Že Aristotel je v svojih delih razmerje med moškim in žensko označil kot razmerje superiornega nad inferiorno, vladarja nad vladano. In medtem, ko so bile za Tomaža Akvinskega ženske pravzaprav deformirani moški, tudi razsvetljenski misleci v slednjih niso videli veliko več od ljubke distrakcije. Večji del zgodovine so bile ženske s strani ključnih mislecev percipirane kot intelektualno prazna bitja, katerih obstoj je bilo mogoče upravičili zgolj z njihovo lepoto, njihova funkcionalnost pa je bila zreducirana na potrebe reprodukcije. Zato se ne gre čuditi, da si je Mary Wollstonecraft v 18. stoletju socialni in politični red, v katerem bi bile ženske obravnavane kot racionalna, samostojna bitja, sposobna neodvisnosti in kreposti, lahko zamišljala zgolj v okvirih filozofske teorije. Vendar pa je slednji, četudi zgolj hipotetično, vseeno uspel izredni preboj v politični misli – na popolnoma inovativen način je utemeljila svobodo in dikcijo le-te vezala na položaj žensk v kontekstu tistega časa. Verjela je, da je človek s podrejenostjo vsake vrste razvrednoten in da je svoboda rojstna pravica vsakega (in vsake). Verjela je v družbo enakih – ni si želela družbe, v kateri bi ženske imele moč nad moškimi, temveč družbo, v kateri bi ženske imele moč nad samimi sabo. V svojih delih je položaj žensk na več mestih primerjala s suženjstvom, saj dominirani individuumi nimajo nadzora nad svojo usodo, kar jim po njenem onemogoča posedovanje kreposti – suženjsko življenje namreč rodi suženjsko obnašanje, v limitah katerega pa je nemogoče pričakovati krepostno držo. V kolikor si torej želimo družbo enakih in družbo kreposti, naj bi po merilih Mary Wollstonecraft ženskam omogočiti njihovo miselno in civilno oziroma državljansko neodvisnost – kreposti namreč ni mogoče doseči zgolj v mislih, temveč se slednja meri predvsem v dejanjih, zaradi česar mora biti ženskam na voljo enak spekter potencialnih dejanj v obliki odločitev, tj. ženske morajo imeti pravico odločati o vsem, o čemer imajo pravico odločati moški. Kakor je za čas svojega življenja in ustvarjanja verjela Mary Wollstonecraft, tudi mi danes verjamemo, da med neenakimi (v pravicah) ni mogoče tvoriti zdrave družbe. Ker smo vsi rojeni kot nepopisani listi papirja, nikakor ne moremo upravičiti legitimnosti dejanj, s katerimi en individuum nadvlada drugega. Poleg okoliščinam časa primernim prizadevanjem (za pravico žensk do osebne lastnine, sklepanja pogodb in možnosti ločenega dohodka z moževim), pa je bil kot najglasnejši krik svobodi Mary Wollstonecraft prepoznano zagovarjanje pomena vloge žensk v političnih organih odločanja – tako njihove pasivne, kot tudi aktivne volilne pravice.

 

Emancipacija (ali osvobajanje) žensk od družbenih spon se je skozi zgodovino nadaljevalo v vsej svoji intenzivnosti, dosegalo je mnoge razsežnosti in bilo (pre)velikokrat deležno poskusov redukcije slednjega na raven obskurnega, celo bogokletnega, vsekakor pa na vprašanje postranskega pomena. Vendar pa se v svoji prvinskosti ni nikdar ločilo od temeljnega prizadevanja žensk – volilne pravice in kasneje pravice do (enake) politične participacije. Iz politike – političnega organiziranja, delovanja in odločanja – so bile ženske večji del človeške zgodovine namerno izključene. Pod pretvezo poudarjanja njihove družbeno-kulturno pogojene “naravne” vloge žen in mater, naj bi sodile v zasebno sfero človeškega življenja. Delitev ženske zasebne skrbi za reprodukcijo in moškega javnega delovanja za produkcijo, je bolj ali manj neomajna ostala vse do 19. stoletja, ko lahko v zgodovini zaznamo prve ženske na pragu politike in prve obrise bojev za dejansko enako politično participacijo ženskega spola. Ker je v tej binarni delitvi sveta moški (in s tem tudi vsa njega dejanja in prizadevanja) obveljal kot norma od katere so bila ženska ravnanja razumljena kot odstopanja, nas ne more čuditi, da je bila splošna volilna pravica ženskam na naših tleh dodeljena šele po drugi svetovni vojni. Boj za volilno pravico je v medvojnem obdobju sovpadal s strahom pred potencialno politično močjo žensk – strahom, ki sta si ga delila oba nasprotujoča tabora (liberalni in klerikalni). Kljub temu, da je po drugi svetovni vojni bilo na samem vrhu partije (oziroma Zveze komunistov) zelo malo takih žensk, ki bi aktivno vstopile v politiko, brez da bi bile že prej politične aktivne kot članice partije, je bilo v obdobju do osamosvojitve kar nekaj pomembnih ženskih političark, ki so javno, glasno in neustrašno zahtevale in nam tudi priborile pomembne pravice, ki jih lahko ženske uživamo še danes (Vida Tomšič in druge). Ko je po osamosvojitvi naše države nastopilo obdobje tranzicije, je začela prevladovati ideja, da je potrebno z vsem, kar je opredeljevalo naše življenje v bivši skupni državi, nemudoma in za vedno pomesti. Prišlo je do znakov jasnega oživljanja seksizma in androcentrizma v obliki jasno izrisanih tendenc po redomestifikaciji žensk in rekatolizaciji družbe. Javni premisleki o opustitvi pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok kot nevarni dediščini socializma, so dejansko postavili temelje za demokratično politično participiranje žensk v novi državi. Posledice zgodovinskega podrejanja žensk se še danes kažejo v velikem deležu politične klime, ki ženskam v politiki preprosto ni naklonjena. Volilna pravica žensk za demokratično življenje znotraj demokratične republike, pač ni dovolj. Ženske morajo aktivno sooblikovati pri kreiranju in izvajanju določenih politik in tudi demokratično predstavljati polovico prebivalstva, ki pod določenimi omejitvami zakonov in pravic, znotraj neke družbe živi. Žal, so skoraj vse raziskave v Sloveniji pokazale, da je vstop žensk v politiko podrejen strankarskemu uspehu neke opcije. Naša politična kultura je še vedno skupek tradicionalnih (tudi krščanskih) vrednot in precej redukcionističnega razumevanja politike in njene moči. Ženske se zaradi lastnega pomanjkanja političnih izkušenj in njihove slabe javne prepoznavnosti (kot posledici vsega zgoraj navedenega) vstopu v politiko, ki se je drži izrazito negativna javna konotacija, izogibajo, če pa se za to že odločijo, navadno postanejo žrtve strankarskih strategij, ki na izvoljiva mesta postavljajo (navadno moške) kandidate in jih tako nagrajujejo za politično zvestobo. Preden nas je Evropska unija ob procesih pridruževanja Slovenije, opozorila na velik deficit spolne neuravnoteženosti zastopanja, so bili ob volitvah leta 2000 rezultati volitev takšni: v Državnem zboru smo imeli 12 poslank, v vladi 4 ministrice, zgolj 4, 2 % županj in 11, 7 % mestnih in občinskih svetnic. Sledile so potrebne spremembe zakonodaje, ki so končno privedle do uvedbe sistema kvot. Ravno uvedba slednjih je za prevelik del slovenske politike pomenila zadnjo točko zagotavljanja enakosti med spoloma, s čemer so bila preprosto prezrta še dva pomembna člena uspeha kvot – splošna politična kultura in strankarsko izkoriščanje volilnega sistema. Danes se zdi, da ženske v politiki stopicajo na mestu, saj se vsak vidnejši korak naprej (nedavni je bil gotovo tudi visok odstotek za ženske kandidatke na volitvah v Evropski parlament) pospremljen s potiskom nazaj – vznikom ekstremnih patriarhalnih gibanj, ki pozivajo k skrbi za narod, dom in družino in k poskusom vzpostavljanja seksističnih politik, ki bi določene pravice omejevale (npr. pravico do abortusa). Zato za vprašanje žensk v politiki, njihova prisotnost, minimalno zagotovljena s pomočjo uvedenih kvot, ni dovolj. S kvotami in ostalo precej zgledno urejeno zakonodajo na tem področju pri nas, so nam kot družbi bili zgolj ponujeni pravni okvirji za dejansko demokratično praktično življenje enakosti spolov. S tem je bila zagotovljena enakopravnost, ne pa še enakost. Enakost je temeljni koncept demokracije, enakost (spolov) v njihovih pravic, možnostih in njihovi obravnavi v njihovem javnem in zasebnem življenju, je temeljni predpogoj vsake demokratične skupnosti. Ker takšne enakosti še zdaleč nismo uspeli doseči, mora biti to dvojno razumevanje žensk v politiki: (1) žensk političark in (2) ženskega položaja, vloge in politik, ki oboje zadevajo, prioritetno vprašanje našega časa. Če k temu dodamo globalna dogajanja in skorajšnji prihod ekonomske krize, ki bo v vzdušju strahu in kaosa, priborjene pravice ponovno postavljala na zadnje mesto, se moramo s tem začeti ukvarjati že danes. Ravno demokracija pa nam nalaga dolžnost, da se s tem ukvarjamo vsi, ne samo ženske.

