V zadnjih nekaj tednih ste lahko na IPES-ovih omrežjih ujeli kolumnistične diskusije naših sodelavk in sodelavcev, ki se so v taki ali drugačni obliki posvečali širši tematiki spolne (ne)enakosti v gospodarstvu. Ti so zamišljeni kot nekakšni uvodi v bližajočo se IPES-ovo konferenco GOSPODdarstvo, ki se bo odvijala 12. novembra 2018 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ker so njihovi glasovi interdisciplinarni, preizprašujejo različne ravni problematik na presečišču dela in spola ter v temeljih pripadajo raznovrstnim teoretskim tradicijam, jih moja današnja kolumna poskuša strukturirati, dodati temu okostnjaku nekaj kontekstualnega mesa, jih seveda tudi problematizirati, a hkrati skoznje vleči še določen fil rouge. Ta rdeča nit, si dovolim predlagati, poteka na korelaciji med kapitalizmom, vzetim širokosrčno, in vrednotami na področju spola, ki je dobro preučena ravno na trgih dela (Fennell in Arnot 2009). Moj cilj je torej pokazati kako različno cenimo ženske in moške, tako v preteklosti kot v sedanjosti, nadalje pa tudi kje vse se oblikujejo in perpetuirajo vrednote kot take. Seveda obstojijo tudi aspekti spolnih odnosov, ki se povezujejo še z drugimi družbenimi in kulturnimi sferami, a če se omejimo na telo znanja v razvojnih študijah, kamor IPES tako ali tako tudi po delovanju spada, potem so temeljna besedila spolne (ne)enakosti nedvomno v različnih pristopih k teoriji trgov dela (Fennell 2009). Tam se namreč akademiki razvoja prvič povežejo z vprašanji spola distinktivno od ostalih ved, recimo od antropologije, kjer se osredotočamo bolj na vsakodnevna življenja in raznovrstnosti stvarnosti, ali pa od finančnih ved, kjer koncept spolnosti le redko najde svoje mesto.

 

Kakšna pa je povezava med spolnostjo in t. i. usmerjenim družbenim razvojem? Ali kot so spraševali v zgodnejših letih, kaj pa ima družbeni razvoj s spolnostjo? Avtorice in avtorji, ki v razvojni literaturi podajajo ene izmed krovnih odgovorov na ta vprašanja, so kronološko pričujoči: Friedrich Engels, Gary Becker, Ester Boserup in Irene Tinker. Skozi njihova dela se bom tokrat podrobneje sprehodil z upanjem, da zaokrožimo precej razpete tematike spolne (ne)enakosti v gospodarstvu. Začenši z Engelsom, ki izredno pronicljivo strukturira naše razmišljanje o spolnosti in delu na tri lokacije – reprodukcijsko, produkcijsko in oskrbovalno –, ki jih moja kolumna nadalje deli še na tri vertikalne, družbene nivoje: gospodinjske, skupnostne in narodne oz. državne. Prvega od teh razišče Becker, ki v začetku 80. letih prejšnjega stoletja pod drobnogled vzame nivo gospodinjstva, v katerem razume spolnost kot individualne odnose in odločitve med ženo in možem. Primerno času, je njegov model zakona in dela ekonomsko neoklasicističen in hetero-normativen. Drugačno konstrukcijo spolnosti konec 80. let ponudi Boserupova, ki preučuje nivo družbenih norm in skupnosti – lokacijo razumevanje spolnosti torej postavi med skupnostne norme obnašanja, rečeno preprosteje, kaj je družbeno (ne)sprejemljivo za ženske in kaj za moške. Na koncu pa bomo vzeli še dela Tinkerjeve, ki sočasno z nekaterimi pobudami Združenih narodov v 90. letih naslavlja vlogo države, njenih družbenih norm in razumevanja ženskega prisostvovanja. 

 

Engels: oskrbovalka in delojemalec

 

Za veliko večino raziskovalk in raziskovalcev trgov dela v 70. letih je odnos med razvojem in telesi ter vrednostjo posameznika kot telesa zmožnega dela element t. i. produkcijskega reda. Dva druga elementa, brez katerih delo in produkcijski svet nista mogoča, pa sta po Engelsu še reprodukcijski in oskrbovalni (Marx in Engels 1968). Intuitivno seveda razumemo, da brez reprodukcije ni produkcije, saj le-ta poustvarja delo – v kolikor se generacije delovne sile ne obnovijo, se bodo tovarne ustavile. V to logiko pa moramo potemtakem vključiti tudi vse aktivnosti, ki ležijo zunaj produkcije, tj. v osebni sferi, kot to ujame tudi kolumna Ane Pavlič o potrošništvu in oglaševanju. Poroke, ločitve, rojstva, smrti, vse to in mnogo več je prav tako obvezen del delujočega trga dela. Na drugi strani pa je potrebno pogledati tudi v notranja delovanja gospodinjstev, kjer se le skozi eno generacijo pojavljajo aktivnosti povezane z otroštvom, odraščanjem in staranjem, bistveno torej povezane z oskrbovalnim delom. A do 1980 se v razvojnem delu osredotoča izključno na produkcijske dejavnosti (Fennell 2018). Pričujoča ozkoglednost, podobna Lewisovem modelu ruralnih in urbanih transformacij (1954), v tedanjem svetu dela vidi le svet tovarniškega dela. A tovarniškega delavca bistveno podpira tudi tista oseba, ki namesto njega ostane doma in skrbi za otroke ali najstarejše člane družine – v najštevilčnejših primerih torej ženska. Zakaj je to posebnost, ki se začne s kapitalizmom? Ker se v kapitalizmu vzpostavi zelo specifična ločnica med svetom dela in svetom življenja – delovna in domača mesta so ločena. To je, seveda, historično kontingenten argument, saj pred 18. stoletjem te prostorske separacije ne bi bilo in tudi danes se manj pogosto pojavlja, recimo, v agrikulturi, kjer je delovno in domače mesto postavljeno drugo ob drugega (Abdelrahman 2017). Seveda določeni krovni teksti, sploh marksističnih kritik, terjajo mero (re)aktualizacije in prav na tem mestu vas zato usmerjam na kolumno Aleksandra Jakobčiča. V njej namreč kritično reflektira prav o tem, tudi sedaj še kako prisotnem (bi)polariziranem razmišljanju zaposlovalca v poznem kapitalizmu: ženske danes ne bomo zaposlili, ker bo jutri že na porodniški, a z veseljem pojutrišnjem koristimo njenega sina, da nam zamenja danes zaposlenega.

 

Becker: Barbika in Ken

 

Becker (1994; 1981) se analizi spolnih norm na trgih dela posveti na točki, ko diplomantke in diplomanti zapustijo formalna izobraževanja in začnejo iskati službe – zanimajo ga predvsem zaposlitvene odločitve mladih žensk in moških. Njegova trditev znotraj t. i. teorije človeškega kapitala je pozitivna povezava med količino formalnega izobraževanja in zaposljivostjo – večji vložek v prvo se bo povrnil iz druge. Vredno pa je omeniti, da je v anglo-saksonskem svetu že tedaj krožil stereotip, da odhajajo gospodične na univerze iskati »diplome za gospe,« ali rečeno drugače, da so se na univerze hodile poročiti (Sen 2018). V družbi, kjer je poroka obvezna za sprejemljivo življenje, seveda poskušaš izbirati med najboljšim, kar se ti ponuja.  Becker bi temu rekel svobodna izbira – izbereš si najboljšega partnerja – jaz pa omejena, saj a priori izbiraš partnerja, ker boš drugače družbeno izločen. Če si sedaj dovolim nekaj nesramnosti z analogijo, je Beckerjev ex-post model podoben zgodbici o Barbiki in Kenu, ki se torej začne, ko sta neko lepo dekle in lep fant že lepo poročena. Njegova predpostavka trdi, da se par ustvari, kjer obstaja moški, ki ima boljše možnosti na trgu dela v primerjavi z uspešnostjo pri domačih opravilih, in obratno. Za vsakega Kena se torej najde Barbika. Za neoklasicističnega ekonomista, kot je Becker, se ‘zmenkarije’ dogajajo vedno in povsod le med racionalnimi posamezniki, med homines economici, ki vztrajno želijo le maksimirati osebne koristi (Becker 1974). Posamezni moški in ženske bi sicer šli skozi univerze v službe, ko pa se znajdejo v razmerju, kar je tako ali tako tudi družbeno pričakovano od njih, se jim bolj ‘splača,’ da se na trg dela odpravi tisti, ki ima tam primerjalno prednost. V kolikor moje karikiranje Beckerjeve teorije potegnem do konca, bodo vtem pametni fantje končali z neumnimi blondinkami. Beckerjev model je robusten, ker ne analizira dogajanja v zakulisju, torej kompleksnejših procesov pogajanj med zakoncema, in redukcionistični, ker izključuje zunanje dejavnike. Da je človeški kapital le eden od faktorjev, ki vpliva na ženske in moške odločitve o zaposlitvah, družinska situacija pa večdimenzionalna in medgeneracijska, sem skušal nakazati tudi v svoji prejšnji kolumni Kako vzgajati (STEM) ženske?

 

Boserup: dedinja in duhovnik

 

Boserupova (1965; 1970), na drugi strani, svoje analize osredotoča na bolj ruralne ali industrijsko še razvijajoče se države podsaharske Afrike, srednjega vzhoda ter vzhodne in severno-zahodne Azije, kjer skuša razumeti vzorce dela na ravni skupnosti in ne gospodinjstva, kot Becker. Na tem nivoju ugotovi, da je pri delu starost pravzaprav pomembnejša od spola. V agrikulturi starost pomeni izkušenost, saj vsaka preživeta letina obrodi tudi nekaj novega znanja. Seveda je v teh skupnostih starejši moški še vedno bolj cenjen od starejše ženske, a starejša ženska je vendarle bolj cenjena od mlajšega moškega. Boserupova, nadalje, izpostavi še eno zelo specifično, kulturno pogojeno spoznanje: da so spolni odnosi konstruirani tudi skozi prakse dedovanja. Primerja tradicionalne skupnosti, kjer se ve, da deduje celotna generacija, nekje po ženski strani, drugje po moški. Na primer, v kitajski družini pred 1949. letom se je celotnih 10 hektarjev zemlje enakovredno razdelilo med vse sinove umrlega (torej generacijsko) (Tinker in Summerfield 1999); v angleški družini v 16. stoletju je zemljo v celoti podedoval le prvi sin (Fennell 2018). Drugi in tretji sin sta v Angliji zato precej pogosto postala bodisi kolonialna vojaka bodisi duhovnika, kar je praktično tudi osnova vsakega romana Jane Austen. Prakse dedovanja namreč vplivajo na razmerja moči, kar lahko zasledite v romanu Razsodnost in rahločutnost (Austen 1996), kjer se ženske v »primogeniturni« družbi pogovarjajo le s prvimi sinovi. Boserupova tako argumentira, da moč prav tako prihaja iz prihodnje zmožnosti dedovanja in da se ženske za delo odločajo tudi na podlagi te specifične dinamike. Ugotovi, da je spolna porazdelitev v družbah, kjer dedovanje poteka po ženski liniji, obrnjena v prid ženskam, celo mlajšim ženskam. Svet dela torej, ki v kapitalizmu pripada moškemu (kot to ugotavlja tudi Elizabeta Korenčan v svoji kolumni), ima v pred-kapitalistični družbi več deležnikov. To pa ni pomembno le kot antropološko predstavljena kulturna preteklost, ampak tudi kot antropološko živeča sedanjost.

 

Tinker: državljanka in narod

 

Irene Tinker (1990; 2010) se primarno ukvarja z momenti nacionalizmov. Pod drobnogled vzame države v tranzicijah,  tako iz kolonialnih kot iz drugih oblik represivnega vladanja, v neodvisnost. Govori o tem, kakšno vrednost država pripisuje spolnim odnosom v novonastalih ali prihajajočih državnih tvorbah. V nekaterih od njih se ženske pridružijo vojski, drugje se jih okliče za matere bodočih državljanov (materinstvo je še posebej pomembno, ko želiš povečati število naravne populacije). Pomislite na katerikoli državni boj, na Kitajsko in njihovo civilno vojno, na Turčijo, Indijo, Egipt pa tudi na nekatera gibanja brez državotvornih tendenc. Kjerkoli se pojavi konflikt te vrste, končamo z veliko količino moških v ječah ali krstah. In tedaj, skoraj brez izjeme, v ospredje stopijo ženske, velikokrat tudi same kot aktivne borke proti represiji (primer Dihye v Alžiriji). Državotvorne instance so nadalje zanimive, saj se skoznje gibanja sufražetk veliko lažje vzpostavijo – težko je ženskam zanikati pravice, če pa so se borile za državno neodvisnost (Tinker in Fraser 2004). Jasno ne trdim, da so ženske v teh zgodovinskih momentih enakovredne moškim, temveč, da si nekatere pravice pridobijo tudi v zameno za simbolno (in fizično) vrednost pri doseganju državne neodvisnosti.

 

Za problematiziranje odnosa državljanka-država pa je v tem trenutku tudi drugače že čas, da umestimo pravzaprav vse omenjene avtorje v zgodovinski okvir mednarodnega razvojnega dela. Sočasno z naraščajočimi kritikami Beckerja, od Boserupove, Tinkerjeve, do Dian Elson itd. so namreč Združeni narodi, morda celo prvič zares, postopoma ustvarjali nekaj zelo pomembnega – odpirati so začeli statistični ekvivalent do sedaj zapisanega v tej kolumni. In tako je postajalo vedno bolj jasno, da so v državnih statistikah ženske neproporcionalno zastopane (Abdelrahman 2017). Skupaj z drugim valom emancipacijskih gibanj so se od poznih 70. let zato zvrstile tri paradigmatične pobude, ki so se ukvarjale tudi z ženskami na trgu dela – WID, WAD in GAD – o katerih si več lahko preberete v moji kolumni Pregled tematik spola v družbenem razvoju, kasneje pa še premisleki o moških vlogah v spolni (ne)enakosti, kot pišem v kolumni Šampioni vs. šovinisti.

 

Zakaj je pomembno, da se ženske (in ostale spregledane družbene skupine) distinktivno pojavijo v državnih statistikah? Elsonova in Cagatayeva (2000) pojasnita: ker ženske in moške različno obravnavajo tako trg dela, država, kot tudi vse ostale institucije, vzete široko (North 1990). V kolikor bi torej namenoma vzeli boj za spolno enakost dobesedno, kot se to pogosto dogaja v predvsem moških ‘šankarskih’ debatah, in trdili, da se mora ženske in moške obravnavati identično, potem nismo spolno nevtralni – smo spolno slepi. Če bomo raziskave o delu izvajali le v delovnem času, potem bomo zgrešili enormno število žensk, ki prav tako delajo, le da v neformalnem sektorju, oskrbi, vzgoji. Da bodo delovni zakoni podpirali širšo delovno vključenost (o čemer piše tudi Ana Pavlič v svoji kolumni), ne moremo začeti s spolno nevtralnostjo, kot da spol nikakor ni pomemben. Če bomo spolno slepi, bomo venomer pristranski do žensk – namreč celotni diskurz ekonomskega razvoja, v kolikor mu umanjka človeške dimenzije, oskrbovalne in reprodukcijske aktivnosti tretira kot nepomembne. Lep primer tega so statistične metode za meritve monetarnih agregatov, kot sta državni bruto domači proizvod (BDP), ki meri le doprinos formalne industrije, ali pa Gini koeficient, ki nas skuša prepričati, da je Slovenija po porazdelitvi bogastva kar tretja najbolj enakovredna država na svetu. Vse te metode zanemarjajo druge dimenzije človeškega življenja ali pa jih komodificirajo, ker jih zanima le kaj in koliko je proizvedeno, ne pa kdo sedi za proizvajalnim trakom. Spolno neenakost je potrebno ugledati ne zgolj kot aritmetično luknjo, ampak kot geografsko, politično, družbeno. Ta nauk polagam na srce v času t. i. lažnih novic in še bolj grozljivega pojava astroturfing, ki sem ga zadnjič ujel tudi že v slovenskem prostoru. In dejansko postaja prostor boja proti spolni neenakosti vedno bolj nasičen z nevladnimi, neprofitnimi, raziskovalnimi, privatnimi organizacijami včasih dvomljivih agend. Na drugi strani pa, kot je to pokazala IPES-ova raziskava slovenskih strank, na nas s političnega vrha preži še precej (spolno) slepo vodstvo.

 

S svojo kolumno sem poleg pregleda in umestitve preteklih del naših kolumnistk in kolumnistov želel vzpodbuditi prav ta premik ali razširitev našega razumevanja spolne (ne)enakosti na primeru vrednotenja žensk na trgih dela. V ta namen sem vzel le nekaj od krovnih avtoric in avtorjev – Engelsa, Beckerja, Boserupovo, Tinkerjevo –, ki so si v svojih pristopih raznoliki, kar pač terja tudi tematika sama. Skoznje smo tako pogledali širše na delovne ženske in moške in kje se nahajajo v svojih življenjih, bodisi v reprodukcijski, oskrbovalni, produkcijski lokaciji, bodisi v gospodinjstvu, v skupnosti, državi. In nenazadnje, ter morda najpomembnejše, sem želel apelirati k razumevanju človeka in spola širše od številk – ujetega tudi v vrednotenju in normah. V kolikor smo do le-teh namreč bolj dojemljivi, jih zlahka opazimo tudi drugod, pa naj bo to ob večerji z družino, na šolskih hodnikih, ali pa v korporativnih sejnih sobah.


O avtorju: Nick Vovk, M.Phil. (Cantab)

Nick Vovk, 1991, je magister mednarodnega razvoja z Univerze Cambridge ter diplomirani filozof, kulturni antropolog in etnolog z Univerze v Ljubljani. Študiral in raziskoval je tudi na Karlovi Univerzi v Pragi in Univerzi Comenius v Bratislavi. Med drugim je bivši sodelavec programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) na Kosovu, član programske skupine na Javni agenciji za raziskovalno  dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in vodja več razvojnih projektov za Evropsko Unijo, Evropsko komisijo in ameriško ambasado. Na inštitutu IPES je član Sveta zavoda in kolumnist.

 

 

 


 

Literatura

Abdelrahman, M. (2017). ‘Feminist contributions to development.’ Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies.

 

Austen, J. (1996). Razsodnost in rahločutnost. Ljubljana: DZS.

 

Becker, G.S. (1994). Human capital: A theoretical and empirical analysis, with special reference to education. 3rd edition. Chicago: University of Chicago Press.

 

— (1981). Treatise on the family. Cambridge: Harvard University Press.

 

— (1974). A theory of social interactions. Journal of Political Economy 82(6), 1063-1094.

 

Boserup, E. (1970). Woman’s role in economic development. London: Allen & Unwin.

 

— (1965). The conditions of agricultural growth: The economics of agrarian change under population pressure. London: Allen & Unwin. 

 

Elson, D. in Cagatay N. (2000). The social content of macroeconmic policies. World Development 28(7), 1347-1364.

 

Fennell, S. (2018). ‘Labor markets, gender roles, and power relations.’ Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies.

 

— (2009). Rules, rubrics and riches: The interrelations between legal reform and international development. London: Routledge-Cavendish.

 

Fennell, S. in Arnot M. (2009). Decentering hegemonic gender theory: The implications for education research. Compare: A Journal of Comparative and International Education 38(5), 525-538.  

 

Lewis, W.A. (1954). Economic development with unlimited supply of labor. V A.N. Agarwala in S.P. Singh (ur.), The economics of underdevelopment. Oxford: Oxford University Press.

 

Marx, K. in Engels, F. (1968). Selected works. London: Lawrence and Wishart.

 

North, D. (1990). Institutions, institutional change and economic performance. Cambridge: Cambridge University Press.

 

Sen, A. (2018). ‘Labor markets and the capability approach.’ Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies.

 

Tinker, I. (2010). Crossing centuries: a road trip through colonial Africa. Portland, Oregon: Inkwater Press.

 

— (1990). Persistent inequalities: women and world development. New York: Oxford University Press.

 

Tinker, I. in Summerfield, G. (1999). Women’s rights to house and land: China, Laos, Vietnam. Boulder: Lynne Rienner Publishers.

 

Tinker, I. in Fraser, A. (2004). Developing power: how women transformed international development. New York: Feminist Press, City University of New York.

 

 


Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.