V luči volitev v Evropski parlament 2019 Inštitut za proučevanje enakosti spolov pripravlja neodvisno raziskavo o enakosti spolov na evropskem političnem parketu in njenimi percepcijami med slovenskimi političnimi odločevalkami in odločevalci v Evropski uniji. V ta namen smo imeli možnost izvesti intervju tudi  s slovensko Evropsko komisarko mag. Violeto Bulc. 

 

 

Enakost spolov kot temeljna vrednota Evropske unije je v delovanju sklica Evropske komisije, ki mu pripadate tudi vi, temeljila na petih prednostnih nalogah med katerimi sta tudi “krepitev udeležbe žensk na trgu dela in enake ekonomske neodvisnosti žensk in moških” in “spodbujanje enakosti žensk in moških pri odločanju”. Ali ste dimenzijo enakosti spolov na kakršenkoli način vnašali tudi v svoj resor? Ter ali menite, da je t. i. vključevanje vidika spola (gender mainstreaming) pomembna presečna tematika, ki jo je potrebno naslavljati na različnih koncih – morda tudi z vidika mobilnosti in prometa?

 

Za Evropsko unijo (EU), sploh pa za Evropsko komisijo (EK), je enakost spolov eno izmed ključnih načel delovanja. Predsednik Jean-Claude Juncker je že na začetku mandata zastavil jasen in merljiv cilj, v skladu s katerim se je bilo do konca mandata potrebno iz takrat 23 % zastopanosti žensk na vodilnih položajih v okviru Evropske komisije, vzpeti na 40 %. Osebno mi prizadevanja za to niso bila tuja (in posledično tudi ne težka), saj v uravnoteženo zastopanost verjamem že od nekdaj – tudi spolne kvote se mi zdijo potrebne do takrat, ko se družba vsaj delno ne uravnoteži in ponotranji tovrstne miselnosti, zato da se lahko dejansko osredotočiš na spremembo, ki je nujno potrebna za trajnostni razvoj družbe. V sklopu mojega resorja smo bili zatorej zelo pozorni, da smo ženske vedno spodbujali, da so se prijavljale na razpise (seveda na koncu velja pravilo, da zmaga najboljši, vendar pa se med dvema popolnoma enakovrednima življenjepisoma prednost da ženski, z namenom izkazovanja, da imajo tudi ženske enake sposobnosti kompetence za prevzemanje vodstvenih pozicij). Zato sem zelo ponosna, da imamo sedaj na vodstvenih pozicijah v Generalnem direktoratu EK za mobilnost in promet kar 41 % žensk. V naslednji fazi je to potrebno premakniti še na ravni namestnikov direktorjev in direktorjev posameznih področij. Prav tako moramo sedaj enako doseči še na ravni vodij služb, kjer pa je trenutno ta statistika znatno nižja (okrog 26 %), vendar se postopoma izboljšuje. Za vse to pa je seveda potrebna zadostna zastopanost žensk v bazi, da ta sčasoma odseva na višje položaje. Dokazali smo torej, da se da – da je mogoče. In da ni popolnoma nobenega izgovora, da se to ne bi preneslo tudi v druga okolja. S tem namenom k podobnim prizadevanjem zelo spodbujamo tudi ostale deležnike s katerimi sodelujemo.

 

Eden izmed zelo pomembnih korakov, ki smo jih v obdobju teh 5 let za boljšo zastopanost žensk v prometu naredili pod mojim vodstvom, je bila vsekakor ustanovitev iniciative in platforme za ženske v prometu (Women in Transport – EU Platform for Chaneg). Prvi rezultati so že vidni – Švica je na primer ustanovila posebno skupino imenovano Svet za raznolikost in vključevanje, ki skrbi za uravnoteženost na delovnem mestu za cel železniški sektor, saj so ugotovili, da žensk v slednjem praktično ni (na ravni EU statistika zastopanosti žensk namreč kaže 23 % vseh poklicev v prometu, če pa pogledamo strojevodje pa samo 3 %, 5 % za pilotke in 2 % za kapitanke na ladjah). Gre za odgovorne položaje, položaji, ki spreminjajo podobo sektorja. In menim, da so bili na tem mestu res narejeni veliki koraki, da se spodbudi izboljšanje teh statistik. Poleg omenjenega švicarskega portala smo dobili tudi dobro informacijo od nizkocenovnega letalskega prevoznika EasyJet, ki si je samoiniciativno postavil popolnoma merljiv cilj, in sicer, da želijo imeti do leta 2020 vsaj 20 % pilotk. To pomeni, da sedaj sistematično spodbujajo zanimanje mladine za ta poklic in šolajo pilotke, že izšolane pa pošiljajo na teren kot vzornice ostalim in kot dokaz, da lahko tudi ženske popolnoma samozavestno opravljajo to delo. V sklopu iniciative za ženske v prometu tudi skozi konference spodbujamo izmenjavo dobrih praks med podjetij in organizacijami. In četudi smo iniciativo pričeli z manjšo delavnico, ki se je je udeležilo približno 25 oseb, se je ta že lani prevesila v konferenco z več kot 150 udeleženci in udeleženkami. Letos bo ta številka še večja in všeč mi je, da se je v velikem številu udeležujejo tudi moški. Naše povabilo namreč ni k ustvarjanju sistemov za ženske, ampak za ustvarjanje sistemov za enake možnosti vseh. Zaradi tega je pomembno, da to ustvarjamo skupaj.

 

Tako statistike kot tudi moje lastne izkušnje kažejo, da lahko z uravnoteženimi ekipami proizvedeš tudi mnogo bolj trajnostno-vzdržne rešitve. Tudi delovno vzdušje je bolj pozitivno, saj avtomatsko gledaš na družbo kot na celoto. Očitno je namreč, da so za večino stvari v preteklosti stali moški in so zato ženskam neprijazne. Eden izmed tipičnih praktičnih primerov so  stekleni stropi – zakaj narediti steklen strop, če vemo, da po njem hodijo tudi ženske, ki nosijo krila in je zanje tovrstna raba tal popolnoma neprimerna. Podobno velja za pisarniško pohištvo oziroma pohištvo v konferenčnih sobah, ki nikakor nima prostora za odlaganje torbice, četudi je ta sestavni del ženskega vsakdana (kot notranji žep suknjiča pri moških, namenjen za denarnico ). Takšne drobne podrobnosti še zmeraj kažejo na to, da družba še ne razmišlja celostno. In moje geslo, ki ga v zvezi s tem nenehno uporabljam je: ”We need A WHOLE society at the table”. S tem želim povedati, da mora biti družba ustrezno zastopana, ne glede na o čem se za odločevalsko mizo razpravlja. Mislim, da gredo stvari v pravo smer, se pa še vsekakor ne smemo zadovoljit s tem kar imamo. Zavedati se namreč moramo, da enakost spolov ni linearna, temveč dinamična. In tako kot ji to omogoča napredek in pozitivni premik, lahko hkrati dopusti tudi, da zadeve hitro zdrsnejo nazaj v razmerja, ki smo jih imeli nekoč.

 

Kakšne steklene stene in strope ste morda na svoji karierni poti morali zdrobiti in prebiti tudi sami (morda že znotraj meja naše države in v času vašega študija informatike) ter kako zahtevna je bila za vas pot do položaja kandidatke za komisarko?

 

Sama sem se vso mladost udejstvovala v športu, kjer sem tudi prišla do mojega prvega spoznanja, ko sem ugotovila, da za ženski šport nikoli ni bilo denarja. Ženske smo lahko bile že zelo zadovoljne s tem, da smo sploh lahko kaj počele – velikokrat ni bilo niti za sendvič. To je bil prvi stik s to tematiko, ki sem ga doživela sama. Seveda me to ni odvrnilo od tega, da se v športu ne bi udejstvovala, je pa vsekakor pustilo pomemben pečat v moji zavesti.

 

Naslednji korak je bil študij na Fakulteti za elektrotehniko, kjer so bili moški v absolutni dominanci. Vendar pa je med nami, študenti in študentkami informatike, vladala precejšnja uravnoteženost spolov, sploh ob koncu študija. To mi je takrat dalo signal, da pa morda nove tehnologije, novi pogoji, nova orodja vendarle odpirajo ženskam povsem nove možnosti. Zakaj temu danes več ni tako je zelo dobro vprašanje, ker kot sporočajo s Fakultete za računalništvo in informatiko je to razmerje ponovno porušeno in pri vpisu prevladujejo moški študentje. Sama sem torej imela možnost, da sem skozi fakultetno izobraževanje v Sloveniji šla zelo samozavestno. Nato pa me pot odpeljala na magistrski študij v Silicijevo dolino. Tam smo bili tako moški kot ženske enakovredno zastopani. Tudi ko sem prišla v službo v visokotehnološko podjetje nas je bilo kar pol pol. In tam sem imela priložnost videti kako pomembno je, da imamo v ekipi tako moške kot tudi ženske, ker v trenutku ko smo bile same ženske ali nas je bilo premalo, se je pričel pojavljati nek drug koncept razumevanja problema, ki ni bil več naravnan tako trajnostno-vzdržno. S to popotnico sem se podala naprej v življenje. Kasneje sem prišla na Telekom, kjer ta razmerja seveda niso bila niti približno uravnotežena – na eni strani je bila ženska administracija in na drugi moški na inženirskih in managerskih pozicijah. Sama sem se zelo trudila in tudi v svojo ekipo pripeljala večino žensk. Ko me je pot odpeljala naprej v zasebne vode pa sem še naprej skrbela, da sem imela zmeraj uravnotežene ekipe. Enako je tudi  sedaj na EK – tukaj imamo pravila, da mora biti pol kabineta ženskega in pol moškega (seveda poleg drugih pravil, ki so še, da mora biti pol osebja iz Slovenija in pol iz drugih držav, pol uradnikov in pol ne-uradnikov). Na nek način sem mela torej privilegij zaznavanja teh razlik in hkrati vedno tudi soustvarjanja bolj uravnoteženega okolja.

 

Ali sem bila priča različnim moškim konceptom in spolnim stereotipom – jasno, na vsakem koraku. To če želiš, vidiš. Moram pa reči, da tega nisem zgolj ignorirala, temveč tudi z vso samozavestjo vstopala tudi v najbolj moške kroge. Ne s podcenjevanjem, ne z mislijo, da si moram prostor izboriti kot ženska, ampak s samozavestjo znanja, prevzemanjem odgovornosti, predvsem pa s tem, da sem vsa morebitna obnašanja, ki bi uveljavljala moško nadvlado nad ženskami, nevtralizirala z različnimi orodji. Bi pa bilo zelo nekorektno, če ne bi omenila, da sem opazila, da mnogo žensk teh orodij ne pozna in da se je mnogim zgodila krivica, proti kateri se (tudi če sem se želela) nisem mogla boriti, saj so bili določeni krogi enostavno premočni. Prepričana sem, na primer, da ne bi nikdar postala Evropska komisarka, če ne bi takrat predsednik Juncker zahteval, da iz Slovenije pride ženska.

 

Opazila sem tudi, da je mnogo moških zelo samozavestnih, da lahko opravljajo tudi najbolj odgovorne funkcije, čeprav se potem velikokrat izkaže, da nimajo kompetenc, ustrezne izobrazbe ali ustreznih izkušenj. Ženske na drugi strani pa smo do sebe mnogo bolj kritične in želimo presegati zastavljene pogoje, da lahko samozavestno vstopamo na neke pozicije. Sama ne mislim, da je to slaba lastnost, vsekakor pa je potrebno tukaj še veliko narediti na vzgoji. Poleg tega opažam tudi, da če se da žensko na vodilni položaj, se od nje pričakuje, da bo idealna in, da bo naredila vse prav. Samo poglejmo okrog sebe koliko je projektov, ki  ne dosegajo zvenečih rezultatov ali so celo neuspešni, ki so jih vodili moški. In koliko funkcij imajo v rokah moški, pa ne slišimo nobene take kritike. Se pravi, da imamo nek demagoški konstrukt znotraj družbe, ki ga je treba še ozavestit, nato pa začeti spreminjati. In tukaj v veliki meri računam na nevladne organizacije, inštitute, univerze in njihove raziskovalce in raziskovalke, da nam bodo pomagali razumeti dejanske vzroke za tovrstnega odnosa. Kajti šele ko nekaj ozavestimo, lahko to tudi zares spremenimo.

 

Vemo, da je doseganje enakosti sestavljeno iz enakih pravic (enakopravnosti), odgovornosti, možnosti in priložnosti, ki jih spola živita v javnem in zasebnem življenju. Kljub temu, da je tako na ravni EU, kot še posebej na ravni Slovenije, za enakopravnost razmeroma dobro poskrbljeno, smo od dejanskega življenja v družbi, kjer bi vladala (tudi) enakost spolov, še vedno precej oddaljeni. Kje vi vidite ključne razloge za to in kako narediti najpomembnejši korak naprej, od zakonodaje k družbeni praksi?

 

To je zelo kompleksno vprašanje, na katerega verjamem da ni enostavnega odgovora. Tudi jaz si ne upam trdit, da imam celostno sliko. Lahko pa iz lastnih izkušenj povem, kje vidim, da se da še veliko narediti. Prvo je popolnoma na začetku – v vzgoji. Menim, da naši vrtci in naše javne šole zelo skrbijo, da ta tema v resnici ni tema, tj. da se tretira vse otroke enako, vse izobraževalne aktivnosti potekajo skupaj – otroci imajo skupaj vse predmete, skupaj hodijo na izlete. Na tej točki torej ni nikakršne separacije in to je zelo pomembno, saj se otroci na tak način učijo sodelovati z drugim spolom in lahko z osebami nasprotnega spola tvorijo prijateljske odnose. Poleg šole pri vzgoji seveda ključno vlogo odigra tudi družina in vloge, ki jih opravljata v družini oče in mati. Poleg teh dveh elementov, pa na odnos med spoloma in do enakih možnosti v veliki meri vpliva tudi javnost, interesne dejavnosti, nevladne organizacije in enostavno vrednote v družbi, ki so temelj nekih medčloveških odnosov. Menim namreč, da gre pri tem vprašanju v osnovi tudi za spoštovanje. Za preseganje spolnih stereotipov tako ni potrebna zgolj enakopravnost, temveč enakovrednost – to kar v srcu čutimo do drugih. Bodisi nekoga dojemamo kot sočloveka bodisi kot nekoga, ki mu že na prvi pogled nadenemo cel kup pričakovanj v zvezi z njegovim oziroma njenim obnašanjem in osebnimi značilnostmi. In tukaj imamo še veliko za narediti.

 

