Prišlo je novo leto. A razen tega je vse ostalo približno nespremenjeno. V zadnjih tednih je sicer v javnost prodrlo kar nekaj dogodkov, ki bi lahko postali imeniten začetek za izvajanje (ne samo!) novoletnih resolucij, ki so usmerjene k miru, sreči in blagostanju za vse, a se kaj takega seveda ni zgodilo. Zakaj ostajamo ujetniki spektakla? Zakaj smo za vonj (tuje) krvi in zmožnost spremljanja tujega neuspeha in osebnega poloma iz prve vrste, pripravljeni brez ugovora predajati vse tiste pravice, možnosti in ugodnosti ki so jih naši predniki in prednice tako težko priborili za nas in tudi za tiste, ki za nami šele pridejo? Odrekamo se svobodi naših misli in moči našega govora, ki lahko (ob)stoji zgolj na temelju osnovih demokratičnih principov in načel, zato da smo moderno nevtralni in objektivni? Odrekli smo se radikalnosti v željah, postali smo umirjeno sredinski, ker smo očitno prespali načrtne procese zamenjevanja boja za ohranitev največjih civilizacijskih dosežkov za radikalizacijo (političnih) stališč.

 

To so časi, kjer ženske, ki si v javnosti upamo, ja upamo, govoriti o obstoju spolnih stereotipov in predsodkov, nasilju nad ženskami ali pomembnosti ohranitve svobode pri odločanju za rojstvo otrok, postanemo javno okarakterizarne kot (nepotešene) feministke, lezbače, skratka ženske, ki smo popolnoma skrivile iz prave poti. Smo neprave ženske. S tem ko govorimo o teh težkih temah, ki itak nikogar ne zanimajo, uničujemo lastno ženskost, to svetlo naravno danost, ki je ne želimo več tiho in mirno sprejemati odprtih rok. In izkoriščati, ker kot sem bila že tolikokrat podučena v svojem življenju, ženska nima možganov, ni zmožna lastnih (za)misli in produkcije svojih idej (zato se najbrž tudi vedno odloča po zakonu, ki ga napiše moralno superioren moški, kajneda?), ima pa ženske atribute. Z uporabo in izrabo svojih atributov ji lahko potem bolj ali manj uspeva v njenem javnem in zasebnem življenju. Do kod pa je dovoljeno ženski sploh uspeti? Do mesta od koder ne predstavlja nevarnosti, do mesta znotraj katerega ne dvomi o svoji pripisani vlogi, položaju in statusu. Dokler ni nepredvidljiva, neprilagojena, oziroma kot bi temu rekli mnogi – nenaravna, je ženska v skladu z družbenimi pričakovanji tiha, poslušna, pridna in lepa. Partnerji takih nepravih žensk so zato seveda logično nepravi moški. Njim nekaj očitno manjka. Zato se še njih bolj ali manj javno poziva naj nas spravijo v red. Naj nas utišajo. Naj s tem končno postanejo pravi moški! Temu se reče svoboda govora v zdravi demokraciji.

 

Jaz najbrž res ne razumem delovanja tega sveta. Jaz sem samo nepotešena feministka, ki je, itak, študirala na najbolj osovraženi in diskreditirani fakulteti te države. Oprostite mi zato, saj nabrž veste, da me  tam  niso naučili nič pametnega ali koristnega za moje življenje, zato pa danes lajam, kot to mnogi tako slikovito opišete, o enakosti spolov in si drznem reči, da živim(o) v moškem svetu. Kakšen pa je ta svet, če ne moški? Kakšen je svet v katerem ženske za enako delo  (ob enaki izobrazbi) prejemajo nižje plačilo? Kakšen je svet v katerem z grozo preštevamo in iščemo redke posameznice, ki se odločijo za vstop v politiko ali pa tiste, ki zasedajo največja odločevalska mesta v velikih korporacijah? Je svet v katerem vlada enakost spolov, svet kjer je vsaka tretja ženska žrtev nasilja? Nasilja, ki ga v več kot devetdesetih odstotkih stori moški? V kakšnem svetu je za vzgojo ključna in primerna moška avtoriteta, ženska vloga pa je bolj negovalna? V moškem svetu smo se najprej razveselili imenovanja dveh žensk na čelo policije in vojske pri nas, takoj za tem pa smo lahko z grozo prebirali burne, žaljive in seksistične odzive internetnega demosa, ki je razkril kruto realnost našega razumevanja enakosti. Oziroma nerazumevanja enakosti. Teme se reče človekove pravice v zdravi demokraciji.

 

Ali ni zato vse zgoraj opisano pravzaprav svet, ki je strukturno prilagojen ženski podrejenosti? Smo res že vse dosegli in smo v nevarnosti, da bomo ponorele ženske po vzoru presežka demokracije, v presežku enakosti – prevzele in uničile svet? Kakšen pa je ta svet,  če lahko trdite, da ni prepleten z moško dominacijo, kot je mnogo bolje od mene v delu Moška dominacija zapisal Pierre Bourdieu: “Moč moškega reda vidimo v dejstvu, da lahko pogreša utemeljitev. Androcentrično videnje se namreč vsiljuje kot nevtralno in nima potrebe po tem, da bi se izrekalo v diskurzu, ki bi ga legitimiral. Družbeni red deluje kot ogromen simbolni stroj, ki teži k temu, da bi potrdil moško dominacijo, na kateri temelji. (…) Ker načela družbenega videnja konstruirajo anatomsko razliko in ker ta družbeno konstruirana razlika postane temelj in jamstvo naravnega videza družbenega videnja, ki ga utemeljuje, imamo tako opraviti z odnosom krožne vzorčnosti. Ta zapira misel v samoumevnost razmerij dominacije, vpisanih v objektivnost v obliki objektivnih delitev in hkrati v subjektivnost v obliki kognitivnih shem, ki, organizirane v skladu s temi delitvami, organizirajo zaznavanje teh objektivnih delitev” (Bourdieu 2010, 12 -13).

 

Jaz, nepotešena feministka sem jezna in žalostna samo zato, ker me skrbi, da se tudi v letu 2019 ne bo nič spremenilo. Vas res nič ne skrbi kaj bo dovoljeno vašim hčeram in vnukinjam? Vas res ne zanima kako, na kakšen način in kaj bodo o njih, njihovi sposobnosti razumevanja in delovanja v tem svetu govorili strokovnjaki, politiki in mediji?  Se ne strinjate z mano, da je skupna odgovornost vseh nas, moških in žensk, da zgradimo družbeno okolje, ki bo enako prijazno za oba spola?

 

Jaz nepotešena feministka tudi nisem sovražnica moških. Jaz sem samo sovražnica ideje, da mi moj spol onemogoča življenje ki bi si ga želela sama zase. Jaz sem samo sovražnica ideje, da mi moj spol točno določa najpomembnejše vloge ki naj bi jih v življenju zasedala in da so te vloge obenem podrejenemu moškemu spolu in pomagajo vzdrževati vodilno vlogo moškega v naši družbi. Da so v njegovi službi.

 

Povejte mi, je res tako bogokletno, radikalno in feministično nepotešeno od mene, če napišem in mislim, da namen življenja žensk ni in sme biti zgolj v nudenju opore, pomoči, uslug in zabave moškim, ampak, da se ženske lahko same odločijo in postanejo karkoli si želijo. 


O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega.