Ali ste že slišali za Amando Todd, Audrie Pott in Veronica Rubio? Zametki njihove usode so se nevede pričeli pisati še preden so bile rojene – v poznih 60. letih prejšnjega stoletja, ko je ameriška vojska prišla do zaključka, da je kibernetsko hranjenje podatkov mnogo bolj priročno in hitrejše od tradicionalnih (fizičnih) načinov shranjevanja, in s tem namenom ustvarila prvo skupno omrežje. Razvoj interneta je kmalu po tem doživel veliki preboj in se z raketno hitrostjo ob prelomu stoletja razširil med že 16 milijonih uporabnikov (danes ga uporablja že 4,3 milijarde oseb kar je skoraj 57 % celotnega svetovnega prebivalstva). Zaradi želje po grobem poseganju nacionalne zakonodaje Združenih držav Amerike v delovanje interneta, je John Perry Barlow, ustanovitelj fundacije imenovane Electronic Frontier, objavil Deklaracijo o neodvisnosti kibernetskega prostora[1], ki jo je sestavljalo 16 odstavkov, nasprotujočih vsakršni vrsti regulacije interneta. Med drugim je v enem izmed odstavkov zapisano, da se z ustvarjanjem interneta vzpostavlja svet, v katerega lahko vsakdo vstopa brez privilegijev ali predsodkov, ki bi mu bili sicer pripisani na podlagi rase, gospodarskega vpliva, vojaške moči ali lokacije rojstva. Svet, v katerem lahko vsak izrazi svoja prepričanja, ne glede na stopnjo njihove edinstvenosti, brez strahu, da bi ga kdo prisilil v molk ali skladnost s prepričanji drugih.

 

Pa je temu res tako? Seksističen ali sovražni govor, spletno nadlegovanje, spletno zalezovanje, doxxing[2], pošiljanje golih sebkov, spolno izsiljevanje (sextortion)[3], vdiranje v spletne kamere, kraja identitete in porno maščevanje.[4] Vse to (in še več) so oblike nasilja nad ženskami, ki jih v 21. stoletju lahko zasledimo na svetovnem spletu. Na prvi pogled bi lahko skorajda ocenili, da je Barlow v svoji deklaraciji pozabil omeniti osebno okoliščino spola. Niso namreč zgolj ženske tiste, ki se soočajo s spletnim nasiljem – raziskave so pokazale, da to v 44 % prizadene tudi moške (in v 63 % ženske). Dokazano je, da spletno nasilje nad ženskami najbolj prizadene ženske političarke, ženske novinarke in ženske, ki vlogajo ozrioma blogajo o politiki ali se samo-opredeljujejo kot feministke. Prav tako pa posedovanje več osebnih okoliščin (poleg spola na primer tudi veroizpoved, narodnost ali etnično poreklo manjšine, invalidnost, starost ipd.) pomembno pripomore k stopnjevanju intenzitete diskriminacije. Velja povedati tudi, da so moški zaradi spletnega nadlegovanja in nasilja veliko manj osebno prizadeti kot ženske, kar je najbrž posledica dejstva, da so sovražni komentarji, ki na spletu zadevajo ženske v veliki meri usmerjeni na bolj osebno raven (najpogostejše so žaljivke na ravni izgleda, reproduktivnih pravic žensk in sklicevanje na njihovo zatrjevano odstopanje od obstoječih družbenih norm, pogojeno s spolnimi stereotipi in družbeno pripisanimi spolnimi vlogami), medtem ko gre pri žaljenju moških v večini za splošne žaljivke, ki ne nosijo spolno-značilne konotacije (Pew Research Centre 2018).

 

Internet je torej v kontekstu spolnega nasilja in nadlegovanja potrebno razumeti kot še enega izmed javnih prostorov, na katerem je mogoče vršiti spolno nasilje in nasilje zaradi spola, kot sredstvo, ki to omogoča. Vsekakor pa ga ne smemo razumeti kot razlog za slednje – te je treba iskati v širšem družbenem kontekstu, skupaj z razlogi za nasilje nad ženskami nasploh. Spletno nasilje nad ženskami je torej nemogoče obravnavati kot samostojen pojav, saj gre za sistemsko težavo, ki jo je kot takšno tudi potrebno obravnavati. Med drugim si namreč deli mnoge skupne značilnosti z nasiljem nad ženskami v drugih kontekstih – deluje kot sredstvo, s katerim se ženske želi utišati in z njimi čustveno manipulirati, kar posledično niža njihovo samozavest ter zmanjšuje možnosti za vsakršno vrsto njihove participacije pri opredeljevanju do materije javnega. Velikokrat se govori tudi o t. i. učinku ohladitve (chilling effect), ki na ženske učinkuje tako, da se slednje začnejo samo-cenzurirati in prenehajo sodelovati v javnih razpravah, kar vodi v očitni demokratični deficit. In do česa še lahko privede? V skrajnih primerih se spletno nasilje nad ženskami (in moškimi) lahko konča tudi s samomorom. Zgodba zgoraj omenjenih Amande Todd, Audrie Pott in Veronice Rubio se je žal končala točno na ta način.

 

Zavedati se moramo, da je spletno nasilje nad ženskami ali spolno nasilje nad njimi enako in čustveno boleče kakor fizično nasilje, ter nenazadnje vodi v intenzivne občutke tesnobe, osamljenosti in predvsem osramočenosti. In prav osramočenost je tista, ki uspe žrtve spletnega nasilja in nadlegovanja pahniti v brezizhoden položaj. Na tej točki si želim, da se vsi dodobra soočimo s tem, česa je teh žensk pravzaprav sram. Sram jih je nečesa, kar jim povzročajo spletni nasilneži. Sram jih je, ker jih slednji družbi okrog njih prikazujejo kot osebe, ki v nezadostni meri sledijo družbenim normam (so preveč razgaljene, njihove gole fotografije ali posnetki zaokrožijo po spletu, se opredeljujejo do zadev, do katerih se ženske v naši družbi naj ne bi opredeljevale ipd.). O tem, na čigavi strani naša družba še zmeraj prepoznava sram ter o resnosti, s kateri slednja jemlje primere spletnega nasilja in nadlegovanja pričajo tudi nekateri izrazi, ki se uporabljajo za posamezne oblike spletnega nadlegovanja in nasilja nad ženskami. Eden izmed takšnih primerov je prav gotovo t. i. mit trola – če osebo, ki na spletu deli sovražna stališča do žensk imenujemo trol, ga s tem okličemo na način, na katerega ga gotovo ne bi oklicali izven sveta interneta. To posledično ustvarja nerazumevanje iz katerega se lahko rodijo percepcije, da so tovrstni troli mitična bitja, ki želijo v ženskah vzbujati strah z grožnjami, jih poniževati in utišati (ter s tem spodkopavati njihovo sodelovanje v demokratični družbi), ter da obstajajo zgolj na spletu. Vendar temu ni tako – tako na spletu kakor tudi v resničnem, ne-virtualnem življenju troli ne obstajajo. Obstajajo pa osebe s seksističnimi prepričanji, osebe s katerimi si delimo skupnosti in javna mesta in, ki predstavljajo grožnjo pravicam žensk tako na spletu kakor tudi v resničnosti. Poleg tega pogosto uporabljena angleška besedna zveza don’t feed the trolls, ki bi jo lahko prevedli v smislu ne hranite trolov (v smislu ne odgovarjanja na žaljive komentarje) nakazuje na to, da so žrtve spletnega nasilja posredno za svojo situacijo krive same, saj naj bi slednjim z odgovarjanjem dajale pobudo in še več zagona za njihovo izdatno manifestacijo lastnih kompleksov preko anonimnih spletnih portalov. Podobno situacijo je mogoče zaslediti pri izrazu maščevalna pornografija – za kakšne vrste maščevanje gre? Ali je ranjen ego in nezmožnost procesiranja negativnih čustev na strani moškega zares opravičilo za tako podlo dejanje kot je objavljanje intimnih video-vsebin, do katerih se je dokopal tekom partnerske zveze? Absolutno ne. Zakaj bi torej tovrstno početje označevali z maščevanjem, ki v prvi vrsti nakazuje, da je žrtev takšne vrste spolnega nasilja najprej nekaj zakrivila – nekaj, za kar se ji je bilo potem potrebno maščevati? Te in še mnoge terminološke zagate zelo jasno pričajo o tem, da naša družba še ni dovolj zrela, da bi se samoumevno in v celoti postavila na stran žrtev. Storilci imajo tako domala prosto pot, da s svojimi dejanji posežejo v neposredno intimo posameznice in jo razgalijo. Na strani žrtev pa tako ostaja zgolj sram. Sram, ki bi ga morala družba primarno prepoznavati na strani storilca in ga kot takšnega tudi obsojati.

 

Dejanja spletnega nasilja zaradi spola in spolnega nadlegovanja je potrebno strogo obsojati – praktično bi jih bilo potrebno obsojati skorajda enako strogo, kot se obsoja nasilje zaradi spola ali spolno nadlegovanje v resničnem življenju. Zavedati se je namreč potrebno, da četudi se morda zloraba dogaja zgolj v virtualnem svetu, je za žrtve še zmeraj popolnoma enako resnična kakor če bi se jim to dogajalo v šoli, na delovnem mestu, v parku ali doma. Sram ki ga žrtve občutijo je enak sramu v primeru zlorab, nasilja in nadlegovanj v smislu kazenske zakonodaje. Prav tako so prisotna popolnoma enaka negativna čustva osamljenosti, tesnobe, brezizhodnosti. Zatorej bi morala biti, brez dvoma, temu primerna tudi kazen za storilca. Prav tako pa je nujno potrebno tudi konsistentno ozaveščanje širše družbe z namenom, da se bodo tovrstna občutja ob izkušnji zlorabe, nasilja ali nadlegovanja, v svetu brez spolnih stereotipov, končno namesto v domeni žrtve, znašla v domeni storilca.

 


 

[1] Declaration of the Independence of Cyberspace (1996). Dostopno na: http://editions-hache.com/essais/pdf/barlow1.pdf

[2] Iskanje, zbiranje in objavljanje zasebnih informacij na javnih spletnih mestih, da bi se žrtve javno izpostavilo, razgalilo in osramotilo (MDDSZEM, projekt Odklikni.si).

[3] Ustrahovanje ali izsiljevanje oseb z grožnjo po objavi njihovih golih oziroma intimnih slik ali videoposnetkov na svetovnem spletu.

[4] Objava zasebnih fotografij ali videoposnetkov spolne narave za sramotenje in poniževanje žrtve. Gre za podaljšek moškega intimnega partnerskega nasilja (MDDSZEM, projekt Odklikni.si).

 


 

 

O avtorici: Kaja Primorac

Kaja Primorac je magistrska študentka človekovih pravic in demokratizacije na European Inter-University Center for Human Rights and Democratisation v Benetkah. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v delovni skupini za enakost spolov v okviru mreže Equinet in prav tako v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).