Usklajevanje zasebnega, družinskega in poklicnega življenja žensk

 

“Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je eden najpomembnejših pogojev za uveljavljanje enakih možnosti spolov v družbi, še posebej pri zaposlovanju in na trgu dela. Problem usklajevanja zasebnih in poklicnih obveznosti se kaže pri porabi in delitvi časa, upoštevanju zasebnih potreb v poklicni sferi in pri usklajevanju potreb zasebnega oziroma družinskega življenja s poklicnimi aktivnostmi žensk in moških[1].”

 

Dobro se spominjam, ko je pred nekaj leti Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila podatek, da naj bi slovenski moški opravljanju neplačanega dela  doma namenili največ minut dnevno. Nekritične interpretacije enega statističnega parametra so takrat tekmovale v ustvarjanju čim bolj zlagane realnosti. Uspelo nam je, ker smo postali država sinov, ki nam jih lahko zavida celotna (vsaj evropska) skupnost, ob tem pa nas morajo naše ženske (ki naj bi glede na raziskavo s tem postale kar pionirke emancipacije), še bolj slaviti. Zelo nekritično so mediji interpretirali to novico takrat in to pravzaprav počno še vsa ta leta po tem vsakič, ko (predvidevam da) v želji po čim večjem nabiranju klikov, raje objavljajo kakšno srečo imamo Slovenke oziroma kakšni brezjajčniki so Slovenci (odvisno od tega kateremu objektivnemu poročevalcu zaupamo), kot da bi kritično predstavljali stanje neenakosti spolov v naši napredni skupnosti. Ker je poglavitna interpretacija te novice v tistem času postala – posplošujem – da je enakost pri nas že dosežena, se je v javnosti še enostavneje zgodila manipulacija podatkov in reprodukcija neke realnosti, ki neenakost vzdržuje in stanje celo posplošuje. Če so nas včasih svarili pred presežkom demokracije, je v današnjem času moderno sklicevanje na pozive k vrnitvi pravih moških in pravih žensk. Samo predstavljamo si lahko kje in kako ti pravi moški in prave ženske v strahu pred presežkom enakosti živijo. Poženščeni moški in maskulinizirane ženske so strašljive podobe, ki nas usmerjajo k discipliniranju in obnašanju v skladu z domnevno naravnimi zakoni in omejitvami, ki življenju moškega ali ženske, domnevno naravno in primerno, pritičejo. Da pomirimo skrbi tistih, ki se bojijo, da pravih moških več ni, preverimo celoten nabor podatkov s katerimi je postregla zloglasna raziskava. Ob slikanju neresničnega odseva resničnosti smo namreč pozabili analizirati čas, ki ga za opravljanje neplačanega dela doma dnevno porabijo (ne samo slovenske!) ženske. Pa poglejmo: če so se slovenski moški za potrebe raziskave (!) izrekli, da neplačanemu delu dnevno namenijo 166 minut (povprečje OECD 26 je bilo takrat 139 minut), temu istemu delu slovenske ženske namenijo 286 minut dnevno (povprečje OECD 26 je bila takrat 274 minut). Rutinskemu gospodinjenju naj bi moški namenili 114 minut (povprečje je bilo 73 minut), ženske pa 212 minut (povprečje je bilo 168 minut), pri minutah namenjenih za uživanje v dejavnostih prostega časa pa prednjačijo ti isti moški, ki dnevno temu namenijo 337 minut, medtem ko imajo ženske za prosti čas 283 minut časa na dan[2]. Kot vidimo, smo lahko (zaenkrat še) brez skrbi in strahu pred vsesplošnim porastom motilcev ohranjanja ‘običajnega družinskega življenja’.

 

Nekritično sprejemanje iz konteksta izoliranih statističnih parametrov, ki ne upoštevajo širšega družbeno-političnega konteksta naše skupnosti (ki ima na področju uveljavljanja enakosti spolov še ogromno težav in dela) niti ne upoštevajo pogostega pojava v družboslovni analizi, ko anketiranci podajajo bolj želene kot iskrene odgovore, ni samo napačno in zavajajoče, temveč je do vseh, ki zaradi diskriminacije na podlagi spola vsak dan trpijo, tudi žaljivo. Težava in (neupravičena) hvala, ki je izšla iz tako primitivnega razumevanja statistike je seveda posledica značilnosti sodobnega družinskega življenja ki pa temelji na ne-sodobni delitvi vlog v gospodinjstvi in pri skrbi za otroke. Prepričana sem, da se lahko strinjamo o tem, da se mladi ob življenju v trenutnem družbenem redu in negotovosti ki nad njimi preži, za družine odločajo precej kasneje kot so to počeli njihovi starši. Na svojih delovnih mestih preživijo veliko časa, ker si, bolj kot vse drugo, želijo službo zadržati in se tam dokaz(ov)ati. A če po drugi strani upoštevamo, da so tem razmeram na trgu dela tako kot moški, podvržene tudi ženske (ki so na trgu dela poleg tega še mnogokrat dvojno diskriminirane – samo zato, ker so ženske), izgovorov za tolikšen razkorak – ženske v povprečju gospodinjskim opravilom in skrbi za otroke ter družino namenijo skoraj dvakrat več časa kot moški – med opravljanjem neplačanega dela doma ne moremo in smemo iskati v časih, ko so predstavnice našega (ženskega) spola gorele na grmadah. Ker je stopnja zaposlenosti  in doseganja visoke izobrazbe žensk danes zelo visoka, lahko ob upoštevanju izredno nizke vključenosti moških v neplačano delo doma zaključimo, da ženske vsak dan aktivno opravljajo dve (svoji) službi[3] – plačano in neplačano, ter obenem pomagajo vsaj še pri moškem delu neplačanega dela doma[4].

 

Družinske ovire – družbena pričakovanja in dejansko breme dela, ki ga je potrebno opraviti doma, predstavljajo tudi največje ovire za odločanje žensk za zasledovanje kariernih želja in s tem za potegovanje za najvišja delovna mesta. Ženske zmoremo, znamo in kar je najpomembnejše – želimo si prevzemati (naj)odgovornejša delovna mesta in obenem uživati v materinstvu in družinskem življenju, kjer si odgovornosti in naloge delimo s partnerjem. Da je na tem področju v naši državi potrebno postoriti še ogromno so pokazali izsledki raziskave Enakost spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih, kjer smo lahko na podlagi analize opravljene na nacionalno reprezentativnem vzorcu videli, “da smo prebivalke in prebivalci Slovenije s partnerskimi odnosi večinoma zelo zadovoljni, pri delitvi obveznosti za dom in otroke precej tradicionalistični, ne nagnjeni k spremembam, na deklarativni ravni pa ocenjujemo, da je za naše partnerske odnose enakost spolov v celoti ali večinoma veljavno načelo (česar pa podrobnejši podatki o delitvi dela obveznosti ne potrjujejo)” (Robnik, 2012). Najpomembnejši izsledki te raziskave, ki dobro orišejo stanje na področju razumevanja implementacije enakosti spolov pri usklajevanju poklicnega in zasebnega, družinskega življenja so: “ženskam na najvišjih menedžerskih položajih je možnost usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti precej bolj pomemben vidik službe kakor moškim na teh položajih; ženskam je to, da ni težav z izrabo dopusta za nego bolnega otroka, precej bolj pomemben vidik dela kakor moškim; zaradi lažjega usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti je službo že kdaj zamenjalo 31, 6 % žensk in 14, 7 % moških” (Robnik, 2012). Ta sploh prva raziskava, ki se je v Sloveniji lotila preučevanja uresničevanja načela enakosti spolov v družini in partnerstvu je pokazala tudi na obstoj bolj subtilnega in prikritega patriarhalizma v slovenski družbi, ki je samoumevnost moških in ženskih vlog tako depolitiziral, da se vprašanim zdi, da svoja življenja v neenakosti preživljajo v družbi, ki ima implementirano enakost spolov. To se v praksi vidi na primer pri odločanju: “Pri odločanju o večjih in manjših stroških gospodinjstva, stroških, in opravilih povezanih z otroki, ter vsakodnevnih in večjih opravilih za dom se je pokazalo kar nekaj stereotipov: čeprav večino teh odločitev pari sprejemajo skupaj, so razlike pri tistih, kjer to večinoma predlaga eden od para, spolno zelo tradicionalne” (Robnik, 2012). Kljub temu, da je raziskava pokazala, da se ženske pogosteje kot moški ukvarjajo z otroki ter bdijo nad njihovimi obveznostmi in da v dveh tretjinah primerov večinoma same opravljajo vsakodnevna opravila doma, je devet od desetih anketiranih oseb za svoj partnerski odnos reklo, da v njem ali v celoti ali večinoma velja načelo enakosti spolov, pri čemer so ženske to izjavile pogosteje (!) kot moški. Slika življenja v okvirih normaliziranja takšne (ne)”enakosti” postane popolna, ko ji dodamo še rezultate ankete o manj lepih plateh partnerskih zvez, ki so posledica dolgega discipliniranja in degradiranja ženskega spola kot celote. Realnejši pogled na navedene odgovore dobimo, če se spomnimo še na statistiko, ki pravi, da v Sloveniji fizično nasilje doživlja vsaka peta ženska, vsaka druga trpi zaradi psihičnega zlorabljanja, vsak četrti otrok pa je žrtev nasilnih odnosov v družini: “Anketiranke si pogosteje kot anketiranci pripisujejo prepirljivost in napadalnost, to lastnost tudi anketiranci pogosteje pripisujejo svojim partnericam kakor anketiranke partnerjem. Jezo in bes kot način za uveljavljanje svoje volje pari uporabljajo nekoliko pogosteje – zase je to rekel približno enak delež žensk in moških, so pa anketiranke to lastnost redkeje pripisale svojim partnerjem kakor anketiranci partnericam. Za grožnje z nasiljem je več kot 98 % anketiranih reklo, da jih ne uporablja nikoli – kadar pa jih, jih moški pogosteje kakor ženske. Enako velja za uporabo nasilja, ki jo je kot občasno partnerjem pripisala vsaka 333. ženska. Nekoliko pogostejša oblika uveljavljanja svoje volje je, da se oseba z drugim ne pogovarja, dokler ne doseže svojega – da to počne pogosto, je zase reklo več moških kakor žensk, so pa anketiranci to pogosteje pripisali svojim partnericam kakor anketiranke partnerjem” (Robnik, 2012, 89).

