Danes ni čas za slavje. Tudi danes se moramo ženske boriti:

 

  • Da imamo lahko oblečeno mini krilo ali pa majico z dekoltejem, morda celo kombinacijo obojega, ob tem pa imamo še naličen obraz, nalakirane ter urejene nohte in s tem nikogar ne izzivamo, in ne kličemo kar same po napadu ali posilstvu!

 

  • Da se lahko odločimo, da si ne želimo otrok. Nikoli v našem življenju. In če se tako odločimo, nas ni obsedel satan, ne levičarska ideologija, niti nismo zaradi te odločitve nič manj prave ženske!

 

  • Da se lahko odločimo in (p)ostanemo gospodinje. Ne sužnje in negovalke, dokler nege ne bomo potrebovale same, temveč gospodinje. Ker si to želimo. Same. Ne ker bi mislile, da smo bile zato rojene na ta svet!

 

  • Da lahko v družbi povemo svoje mnenje. Da nas zato in nato ne utišajo in ne ponižajo!

 

  • Da se lahko poročimo s komer želimo. Lahko pa se ne poročimo nikoli. Lahko se ločimo. Če se, za ločitev ni avtomatsko kriva žena, ki ni zdržala, vztrajala ali pa se dovolj trudila za družino in partnerja!

 

  • Da se lahko javno izpostavimo, delujemo, govorimo in pišemo o stvareh, ki se nam zdijo pomembne. In da nismo samo zato, ker smo ženske ki si to upamo, označene za nepotešene feministke, grdavše, babure, kurbe in neprave ženske. In še za to – da naše javno izpostavljanje v teh primerih ne pomeni, da smo s svojim videzom in delom v virtualnem svetu ponujene vsakokratnemu sovražnemu govoru in linču različnih barv!

 

  • Da se lahko odločimo za vstop v politiko. Da kandidiramo in da volimo. Da snujemo in predstavljamo lasten političen program!

 

  • Da se lahko odločimo za kariero, ki nas bo veselila in za delo, ki ga bomo z veseljem in uspehom opravljale. Da bomo tam lahko uspešne, si postavljale visoke cilje in jih dosegale. Da nas naš biološki spol ne bo omejeval pri napredovanju in zasledovanju naših (poklicnih) sanj. Da bomo lahko posegale po najvišjih odločevalskih mestih, napredovale in zasedale vodilna mesta na vseh področjih!

 

  • Da ne bomo žrtve diskriminacije in nadlegovanja na delovnem mestu. Samo zato ker smo ženske, ki naj bi imele svoje mesto drugje!

 

  • Da smo samozavestne. Da vemo, da znamo in zmoremo. Da smo sposobne. In da, če smo prebile stekleni strop in razbile steklene stene, smo to storile brez da bi za to nudile spolne usluge!

 

  • Da lahko s svojimi prijateljicami same potujemo po svetu in da si zaradi tega nihče za nas ne misli, da smo nehvaležne lahkoživke, ki se pečajo s tujimi moškimi!

 

  • Da nas nihče nikoli v nobeni situaciji ne zlorablja. Ne pretepa. Ne ponižuje. Zato ker smo ženske nismo avtomatske slabše, šibkejše, manj pametne, malo ali nič vredne in nepomembne!

 

  • Da si lahko želimo spolnosti. In da lahko v njej uživamo. In da moramo v vsak spolni odnos privoliti!

 

  • Da se lahko odločimo za umetno prekinitev nosečnosti, čeprav je to naša ustavna pravica. Prosim, ponižno prosim, dopustite nam vsaj to. Ne skrbite, naša napredna zahodna družba je tako moderna in vključujoča, da o tej epizodi svojega življenja gotovo nikoli z nikomer ne bomo govorile. To bomo v sebi skrivale. To bo naša kazen. Ker smo krive, da smo se za nekaj, kar je naša pravica, odločile!

 

  • Da nam nikoli ne bo odvzeto tisto kar so si naše predhodnice krvavo priborile!

 

  • Da biti ženska ne pomeni živeti manjvrednega življenje!

 

  • Da nas nikoli več ne bodo uspeli utišati! In da se nikoli ne bomo nehale boriti!

 

 

 


O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija.