Ne glede na to kaj si o (prihodnosti) Evropske unije misli vsakdo izmed nas, je pomen te politično-ekonomske zveze 28 držav, ki je tako sestavljena iz 510 milijonov prebivalcev in prebivalk, za države članice izjemen. In četudi se najbrž večinoma strinjamo, da v boju za evropsko politično moč, izpade precejšnje število članic, je posledica takšnega evropskega združevanja izoblikovanje ne le politične in ekonomske, ampak tudi simbolne moči. Ravno slednja je, zaradi narave njene manifestacije, ki je tako zelo drugačna od politične in ekonomske (je težje merljiva in le s težavo merjena v kapitalu in jo zato ta težko prepozna) izkoriščena precej manj od njenega potenciala. Evropska unija bi lahko ob zavedanju te moči in ob upoštevanju demokratičnih temeljev na katerih je zgrajena, dejansko in ne le deklarativno, postala varuhinja enakosti in zagovornica sprejemanja drugačnosti, njeno ozemlje pa prostor ki se odreka izvajanju politike utemeljene na ustrahovanju.

 

Seveda obstaja nešteto družbeno-političnih vprašanj, ki predstavljajo vsakodnevni test izvajanja evropske demokracije in življenja evropskih vrednot v praksi. V tako prelomnih časih kot živimo danes, se moramo reševanja vsake problematike, ki zadeva temeljne človekove pravice, lotevati z najvišjo možno stopnjo občutljivosti in sposobnostjo refleksije zgodovine, ki je že dokazala grozljive posledice napačnih odločitev. Nekatere od teh problematik predstavljajo idealna področja za polariziranje politične skupnosti in s tem nabiranje političnih simpatij, zato se ukvarjanja z njimi poslužuje večina politične elite. Obstajajo teme, ki se jih tradicionalno poslužuje le en del politične elite in obstajajo teme, ki ostajajo večno spregledane. Takšna tema je enakost spolov. Glede na to, da (ne)enakost spolov zadeva vse, tako moške kot ženske in ima trenutna neenakost jasne (tudi merljive!) posledice za naša življenja in predvsem ženske postavlja v neenak položaj, je marginaliziranju tega vprašanja potrebno napovedati konec. Ker neenakost po spolu temelji tudi na mnogih ponotranjenih vzorcih in predpostavkah, ki žensk na primer na vidijo na najvišjih mestih odločanja, po drugi strani pa nasilje nad njimi opravičujejo, vse to ne sme biti izgovor za ignoriranje težave, ki se zgolj s priznavanjem problematike ne bo rešila. Potrebno bo od besed in statistike preiti k dejanjem.

 

Enakost spolov sicer predstavlja enega izmed temeljnih ciljev Evropske unije, ki za uresničitev tega načela skuša skrbeti preko zakonodaje[1], sodne prakse in spremembe pogodb, ki so namenjene utrjevanju principa enakosti. Poglejmo kratko zgodovino izvajanja tega načela v dejavnostih Evropske unije: že v drugem členu Pogodbe o Evropski uniji lahko najdemo enakost kot eno izmed temeljnih načel Evropske unije, v naslednjem členu pa je eksplicitno zapisano: “Cilj Unije je krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov. (…) Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok”. Pogodba o delovanju Evropske unije ima v 8. členu zapisano temeljno vodilo svojih dejavnosti: “V vseh svojih dejavnostih si Unija prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami[2]. Prav tako je že vse od leta 1967 načelo enakega plačila za enako opravljeno delo vključeno v vse evropske pogodbe, a kljub temu ženske v EU v povprečju zaslužijo 16,2 % manj kot moški. Za namene opozarjanja na to problematiko, ki se v kasnejših življenjskih etapah kaže tudi v nižjih pokojninah za ženske (spomnimo na veliko tveganje revščine med starejšimi ženskami), se vsako leto posebej določi dan od katerega naprej ženske, zaradi te razlike v plačilu, delamo zastonj. Lani smo ženske v Evropi tako na primer v službo hodile brez plačila vse od 3. novembra naprej. 5. 3. 2010 je Komisija sprejela Listino žensk s katero je poskušala okrepiti spodbujanje enakosti spolov v Evropi, decembra leta 2015 pa je Komisija objavila dokument poimenovan Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016-2019 (gre za nadaljevanje strategije za enakost med ženskami in moškimi 2010-2015), v sklopu katerega so glavna strateška prizadevanja osrediščena okoli pet glavnih področij: 1) krepitev udeleženosti žensk na trgu dela in enakost z vidika ekonomske neodvisnosti, (2) zmanjšanje v razlikah v plačilu, zaslužku in pokojninah in s tem preprečevanje revščine( žensk, (3) spodbujanje enakosti žensk in moških pri odločanju, (4) boj proti nasilju na podlagi spola ter zaščita in podpora za žrtve in (4) spodbujanje enakosti spolov in pravic žensk po svetu[3]. Evropski parlament je skupaj s Svetom decembra 2006 ustanovil Evropski inštitut za enakost spolov (sedež ima v Vilni, v Litvi). Inšttitut katerega cilj je prispevanje k uveljavljanju načela enakosti spolov v vse politike EU, tudi meri indekse enakosti spolov tako po posameznih članic, kot za celotno povprečje Evropske unije. Za leto 2017 je izračun indeks naše države 68, 4 točke[4] (od 100 točk, ki predstavljajo popolno enakost), dosegli dve točki nad evropskim povprečjem, smo pa v razvrstitvi vseh članic izgubili eno mesto in pristali na enajstem mestu. Najboljše rezultate smo dosegli na področju zdravja (zahvaljujoč javnemu zdravstvenemu sistemu in dostopu do storitev), najslabši rezultat (slabšega imajo samo še tri članice EU) pa smo dosegli na področju znanja. V Sloveniji kar 39 % vseh študentk študira na področju vzgoje, zdravstva, socialne oskrbe, družboslovja in umetnosti, medtem ko se za te iste študije odloča zgolj 16 % študentov. Ta ogromna spolna segregacija na področju izobraževanja (in kasneje seveda tudi na trgu dela) priča o zakoreninjenosti spolnih stereotipov in spolno pripisanih vlogah pri nas, saj te očitno pomembno vplivajo na izbiro študijskih in kariernih poti moških in žensk.

 

Da je dela pred nami še ogromno in da je zelo pomembno, da se volitev (tudi) v Evropski parlament udeležimo in pred tem premislimo kdo od kandidatov oziroma kandidatk bo v svojem delovanju skrbel za uresničevanje demokracije za vse, kažejo raziskave evropskih institucij, ki na delo evropske politike mečejo bolj medlo luč. Evrobarometer iz leta 2017 (EBS 465, Gender Equality[5]) je tako pokazal zelo zanimive rezultate, ki kažejo dejansko razumevanje, sprejemanje in uresničevanja načela enakosti v evropski praksi vsakodnevnega življenja: 70 % Evropejcev in Evropejk na primer podpira zakonsko ureditev zagotavljanja načela enakosti, medtem ko jih 86 % meni, da so lahko zastopani s strani ženske političarke. Za našo zgodbo pa so najbolj pomembne naslednje ugotovitve barometra: 54 % vprašanih moških in žensk meni, da bi moralo biti več žensk v politiki pri odločanju, pri čemer jih je kar 35 % prepričanih, da so moški bolj ambiciozni od žensk, 34 % pa jih meni celo, da se ženske manj zanimajo za zasedanje najvplivnejših mest v politiki. Kaj pomeni, da je za tretjino Evropejcev in Evropejk to razlog, da žensk na najvišjih mestih odločanja ni. Ne zaradi steklenih stropov, steklenih sten, spolnih stereotipov in sistemskih ovir, ampak zaradi pomanjkanja ambicij pri ženskah?

 