 

Kot lahko vidimo je vprašanje usklajevanja družinskega in poklicnega življenja moških in žensk, očetov in mater, širše od zagotavljanja starševskega, porodniškega in očetovskega dopusta ter od zagotavljanja kvalitetnih javnih storitev in vzpostavljanja mehanizmov prepovedi diskriminacije na delovnem mestu na podlagi starševstva. Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja je namreč tesno povezano s pripisano vlogo ženske kot matere in primarne skrbnice doma, ki je zgodovinsko gledano predstavljala tudi prioritetno mesto ženskega udejstvovanja in uveljavljanja. V tem kontekstu so bile moškim pripisane vloge tistega člana družine, ki za družino (po)skrbi zunaj zidov doma. Tudi s tem se danes spopadajo tisti moški in očetje ki si želijo v družinskem življenju sodelovati drugače in bolj aktivno. Da so ob tem deležni strahu pred negativnimi odzivi okolice priča tudi o tem kakšne in kako močno zakoreninjene vloge o spolni delitvi dela v družini imamo v naši družbi.

 

Gotovo je (naj)lažje živeti v prepričanju, da smo del najnaprednejše skupnosti, v kateri naj bi moška milost pomagala ženskam opravljati tisto, za kar naj bi bile rojene. Gotovo je to lažje od pogleda na kakšne druge statistike, ki merijo kakšne druge značilnosti slovenskega zasebnega oziroma družinskega življenja. A ker okviri določanja sprejemljivega in primernega niso bilo postavljeni naravno in niti najmanj ne na načelu enakosti (spolov), najlažje ni nujno tudi družbeno odgovorno početje.

 

 


[1] MDDSZ, 2018.

[2]Raziskava je v celoti dostopna tukaj: http://www.oecd.org/gender/data/balancingpaidworkunpaidworkandleisure.htm

[3] Edina izjema so tu premožnejše ženske, ki si lahko privoščijo dodatno najeto pomoč za opravljanje domačega dela. A tudi zgodba tega dela je kompleksna in nikakor ne predstavlja primerne alternative za kompleksne težave o katerih govori ta zapis, saj večina oseb, ki takšno pomoč nudi, živi znotraj slabšega družbeno-ekonomskega položaja in opravi veliko količino dela za premajhno (ali celo zakonsko neurejeno) plačilo.

[4] Poleg tega je potrebno poudariti še, da ob težavah ki pestijo institucionalizirano oskrbo starejših in staranju prebivalstva, ženske danes postajajo dodatno obremenjene še s skrbjo za starejše.

 


O avtorici: Ana Pavlič

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega.

 

 

 


Literatura

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2018). Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/delovna_podrocja/usklajevanje_druzinskega_in_poklicnega_zivljenja/.

 

Robnik, S. (2018). Enakost spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih. Dostopno prek:

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/druzina/RaziskavaEnakostSpolovPartnerstvo.pdf.

 


Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.