Dokler bodo slovensko javnost z nevarnimi učinki feminizma preko sredstev množičnega obveščanja (in manipuliranja) izobraževali tisti strokovnjaki, ki v enakost spolov ne verjamejo, ali pa se jim to zdi celo nesmiselno, bo feminizem ostajal v slabi luči in na slabem glasu. Tiste, ki se z njim identificiramo bomo še naprej predstavljene kot najgrše pripadnice našega roda, ki naj bi, od zavisti ki jo čutimo do lepih žensk (ki seveda niso feministke), preprosto kar sovražile vse moške in k temu ščuvale še vse preostale ženske. Vidite, tako preprosto je to. Ženska lepota je, kot že dolgo vemo, eden izmed temeljev ženskega naravnega videza. Preveč lepa ženska ne obstaja, povsem naravno je, da je lepa, mila, da se na njej oziroma na njenem telesu spočijejo (od dela, kakopak) utrujene moške oči. Diskreditacija žensk na podlagi njihovega zunanjega videza je pravzaprav prastar mehanizem discipliniranja in obračunavanja z njimi. Pomislimo ob tem na podobo čarovnice z grozljivim, dolgim nosom, polnim bradavic in neurejeno pričesko, ter na podobo speče princeske, ki mirno in tiho čaka, da jo vsega hudega odreši njen princ na belem konju. K ohranjanju lepote s(m)o ženske spodbujane skozi naše celotno življenje, kapitalizem pa omogoča, da ti rituali postajajo tudi del statusnega simbola in zvezdniškega vsakdana (ne pozabimo, nekatere najbogatejše in najbolj vplivne ženske današnjega sveta imajo svojo pisarno v tako imenovanem »glam roomu« – sobi za lepotičenje), ki je želja in cilj mnogih odraščajočih deklet. Skrb za žensko lepoto je naporno in dolgotrajno delo, na kar nas skrbno opominja oglaševalska industrija, ki ji zvesto služijo množični mediji. V svojem življenju sem prebrala že nebroj instant(no) dostopnih vsebin o najnovejši metodi odstranjevanja dlačic, izsesavanja maščob in vbrizgavanja botoksa, nikoli pa mi kar tako, spontano, pod roke niso prišla besedila ki bi naslavljala vlogo in položaj žensk v današnji družbi iz vidka spolne (ne)enakosti, besedila ki bi razlagala kaj nasilje (nad ženskami) sploh je in zakaj v resnici ženske nismo bile z rojstvom obsojene na to, da ga nemo trpimo in ob tem nastavimo še drugo lice ter dokončno utihnemo.  Zato je zelo, zelo nevarno v današnji družbi dopustiti, da je ženkost zreducirana na njeno skrb za lepoto, kot da je to edini problem s katerim se ženske v tej pravzaprav sistemski neenakosti soočamo.

 

Debele ženske so zanemarjene, debeli moški pa so šarmantni. Kaj pa preveč lepi moški? Ali pa tisti moški, ki za svojo zunanjost »po žensko« skrbijo? Ali niso oni s strani pravih moških takoj diskreditirani in označeni za najslabše pripadnike njihove vrste? Vsi ti mehanizmi so del poskusov vzdrževanja stereotipnih spolnih vlog, ki jih sploh ne bi smeli več pomagati ohranjati. Zakaj? Ker te spolne vloge, ki se nam prikazujejo z neznosno lahkotnostjo naravnega in normalnega determinirajo in omejujejo naše življenjske odločitve. Vseh, ne samo žensk. Kljub temu da obstaja neizpodbitno dejstvo, da smo v spolni delitvi sveta bistveno krajši konec potegnile ženske, se danes tudi mnogi moški srečujejo s pritiski družbenih pričakovanj glede njihovega življenja, izbire partnerke (ali partnerja), partnerskega in družinskega življenja ter navsezadnje celo izbire poklicne poti. Ali veste, da smo pred dnevi obeležili Mednarodni dan žensk in deklet v znanosti (International Day of Women and Girls in Science)? Organizacija združenih narodov je ob tem postregla s podatki ob katerih se moramo vprašati ali, na globalni ravni, resnično samo 3 % žensk zanima študij informacijsko-komunikacijskih tehnologij, samo 5 % žensk pa študij matematike in statistike? Ali veste, da je pred nekaj tedni Ameriško združenje psihologov izdalo nove smernice za psihološko delo z dečki in moškimi? Kljub temu, da je Združenje ob tem jasno deklariralo lastno izrazito androcentrično preteklost, je bila njihova objava na mnogih mestih (tudi v naši državi) sprejeta kot kontraverzna, škandalozna in kot del paranoidnega lova na feministične čarovnice, ki želijo uničiti ta svet. Zakaj? Ko pa so v Združenju, glede na desetletja prakse in 15 let opazovanja moških in dečkov, ob nanizanih statistikah, kot je denimo dejstvo, da so moški 3,5 krat bolj nagnjeni k samomoru kot ženske in da je njihova pričakovana življenjska doba skoraj pet let krajša kot življenjska doba žensk, zgolj poudarili, da je tradiconalna moškost lahko škodljiva. Še posebaj je škodljiva v smislu socializiranja mladih dečkov k potlačitvi svojih čustev in učenja neprimernosti (pozitivnega) čustvenega izražanja.

 

V kakšni družbi pa živimo, da je škandalozno ugotavljanje, da sklicevanje na tradicionalno moškost ni pot v raj kar za našo celotno skupnost? Ali se na podlagi tega istega sklicevanja na tradicionalno moškost – trdnost, odločnost, jasnost, agresivnost, večvrednost – v skrajnih primerih – ne rojeva tudi nasilje in superiornost nad vsemi ki niso tradiconalno moški? Podoben škandal je zanetila tudi znana družba za prozivajanje britvic, ki je v svojem najnovejšem oglasu svoje moške kupce pozvala, naj se od običajnosti premaknejo naprej, naj prenehajo z nasiljem in spolnim nadlegovanjem in postanejo – najboljši mogoči moški. Ne vem kaj so ustvarjalci kampanje pričakovali, prepričana pa sem, da bi se mi kot družba morali zamisliti nad tem, da je velik del moške populacije, zgrožen nad vsebino oglasa, (javno) zatrjeval, da njihovih izdelkov ne bodo več kupovali. Moškim naj ne bi več pustili, da uživajo v njihovi možatosti. Ne vem, če je to res. Vem pa, da to ni namen nobenega boja za kakršnokoli enakost. Naj uživajo vsi, moški in ženske, v možatosti, feminilnosti ali katerikoli identitetni vlogi, ki jo prevzamejo za svojo, če ob tem ne ponotranijo občutka manjvrednosti. Nesprejemljivo je, da obstaja del sveta, ki je bil naučen in vzgojen v tišino, mirnost, ubogljivost, zvestost napram drugemu delu naše populacije, ki se spopada z povsem enakimi življenjskimi izzivi in premaguje povsem enake življenjske preizkušnje, le da se v njih poda iz boljšega družbeno-političnega položaja in statusa, zgolj zato ker je moški.

 

Zato s(m)o vse feministke grde. Seveda v očeh tistih, ki ne verjamejo v enakost spolov.


O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija