Nigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie lahko štejemo med literarne zvezdnice, ki niso  zaslovele le s svojimi knjigami, temveč tudi s trdnimi in v javnosti jasno izrečenimi feminističnimi prepričanji. Njeni knjižici We Should All Be Feminist (prev. Vsi moramo biti feministi), ki jo je mimogrede za vsebino svojega albuma uporabila celo Beyoncé, je sledila izdaja druge feministične knjižice imenovane Dear Ijeawele, A Feminist Manifesto in Fifteen Suggestions (2017).

 

Chimamanda Ngozi Adichie je na podlagi pisemske korespondence s prijateljico Ijeawele, ki jo je ob rojstvu deklice povprašala po napotkih feministične vzgoje, zasnovala petnajst predlogov, ki se ne berejo le kot manifestno besedilo, kako vzgajati bodočo feministko, temveč predvsem opozarjajo na dejanske življenjske situacije, v katere je vpeta marsikatera sodobna ženska. V uvodu nas zato pisateljica nemudoma opozori, da je manifest povzetek njenih feminističnih prepričanj, pri čemer pa poudarja dvoje, in sicer kontekstualnost specifičnih feminističnih reakcij in univerzalnost feminizma, ki mora vedno veljati za oba spola.[1]

 

V nadaljevanju sledi povzetek nekaterih fragmentov petnajstih predlogov knjižice Dear Ijeawele, A Feminist Manifesto in Fifteen Suggestions[2].

 

