Pričujoča kolumna že v samem začetku terja določeno opozorilo, saj bi nerad pospešil pritisk kakšnega šibkega srca in pa nenazadnje tudi sebe morda rešil javnega linča (četudi je ta najverjetneje neizbežen). Tokrat namreč pišem o podjetništvu, podjetjih, podjetnicah in podjetnikih – skratka, o ‘junakinjah’ današnjega časa, o pridelovalcih vrednosti par excellence, o (fetišistično materialističnih) sanjah slehernice. A vendarle previdno dalje, saj berete kolumno filozofa in kot nam kažejo javnomnenjske raziskave anonimnih objav na slovenskih spletnih portalih, se mi vedno in povsod ter znova in znova zgolj pritožujemo. Sledeče besedilo temu ne bo nikakršna izjema.

 

Kajti povsem resnično je, da je ena jedrnih nalog filozofije problematizirati vse piedestale, preizprašati vse v zakup vzeto, s tem pa tudi kritično preceniti kaj je v naši družbi navidezno in kaj dejansko. Kot mi često uspete povedati pa trn v peti ne tiči toliko v nalivanju čistega vina (kakopak bi nalivanje kakršnegakoli vina kdaj lahko motilo Slovence!), ampak v dejstvu, da od tega dela samo Slavoj služi, medtem ko ostali le mešamo zrak na ramenih davkoplačevalcev. Nedvomno, kajne? S podobno mero prepričanosti pa na drugi strani slavimo vse kar ima ceno in vse, ki se od te cene redijo. In zakaj bi jih ne, se vam povsem pridružujem, saj samo za nas ustvarjajo delovna mesta, če potrebno tudi na račun te domišljave narave (#magna), plačajo skoraj vse obvezne davke (#apple), so vedno pripravljeni iz nas izbiti inherentno lenobo (#amazon) – vse do moje najljubše – da nesebično poskrbijo še za čim zgodnejše delo otrok (#zara) (Goulart in Bedi 2007). Črni humor na stran, niti naivni marksisti ne moremo več zanikati sine qua non vloge privatnega sektorja v današnjem sistemu (Blowfield in Dolan 2014), več, idejo o pozitivnih družbenih vplivih korporativnega lahko zasledimo že pri samih utemeljiteljih tržne ekonomije, Adamu Smithu in Miltonu Friedmanu (Kolk, Rivera-Santos in Rufín 2014). A jaz kar ne morem in ne morem sleci železne srajce – skoraj nekako tako, kot da bi mi bil dvom eksistencialno nujen.

 

Zato preprosto moram povprašati do kakšne mere je odnos med družbo in podjetniškim resnično recipročen, čemu bi sploh tak moral biti, kakšen je in kakšnega bi raje imeli – ter ostale ad rem domislice. Skratka, bavil se bom s pojmom in pojavom korporativne družbene odgovornosti (KDO). Seveda si vsi zbrani okoli mojih kolumn želimo, da bi bile primernejše za na hrvaške plaže, a moji poskusi celovite obravnave družbenih fenomenov, žal, terjajo mero suhoparnosti in, ja, nekaj vašega miselnega sodelovanja. S slednjim menim predvsem, da jaz le zelo strnjeno predstavljam večino tega kar do sedaj o nečem vemo, tako ‘pozitivnega,’ ‘negativnega’ kot tudi preostalih petdeset odtenkov brez konotacij, potem pa je vendarle na vas, kako, če sploh, se boste do nečesa opredelili. Za razliko od prenekaterega medija, politika in javnega komentatorja, moj cilj ni voditi v neko prepričanje, ampak vas opolnomočiti, da začnete verjeti in zaupati v lastno sposobnost razumevanja. Prav tako ostro ločujem med znanjem in mnenjem (#kobe) in se mi torej zdi kup večletnih raziskav kopice doktoric in doktorjev znanosti nekako bolj merodajen kot pa, recimo, misli novopečenih filologov o čem drugem kot o čisto pretirani, predvsem pa pretenciozni, rabi latinskih izrazov v mojih besedilih (#nova24). Ko pa se bom jaz in/ali oni nekaj desetletij ukvarjali z določeno tematiko, bodo tudi moje kolumne dobile več tez, njihovi argumenti pa, upam, končno neko utemeljeno podkrepitev. A do takrat, vsaj z moje strani, bolj opisno in v naslednji strukturi:

 

