Spolnost in seveda širše telesna integriteta sta temi, ki sta pogosto obravnavani v medijih in drugih javnostih. Žal je mogoče zaslediti vse več poročanj o različnih spolnih zlorabah, posilstvih in drugih kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost. Obravnavana tema je dokaj neprijetna – ne samo zaradi moralno in pravno zavržnih elementov takšnih kaznivih dejanj, temveč tudi zaradi objektivnosti, ki mora biti prisotna na strani prejemnikov takšnih poročanj. Drugače rečeno, v javnostih je težko presojati vlogo žrtve in storilca ter širše družbene posledice, ki jih takšna dejanja imajo, brez močnih čustev, kar je popolnoma razumljivo. Zaradi tega je dobro, da je takšna presoja na koncu prepuščena sodiščem in nadaljnja širša obravnava družboslovnim in humanističnim znanstvenikov. Stvarnost ima seveda širše razsežnosti in pomemben del tega igrajo prav mnenja in odzivi širše javnosti, bodisi obsojanja takšnega vedenja ali pa relativiziranja ‘grab them by the pussy’ duha razmišljanja. V današnji kolumni bom skušal predstaviti temelje kompleksnosti kaznivih dejanja, ki se tičejo spolnosti. Cilj besedila je bralca opremiti s sliko kompleksnosti takšnih dejanja in ga bolje pripraviti na predelavo novic in poročanj o spolnih zlorabah (aktualno v katoliški cerkvi ali obtožbah posilstev, starih tudi več desetletjih, itd.) Začel bom s krajšo pravno predstavitvijo in zaključil z vlogami žrtve, storilca in javnosti.

 

Kakor rečeno, bom začel s krajšo in splošno pravno analizo kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki ni namenjena pravni diskusiji, ampak predvsem bralcu, da ‘začuti’ kompleksnost obravnave takšnega ravnanja. Zgodovinsko gledano se je kaznivost spolnega dejanja (zoper žensko) začela razvijati iz kvazi-lastniškega razmerja, v katerem je ‘ponižanje ženske’ bilo videno kot ponižanje celotne družine; torej ne (samo) nje kot posamične osebe, individuuma, ampak širše – statusno (Smart 1992, pogl. 5). Tudi kulturni vidik je zelo pomemben pri razumevanju kaznivosti takšnih dejanj. Na primer v podsaharski Afriki je (celo v sistemski ureditvi) posilstvo videno lahko kot napad na moškost (moškega) varuha in šele nato napad na integriteto in telo ženske, kar prispeva k še dodatni travmi – sekundarni viktimizaciji ženske (Ambos 2012, 144–7).

 

Danes obstaja več vrst spolnih kaznivih dejanj, ki se med seboj razlikujejo glede resnosti posledic in se razvrščajo od najhujšega (posilstva) do primerjalno manj hudih (glej na primer Kazenski Zakonik-KZ 1, poglavje 19, čl. 170–176). Kakor sem v predhodnih kolumnah že omenil, kazensko pravo odraža vrednote in moralno naravnost družbe v določenem času s tem, katera dejanja označi za kazniva in s kakšno resnostjo. Na področju spolnih kaznivih dejanj je močno prisotna želja po zaščiti interesov žrtve – na primer posilstvo in spolni napad (nasilje) v veliki meri temeljita na odsotnosti soglasja žrtve (Sexual Offence Act 2003, čl. 63). V angleškem pravu, na primer, je za posilstvo dovolj dokazati izostanek soglasja (ni potrebno dokazati uporabo ali grožnjo sile). Na drugi strani pa je kvalifikacija določenih dejanj namenjena uveljavljanju družbene morale – na primer kriminalizacija incesta (Wilson 2011, 318–24). Prav tako se takšna kazniva dejanja ločijo tudi glede narave odnosa med storilcem in žrtvijo oziroma njunega statusa v času storitve kaznivega dejanja – na primer spolni napad na mladoletno osebo ali osebo z motnjo v razvoju. Seveda različne družbe in s tem prava drugače obravnavajo kazniva dejanja – na primer Kazenski Zakonik (KZ-1) v členu 170 obravnava posilstvo drugače kot pa Sexual Offence Act 2003 člen ena v Angliji, ki pripiše možnost storitve posilstva le moškim, torej da posilstvo lahko zagreši le moški (penisna penetracija) Na drugi strani je v Angliji dejanje, ki ni storjeno s strani moškega, kvalificirano kot ‘assault by penetration’ v členu dva omenjenega akta. Tako so spolna kazniva dejanja kompleksna iz vidika odnosa med žrtvijo in storilcem (odnos odvisnosti, moči), narave samega dejanja (na primer zloraba, posilstvo, vprašanje naklepa – soglasja in presumpcij), časovne oddaljenosti kaznivega dejanja (procesna vprašanja dokazovanja) ter tudi širšega konteksta, v katerem je bilo takšno dejanje storjeno.