  1. »Bodi celostna oseba. Materinstvo je veličastno darilo, vendar se ne opredeljuj le z njim. Tvojemu otroku bo to koristilo. Ne opravičuj se, ker moraš hoditi v službo. Ni ti treba ljubiti dela, ki ga opravljaš. Kar ti mora biti všeč, je to, kar tvoja služba naredi zate – s tem mislim na zaupanje in samoizpolnitev, ki prihajata z delom in z zaslužkom. Zavrni zamisel, da se materinstvo in delo med seboj izključujeta. /…/ Dovoli si prostor za spodrsljaj. /…/ Naša kultura pogostokrat slavi idejo žensk, ki so sposobne storiti vse, vendar ne podvomi v predpostavko te zamisli. Ne bi se spuščala v razpravo o ženskah, ki so sposobne postoriti vse, ker ta razprava predvideva, da sta skrb za otroke in hišna opravila izključno domena žensk, kar pa osebno ostro zavračam.«[3]
  1. »Stvari postorita s partnerjem skupaj. Včasih so matere, s tem, ko sledijo predpostavki, da morajo biti sposobne storiti vse, vpletene v zmanjševanje vloge očeta. Za trenutek poglej stran, umiri svoj perfekcionizem in občutek dolžnosti. Skrb za otroka si s partnerjem morata deliti. To pa ne pomeni, da morajo naloge biti strogo porazdeljene niti ne pomeni vsakodnevnega vrednotenja vajine skrbi za otroka. Prepričana sem, da boš vedela, kdaj sta skrb in varstvo za otroka enako porazdeljena. Tvoje nezadovoljstvo bo pokazatelj tega. /…/ Prosim zavrni besedo ’pomagati’. Tvoj mož ti s tem, ko skrbi za lastnega otroka, ne pomaga. Dela, kar se pričakuje od obeh, za kar pa si ne zasluži nobene posebne pohvale in hvaležnosti.«
  1. »Pouči hči, da je ideja o vlogah spolov popolnoma nesmiselna. Nikoli ji ne reci, da bi morala nekaj storiti, ali še huje, da nečesa ne bi smela storiti samo zato, ker je dekle. Biti dekle pač ni sprejemljiva utemeljitev za nič. /…/ Če majhnim otrokom ne vsiljujemo ideje o vlogah spolov, jim tako damo možnost, da dosežejo in izrazijo svoj potencial. V nasprotnem primeru se lahko le sprašujem, kolikšen del sebe smo utišali in kaj je naš duh izgubil, ko smo sledile navodilom ’obnašati se kot punce’, čeprav to morda ni bilo tisto, kar smo čutile. /…/ Vloge spolov so tako globoko zakoreninjene v nas samih, da jim pogostokrat sledimo tudi takrat, ko niso v skladu z našimi željami, potrebami in z našo srečo. Zelo težko se jih je odučiti, zato predlagam, da jih tvoja hči začne zavračati že od samega začetka. Namesto da bi ji omogočila ponotranjanje ideje o vlogah spolov, jo nauči samostojnosti. Povej ji, kako pomembno je, da lahko nekaj stori zase. Zavzemaj se za njo. Nauči jo, da lahko sama popravi stvari, ki se zlomijo. Dekleta hitro verjamejo, da tega pač ne zmorejo. Dovoli ji naj poskusi.«
  1. »Varuj jo pred nevarnostjo ’plehkega feminizma’. S plehkim feminizmom mislim na idejo pogojne enakosti med spoloma. Prosim, da to votlo idejo v celoti zavrneš. Biti feministka je tako kot da bi bila noseča – ali si ali pa niti. Tako je tudi z enakostjo med spoloma – lahko v popolnosti verjameš v njo ali pa pač ne. /…/ Žalostna resnica je, da je naš svet pol moških in žensk, ki ne marajo močnih žensk. Tako zelo smo navajeni povezovati moč z moškim, da se močna ženska vedno zdi kot odklon od norme. /…/ O močnih ženskah se zato vselej sprašujemo – ali je tudi skromna, ali se smeji, je dovolj hvaležna? To so pomisleki, o katerih ne razmišljamo v povezavi z močnim moškim. Zato izvor našega nelagodja ne tiči v vprašanju moči, temveč v vprašanju žensk. Močne ženske navsezadnje sodimo veliko bolj strogo kot močne moške.«
  1. »Hči nauči brati. Nauči jo ljubiti knjige. Najboljši način za to je posnemanje. Če bo videla tebe pri branju, bo tudi sama razumela, kako dragoceno je. Knjige ji bodo pomagala razumeti svet in podvomiti vanj. Pomagale pa ji bodo tudi izraziti sebe in svoje želje.«
  1. »Nauči jo preizpraševati rabo jezika. Jezik je namreč skladišče naših predsodkov, naših prepričanj in naših predpostavk. /…/ Odloči se torej katere stvari ne boš izrekla svoji hčeri. Kajti, kaj ji boš govorila je nadvse pomembno. To jo bo naučilo, kaj mora v življenju ceniti. Pokaži ji, da, če na primer kritizira X pri ženskah, vendar ne kritizira ta isti X pri moških, nima težav z X, ampak z ženskami. Namesto X vstavi besede kot so jeza, ambicioznost, glasnost, trma, hladnost in brezobzirnost. /…/ Nauči jo spraševati sledeče: katere stvari ženske ne morejo storiti samo zato, ker so ženske? Ali imajo tovrstne stvari status kulturnega prestiža? Če ga imajo, zakaj jih lahko opravljajo moški, ženske pa ne? /…/ Nauči jo dvomiti v moške, ki izkazujejo empatijo le do žensk, s katerimi so sorodstveno povezani in ne do vseh pripadnic ženskega spola. /…/ Nauči jo tudi, da podvomi v idejo žensk kot posebnih bitij. Povej ji, da ženske ne rabijo biti razumljene kot neke vrste nagrada, temveč le kot enakovredna človeška bitja. V ideji žensk kot posebnih bitij, ki morajo biti spoštovane samo zato, ker so ženske, obstaja nevaren pokroviteljski podton.«

 

  1. »Nikoli ne govori o poroki kot o dosežku. Najdi način, da ji pojasniš, da poroka ni dosežek, niti nekaj, za kar bi si morala prizadevati. Zakonska zveza je lahko srečna ali pa nesrečna, toda nikoli ne more biti dosežek.«
  1. »Nauči hči zavračati potrebno po prikupnosti. Njena naloga ni biti prikupna, njena naloga je v celoti biti to, kar je – namreč oseba, ki je iskrena in ki se zaveda enakovredne humanosti do drugih ljudi. Dekleta učimo, da so prikupna, da so prijazna, da so lažna. Tega pa istočasno ne učimo dečkov. To je nevarno. Tisti, ki spolno zlorabljajo dekleta, izkoriščajo ta trenutek. Veliko deklet tako molči ob zlorabi, zato ker želijo ostati prijazne. Dekleta porabljajo preveliko časa, da bi ostale prijazne do ljudi, ki jim v bistvu škodujejo. Mnogo deklet tudi razmišlja o čustvih tistih, ki jim nanašajo bolečino. To je katastrofalna posledica potrebe po prikupnosti. /…/ Namesto prikupnosti, moramo zato učiti deklice, da so iskrene. In pogumne. Spodbujaj jo, da spregovori, kaj resnično misli. Spodbujaj jo, da govori iskreno. Pohvali jo, ko tako govori. Še posebej, če se zavzema za stališča, ki niso najbolj priljubljena ali sprejemljiva.«
  1. »Hčeri daj občutek identitete. To je pomembno. Toda bodi selektivna – nauči jo, da sprejema le tiste dele Igbo kulture, ki so lepi, in da zavrača tiste, ki niso. /…/ Učitelji bodo opravili fantastično delo pri poučevanju matematike, znanosti, umetnosti in glasbe, ti sama pa boš morala opraviti lekcijo o ponosu.«
  1. »Bodi premišljena glede tega, kako govoriš o njenem zunanjem videzu. Spodbujaj jo k športu in fizični aktivnosti. Menim, da je šport pomemben, ne le zaradi očitnih zdravstvenih koristi, temveč tudi zato, ker ji lahko pomaga pri negotovostih glede lastnega telesa, v katere današnji svet dekleta vse bolj potiska. /…/ Če so ji na primer všeč ličila, naj se liči. Če ji je všeč moda, naj se modno oblači. Toda dovoli ji možnost, da ji nič od tega ne rabi biti všeč. Ne misli, da vzgajati deklico v bodočo feministko pomeni zavračanje njene ženstvenosti. Feminizem in ženstvenost se med seboj ne izključujeta. Zelo mizoginistično je misliti nasprotno. /…/ Nikoli ne povezuj njenega fizičnega videza z moralnostjo. Nikoli ji ne reci, da je nositi kratko krilo nemoralno. Namesto dileme o moralnosti naredi oblačenje vprašanje okusa. /…/ Ker najbolje poznaš svojega otroka, boš tudi najbolje vedela, kateri način izbrati za potrditev njene lepote ter kako jo zaščititi pred tem, da bi z nezadovoljstvom gledala na lastno podobo.«
  1. »Nauči jo, da podvomi o selektivni rabi biologije za razlago družbenih norm. Z biologijo pogostokrat razlagamo družbene privilegije, ki jih imajo moški, med katerimi je najpogostejši ravno superiornost moškega telesa. /…/ Evolucijsko biologijo uporabljamo, ko pojasnjujemo moško promiskuitetetnost, ne pa tudi za razlago ženske promiskuitetnosti. /…/ Nauči jo torej, da je biologija sicer zanimiva veda, vendar jo nikoli ne bi smeli uporabljati za opravičilo kakršnih koli družbenih norm. Ker družbene norme ustvarjamo ljudje, jih lahko tudi spreminjamo.«
  1. »Ne pretvarjaj se, da je spolnost zgolj nadzorovano dejanje reprodukcije. Ali pa nekaj, kar delamo le v zakonu. To je nepošteno. Povej ji, da je spolnost lahko lepa stvar in da ima poleg očitnih fizičnih posledic (zanjo kot žensko!) lahko tudi čustvene posledice. Razloži ji, da njeno telo pripada le njej in da se ne rabi čutiti dolžno reči ’da’ nečemu, kar si ne želi, ali nečemu, kar ji zbuja občutek prisile. Nauči jo, da je reči ’ne’ v situacijah, ko ’ne’ deluje kot edino pravilno, nekaj, kar ji mora zbujati občutek ponosa. /…/ V kolikor ne želiš, da tvoja hči podeduje občutek sramu, se moraš podedovanega občutka sramu tudi sama osvoboditi. Zavedam se, kako zelo težko je to. V vsaki kulturi tega sveta je ženska spolnost namreč sramotna. Celo v kulturah, kjer se pričakuje, da so ženske seksi – na primer v zahodnih državah – se istočasno ne pričakujejo, da so ženske tudi seksualne.«
  1. »Nauči jo tudi, da ljubezen ne pomeni le dajanje, ampak tudi jemanje. To je pomembno zato, ker dekletom damo skromne napotke o njihovem življenju – dekleta namreč učimo, da je pomemben del njihove sposobnosti za ljubezen tudi njihova sposobnost za žrtvovanje. Nauči jo zato čustvenega predajanja, ki sme v zameno pričakovati isto.«
  1. »Ko ji pripoveduješ o zatiranju, bodi pozorna na to, da zatiranih ne spremeniš v svetnike. Svetniškost ni predpogoj za dostojanstvo. /…/ V celotnem diskurzu okoli spola se včasih pojavlja predpostavka, da so ženske moralno boljše od moških. Toda niso! Ženske so enako človeške kot moški. Ženska dobrota je tako pogosta in normalna kot ženska hudobija. /…/ Na svetu je tudi veliko žensk, ki ne marajo drugih žensk. Ženska mizoginija je pač dejstvo.«