Druga elementa, ki pomembno vplivata na odnos posameznika in posameznice do enakosti spolov, pa sta formalni sistemi in družba. Verjamem, da je EU na tej točki daleč najbolj napredna, saj se skuša sistemsko odzivati na te izzive. Zaveda se namreč, da če želi s svojimi državami članicami na čelu ohraniti vodilno globalno pozicijo in še vedno soustvarjat lasten obstoj, se pravi ne zapasti pod pritisk neke druge velesile, potem potrebuje za seboj celotno družbo. Prav tako drži, da v resnici razlog za to, da so tudi moški zainteresirani za enakost spolov, še posebej lastniki kapitala in politične moči, leži v tem, da je le-ta formula za uspeh. Želim si samo, da bomo našli načine kako to preliti v družbeno zavest, saj to pomeni, da smo našli neko trajnostno rešitev za naprej. Sicer smo v roku petih let na ravni EU beležili kar nekaj pozitivnih premikov. Eden izmed takšnih je prav gotovo tudi sprejetje nove direktive za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (Work-Life Balance Directive), ki je naletel na precej pozitivne odzive. Dejstvo, da bodo moški po novem obvezani vzeti dva meseca neprenosljivega starševskega dopusta je v podjetja poslalo zelo močen signal, da ni samo ženska tista, ki bo potencialno odsotna v določenem časovnem obdobju, ampak da to (zavoljo ustvarjanja družine) počno tudi moški. Prav tako si prizadevamo za uveljavitev direktive za povečanje števila žensk na odločevalskih funkcijah v gospodarstvu (Women on Boards). Močno pozicioniranje, ki je sicer neformalno, se ga pa sedaj kar vsi v EU močno držimo, je tudi načelo ”no woman no panel”. Tudi sama na Twitterju objavim sliko panela, na katerem so govorci samo moški, pod katero zapišem ”What’s wrong with this picture?”, in sicer z namenom ozaveščanja o tem, da imamo tudi ženske, ki se spoznajo na posamezna področja in bi lahko brez problema sodelovale pri razpravah. Sama svojo ekipo zmeraj zelo spodbujam, da nimamo konferenc, na katerih ni ženskih govork. In tudi jaz ne grem na konferenco, če sem edina ženska. Na ravni EK delamo tudi z roko v roki z organizacijo FiA, kjer so zagnali program Girls on tracks, v sklopu katerega 80 mladih voznic urijo za tekmovanje na Formuli 1. Gre za resno pobudo te ogromne organizacije, ki pa je bila očitno še kako potrebna, saj je zanimanja za to več kot je bilo na voljo prostih mest. Se pravi da to ni moški poklic, temveč gre ponovno za dejavnosti, ki je bila tekom razvoja tradicionalno pripisana moškim.

 

Na letošnjih volitvah v Evropski parlament so ženske kandidatke iz Slovenije dobile največ preferenčnih glasov, med prvimi tremi so bile denimo Tanja Fajon, Irena Joveva in Romana Tomc. Po drugi strani državljani in državljanke Cipra prvič po letu 2009 niso izvolili nobene ženske predstavnice. Kako bi lahko torej ocenili splošen izid volitev na ravni celotne Evropske unije in kako spremljate počasne premike za ženske političarke v razmerah naše nacionalne politike?

 

Kot rečeno trend v EU in nasploh v vseh evropskih institucijah gravitira navzgor. In s tem moramo biti zelo zadovoljni. Tudi letošnje volitve so pokazale, da Evropejce in Evropejke zelo zanima EU (žal to ni res za Slovenijo). Jasno smo namreč povedali, da EU potrebujemo. Če pa se vrnem na slovensko sceno – osebno me izid evropskih volitev resnično zelo veseli. Potrebno pa je počakati, da se izjasni, ali gre za muho enodnevnico ali za trend. In upam, da se bo z delom in rezultati dokazalo, da gre za trend.

 

Stanje v slovenskem parlamentu pa je zame veliko razočaranje. Čeprav so bile liste na prvi pogled zelo uravnotežene (k čemer jih napotujejo tudi spolne kvote), pa lahko še zmeraj zaznamo veliko nekorektnost, ko se ženske plasira v neizvoljive okraje. Menim, da bi morala takšnemu slabemu rezultatu za ženske slediti ogromna debata v javnosti, saj smo vendarle padli iz skoraj 36 % na zgolj 24 % ženskih predstavnic v Državnem zboru, se pravi za več kot 10 % – kar pa je ogromno. Čeprav bi morala javnost to jasno obsoditi, nisem na to temo zasledila nobenega pravega članka. Morda manjše omembe, reference, ampak v resnici je to katastrofa in še zdaleč ne zanemarljiv podatek. Iz tega lahko sklepam, da imamo v Sloveniji še zmeraj ogromno prikrite diskriminacije.

 

V preteklih letih ste imeli priložnost dobro spoznati delovanje Evropske unije od blizu. Kakšno prihodnost ji, glede na rezultate volitev, napovedujete in kakšno vlogo bo v tej prihodnosti po vašem lahko imelo vprašanje enakosti spolov?

