Človeški svet oziroma svet ljudi je lahko zelo naporna reč. Včasih, ko je nesmiselnost človeškega delovanja neznosna in tista dobra, čutna plat istega sveta, ne more priti v ospredje, je edino, kar nas lahko reši in vzdigne nad trenutne nesmisle našega sveta, umetnost. Kljub vsem znanstvenim in humanističnim napredkom ter nazadovanjem človeštva verjamem, da je umetnost še vedno najvišje, kar lahko človeško bitje izrazi (ali doseže). Je nekakšen seštevek našega zavednega in nezavednega doživljanja sveta, je stik abstraktnega in razumskega. Prav tako pomembno, predstavlja tudi univerzalen komunikacijski ustroj, preko katerega lahko skozi zvoke, barve, gibe in drugo dosežemo prenos trenutka v življenju določene osebe drugi osebi, prejemniku. Tudi umetnost mora (žal) še vedno obstajati, vsaj deloma, v realnosti človeške družbe, kakršnakoli že je v določenem času in prostoru. Tako so umetniki in umetnice podvrženi določenim (predvsem ekonomskim in politično-pravnim) omejitvam. Tako zgoraj omenjena podoba umetnosti včasih izgubi svoj nadzemeljski namen, kar pa ne predstavlja nepremostljive ovire. Na misel mi pride določena skladateljica, ki je v razmeroma moškem poklicu v 19. stoletju, skozi uspeh svojega Noneta za pihala in godala, (končno) zahtevala in dosegla enako plačilo za svoje delo, kot so ga imeli njeni moški kolegi. To kolumno posvečam prav njej in vlogi umetnosti v človeškem svetu delitev in upanja.

 

Louisse Farrenc je bila pianistka, skladateljica in profesorica, rojena leta 1804 v Franciji. Njen klavirski talent je bil prepoznan že v njenem otroštvu in prav tako tudi njena nagnjenost k skladanju. Prav skladanju je pri petnajstih letih posvetila svojo izobrazbo, ko je pričela z učenjem kompozicijskih tehnik pri znanem profesorju Antonu Reichu, najverjetneje v obliki zasebnih učnih ur, kajti v tistem času je bila izobrazba v skladanju dostopna večinoma samo fantom (Briscoe 2004, pogl. 20). Njen klavirski talent ni bil zanemarjen in tudi na tem področju je Farrenc dosegla mnogo koncertnih uspehov; leta 1842 je bila celo imenovana za redno profesorico klavirja na Pariškem Konservatoriju, kjer je nato, na tem izjemno prestižnem delovnem mestu, poučevala še trideset let. Njeni dosežki (ki jih v premajhnem obsegu povzemam) ne vključujejo samo uspešnega akademskega dela in poučevanja mnogih uspešnih študentov, prav tako je avtorica dela, pomembne knjige, naslovljene  Le Trésor des Pianistes (Zaklad Pianistov).[1] O kvaliteti njenega dela priča tudi nagrada, Prix Chartier of the Académie des Beaux-Arts, ki jo je prejela kar dvakrat, in sicer leta 1861 in 1869 (prav tam).

 

Kljub vsem naštetim dosežkom, je bila Farrenc deležna nižjega plačila kakor njeni moški kolegi. Žal to ni bila redkost v omenjenem obdobju in poklicu. Kljub nekajletnemu ‘tihemu strinjanju’ s takšnimi pogoji se je skladateljica, profesorica in pianistka temu po uspehu njenih Nonetov za pihala in godala uprla. Prav to – njena glasbena dela in glasbeno delovanje – je tisto, kar predstavlja Luise Farrenc in ne (samo) njen spol ali socialni status (Friedland 1974, 260–265). Kljub temu, da sem v prvem odstavku predstavil njeno življenje biografsko, bom zdaj predstavil skladateljico skozi njeno glasbeno življenje. V začetkih njene skladateljske poti je ustvarjala predvsem klavirska dela, za katera je bila tudi pohvaljena s strani znanega in izjemno čutnega skladatelja, obdobja romantike, Roberta Schumanna (npr. Klavirski Kvartet op. 47, andante cantabile), ki je bil sam poročen z znano pianistko in skladateljico Claro Schumann.[2]

 

Njene kompozicije so bile posvečene predvsem klavirski glasbi, ampak tudi njena komorna dela so bil deležna mnogih pohval in uspehov; gre za kvalitetna glasbena dela, nedvomno primerljiva z deli njenih moških kolegov (Friedland 1974, 266–270). Med njena dela sodijo na primer: dva klavirska kvinteta op. 30 in 31, sekstet za klavir in pihala op. 40, dva klavirska tria op. 33 in 34, slavni nonet za pihala in godala op. 38, trio za klarinet ali violino, čelo in klavir op. 44, trio za flavto ali violino, čelo in klavir op. 45 in številne inštrumentalne sonate. Poleg tega je avtorica dveh uvertur in treh simfonij in prav njeno tretjo simfonijo so v njeni prisotnosti izvedli v slavni zasedbi Orchestre de la Société des concerts du Conservatoire[3] leta 1849. Kasneje, po njeni smrti, so glasbena dela Luisse Farrenc počasi tonila v pozabo, vse dokler ni bila v 20. stoletju v glasbenem svetu vse večja pozornost namenjana oživljanju del skladateljic (Briscoe 2004, pogl. 20).

 

O njenem predanem in kakovostnem ustvarjanju pričajo tudi mnenja kritikov, na primer François-Joseph Fétis, ki je zapisal: »Na žalost žanr instrumentalne glasbe, ki je Gospo Farrenc, po naravi in oblikovanju močno privlačil, vključuje potrebo po finančnih zmogljivostih, ki jih lahko skladatelj sicer pridobi zase, vendar le z ogromno truda. Še en dejavnik tukaj je javnost, praviloma ta ni zelo dobro podučena in njen edini standard za merjenje kakovosti dela je ime avtorja. Če skladatelj ni znan, občinstvo ostaja zaprto in založniki, zlasti v Franciji, prav tako zaprejo ušesa, ko jim nekdo ponudi pol dostojno delo… Takšne so bile ovire, ki jih je Gospa Farrenc srečala vzdolž poti in ki so ji povzročale obup. To je razlog, zakaj je njeno delo padlo v pozabo danes, ko bi v kateremkoli drugem obdobju njena dela bila deležna velikega spoštovanja.«[4] (Briscoe 2004, pogl. 20).

 

Tudi danes se srečujem z večinoma moškimi skladatelji, od Chopina, Bacha, Kozine, Šostakoviča, do branja teorije o orkestraciji Rimski-Korsakovega. Vendar med izvajanjem ali študiranjem partiture ne razmišljam o spolu skladatelja, ker sem takrat v tistem ‘umetniškem svetu’ agogike, dinamike, zgodovinske duše določenega dela in umetniške abstraktnosti, kjer ima, med drugimi, tudi  Luise Ferrenc častno mesto. Na drugi strani pa nam realnost človeškega sveta in družbe ne dopusti ugledati dejanskega stanja oziroma položaja umetnikov in še posebej umetnic, ki so neredko tudi spregledane.

 

Spolni (in drugi) predsodki v glasbenem svetu vsekakor obstajajo; temu na primer priča tudi ravnanje nekaterih orkestrov v Združenih državah Amerike, ki so, da bi naslovili ta izziv, uvedli tako imenovane slepe avdicije. Kandidati na avdicijah so morali igrati za nekakšnim zaslonom, prav tako so morali sezuti kakršnekoli čevlje (z dolgo petko), vse z namenom, da bi avdicija predvsem ocenjevala kakovost izvajanja in interpretiranja glasbenega dela. Raziskava King’s College, London, je pokazala, da so takšne avdicije rezultirale v 25 % več žensk imenovanih na orkestrska mesta (Duchen 2015). Danes na primer sta Anna Meredith in Dobrinka Tabakova med uspešnejšimi skladateljicami, ne samo v klasični, temveč tudi v filmski glasbi. Vsekakor ne smemo pozabiti tudi slovenske skladateljice Nine Šenk, katere dela izvajajo tudi v okviru BBC Proms 2018.

 

Umetnosti ne bi želel reducirati na nekakšen nivo dialektičnih problemov, kot je spolna reprezentacija, ker naj vseeno bo, vsaj konceptualno, umetnost nad tem. Na drugi strani pa si ne smemo zatiskati oči pred očitnim in ignorirati kulturnih, spolnih in drugi stereotipov in diskriminatornih vedenj, ki so še kako, na tej človeški ravni umetnosti, prisotna (s tem mislim dostojno plačilo vezano na delo in upoštevanje pravic kakor tudi dolžnosti v nič manjšem obsegu). Na eni strani je umetnik vpet v družbeni in človeški svet poklicev, delovnih razmerij, je subjekt zakonodajnih pravil in družbenih norm, kar je seveda povsem dobrodošlo, ampak prav tu obstaja nevarnost, da človeška neumnost in topoglavost, neredko prisotna v zgodovini, nadvlada razum in sočutje.

 

Phillip Ball je v svoji knjigi Glasbeni Instinkt (The Music Instinct) ugotovil, da se zdi, da glasba doseže jedro tistega kar pomeni biti človek. Doda, da na svetu obstajajo kulture, kjer bi bilo popolnoma nesmiselno reči »nisem muzikalen«; to naj bi bilo tam isto kot reči  »nisem živ« (Ball 2012, 381). Celo Plato v svoji Državi (The Republic) izpostavi, da ima glasba neposreden učinek na človeško dušo in je takšnega pomena, da bi morala prav država regulirati glasbo, s čimer ji je prav s tem pripisal ključen pomen za družbo (Plato 380 pr.n.št. v prevodu Grube 1992, 186–212). Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Friedrich Nietzsche, Wilhelm Heinrich Wackenroder, Ludwig Tieck in E. T. A. Hoffmann so samo nekateri, ki so skušali skozi filozofijo razumeti skrivnosti glasbe in njene vloge v našem svetu (Gracyk in Kania 2011, 257–294). Zaključil bi pa z mislima Johanna Von Goetheja, ki je glasbo videl ne samo kot jezik (komunikacijo), ampak tudi kot nekaj absolutnega, transcendentalnega, ki dosega nekaj višjega in Arthurja Schopenhauerja, ki je v glasbi videl odgovor na najbolj skrivnostna vprašanja, ki jih življenje ponuja (prav tam).

 

Prav v tem tiči bistvo; umetnost – in s tem glasba – je del človeškega sveta in kot taka zajema vso barvitost, temačnost, grozote in lepote, ki temu dejstvu pritičejo. Del tega sveta pa so tudi skladateljice, ki kot ljudje bogato prispevajo umetnosti in njihovega prispevka ne bi smeli spregledati, saj s tem zamujamo bogati del umetniškega doživljanja in vpogleda v življenje v določenem času in prostoru.

 

 

Avtor prispevka je naš redni kolumnist Aleksander Jakobčič.

 


[1] Zaklad pianistov; Zbirka izbranih del mojstrov vseh držav in vseh obdobij od šestnajstega stoletja do polovice devetnajstega, skupaj z biografskimi evidencami, bibliografskimi in zgodovinskimi pojasnili, pravil (appoggiatura) itd. Klavirska dela so zbrana in prepisana v sodobni zapis, kar je plod dela Aristide Farrenc s pomočjo Louise Farrenc.

[2] Clara Schumann je bil ena vodilnih pianistk obdobja romantike. Tu jo omenjam samo na hitro, več pozornosti ji bom posvetil v prihodnji kolumni.

[3] Orchestre de la Société des Concerts du Conservatoire je bil simfonični orkester ustanovljen v Parizu leta 1828. Po uspešni umetniški poti in kasneje, finančnih in drugih težavah, se kasneje oblikuje nov orkester, Orchestre de Paris.

[4] Malheureusement, le genre de musique instrumentale à grande échelle à laquelle Madame Farrenc, par nature et par formation, se sentait appelée, implique des ressources de performance qu’un compositeur ne peut acquérir pour elle-même ou lui-même qu’avec un énorme effort. Un autre facteur ici est le public, en règle générale pas un très bien informé, dont la seule norme pour mesurer la qualité d’une œuvre est le nom de son auteur. Si le compositeur est inconnu, le public reste inréceptif, et les éditeurs, surtout en France, ferment leurs oreilles quand quelqu’un leur offre un travail décent à mi-chemin… Tels furent les obstacles que Mme Farrenc rencontra le long du chemin et qui la fit désespérer. C’est la raison pour laquelle son travail est tombé dans l’oubli aujourd’hui, quand à toute autre époque ses œuvres aurait apporté sa grande estime.

 

 

Seznam literature:

Ball, Phillip. 2011. The Music Instinct: How Music Works and Why We Can’t Do Without It? London: Vintage Books.

 

Duchen, Jessica. 2015.  Why the male domination of classical music might be coming to an end? Dostopno prek: https://www.theguardian.com/music/2015/feb/28/why-male-domination-of-classical-music-might-end (10. 7. 2018).

 

Friedland, Bea. 1974. Luiss Farrenc (1804-1875): Composer, Performer, Scholar. The Musical Quarterly LX (2), 257–274.

 

Gracyk, Theodore in Andrew Kania. 2011. The Routledge Companion to Philosophy and Music. Oxon: Routledge.

 

Leave a Comment