Leta 1903 je Marie Curie postala prva ženska, ki je, skupaj s svojim možem Pierrom in Henrijem Becquerelom prejela Nobelovo nagrado za fiziko za njena prebojna dela na področju radioaktivnosti. Malo ljudi pa ve, da so štirje prestižni francoski znanstveniki, vključno s tremi, ki so bili odlično seznanjeni z njenim delom, podali uradno nominacijo za Nobelovo nagrado le Pierru in Becquerelu kot edinima zaslužnima za odkritja. Švedski matematik in član Nobelovega komiteja je o tem, da je njegova žena izpuščena kot prejemnica nagrade, pravočasno obvestil Pierra, ki je komite obvestil, da v tem primeru ne bo sprejel nagrade. Marie je bila dodana na listo nominirancev za skupna odkritja na področju radioaktivnosti.

 

 

Leta 1967 je bila Kathrine Switzer prva ženska, ki je pretekla Bostonski maraton. Med tekom je organizator Jock Semple sprevidel, da na progi teče ženska in jo je poskušal odstraniti. S Kathrine je tekel njen fant Thomas Miller, bivši zvezdnik ameriškega nogometa, ki je odrinil Sempla in omogočil Kathrine, da je dokončala svojo tekmo. Podprli so jo tudi drugi tekači. Po dogodku je direktor Bostonskega atletskega združenja izjavil: »Ženske ne morejo teči na maratonu, ker to prepovedujejo pravila. Če pravil ne bi bilo, bi družba zdrsnila v kaos. Jaz ne ustvarjam pravil, jaz jih le izvajam – na maratonu ni prostora za neavtorizirane osebe. Če bi bila ta ženska moja hčer, bi jo našeškal.« Ženskam na Bostonskem maratonu ni bilo dovoljeno teči vse do leta 1972. Po dogodku je Kathrine izjavila »Vedela sem, da če bi odnehala, nikoli ne bi nihče verjel, da je ženska zmožna preteči 26 milj in več.«

 

 

Kaj imata oba zgornja incidenta skupnega? Enake možnosti obeh žensk so podpirali ljudje okoli njiju.  Tako ženske kot moški smo sposobni velikih dosežkov, na žalost pa je moško dominirana družba zavračala vključitev žensk kot nosilk priznanj za velike dosežke in uspehe – če že niso bile predhodno izločene iz dirke. Bistvo seveda ni v tem, da sta ti dve ženski uspeli s podporo moških. Uspeli sta s podporo vseh tistih, ki so se zavedali, da spol ne sme igrati vloge pri udejstvovanju na nekem področju. Zavedali so se, da jima morajo, po svojih zmožnostih, pri tem pomagati.

 

Zgoraj opisana zgodovinska dogodka sta namreč praktična primera dejstva, da naša – posameznikova – prepričanja in mnenja ne ostanejo omejena le na nas same: naša prepričanja in naša mnenja zmorejo vplivati na delovanje celotne družbe. Seksistična prepričanja ljudi o tem, kako svet deluje in o tem, kako bi svet moral delovati tako neposredno narekujejo tok bodisi povečevanju bodisi zmanjševanju neenakosti med spoloma na dolgi rok. Vendar pa se prav taka prepričanja na neki točki odrazijo v kršenju pravic, o čemer smo IPES pisci že pisali. Naj citiram Aleksandra Jakobčiča v eni izmed njegovih prvih kolumn, ki je osmislila enakost bolje kot karkoli, kar sem prebrala predhodno:

 

»Mogoče vse to zveni ‘filozofsko’ v napačnem pomenu besede, ampak ko sem poslušal ljudi, ki so jim bile kršene človekove pravice, ki so bili podvrženi diskriminaciji na podlagi spola, narodnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin, mi na pamet niso prišli samo pravni postopki, določene ustavne in druge pravice, temveč dejstvo, da kršitev pravic oziroma dostojanstva ljudi pomeni neposreden vpliv na kakovost njihovega življenja, bolj konkretno na njihovo dobro počutje, srečo in skratka na njihov vsakdan

 

Diskriminatorna pravila izhajajo iz takšnih pristranskih prepričanj in so danes še vedno prisotna, prav tako diskriminatorne prakse. Znanstvenice in športnice so še vedno manj prepoznavne, še vedno manj plačane in imajo zato še vedno manj realnih možnosti za doseganje uspehov. Za primer: mediji ženskim športom namenijo le 4 % športnega medijskega prostora, čeprav je več kot 40 % sodelujočih v športu žensk. Prištejmo še hiper-seksualizacijo ženskih športov in športnic. Mnogi bi trdili, da ženske zaslužijo manj, ker trg tako narekuje, saj so ženski športi manj priljubljeni, zato tudi manj gledani in posledično ustvarijo manj medijskih prihodkov. To je samouresničljiv cikel piščanca in jajca: občinstvo se ne bo navdušilo nad ženskim športom, ki ima minimalno medijsko izpostavljenost, mediji pa upravičijo pomankanje poročanja s tem, da ženski športi pač ne angažirajo občinstva. To ni pošten argument –  če bi bilo namreč ženskam v preteklosti omogočeno tekmovati, če bi se jim bilo omogočeno sploh udejstvovati, bi bila zadeva precej drugačna.

 

Za primer: tako smo danes v situaciji, ko po koncu svetovnega nogometnega prvenstva drugo uvrščeni Hrvaški FIFA za nagrado podeli 28 milijonov denarne nagrade, medtem ko so v letu 2015 svetovne prvakinje v nogometu domov uspele prinesti pičla 2 milijona ameriških dolarjev. Študija BBC-ja iz leta 2017 je razkrila, da že 83 % športnih disciplin dandanes ženskam izplačuje enako kot moškim – vendar pa nogomet ostaja izven te kategorije. Branilka Združenih držav Amerike Hope Solo je takšnemu ravnanju nasprotovala z besedami: »Smo najboljše na svetu – in moška ekipa je plačana več kot je znašala naša denarna nagrada zgolj, ko se na kakšni tekmi prikaže, niti ne nujno zmaga.« Generalni sekretar FIFE se je na to odzval z opazko, da je »pred ženskami še vsaj 13 svetovnih prvenstev preden bodo dosegle stopnjo moških igralcev,« kar naj bi se nanašalo na dejstvo, da so se ženska prvenstva pričela organizirati veliko kasneje.

 

Tudi v današnjem času smo torej še zmeraj precej omejeni. Naše življenje determinira družba okoli nas: kako se bomo obnašali, s čim se bomo (profesionalno) ukvarjali, kaj se spodobi in kaj je naša »naravna vloga«. Najbolj nedotakljiva so ta skrita, tiha in neopazna družbena pravila. Bo ženska v praksi manj zaželena, če bo močnejša od večine moških? Če bo glasnejša od večine moških? Bo moški zasmehovan, če posveča čas družini, če vzame porodniški dopust? Če njegov hobi ne bo dovolj »možat«? Zaradi takšnih in drugačnih družbenih pričakovanj se večina nas vsaj enkrat v življenju ni udejstvovala v določeni aktivnosti. Se lahko katere domislite tudi sami?

 

 

Avtorica prispevka je naša kolumnistka Nina Pejič.