 

Danes smo sicer del EU, a to vprašanje ni nič manj pomembno. Še več, v letu 2019, ko države članice EU, kot so denimo Luksemburg, Nizozemska, Avstrija in Irska praznujejo stoletnico politične participacije žensk na različnih nivojih (od volilne pravice do zasedanja najpomembnejših političnih funkcij), je Evropski inštitut za enakost spolov (European Institute for Gender Equality – EIGE) v svoji zadnji študiji ponovno opozoril na nizko zastopanost žensk v odločevalskih procesih tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Slednje je merjeno s pomočjo Indeksa enakosti spolov, ki na ravni spremenljivke »politična moč« meri stopnjo zastopanosti žensk v državnih in regionalnih parlamentih ter ministrstvih. V tem kontekstu so  podatki za obdobje od leta 2005 do 2017 povedni, saj so nekatere države na področju politične moči žensk znatno nazadovale, med drugim denimo Španija, Avstrija, Hrvaška, Malta in Madžarska, Švedska pa je denimo edina država, ki dosega več kot 90 % spolno uravnoteženost. Dotična spolna uravnoteženost, ki mora biti razumljena v kontekstu spolne vrzeli v politični participaciji, se na ravni EU že od leta 1979 zmanjšuje, na predzadnjih volitvah v Evropski parlament (2014) pa je bila najnižja, saj je približno 35,8 % žensk zasedlo poslanska mesta. Ta številka je nad evropskim povprečjem zastopanosti žensk v nacionalnih parlamentih (30,2 %), a še naprej ostajajo pomembne razlike med stopnjo zastopanosti žensk v posameznih državah članicah. Povprečje močno dvigujejo Finska (76,9 %), Hrvaška in Irska (54,5 %), znižujejo pa Estonija in Ciper (16,7 %) ter Bolgarija (17,6 %). Med vsemi državami članicami EU je zgolj Malta tista, ki ima uzakonjeno spolno pariteto, in dosega spolno uravnoteženost. Še bolj od Evropskega parlamenta je problematična sestava Evropske komisije, ki ji še ni uspelo doseči spolne paritete (9 od 28 komisarjev je žensk). Situacija je podobna tudi pri vprašanju podpredsednikov Evropske komisije, kjer je od šestih razpoložljivih mest zgolj eno bilo zaupano ženski. Zaradi tega je prišlo do študije v sklopu Direktorata za notranje politike EU, kjer so raziskovalci ugotovili, da so bile ženske kandidatke izjemno popularne pri nacionalnih volivcih, in da so volivci, kjer so imeli možnost preferenčnega glasu, pogosteje obkrožili kandidatko kot kandidata. V državah, kjer so zabeležili slabši rezultat in posledično nizko zastopanost žensk v Evropskem parlamentu, pa so raziskovalci ugotovili, da je razlog za to v kandidatnem postopku, saj se ženske niso znašle na listah tistih strank, ki bi lahko bile izvoljene.

 

Zastopanost žensk v parlamentih in ostalih neposredno izvoljivih političnih funkcijah seveda ni edini instrument za povečanje politične aktivnosti žensk, niti ni edini dejavnik za ugotavljanje popolne slike o politični moči žensk. Eden izmed takšnih dejavnikov je zagotovo volilno obnašanje žensk, za katerega pa zadnje raziskave kažejo, da še naprej obstaja velika stopnja spolne neenakosti, sploh ko je govora o ne-volilnih oblikah politične participacije (protestna participacija in volilne kampanje) (Kostelka, Blais in Gidengil, 2019). Podobno pomemben dejavnik je tudi volilna preferenca, kjer raziskave kažejo na to, da ženske v post-komunističnih državah volijo desne stranke, medtem ko v industrijsko razvitih državah volijo leve (Kittilson, 2016). Podobno pomembne zaključke na temo volilnih preferenc ponuja Elisa Gutsche (2018), ki je s skupino 12 raziskovalcev ugotavljala splošni trend rasti volivcev desno-populističnih strank v državah članicah EU, in zaključila, da je ta porast statistično nezanemarljiv tudi med ženskami. Slednje so privlačnost desno-populističnih strank utemeljevale na način, da tovrstne politične stranke posvečajo več pozornosti javnim politikam, ki se ukvarjajo s povečanjem javnih izdatkov za družino (Gutsche, 2018, 105–120). Vsekakor pa kot dejavnika, ki vpliva na politično aktivnost žensk, nikakor ne gre zanemariti spolnih stereotipov[1] in spolnih vlog, ki jih slednji reproducirajo. Zaradi delovanja slednjih se namreč manj žensk odloča za vstop v aktivno politično sfero, saj se bojijo stigme, ki naj bi jo to zanje prineslo. Hkrati pa moškim le-ti omogočajo prosto pot in spodbujevalno delujejo na njihova politična prizadevanja in ambicije (Sanbonmatsu 2003). V tej točki velja izpostaviti tudi študijo McCracken, Marquez in Ghailani (2015), ki so ugotovili, da stranke in kandidati niso izkoristili priložnost, da bi v okviru kampanj promovirali načelo enakosti med spoloma, kar pa so pripisovali predvsem dejstvu, da sta se zgolj dve od šestih največjih evropskih strank v svojih volilnih programih zavezali k spoštovanju in promociji načela enakosti med spoloma in sprejemu spolnih kvot. Končno, velja omeniti tudi raziskavo, ki je bila opravljena tik po Evropskih volitvah leta 2014, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bilo približno 6 % več moških vključenih v volilne kampanje, zaradi česar je bil temu primerno delež volivcev za 5 % višji med moškimi (TNS, 2014). 

 

Glede na to, da je velika večina (med 70 in 80 %) sprejete zakonodaje na nacionalni ravni posledica odločitev in (zakonodajnih) ukrepov sprejetih na ravni Evropske unije, menimo da je, po analizi volitev na nacionalni ravni, nujno tudi kontekstualiziranje vprašanja (ne)enakosti spolov ter svobode žensk na evropskem (političnem) nivoju. Naša raziskava bo tako merila naenkrat v samo jedro in v posledice delovanja evropskih institucij, saj bo prikazala ne samo razumevanje naših ključnih raziskovalnih konceptov (enakosti spolov, vloge in položaja žensk v evropski družbi in meja njihovih svobod) s strani izvoljenih kandidatov in kandidatk, temveč bo pomembno orisala dosedanje delovanje institucij na tem področju in pokazala poglavitne vzroke za ohranjanje neenakosti med spoloma. V naši analizi bomo tako merili dlje od štetja sedežev, ki jih v parlamentu zasedajo ženske, zato bomo realnejše razumevanje stanja na področju enakosti spolov v EU preverili skozi tri načine: (1) skozi jezik in ukrepe, ki v EU pri obravnavi tega področja veljajo že sedaj; (2) skozi razumevanje problematike kandidatov in kandidatk na podlagi analize njihovih odgovorov na naš vprašalnik in (3) skozi primerjalno analizo nacionalnih in evropskih programov političnih strank, da bi preverili kakšno mesto v teh programih to vprašanje v resnici zaseda, oziroma ali (p)ostaja v večini primerov izrabljeno zgolj za namene pridobivanja političnih točk in volilnega uspeha. V osvetlitvi pomena enakosti spolov kot temeljnega pogoja za življenje v svobodi in demokraciji vidimo največji doprinos naše raziskave s katero bomo poizkušali to vprašanje uvrstiti tudi na pomembno mesto v najširši javno-politični debati. Na ta način bomo posegli tako v naraščajočo apolitičnost našega prebivalstva in nezanimanja za evropsko politiko, kot tudi poskušali izgraditi drugačno, širše razumevanje politike, demokracije in svobode, ki mora temeljiti na enaki reprezentaciji in obravnavi vseh članov neke skupnosti.

 

 


 

[1] Gre za posplošene značilnosti in neutemeljeno pripisane značilnosti ženskam in moškim, ki so odraz dojemanja oseb posameznega spola ter njihovih družbenih vlog. Oblikujejo se s posplošenim sklepanjem o vedenju, sposobnostih, osebnih značilnostih in interesih drugih oseb le na podlagi spola, čeprav niti vse ženske niti vsi moški ne ustrezajo tovrstnim pripisom. Razloge za razlike v obnašanju žensk in moških je mogoče iskati v socializaciji, kulturi, manjši prisotnosti in vidnosti žensk ali moških v različnih poklicnih dejavnostih ipd. Spolni stereotipi postanejo problem, ko se začnejo manifestirati v sledenju pričakovanjem družbe do določenega spola na račun dejanskih želja in ciljev posameznika, do česar pride zaradi zmotnega prikazovanja družbenih razlik med spoloma kot posledice naravnih razlik (MDDSZEM 2016).

 


 

 

O avtoricah in avtorju: 

Faris Kočan je doktorski študent evropskih študij in raziskovalec na Centru za mednarodne odnose. Večina obožuje šport in dvoranski parket, njemu pa sta ljubša domači in evropski – politična seveda. Njegovo interesno področje pokriva vprašanja evropeizacije nacionalnih političnih strank in notranje politične dinamike v državah Zahodnega Balkana ter njihovega približevanja Evropski uniji.

 

 

 

 

 

 

 

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. 

 

 

 

 

 

 

 

Kaja Primorac je magistrska študentka človekovih pravic in demokratizacije na European Inter-University Center for Human Rights and Democratisation v Benetkah. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v delovni skupini za enakost spolov v okviru mreže Equinet in prav tako v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).