(Akademska) besedna zveza »korporativna družbena odgovornost« je relativno mlada, a njena tradicija ima v našem ‘krasnem novem svetu’ daljši obstoj. Kot navadno v mojih kolumnah je torej zgodovinski pregled prisoten, saj kakor je meni znano nič družbenega ne ždi v časovnem vakuumu. Sprehodili se bomo od 19. do 21. stoletja, da se ozavestimo o vsem smelem delu naših prednikov in ga primerjamo z današnjimi pionirkami. Pri tem bomo lahko opazili, da je bil odnos podjetništvo-družbeno v začetku bolj antagonističen, kot nam je poznan danes – in zato se je vanj najprej poseglo na državni ravni. A skozi čas je KDO začel vznikati tudi na ravni posameznika, nato pa še na ravneh samih podjetij. Nenazadnje pa lahko, z današnje perspektive, KDO razdelimo tudi po pojavnosti, in sicer na pasivno, reaktivno in (pro)aktivno udejstvovanje; o tem več v nadaljevanju. Za sedaj nam namreč ostane samo še odgovor na vprašanje – kaj za vraga ima KDO s spolno neenakostjo?

 

Ima marsikaj, a vsekakor ne vsega. Kot vidimo iz nikakor enotne definicije KDO, je ta trenutno zelo splošna: »obveza podjetij k trajnostnem ekonomskem razvoju in k sodelovanju z delavci, njihovimi družinami, skupnostmi in širšo družbo za izboljšanje kvalitete življenja« (Blowfield in Frynas 2005). S tem je KDO postala nekakšna nadpomenka celi vrsti akcij in retorike, od tistih usmerjenih bolj v varovanje okolja, do tistih, ki se nagibajo k družbenemu. Znotraj slednje se deli še na tiste obče (#šarec) in tiste spolno ozaveščene, le-te pa imajo še nadaljnjo interno razčlembo. Sam vrh t. i. ‘spolne piramide’ KDO se posveča regulaciji in priskrbi formalne zaposlitve (spolna diskriminacija, plačne razlike, itd.), sredinski del z delovnimi bonitetami (materinski in očetovski dopust, oskrba otrok, opravilna zmožnost, ipd.), medtem ko je samo dno piramide prepogosto povsem zanemarjeno, saj terja od podjetij usmeritev pozornosti tudi na neformalni sektor, predvsem na žensko reprodukcijsko delo (recimo, s t.i. ‘Marijinim davkom’) (Person 2007). Ta spolna piramida KDO temelji na dolgoletni feministični (teoretski in empirični) analizi ekonomije, ki razkriva trg dela kot še eno izmed spolno pristranskih institucij (Elson 2004) – kot pišem v svoji prejšnji kolumni Kakšna je cena za to žensko?

 

Da pa bi razumeli zakaj se KDO prvič pojavi že v 19. stoletju, na hitro obnovimo razliko med delom v fevdalizmu in kapitalizmu, ki jo ta čas prinese. Rečeno poenostavljeno, v fevdalizmu fevdalec najprvo posodi določen kos zemlje podložniku v zameno za t. i. tlako. Podložnik ima vtem v nekem delu tedna priložnost poskrbeti zase, preostali del pa opravlja za fevdalca. In ko fevdalec strmi skozi grajska okna, dobesedno pred svojimi očmi vidi nastanek čistega dobička. V kapitalističnih sistemih pa je ta zadeva bistveno drugačna. Delavstvo je sprva povsem odstranjeno od kakršnekoli samozadostne lastnine (recimo zemlje) in zato nima druge možnosti kot da proda svojo celotno delovno moč podjetnici v zameno za plačilo. Če bi domnevali, da vaša plača pokrije vseh osem ur dela, pa je to res le za del, recimo pet ur. Preostale tri ure si prisvoji podjetnica, ki pa obrodijo sadove šele ob prodaji izdelka ali dejavnosti na trgu. Podjetnica zato ustvarjanje dobička ne vidi več pred očmi, le-ta je namreč odvisen od delovanja trga, prodaje, drugih stroškov, itd. (Burawoy 1979). Da bi se ta negotovost čim bolj zmanjšala, profit pa čim bolj povečal, se delavstvo v 19. stoletju začne izkoriščati z resnično nehumanimi delovnimi pogoji. Za večjo slikovitost vzemite v roke Dickensov roman Težki časi (1961), kjer se sicer posveča razmeram delovnih otrok v tem času, saj je tudi sam pri dvanajstih letih že delal v tovarni, a njegovi opisi bodo še vedno relevantno grozoviti.

 

Postopoma začne ta odnos postajati vedno bolj nevzdržen, gmote ljudi se začnejo upirati, stavkati, razbijati stroje in tovarne, kar na eni strani veliko stane podjetja, na drugi pa se pritiskom javnosti uklonijo še državniki (Abdelrahman 2017). Tem hkrati postaja tudi vse bolj jasno, da podjetja pravzaprav koristijo mnogo javnega – ceste, izobrazbo, zdravstvo in nenazadnje samo človeško reprodukcijo – in da torej malo več pijejo kot pa plačajo. Na državni ravni se zato poskrbi za pogajanja med kapitalom, delavstvom in narodom, ki jim sledijo določeni delovni zakoni, davčne obveze in nastanek sindikatov, ki skupaj prvič prisilijo podjetja, da se soočijo z družbenim aspektom svojega delovanja (Banerjee 2008). A kot sami dobro veste, je danes to že precej ustaljena praksa, čeravno bolj pisno kot v praksi, in zatorej bi se dalo te pojavnosti KDO oceniti kot dokaj pasivne. Istočasno pa vendarle začnejo vznikati še druge ravni. Pri teh ima precejšnjo vlogo religija, saj kalvinisti niso imeli radi pretiranega bogastva in zato so uspešni poslovneži v zahodnem svetu često začeli postajali t. i. filantropi. Na tej individualni ravni KDO tako nastanejo še danes poznane fundacije kot so Carnegie, Ford, Rockefeller, Rothschild, ipd. Ti filantropi so primarno vlagali v lastno delavstvo, saj so prepoznali, da bodo bolj zadovoljne delavke ne le manj razgrajale, ampak tudi kaj več naredile (O’Laughlin 2008). Začeli so izboljševati, recimo, pisarne, stranišča in celo postavljati stanovanjske bloke okoli svojih tovarn. Dandanes pa vidimo te oblike KDO pri velikih korporacijah (e.g. Google), ki v svojih prostorih gradijo vrtce, mesta za spanje, restavracije itd.

 

A bolj, ko se čas približuje koncu 20. stoletja, bolj se oblike podjetništva začnejo spreminjati – postajati začnejo vse bolj globalne, ustanovijo pa se tudi t. i. mednarodne (ali trans-nacionalne) korporacije. Ob koncu 20. stoletja nekatere od teh predstavljajo skorajda že 80 % svetovne trgovine (Ford in General Motors, recimo, imata že tedaj višje zaslužke kot bruto domači proizvod nekaterih podsaharskih držav). Na eni strani je mednarodne korporacije težko nadzirati in kontrolirati z državnimi zakonodajami – na drugi strani pa je postajalo vse težje zamejiti tudi njihov vpliv na državne odločitve in mednarodne sporazume (primer TRIPS) (Vogel 2005). Nadalje se z razvojem tehnologije začne širiti prepad med kapitalom, delavstvom in delom – prej je bilo človeško delo obvezno za proizvod dobička, z vse večjo robotizacijo in izboljšanim transportnim sistemom pa imajo mednarodne korporacije tudi več prostih rok, da se preprosto premaknejo tja, kjer jim (zakonodajno, politično, družbeno) okolje bolj ustreza (Beck 2009). Delavstvo s tem začne počasi izgubljati svojo pogajalsko moč in delovni pogoji ponovno postajajo podobni tistim iz 19. stoletja – porast prekarnega dela, dela za določen čas, pogodb z nič urami, zanemarjanje minimalnih plač itd. Nova politična gibanja, razni diskurzi, pa tudi potrošniki sami začnejo groziti z bojkoti in podobnimi pritiski, zato se v 80. letih pojavijo reaktivne oblike KDO na ravneh podjetij preko t. i. »prostovoljnih kodeksov ravnanja.« Z ozirom na spolno piramido KDO lahko med te prištejemo recimo, afirmativne akcije, spolne kvote, aktivno očetovstvo, mentorstvo ipd. Na žalost pa te oblike KDO še do danes ostajajo dobesedno prostovoljne, vsako podjetje jih lahko definira po svoji volji, še vedno ne obstaja avtoriteta, ki bi jih uspešno nadzirala, imamo pa tudi manko (zanesljivih, primerljivih in rednih) podatkov o njihovi nameri, izvedbi in uspehih (Jones, Pollitt in Bek 2007). Prav nič nas naj torej ne preseneti, da KDO v precejšnji meri ostaja zvesta sloganu: »posel posla je posel,« saj je KDO za podjetništvo bolj primerjalna prednost, del znamke ali javne podobe, kot pa iskrena zahvala družbi.

 