 

In prav družbeni kontekst poda dodatno kvalifikacijo, ki oteži objektivno razpravo o določenem domnevanem kaznivem dejanju glede spolne integritete. S tem mislim na primer  zlorabe otrok v katoliški cerkvi ali na primer v šolskem okolju s strani učiteljev. Takšno okolje ima več kakovosti, ki lahko primer dodatno zapletejo: odnos odvisnosti med duhovnikom, učiteljem in otrokom, odnos med starši in osebo, ki naj bi njihovega otroka varovala, in odnos med institucijo, kateri oseba, ki ji je otrok zaupan v varstvo, pripada. Seveda se dodatno pojavljajo vprašanja moči institucije in prav tu je vloga medijev, natančneje raziskovalnega novinarstva, (tudi) zelo pomembna. Glede moči in odgovornosti institucije si lahko pomagamo s sodbami (sicer iz angleškega pravnega sistema – tort law, ampak vsebinsko nič manj pomembnega za širšo sliko). V JGE proti Portsmouth Roman Catholic Diocesan Trust 2012 EWCA Civ 938, je cerkev zatrjevala, da duhovniki niso zaposleni (v delovnem razmerju) v cerkvi in tako naj sama cerkev ne bi odgovarjala za duhovnikova dejanja (v smislu vicarious liability – delodajalec lahko odškodninsko odgovarja za nekatera dejanja zaposlenih). Sodišče (Court of Appeal) je zavrnilo argument cerkve in odnos med njo in duhovnikov kvalificiralo kot odnos, ki je podoben zaposlitvi (akin to employment) in tako pripisalo odškodninsko odgovornost cerkvi za spolno zlorabo storjeno s strani duhovnika. Takšno odgovornost je v sodbi (vrhovnega sodišča) Various Claimants proti Institute of the Brothers of the Christian Schools 2013, 1 All ER 670, razširilo tudi na institucije, ki lahko odškodninsko odgovarjajo za dejanja svojih članov. Tudi v sodbi Maga proti Birmingham Roman Catholic Archdioese Trustees 2010, 1 WLR 1441 je sodišče (Court of Appeal) prisodilo odgovornost cerkvi kljub temu, da zlorabljeni in njegovi starši niso bili katoličani. Bistveno pri omenjenih odškodninskih primerih je, da so angleška sodišča presegla formalno predpisano odgovornost v delovnih razmerjih in to razširila z namenom žrtvi zagotoviti pravično poplačilo storjene škode, v vseh omenjenih primerih prav spolne zlorabe. Ključen test, ki so ga sodišča aplicirala in razvila v teh primerih je test bližine (close connection): ali je je narava delovnega okolja povečala možnost zlorabe otroka (na primer šola-učitelj-otrok ali cerkev-duhovnik-otrok itd.).

 

Zgoraj ponazorjeno je pomembno iz več razlogov: pripadniki določene skupine v kateri se zgodi zloraba ali posilstvo so lahko pod pritiskom, da tega ne razkrijejo iz strahu in zaradi čuta pripadnosti takšni skupini, tudi s pravnega vidika bi se lahko odgovorni in storilci lahko zanašali na argumente formale in postopka z namenom ubežati pred odgovornostjo, kar seveda podaljša omenjene postopke in žrtvi povzroči nemalo dodatnih travm. Aktualni primer je katoliška cerkev, ki je v preteklosti dokazano skrivala takšna dejanja in ščitila storilce, s čimer je tudi deloma preprečila oziroma zanikala jurisdikcijo države, v kateri je bilo določeno dejanje zagrešeno (O’Toole 2018). Pravno najtežja so spolna kazniva dejanja v okviru mednarodnega kazenska prava, uporabljena kot sredstvo genocida in vojnih zločinov. Mednarodno kazensko sodišče v svojem statutu – Rimski statut – označi kot zločin proti človeštvu tudi spolno nasilje (čl. 7(1)(g), čl. 8(2)(b)(xxii) in 8(2)(e)(vi)) in tako razlikuje med različnimi dejanji: posilstvom, spolnim suženjstvom, prisilno prostitucijo, vsiljeno (prisiljeno) nosečnostjo, prisiljeno sterilizacijo in drugimi oblikami spolnega nasilja. Tudi iz omenjenega besedila je razvidna (pravna kompleksnost) takšnih kaznivih dejanj. Sam statut sicer ne poda obrazložitve za omenjena dejanja (z izjemo prisiljene nosečnosti), te so podane v Elementih zločinov iz 2010. Pri spolnih zločini takšne razsežnosti so poleg uveljavljenih dokaznih standardov in kvalifikacij kaznivih dejanj dodane tudi druge razsežnosti – element konteksta (chapeaus), na primer genocida, kjer morajo biti dejanja naperjena proti določeni zaščiteni skupini, in tudi v kontekstu zločinov proti človeštvu morajo biti dejanja naperjena proti civilnemu prebivalstvu ali v kontekstu vojnih zločinov kjer se morajo biti dejanja storjena v kontekstu ali v povezavi z njim, ki ustreza oboroženemu konfliktu.

 

Seveda na drugi strani nikakor ne smemo pozabiti domneve nedolžnosti, ki velja vse do pravnomočne obsodbe. Kazniva dejanja so že sama po sebi lahko zelo zapletena, ampak kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost nosijo v svoji naravi dodatne komplikacije zaradi moralne in družbene zavrženosti, vloge kulture in širše javnosti ter intimnosti takšnega ravnanja, ki poseže v sam bit človekovega življenja. Tako da ob poročanju obtožb o takšnih dejanjih nikoli ni priporočeno posploševati v eno ali drugo smer, v ozir je potrebno vzeti ne samo celoten kontekst (odnos med vpletenimi) in pravne omejitve (postopke dokazovanja, materialna pravila in definicije), ampak tudi samo dejansko-človeško naravo, ki tu po moje mnenju igra ključno vlogo (tudi za namene prevencije). S tem mislim na razumevanje žrtve, postavljene v omenjene kontekste kot tudi storilca, njegov ali njen nagib, okoliščine, razumevanje tega lahko izboljša preventivo – na primer spolna vzgoja v šolah, izobraževanje odraslih, razumevanje vloge soglasja in teže takšnega dejanja, poleg tega tudi izboljšanje mehanizmov, s katerimi žrtev stopi v stik (sodišča, socialni delavci, psihologi, policija itd.).

 

Problematika je zapletena že s strani prava in strokovne javnosti, kaj pa druga stran? Javnost, ki prejema takšne novice-poročila o obtožbah in njihov odziv in razumevanje. Z namenom konkretiziranja bom izpostavil določen pojav, ki žal ni redek, v povezavi za nedavnim imenovanjem vrhovnega sodnika Bretta Kavanaugha, #MeToo gibanja, Roe Moore in drugimi. Ta pojav se odraža v vprašanju ‘ja, zakaj pa ni prej kaj rekla ali rekel, zakaj so pa toliko časa čakali?’. V kopico drugih (psiholoških) problematik kot so: posilstvo moških in dodatna družbena stigma, vprašanja razsežnosti spolnega nadlegovanja, razmerja moči in različni konteksti, se v tej kolumni ne morem spustiti, saj je tematika preveč zapletena in obsežna. Torej, zakaj imamo včasih tendenco izpovedano žrtev dodatno viktimizirati s tem, da njene ali njegove izpovedi postavljamo primarno pod dvom še preden se potrudimo izvedeti kaj več o okoliščinah in razlogih? Psihologi (Beverly Engel, Gershen Kaufman) izpostavijo naslednje razloge.

 

Prvi je sram, ki je naravna reakcija vdora v našo intimnost in zlorabe. Spolni napad, posilstvo, zloraba so primarno dejanja moči, ki spolnost uporabljajo kot orodje (kot na primer morilec uporabi nož za umor). Občutek sramu je večplasten že sam po sebi, poleg dejanskega telesnega ponižanja pa žrtev občuti tudi dodatno ponižanje, ki sledi iz občutka nemoči in nezmožnosti obrambe pred storilcem, kar se lahko odraža tudi v tem, da žrtev krivdo (ali del te) pripiše celo sami sebi.[1] Občutek sramu je tesno povezan z občutkom ničvrednosti in strahom pred razkritjem – ko nas je sram, se želimo skriti in ne biti na očeh javnosti. Biti osramočen pomeni biti izločen iz družbe (skupnosti), čemur se seveda praviloma želimo izogniti. Prav tako je spolni napad in sram žrtve, ki temu sledi, povezan z nadzorom. Neradi si priznamo, da kakšnih stvari nimamo pod nadzorom in tudi to je razlog zakaj včasih žrtve odgovornost raje pripišejo sebi in ne storilcu. Na primer, mogoče sem res jaz kriv/a, ker sem pil/a, ali pa mogoče nisem bil/a dovolj jasen/jasna pri izražanju nasprotovanja itd. Sram ima na koncu kumulativen učinek, saj je temu kar žrtev že tako ali tako občuti še dodan sram in strah pred sodbami javnosti, ki nemalokrat žrtev prepriča v to, da vse skupaj raje ‘pozabi’. Če temu prištejemo še okoliščine in širši kontekst, ki sem jih omenil v prvi polovici kolumne (na primer moč institucije ali kompleksnost pravnega postopka), so žrtve spolnih kaznivih dejanj resnično pod hudim stresom.

 

Poleg sramu je pogost občutek, ki sledi takšnemu dejanju, tudi poskus minimaliziranja ali zanikanja teže dejanja s strani žrtve, ki je bilo storjeno proti njemu ali njej. Nemalokrat se takšno vedenje odraža tudi v pojavu depresije (dodatna psihološka škoda). Občutek izoliranosti ima dodatno razsežnost v tem, da žrtve pogosto mislijo, da so edine in tudi zaradi tega opazimo, da ko z obtožbami na plano stopi ena žrtev, ji sledijo še druge (ker ni redko, da spolni prestopnik prizadene več žrtev). Tretja razsežnost, s katero se mora žrtev takšnega zločina soočati, je tudi strah pred posledicami razkritja, na primer izguba službe (za starša samohranilca ima na primer prav to dodatno težo, saj mora priskrbeti otroke itd.) Nemalokrat so žrtve post factum izpostavljene dodatnim grožnjam storilca, kar seveda žrtev spravi v še večjo stisko. Poleg vsega tega igra pomembno vlogo tudi percepcija žrtve, ki lahko zaradi slabe samopodobe ali zelo nizke samozavesti ne dojame resnosti dejanja, ki je bilo zagrešeno (kar seveda ne pomeni, da je storilec takšnega dejanja kaj manj nevaren). Zelo nevaren je tudi občutek nemoči, ki žrtev ‘prisili’ v sprejetje dejanja ali situacije. Občutek nemoči lahko izvira tudi iz opazovanja reakcij javnosti (poniževanja žrtev, nerazumevanje itd.), kjer slednje igrajo pomembno vlogo. Pomembno je vzeti v ozir tudi okoliščine določene žrtve, predvsem ali obstaja zgodovina zlorabe, ki seveda spremeni vedenje žrtve tudi do morebitnih prihodnjih zlorab (občutki sramu, strahu in osamljenosti so bolj integrirani v vsakdan takšne žrtve).

Zločini zoper spolno (telesno) integriteto so v javnosti nemalokrat spregledani v smislu njihove kompleksnosti. Ni dovolj se vprašati ali je nekdo nekaj storil in ali nekdo laže, temveč je potrebno tudi upoštevati konkretne okoliščine določenega primera pri poročanju javnostim. Iz istih razlogov se je posploševanju in hitrim sodbam bolje izogniti. Prav tako je pomembno ozaveščati glede omenjene teme, in sicer prav zaradi specifičnosti učinka, ki ga ima na žrtev –  ne samo kot starši ampak tudi kot posamezniki, moški in ženske. Poleg tega odgovor nikoli ne leži samo v kaznovanju storilca (torej retribuciji), ampak predvsem v razumevanju dogajanja in skladno s tem prevenciji; bolje se je učiti kot obsojati, in bolje je delati na preprečevanju in ozaveščanju, kot na retribuciji in zanikanju. O omenjeni temi se ni pomembno pogovarjati samo takrat, ko pride kakšno dejanje na plano, ampak tudi, ko tega (še) ni.

 

 

O avtorju: Aleksander Jakobčič

Dipl. in mag mednarodnih odnosov ter pravnik (UK). Strokovno se posveča konfliktom, tako medosebnim kakor mednarodnim, človekovim pravicam in (mednarodnemu) kazenskemu ter pogodbenemu pravu. Deluje kot mediator s poudarkom na mednarodnih (gospodarskih) sporih. Delovne in strokovne izkušnje nabira zadnjih 10 let tudi pri vodenju mednarodnega logističnega podjetja kot direktor gospodarske družbe. 

 

 

 

 

 

Viri:

  1. Sexual Offences Act 2003.
  2. Wilsom, William. 2011. Criminal Law. London: Person.
  3. Ambos, Kai. 2012. Sexual Offences in International Criminal Law.
  4. Rome Statute of the International Criminal Court v veljavi od 1. julija 2002.
  5. Kazenski Zakonik – KZ 1 v veljavi od 1. novembra 2008.
  6. O’Toole, Emer. The church brutalised Ireland. People have a right to protest against the pope’s visit. Dostopno prek: https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/jul/ (18. 10. 2018).
  7. Elements of Crimes, sprejeti 2010 na Review Conference.
  8. Engel, Beverly. 2017. Why Don’t Victims of Sexual Harassment Come Forward Sooner?
  9. Edelman, Adam in Carrie Dann. 2017. Report: Woman Says Roy Moore Initiated Sexual Activity When She Was 14
  10. Kaufman, Gershem. 1989. The Psychology of Shame: Theory and Treatment of Shame-Based Syndromes. New York: Springer Publishing Company.
  11. Smart, C. 1992. The Woman of Legal Discourse. Social and Legal Studies 29(2), poglavje 5.

 

 

[1]                  Lee Corfan, ki je bila zlorabljena s strani Roya Moora, je izrekla, da se počuti sokrivo in zaradi tega slabo (“I felt responsible. I thought I was bad.”) (Edelman in Dann 2017).