Ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami (25. 11. 2018)

 

61,2 % respondentov se (sploh) ne strinja z izjavo, da ena klofuta ženi/možu še ne pomeni, da gre za nasilje v družini. 24,4 % respondentov se z izjavo (popolnoma) strinja, neopredeljenih je 14,5 % vprašanih. O izjavi ni podalo mnenja 2,5 % vprašanih[1].

 

Nasilje nad ženskami predstavlja najbolj razširjeno kršitev temeljnih človekovih pravic v sodobnem svetu. Ker gre pri tem za nasilje, ki mu je izpostavljena polovica vsega človeštva samo zaradi njihovega spola, pri praksah izvajanja tega nasilja ne gre za zasebne načine urejanja zasebnih zadev, ampak za eno izmed temeljnih javno-političnih vprašanj našega časa. Temeljna sestavina našega družbeno-političnega reda je moška dominacija, ki je pomagala določiti jasne meje ter (družbeno pričakovane in sprejemljive) vloge moškega in ženskega spola. V tej binarni razdelitvi sveta sta moškemu pripadli lastnosti kot sta moč in razum, ženski pa šibkost in iracionalnost. Ko sta se moški in ženska kasneje odločila za skupno življenje v bolj ali manj institucionalizirani partnerski skupnosti, je bila delitev ponovno jasna: moškemu je pripadel svet javne produkcije, ženskam pa polje zasebne reprodukcije. Pred vsem ostalim, kar bi lahko kazilo idilizirane podobe toplega doma (ki ga je morala ustvariti ženska, k temu se še vrnemo), ki je uspešen in srečen samo, če uspešno reproducira spolno deljene vloge iz roda v rod, so se v družinah zaprla vrata. Pogled pa se je obrnil stran.

 

72,9 % vprašanih se (sploh) ne strinja z izjavo, da udarec iz ljubosumja pomeni, da mož/žena svojega partnerja/partnerko resnično ljubi, neopredeljenih je 14 % vprašanih, 13,1 % respondentov pa se z navedeno trditvijo (popolnoma) strinja. 3,7 % vprašanih o izjavi ni podalo mnenja.

 

Čeprav implementacija in dejansko praktično izvajanje ideje enakosti spolov za uresničitev predpostavlja in potrebuje (aktivno) (so)delovanje vseh članov naše družbe, nas to ne sme zavesti stran od identifikacije osnovnega problema, ki je v kontekstu nasilja nad ženskami morebiti tudi najbolje izpostavljen. To je, da obstaja spol, ki v družbi a priori zaseda manj pomembno vlogo, se težje prebija do položajev moči in možnosti odločanja, je deležen neenake obravnave in je v veliki večini primerov (v več kot 90 % primerov) žrtev nasilja drugega spola. Obstaja spol, ki se še vedno ne zaveda, da s svojim obstojem, zgolj zaradi svojega biološkega spola, ni dolžan trpeti in potrpeti čisto vsega. Ta spol je ženski. Obstaja pa tudi družba, ki nasilje pomaga ohranjati. Reprodukcija oblikovanja sveta po meri moških poteka vzporedno s praksami normaliziranja nasilja nad ženskami. Na ta način smo za ogromno pojavnost nasilja soodgovorni čisto vsi člani naše družbe, četudi nasilja morda ne povzročamo direktno. Odgovorni smo, če z našim delovanjem gradimo skupnost, ki tiste žrtve nasilja ki so se le odločile spregovoriti, podvrže sekundarni viktmizaciji. Odgovorni smo, če se raje naslajamo nad insta objavami prirejene in scenirane zasebnosti naših pomembnih Drugih, a si po drugi strani, v naslednjem hipu zatiskamo oči in ušesa kadar smo priča nasilju nad ženskami v naši okolici in pred našimi očmi. Odgovorni smo, če ne uspemo zgraditi takšne demokratične skupnosti, ki bi bila do nasilja nad ženskami senzibilna. Ki bi ga znala prepoznati, obsoditi in predvsem preprečevati. Pomikanje obravnavanja nasilja v zasebnost domov nas pomika stran od izgradnje takšne skupnosti, saj se nasilje nad ženskami tako obravnava kot zasebna zadeva nekega para, nam pa se ob tem, v funkciji opravičevanja ohranjanja nasilja, ponujajo znane argumentacije: “To je med njima”, “Takšen odnos pač imata”, “Ne poznam(o) ozadja njunega razmerja”, “Če bi bilo prehudo, bi ga najbrž že zapustila”, “Če bi hotela, bi sama poiskala pomoč”.

 

10,4 % respondentov osebno pozna eno družino, v kateri se izvaja nasilje nad ženo oziroma partnerico. 4,6 % vprašanih pozna dve taki družini, 7,6 % pa osebno pozna več kot dve taki družini. 77,7 % vprašanih take družine ne pozna. 0,9 % anketiranih na vprašanje ni znalo ali ni želelo odgovoriti.

 

Vse dokler leta 2014 Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA – Fundamental Rights Agency) ni objavila raziskave o izkušnjah žensk z nasiljem (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava), na ravni Evropske unije nismo imeli primerljivih podatkov o dejanskem stanju za to področje, ki bi lahko služili tudi kot osnova za prihodnje politično delovanje. Nasploh nas pomanjkanje raziskav te problematike, ki je zgolj s preučevanjem statistike seveda ne moremo celostno razumeti, še posebno ob velikem številu žrtev, ki nasilja ne prijavijo, napeljuje k iskanju potrebe po izobraževanju, osveščanju in opolnomočenju žensk, ki bodo najbrž šele čez čas iskreno spregovorile o vseh vsakdanjih praksah normaliziranega nasilja, ki ga preživljajo. Do takrat nas bodo morali k akciji napeljevati sledeči poudarki in podatki. Raziskava, ki je bila izvedena z 42.000 ženskami, ki živijo v državah članicah EU in predstavljajo reprezentativen vzorec velja za najbolj obširno raziskavo o izkušnjah žensk s fizičnim, psihičnim in spolnim nasiljem na svetu. Začnimo pri pogostosti pojavljanja nasilja nad ženskami: 27 % anketirank iz Slovenije je menilo, da se nasilje nad ženskami pri nas pojavlja zelo pogosto, kar 49 % pa jih je odgovorilo, da se nasilje pojavlja kar pogosto. Kar 33 % žensk (na ravni celotne EU) je potrdilo, da je v svojem otroštvu doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe, medtem ko je 43 % žensk doživelo določeno obliko nasilja s strani sedanjega ali prejšnjega partnerja v obliki javnega poniževanja, prepovedi zapuščanja hiše ali zaklepanja, gledanja pornografije pod prisilo oziroma v obliki groženj z nasiljem. Raziskava FRA je tudi pokazala, da obstaja kar 67 % žensk, ki najhujših primerov nasilja ki so jih doživele nikoli niso prijavile policiji ali katerikoli drugi organizaciji. Splošno gledano na ravni vseh držav članic obstaja 33 % žensk, ki so po 15. letu starosti doživele fizično in/ali spolno nasilje, 5 % pa jih je bilo po 15. letu posiljenih, pri čemer jih je samo 20 % doživelo nasilje s strani nekoga, ki ni bil njihov partner[2].

 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je leta 2011 izvedel raziskavo Pojavnost nasilja in odziv na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih na reprezentativnem vzorcu splošne populacije. Ta raziskava je pokazala, da je kar vsaka druga ženska (56,6 %) od svojega dopolnjenega 15. leta starosti doživela vsaj eno od različnih oblik nasilja, pri čemer so bile najbolj pogoste oblike psihično nasilje (49, 3 %), fizično nasilje (23 %), premoženjsko nasilje (14, 1 %), omejevanje gibanja (13, 9 %) in spolno nasilje (6, 5 %). Povzročitelji tega nasilja so namreč, kot je pokazala raziskava, običajni avtohtoni moški, pripadniki našega naroda in nikakor ne predstavljajo družbene skupine, ki je sicer najbolj pogost grešni kozel družbenih anomalij. V kar 90,8 % so namreč to moški, ki so v večini dobro oziroma bolje izobraženi, “saj jih je največ končalo srednjo šolo, skoraj v enakem odstotku pa se razvrstijo v nižjo ali višjo izobrazbo od srednje. Nasilni postanejo že zgodaj, saj je najmlajši star 14 let in so nasilni tudi v pozni starosti, saj ima najstarejši 84 let. Največkrat so zaposleni za polni delovni čas, redkeje za nedoločen čas – tako je zaposlenih 16, 9 %. Le 1,4 % je brezposelnih. Od tistih, ki so verni, jih je 90,3 % katoličanov, ostali so pravoslavne ali muslimanske vere. Vendar je manj takih, ki vero zares prakticirajo, se udeležujejo verskih obredov. Takšnih je 15,7 %. Petina jih redno uživa alkohol, ostali redkeje, 16,7 % nikoli[3]”.

 

61,2 % respondentov se (sploh) ne strinja s trditvijo, da si je ženska, ki jo mož udari, včasih tudi sama kriva, neopredeljenih je 20,7 %, 18,1 % respondentov pa se z izjavo (popolnoma) strinja. 1,9 % anketiranih ni o izjavi ni podalo svojega mnenja.

 

V zadnjem času lahko v javnosti spremljamo po eni strani veliko spodbudnih akcij, kjer se ženske organizirano spopadajo z nasiljem tudi tako, da o njem javno spregovorijo (#metoo, #prekinimo tišino, #time’sup), po drugi strani pa smo priča vzniku diskurzov ki kličejo po vračanju “pravih vrednot” ženske in poudarjajo njeno povezave z materinstvom in delom v zasebnosti. Politična organiziranost takšnih diskurzov v mnogih okoljih tako odkrito nasprotuje ratificiranju konvencij kot je na primer Istanbulska in s tem vzpostavlja okolje, ki ta trenutek, vsaj na deklarativni ravni, nasilja ne obsoja, niti ne preprečuje. Tiho in počasi se tke duh, ki v razumevanju in delovanju temelji na enakosti spolov in ne dopušča prevlade enega spola nad drugim (tudi) preko izrabe nasilja kot sredstva za discipliniranje, nadzorovanje in kaznovanje. Življenje v nasilnih partnerskih odnosih ne predstavlja zbira “slabih dni sicer čudovitega partnerja”, niti ne pomeni individualnega neuspeha ali krivde ženske, ki s svojimi dejanji nasilje celo “izziva” in ga nato skuša, pod pritiskom izgradnje srečnega družinskega življenja (ki je pretežno ženska odgovornost), celo prikrivati. A kot vemo vsi, ki smo kdaj na lastne oči in ušesa videli, slišali ali občutili nasilje nad ženskami, se tega v resnici ne da prikriti. Zato ne umikajmo več pogleda stran. Ukrepajmo takoj.

 

 

O avtorici: Ana Pavlič

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega.

 

 

 

 

 

 

[1] Podatki so iz raziskave Nasilje v družinah v Sloveniji, ki jo je za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve leta 2006 izvedla Univerza na Primorskem. Raziskava je v celoti dostopna na povezavi:http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/r_nasilje_v_druzinah_rezultati.pdf

[2] Raziskava Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava je v celoti dostopna na povezavi:http://fra.europa.eu/en/publication/2014/violence-against-women-eu-wide-survey-main-results-report

[3] Raziskava Pojavnost nasilja in odziv na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih je v celoti dostopna na povezavi: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RMYVUR3P/.