 

  1. »Pouči jo o raznolikosti. Raznolikost med nami je nekaj povsem navadnega in normalnega. Nauči jo naj raznolikosti med ljudi ne vrednoti. Razlog za to pa ni le v prijaznosti, ampak predvsem v humanosti. /…/ S tem, ko jo poučuješ o razlikah med ljudmi, jo pravzaprav pripravljaš preživeti v svetu razlik. /…/ Nauči jo, da nikoli ne univerzalizira svojih standardov in izkušenj, kajti njena načela veljajo za njo in ne za druge. /…/ S tem pa seveda ne predlagam, da jo vzgajaj v neobsojajočo osebo. /…/ Biti neobsojajoča oseba se pogostokrat enači z ’ne imeti lastnega mnenja’ ali ’moje mnenja se tiče le mene same’. Namesto tega vzgajaj hči, da bo polna mnenj, ki pa prihajajo s strani informirane in humane osebe širokih nazorov.«

 

Chimamanda Ngozi Adichie se sicer zaveda, da je deliti napotke veliko lažje kot pa biti dejansko vpet v kompleksno situacijo vzgoje otrok, a kljub temu poudarja, da je moralno nujno, da se kot družba končno začnemo odprto pogovarjati o drugačni vzgoji otrok, in sicer o vzgoji s perspektive  enakosti med spoloma, kajti le tako lahko pripomoremo k ustvarjajo bolj pravičnega sveta, tako za ženske kot tudi za moške.

 


[1]     Chimamanda Adichie Ngozi v knjigi naslavlja heteroseksualni par. Pisateljica je mimogrede tudi LGBT aktivistka v Nigeriji.

[2]     Zapis vsebuje le dele celotne vsebine. Za celotno besedilo glej Dear Ijeawele, A Feminist Manifesto in Fifteen Suggestions (2017).

[3]     Fragmente je prevedla in uredila kolumnistka in niso del uradnega prevoda knjige.

 


O avtorici: Aleksandra Gačić

Aleksandra Gačić je diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, ki trenutno zaključuje podiplomski študij s področja sociologije spola in spolnosti na Fakulteti za družbene vede. V svojem delu se osredotoča na preučevanje feminističnih gibanj v post-kolonialnih družbah. To ji je omogočilo tudi dodatno izpopolnjevanje na področju spola v postkonfliktnih območjih na School of Oriental and African Studies, Univerze v Londonu. Na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov Aleksandra prevzema vlogo kolumnistke.