V refleksijo sedaj na hitro predstavljam še najnovejše (21. stoletje) oblike KDO – (pro)aktivne.  Le-teh je pravzaprav kar nekaj, če naštejem nekaj krovnih, pa so to: Fairtrade znamke, mikro-financiranje, socialna podjetja, »base-of-pyramid« (BoP) sheme ipd. Med današnjimi vodilnimi figurami podjetništva so poznane pod skoraj ironičnih pridevnikih: sočutni, razsvetljeni, krepostni kapitalizem (Schwittay 2011).  V čem se razlikujejo od prejšnjih? Če bi lahko rekli, da se prejšnje obračajo navznotraj podjetij, potem se proaktivne oblike KDO obračajo navzven, največkrat v potrošnike. Če, recimo, za ponazoritev vzamemo BoP sheme, je njihova razširjena razlaga sledeča: so inovativni poslovni model mednarodnih korporacij, ki koristijo potrošniški (pa tudi kreativni) potencial »revnih ljudi«, medtem ko jim za quid pro quo nudijo večjo tržno vključenost, raznolikost produktov, storitev, cen, kvalitet in/ali druge pozitivne družbene in okolijske vplive (Prahalad 2005). Za primer lahko vzamemo pakete šamponov za enkratno uporabo podjetja Unilever ali pa enostavnejše računalnike HP, s čemer sta ta dva drugače luksuzna produkta postala cenovno dosegljiva tudi najrevnejšim slojem ljudi (tistim, ki na dan ne zaslužijo več kot en dolar) (Karnani 2005). Seveda pa je očividno v čem so te oblike KDO podobne vsem prejšnjim: v kolikor se podjetjem ne zagotovi povišanje prihodka, povečanje efektivnosti in/ali dostop do inovacij (Hammond in Prahalad 2004), lahko na njihovo družbeno odgovornost kar pozabimo. Tudi (pro)aktivna podjetja postajajo le profitna podjetja.

 

V zaključku na hitro obnovimo tokratno vsebino.  Ob pregledu korporativne družbene odgovornosti smo se sprehodili skozi tri rdeče niti: časovne (torej od 19. do 21. stoletja); ravenjske (od posameznice, podjetja, do države); in oblikovne (torej pasivne, reaktivne in proaktivne).

 

 


O avtorju: Nick Vovk, M.Phil. (Cantab)

Nick Vovk, 1991, član Sveta zavoda IPES in kolumnist, je magister razvojnih in humanitarnih študij z Univerze Cambridge ter diplomirani filozof, kulturni antropolog in etnolog z Univerze v Ljubljani. Študiral in raziskoval je tudi na Karlovi Univerzi v Pragi in Univerzi Comenius v Bratislavi. Je bivši sodelavec programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) na Kosovu, član programske skupine na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in vodja več razvojnih projektov za Evropsko Unijo, Evropsko komisijo in tuje ambasade. Trenutno je zaposlen kot humanitarni delavec za mednarodno organizacijo Danish Refugee Council (DRC) v Ukrajini.

 



 

Literatura

Abdelrahman, Maha. 2017. ‘Corporate social responsibility’. Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies.

Banerjee, Subhabrata Bobby. 2008. “Corporate social responsibility: The good, the bad and the ugly.” Critical Sociology 34(1):51-79.

Beck, Ulrich. 2009. Družba tveganja: Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.

Blowfield, Michael, in Catherine S. Dolan. 2014. “Business as a development agent: Evidence of possibility and improbability.” Third World Quarterly 35(1):22–42.

Blowfield, Michael, in Jedrzej George Frynas. 2005. “Setting new agendas: Critical perspectives on corporate social responsibility in the developing world.” International Affairs 81(3):50-65.

Burawoy, Michael. 1979. Manufacturing consent: Changes in the labor process under monopoly capitalism. Chicago: University of Chicago Press.

Dickens, Charles. 1961. Hard times. New York: New American Library.

Elson, Diane. 2004. “Feminist economics challenges mainstream economies.” Newsletter of the International Association for Feminist Economics 14(3):8-24.

Goulart, Pedro in Bedi, Arjun. 2007. “A history of child labour in Portugal.” ISS Working Papers – General Series 18746, International Institute of Social Studies of Erasmus University (ISS), The Hague.

Hammond, Allen L., in C. K. Prahalad. 2004. “Selling to the poor.” Foreign Policy 142(May- June):30–37.

Jones, Ian, Michael G. Pollitt, in David Bek. 2007. Multinationals in their communities: A social capital approach to corporate citizenship projects. London: Palgrave Macmillan

Karnani, Aneel. 2005. “Misfortune at the bottom of the pyramid.” Greener Management International (51):99–110.

Kolk, Ans, Miguel Rivera-Santos, in Carlos Rufín. 2014. “Reviewing a decade of research on the ‘base/bottom of the pyramid’ (BOP) concept.” Business & Society 53(3):338–77.

O’Laughlin, Bridget. 2008. “Governing capital? Corporate social responsibility and the limits of regulation.” Development and Change 39(6):945-57.

Person, Ruth. 2007. “Beyond women workers: Gendering CSR.” Third World Quarterly 28(4):731-49.

Prahalad, C. K. 2005. The fortune at the bottom of the pyramid: Eradicating poverty through profits. Upper Saddle River: Wharton School Publishing.

Schwittay, Anke. 2011. “The marketization of poverty.” Current Anthropology 52(S3):S71– S82.

Vogel, David. 2005. The market for virtue: The potential and limits of corporate social responsibility. Washington: Brookings Institution Press.