Istanbulska konvencija, ki je pravzaprav Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima je bila, glede na nujnost nasilja (na podlagi spola) v Evropi potrebna in pomembna. Začela je veljati leta 2014 in od takrat predstavlja prvi pravno zavezujoči mednarodni instrument za preprečevanje nasilja nad ženskami in dekleti in boju proti njemu na mednarodni ravni. Kot takšna namreč določa celovit okvir pravnih ukrepov in ukrepov politike za preprečevanje tega nasilja, podporo žrtvam in kaznovanje storilcev. Do novembra so jo podpisale vse države članice EU, 17 med njimi pa jo je do marca 2018 že ratificiralo (Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija Italija, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Španija in Švedska). V konvenciji je v obsegu, ki ga dopuščajo njene pristojnosti, predviden tudi pristop EU. Potrebe po obstoju takšne konvencije so, ponovimo, ob statistikah pridobljenih z analizo Agencije EU za temeljne pravice (FRA) v kateri so anketirali 42 000 žensk iz vseh držav članic, absolutno bile že pred leti ko je FRA te intervjuje izvajala in objavila[6]. Nasilje nad ženskami je namreč prastara kršitev človekih pravic ki izhaja ravno iz neenakega položaja in vloge ki jo v svetu zasedamo glede na naš spol. In kaj so bile glavne ugotovitve, ki mnoge politike (in tudi protestnike v nekaterih državah članicah) niso takoj prepričale v uvedbo ničelne tolerance do nasilja na podlagi spola in so jih namesto tega prestrašile, da želi EU indoktrinirati Evropo s krivo vero teorije spola? Da je ena od treh žensk v Evropi doživela fizično in/ali spolno nasilje po 15. ustarosti in da kar 67 % žensk najhujše oblike nasilje s strani partnerja, ni prijavilo nobeni instituciji. 55 % žensk v EU je doživelo spolno nadlegovanje, na najvišjih menedžerskih položajih je to nasilje doživelo kar 75 % žensk. Da se nasilje z razvojem družbe ne ustavlja, ampak pridobiva nove forme kažejo tudi podatki, da je 20 % mlajših žensk (starih od 18-29 let) izkusilo nadlegovanje preko spleta, vsaka deseta ženska pa je bila žrtev spolnega nadlegovanja oziroma zasledovanja z uporabo novih tehnologij.

 

Nenazadnje je celotno dogajanje ob težavah s sprejemanjem Istanbulske konvencije pokazalo, kot je to pravzaprav tragična praksa večine največjih civilizacijskih dosežkov, da četudi po eni strani sprejemamo demokracijo, demokratične vrednote in vsebine na katerih slednja temelji, se pri deklariranju le-teh tudi zaustavimo. In ne naredimo niti razmisleka, niti koraka v aktivnem delovanju naprej. Zato tudi niso dovolj zgolj določila, ki za to področje prihajajo iz Evrope, ne sodne prakse in zavzemanje za načelo enakosti v središču Evropskega parlameta. Življenje v družbi kjer velja načelo enakosti spolov, zahteva tudi od nas, da to enakost pomagamo ohranjati v možnostih, pravicah, obravnavi in dolžnostih. Zato je zelo pomembno, da naši izvoljeni predstavniki v Bruselj odhajajo tudi s tem zavedanjem in si aktivno prizadevajo po eni strani za prioritetno pozicioniranje tega vprašanja znotraj javnopolitične agende, in po drugi, za aktivno politično izgradnjo družbene skupnosti, ki bo enakost razumela, upoštevala in živela.

 

 


O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija.

 

 

 

 

 


[1] Zgodovina legislative tega področja:

  • Direktiva Sveta 79/7/EGS,19. 12. 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti;
  • Direktiva Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo;
  • Direktiva Sveta 2004/113/ES, 13. 12. 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi;
  • Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta, 5. 7. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu;
  • Direktiva Sveta 2010/18/EU, 8. 3. 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES;
  • Direktiva 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 7. 7. 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS;
  • Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 5. 4. 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in onadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ;
  • Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 13. 12. 2011 o evropski odredbi o zaščiti, katere namen je zaščititi osebo pred kaznivim dejanjem druge osebe, ki lahko ogrozi njeno življenje, telesno in duševno integriteto, dostojanstvo, osebno svobodo ali spolno nedotakljivost, in ki pristojnemu organu v drugi državi članici omogoča kontinuirano zaščito osebe na njenem ozemlju;
  • Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 25. 10. 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ.

[2] Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije sta dostopni na:https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/oj_c_2016_202_full_sl_txt2.pdf.

[3] Celotna strategija je dostopna na povezavi:https://publications.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/24968221-eb81-11e5-8a81-01aa75ed71a1.

[4] Celoten izračun indeks za Slovenijo je dostopen na povezavi: https://eige.europa.eu/rdc/eige-publications/gender-equality-index-2017-slovenia.

[5]Evrobarometer je v celoti dostopen na povezavi: https://data.europa.eu/euodp/data/dataset/S2154_87_4_465_ENG.

[6] Celotna raziskava je dostopna na: https://fra.europa.eu/en/publication/2014/violence-against-women-eu-wide-survey-main-results-report