Odmeven članek ‘Why Women Still Can’t Have It All’[1] izpod peresa Anne-Marie Slaughter, v katerem omenjena razloži, zakaj se je odločila zapustiti položaj direktorice planiranja politik na ‘ameriškem zunanjem ministrstvu’ (US Department of State) in se raje posvetiti svoji družini in vzgoji svojega sina, je dodobra razburkal zainteresirano javnost. Zato, ker je bil eden redkih, v katerem je profesionalka na visokem položaju priznala, da usklajevanje zasebnega in profesionalnega življenja ni zmeraj izvedljivo brez tega, da ne bi trpela ena ali druga stran. In zato ker je predstavljal alternativo ‘Yes, you can’ diskurzom, za katere se včasih zdi, da nagovarjajo ženske ne kot tiste, ki lahko postanejo karkoli, ampak tiste, ki morajo postati vse in biti v vsem super-uspešne. V članku je Slaughter predlagala rešitve za težavno usklajevanje profesionalnega in zasebnega življenja, a na žalost jih je iskala pri sebi; namreč v spremembah in prilagajanju lastnih ambicij ter kasnejšega planiranja vrhunca svoje kariere, po otrocih itd. Zdi se kot da je za svoj neuspeh pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja okrivila kar samo sebe. Pomembno je tudi to, česar Slaughter v članku ni naslovila. Ni naslovila dejstva na primer, da se moškim v istem primeru ni potrebno na ta način odpovedati karieri oziroma prilagoditi svojih kariernih ciljev, ni pozivala k s tem povezani enakopravnejši delitvi vzgoje in gospodinjskih opravil med partnerjema, niti ni prepoznala trenutnega sistema službovanja v zunanji politiki kot prezahtevnega in preobremenjujočega ter družini in partnerstvu neprijaznega.

 

Zakaj je vključenost žensk v diplomaciji pomembna?

Diplomacija kot ključen instrument zunanje politike, kot veščina, poklic, dejavnost in proces  izvajanja in sooblikovanja zunanje politike predstavlja locus svetovne politične moči. Do 20. stoletja je bila za ženske praktično zaprta, danes pa so vidni premiki tako v njihovi deskriptivni kot tudi substancialni reprezentaciji. Ženske so v letu 2017 v Evropskem parlamentu predstavljale 36 % vsega vodstvenega osebja, v Evropski komisiji pa 32 % (Poročilo Evropske komisije o enakosti med moškimi in ženskami, 2018).[2] V Svetu Evrope so ženske v letu 2017 predstavljale 25 % vseh vodstvenih položajev[3], v NATU 21 %,[4] v OSCE 28 %,[5] v Sekretariatu OZN pa 22 % (Yancopoulos, 2016). Slovenija je v samem svetovnem vrhu glede zastopanosti žensk na vodstvenih položajih. Na slovenskem zunanjem ministrstvu je bilo tako v letu 2017 zaposlenih 61 % žensk, na diplomatska predstavništva, konzulate in misije Republike Slovenije pa je bilo od celote 262 uslužbencev poslano 54 % žensk.[6] S tem v zvezi se v sodobnem političnem diskurzu pojavlja tudi predpostavka, da so ženske upravičene do položajev zunanje-politične moči, ker so preprosto bolj vešče v pogajalskih spretnostih. Taka predpostavka temelji na esencialistični domnevi o tem, da so ženske bolj miroljubne, bolj organizirane, bolj pridne, lepše, bolj markantne in zato bolj primerne za vladanje, kar bazično reproducira idejo o superiornosti enega spola nad drugim zaradi ene ali druge biologistično-deterministične nebuloze. Ženske tako niso primerne za diplomatsko službo zaradi zgoraj naštetih razlogov, ampak ker so izobražene, ker imajo izkušnje in ker imajo ambicije, želje in interese. Tako kot moški.

 

Kljub temu izkustvenega dejstva obstoja žensk in moških v vsakodnevnem življenju ne gre zanemariti; ambicije, želje in interesi enih in drugih so tako različni in lahko so različni tudi izhajajoč iz njihovega spola ali drugih identitetnih modalnosti. Iz njihovih različnih ambicij, želja in interesov pa izhaja tudi različnost v tem, kaj prinašajo v sfero zunanje politike, na kakšen način delajo zunanjo politiko in kako diplomatska sfera te njihove različnosti implementira. Od vstopa žensk v polje diplomacije se je tako spremenila ne le njihova deskriptivna, ampak tudi substancialna podoba. Ženske so bile tako prve, ki so opozorile na odsotnost spolno senzibilnih perspektiv v ključnih zunanje-političnih debatah (Aggestam in Towns, 2018, 11), ki so naslavljale vprašanja spolnega nasilja, reproduktivnih pravic in političnih pravic žensk tako v mirnem kot vojnem obdobju. Seveda ne smemo misliti, da so za vprašanja spolne enakosti občutljive samo in izključno ženske; tako kot ne smemo misliti, da bodo vse diplomatke in političarke vprašanja spolne enakosti avtomatsko naslavljale. Kljub temu pa je potrebno vzeti v ozir, da so ženske prispevale k razvoju novih možnosti razrešitev konfliktov, kot je na primer analiza alternativnih vzrokov strukturnega nasilja v mednarodnih konfliktnih conah kot so revščina, pomanjkanje, okoljska nepravičnost, nedostopnost ali slab dostop do zdravil in medicinske oskrbe, odsotnost javnih institucij ipd. (Ibid).

 

Anne-Marie Slaughter se je svoji diplomatski poziciji odpovedala zato, da bi lahko več časa posvetila svoji družini. Razlogov za to pa ne smemo iskati pri njej sami, v njeni odsotnosti ambicije ali nezavezanosti poklicu, ampak v institucijah, v katerih je delovala, torej v institucijah zunanje politike in njihovih nezadostnih mehanizmih za zagotavljanje uspešnega balansiranja ene in druge življenjske sfere ter v strukturnih in družbeno-normativnih vzrokih, ki se nanašajo na to, da so v procesih vzgoje otrok in domačega nevidnega dela še vedno neproporcionalno bolj obremenjene ženske. Tudi tiste na visokih profesionalnih pozicijah. Problem je pač kompleksnejši in ne smemo se ga lotevati na personalni ravni, ker to ne predstavlja nobene dolgoročne rešitve za celoto diplomatskega osebja. Izboljšati moramo delovne pogoje in uvesti mehanizme kot so skrajšanje delovnega časa, enakopravnejša delitev vzgoje in gospodinjskih opravil med partnerjema, obvezen porodniški oziroma starševski dopust za oba partnerja, usklajevanje delovnega časa in časa ki ga otrok preživi v vrtcu/šoli itd., ne pa kalkulirati kdaj bomo imeli otroke, da bo najmanj ‘škodljivo’ za našo kariero. Ženske bodo lahko imele vse šele takrat, ko se ne bomo več spraševali, ali so sposobne diplomatskega službovanja, če so obenem še žene in matere, in ko bo vprašanje balansiranja kariere in družine vprašanje celotne družbe, ne le žensk.

 


[1] https://www.theatlantic.com/magazine/archive/2012/07/why-women-still-cant-have-it-all/309020/

[2] Report on equality between women and men in the EU. (2018). European Commission.

[3][3] Ibid.

[4]The Secretary General’s Annual Report. (2017). NATO.

[5] Annual Progress Report on the Implementation of the OSCE 2004 Action Plan on the Promotion of Gender Equality. (2016). OSCE.

[6] Poročilo 2017. (2018). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije.


O avtorici / about the author: Tjaša Cankar

Tjaša Cankar, B.A (History and Sociology), is currently finishing Master’s degree and working at Slovenian Ministry of Foreign Affairs. She’s academically interested in critical social theory, feminist political theory and geopolitical economy; at the Gender Equality Research Institute, her goals revolve around improving gender equality and promoting women’s leadership and political representation.

 

 

 


Literatura

Aggestam, K. in Towns, A. (2018) The gender turn in diplomacy: a new research agenda. International Feminist Journal of Politics. Dostopno prek https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/14616742.2018.1483206

 

Annual Progress Report on the Implementation of the OSCE 2004 Action Plan on the Promotion of Gender Equality. (2016). OSCE. Dostopno prek https://www.osce.org/secretariat/347241?download=true

 

Report on equality between women and men in the EU. (2018). European Commission. Dostopno prek https://publications.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/950dce57-6222-11e8-ab9c-01aa75ed71a

 

Poročilo 2017. (2018). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Dostopno prek http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/dokumenti/PorociloMZZ2017.pdf

 

Slaughter A. (2012). Why Women Still Can’t Have It All. Dostopno prek https://www.theatlantic.com/magazine/archive/2012/07/why-women-still-cant-have-it-all/309020/

 

The Secretary General’s Annual Report. (2017). NATO. Dostopno prek https://www.nato.int/nato_static_fl2014/assets/pdf/pdf_2018_03/20180315_SG_AnnualReport_en.pdf#page=7

 

Yancopoulos, O. (2016). Is the UN really moving toward gender equality? Global Peace Operations Review. Dostopno prek https://peaceoperationsreview.org/thematic-essays/is-the-un-really-moving-toward-gender-equality/