»Če menite, da sem do sedaj že veliko govorila o ženskah, vedite, da sem v bistvu šele začela.«

Sahle-Work Zewde

 

Po zaporedju intenzivnih protestov proti dolgoletnemu avtoritarnemu režimu je preteklo leto aprila na mesto predsednika vlade Etiopije stopil 42-letni Abiy Ahmed, ki je poleg številnih navdušujočih potez, kot so izpustitev političnih zapornikov, soočanje z opozicijskimi strankami in razglasitve miru med Eritrejo in Etiopijo, javnost pozval tudi k nujnosti zagovorništva pravic žensk. Kmalu za tem je sledila reorganizacija kabineta predsednika vlade, kjer je polovica ministrskih mest v državi z več kot 100 milijoni prebivalcev pripadla ženskam, kar je predsednik vlade pojasnil, rekoč, da so ženske v primerjavi z moškimi manj nagnjene h korupciji in bolj predane svojemu delu, kar naj bi dolgoročno pripomoglo k trajnemu miru in notranji stabilnosti države. Temu je nato oktobra sledilo imenovanje Sahle-Work Zewde na mesto predsednice države. Prva predsednica Etiopije je z dolgoletnimi izkušnjami v diplomaciji za opravljanje vodilnega položaja države brez dvoma kompetentna, a kar je njeno imenovanje naredilo za historičen državni dogodek je ravno dejstvo, da je Sahle-Work Zewde ženska.

 

Ob prisegi je novoimenovana predsednica Etiopije med drugim poudarila pomen spoštovanja pravic žensk pri izgradnji družbe, ki bi zavračala zatiranje na podlagi spola in s tem obljubila, da bo intenzivno delala na tem področju. Fitsum Arega, vodja kabineta predsednika vlade, pa je ob tem dogodku na Twitterju zapisal: »V patriarhalni družbi, kot je etiopska, imenovanje ženske voditeljice na mesto predsednice države ne določa le normo prihodnosti, temveč podeljuje ženskam tudi pomembno vlogo akterk pri javnem odločanju«.

 

Toda kaj tovrstna sprememba pravzaprav pomeni v patriarhalni družbi, ki se po GII (Gender Inequality Index) uvršča na kritično 121. mesto (UNDP Human Development Reports, 2018 Statistical Update), in kjer neenakost med spoloma sovpada z resnimi kršitvami človekovih pravic? Etiopija se namreč še zmeraj, predvsem v ruralnem okolju, sooča s težavami nasilja nad ženskami, z ugrabitvami nevest in z najstniškimi porokami, pri čemer so ženske zaradi pomanjkanja izobrazbe praviloma bolj izpostavljene revščini in opravljanju neplačanega dela, četudi tvorijo polovico delovne sile v državi. Kljub temu, da je problem neenakosti med spoloma sedaj postal del javne družbene razprave, se pojavlja vprašanje, ali lahko imenovanje žensk na vodilne položaje dejansko pripomore k družbenim spremembam ali pa gre vendarle le za politično potezo kvot, ki nima nujnih praktičnih učinkov za vse prebivalke države.

 

Odgovor na to dilemo lahko ponudi Ruanda, afriška država, ki velja za primer ženske inkluzivnosti v politični sferi. Ruanda je namreč že več kot desetletje država z največjim deležem žensk v parlamentu (kar 54 od 80 sedežev pripada ženskam), prav tako kot v Etiopiji pa tudi polovico ruandskega kabineta zasedajo ženske. To sovpada z zakonom o kvotah iz leta 2003, ki zahteva, da mora biti vsaj 30 % mest v parlamentu namenjenih ženskam, prav tako pa tudi z dejstvom, da je ruandsko populacijo po genocidu 1994 leta sestavljalo 70 % žensk. Ruanda po podatkih iz 2018 zaseda 85. mesto na lestvici GII (UNDP Human Development Reports, 2018 Statistical Update).

 

Čeprav se na prvi pogled zdi, da spremembe, ki se zgodijo pri vrhu, za izboljšanje položaja žensk  niso dovolj ter da se morajo premiki za prevrednotenje struktur patriarhata zgoditi z vseh strani, Devlin in Elgie, ki sta na primeru Ruande preučevala družbeni učinek ženske inkluzivnosti v politiki, poudarjata, da vključitev žensk na vodilne položaje pomeni, da se dotična družbena vprašanja lažje in bolj pogosto uvrstijo na dnevni red zasedanj, kar v preteklosti ni bilo samoumevno, in da se na ta način poglablja načelna solidarnost med ženskami, ne glede na njihov družbeni položaj (Devlin in Elgie, 2008). A to seveda ne pomeni, da so neenakost med spoloma in posledice te avtomatsko odpravljene. Ruanda še zmeraj ostaja pretežno patriarhalna družba, zaznamovana s kulturološkimi predpostavkami o vlogi spolov. Za sodelovanje med tradicionalnimi družbenimi strukturami in vladnimi ustanovami je bilo zato ustanovljenih kar nekaj pomembnih vladnih institucij, ki uspešno delujejo od »zgoraj navzdol«. Ministry of Gender and Family Promotion, The Gender Monitoring Office, The National Women’s Council in številne iniciative iz civilne družbe tako postopoma vplivajo na opolnomočenje žensk in spremembo zakonodaje na področju enakosti med spoloma.

 

Obe državi sta s tem, ko sta vključili ženske na vodilne položaje, ubrali neke vrste bližnjico, kjer je politična enakost med spoloma nastopila pred dejansko enakostjo na drugih področjih družbenega življenja. A to vendarle ni nujno slabo, saj politična ureditev, ki zahteva žensko participacijo, deluje, kot lahko vidimo v primeru Ruande, kot nenehno opozarjanje na pomanjkljivosti zakonodaje s področja enakosti med spoloma in kot družbena vest, ki določene družbene probleme ne more več spregledati in obravnavati kot manj pomembne. Enosmerne spremembe z »vrha navzdol« so tako, vse dokler imajo institucionalno moč učinkovanja v vse druge smeri delovanja in dokler vključujejo vse ženske, ne glede na njihov heterogeni družbeni položaj, dolgoročno učinkovite pri dosegu trajnostnih sprememb na področju enakosti med spoloma.

 

O avtorici: Aleksandra Gačić

Aleksandra Gačić je diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, ki trenutno zaključuje podiplomski študij s področja sociologije spola in spolnosti na Fakulteti za družbene vede. V svojem delu se osredotoča na preučevanje feminističnih gibanj v post-kolonialnih družbah. To ji je omogočilo tudi dodatno izpopolnjevanje na področju spola v postkonfliktnih območjih na School of Oriental and African Studies, Univerze v Londonu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vir:

 

Devlin, C. in Elgie R. (2008). The Effect of Increased Women’s Representation in Parliament: The Case of Rwanda. Parliamentary Affairs, 61(2), 237–254.