim učiteljem. Le tem je bilo rečeno, da je na podlagi testov od nekaj njihovih učencev (okoli 20 % naključno izbranih otrok) to leto pričakovan intelektualni preboj v primerjavi z njihovimi sošolci. Na koncu študije so bili učenci še enkrat testirani z istim IQ testom. Prvošolci ter drugošolci, naključno izbrani kot »intelektualno prebojni« so na koncu leta pokazali statistično pomembno izboljšanje realnih intelektualnih sposobnosti. Dokazano je torej, da se lahko učitelji – in vsi drugi vodje – nezavedno obnašajo tako, da spodbujajo in olajšajo dejanske sposobnosti (ne le ocene) otrok (McLeod, 1995). Tako bo deček, od katerega je pričakovano, da se pri matematiki izkaže bolje, to pričakovanje najverjetneje tudi res izpolnil. Hkrati bo deček, od katerega bo s strani očeta ali mame pričakovano, da zna izražati svoja čustva, postal odrasel človek, sposoben pravilne komunikacije in tesne vezi s svojim otrokom.

 

Zakaj je resničnost takšne »samouresničljive prerokbe« pomembna za enakost spolov? Ker pri enakosti spolov ne gre le za de jure enakopravnost, kjer imamo vsi zakonsko omogočene enake možnosti, med drugim enak dostop do vseh vrst izobrazbe. Če želimo uravnovesiti udejstvovanje tako žensk kot moških v vseh poklicih, moramo spremeniti celotno družbo – da je to pomembno, sem razpravljala v prejšnji kolumni. Širom sveta zasebni sektor postavlja enakost spolov na vodilno mesto notranjih politik podjetja, saj se zaveda, da enakomerna zastopanost obeh spolov povečuje učinkovitost in s tem dobiček podjetja. Ravnovesje je pomembno tudi v javnem sektorju, ki vzgaja in izobražuje vaše otroke, razsoja o vaših ločitvah, vzdržuje mir v državah v vaši soseščini ter se posveča vašim zdravstvenim težavam. Resničnost takšne prerokbe je pomembna zato, ker nas omejuje ali pa spodbuja v vseh sferah življenja – pomembno je, da smo vsi posamezniki svobodni, tudi od družbenih spon ter da imamo vsi enake možnosti, ne le zakonsko, temveč tudi znotraj naših družbenih skupin in odnosov.

 

Sporočilo tokratne kolumne je torej: premislite o situacijah, ki se jih bojite ter kako so vplivale na vaše življenje. V mislih naštejte stereotipe, ki vam otežujejo življenje še danes. Nato pa se vprašajte, če je vzdrževanje taistih stereotipov dobro za prihodnost vaših otrok in generacij za vami ter aktivno, predvsem pa zavestno, prispevajte k njihovi odpravi.

 

 

 

Avtorica prispevka je naša kolumnistka Nina Pejič.

 

 


 

LITERATURA:

 

Koenig, A. M in A. H. Eagly. 2005. Stereotype Threat in Men on a Test of Social Sensitivity. Sex Roles 52 (7).

 

McLeod, S. 1995. Pygmalion or Golem? Teacher Affect and Efficacy. College Composition and Communication 46 (3): 369-386.

 

Rosenthal, R, in L. Jacobsen. 1969. Pygmalion in the classroom: teacher expectation and pupils’ intellectual development. New York: Holt, Rinehart and Winston.