 

Sedaj nas čaka velik preizkus. Po volitvah je faza, ko se ljudi razporeja na vodilne pozicije. In tukaj je ALDE skupina že na začetku izrazila veliko podporo enakovredni zastopanosti žensk in moških na vodilnih položajih. Sedaj je namreč vse v moških rokah – moški predsedujejo EK, Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki itd. Ta ideja je bila v prostoru prepoznana kot tako pomembna, da so se ji pridružile še ostale evropske stranke, in sicer Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), Evropska ljudska stranka (EPP) in Evropska zelena stranka (European Greens), kar v skupnem seštevku predstavlja več kot kvalificirano večino v Evropskem parlamentu. Veseli me, da je potrebo po enakovredni zastopanosti prepoznal tudi Svet in ženski predlagal na dva vodilna položaja – na čelo Evropske komisije in Evropske centralne banke.

 

Predvsem si želim, da bo naslednji predsednik ali predsednica komisije prav tako vztrajal oziroma vztrajala pri tem, da imamo še naprej uravnoteženo zastopanost (morda celo bolj kot trenutno) znotraj EK. Trenutno imamo 9 ženskih komisark (od 28), seveda pa je priložnosti še veliko več. Kvote torej so pomembne in je potrebno pri njih vztrajati, pa ne samo na papirju, ampak pri njihovi dejanski manifestaciji. In tukaj pa pozivam volivke in volivce, da moramo biti glasni in se zavedati, da se lahko to že jutri spremeni na slabše (kot smo bili temu priča pri slovenskem parlamentu). To je zgodba, ki ne sme nikoli izginiti s politične agende. Tam mora ostati tako v dobro moških kot žensk.

 

Na kakšen način bi bilo po vašem mnenju potrebno spodbujati ženske za aktivno politično participacijo?

 

To je zelo veliko in zelo pomembno vprašanje, ne samo za ženske. Način na katerega je volilni sistem narejen ni zelo odprt za nove ljudi, ki bi se želeli aktivirati. Prav tako delovno okolje ne omogoča, da se lahko aktivira nekdo, ki je v redni službi – potrebno je bodisi zaprositi za neplačan dopust ali pa prekiniti z delovnim razmerjem. Zato smo lahko danes v politiki večinoma priča starejšim osebam ali pa profesorjem (narava njihovega dela namreč dopušča precej svobode in zato možnost bolj intenzivne politične aktivacije). Menim, da bo na tem mestu potrebno inovirati, in sicer v demokratičnih orodjih, da se demokracija modernizira. Razmisliti je potrebno, na kakšen način lahko ljudem omogočimo njihovo aktivacijo, da bo ta v sklad z življenjskimi slogi, ki jih izkušamo danes. Zanimiv takšen primer je obvezna volilna pravica, saj ta ljudi spodbudi, da se v predvolilnem obdobju zares posvečajo predvolilni dinamiki.

 

Imate morda kak nasvet za mlajše kolegice, ki bi si v prihodnosti želele vstopiti v politiko ali se celo udejstvovati v politiki na ravni EU?

 

Ena dimenzija uspeha v življenju je vsekakor strokovna podkovanost in posedovanje znanj, s katerimi lahko operiraš. Druga je, da si ves čas nabiraš izkušnje in s tem dvigaš lastno samozavest, hkrati pa se učiš strpnosti in odprtosti do sodelovanja. Pomembno je torej krepiti lastno znanje in ga nato suvereno prevajati v prakso, pri tem pa se ne bati lastnih napak. Navidezno neuspešne izkušnje nas namreč tudi okrepijo. Nato pa je pomembno, da to svoje razmišljanje, četudi morda v nekem (moškem) okolju deluje nezaželeno ali celo nesprejemljivo, samozavestno, z neko željo po participaciji in sodelovanju, vendarle plasiramo naprej. Nikdar ne smemo obupati zgolj zato, ker nekdo mogoče česa ni razumel. Poskusimo vstopiti skozi okno. Pa skozi druga vrata. Nekega dne pa postavimo kar novo hišo in začnemo kreirati sami.

 

Mislim, da se bo demokratični, vključujoč in liberalni temelj v Evropi razvijal naprej dokler bo obstajala EU. In v okviru tega moramo zmeraj zagrabiti priložnosti, ki so nam dane. Ne smemo si zatiskati oči pred njimi. Tudi meni se v življenju priložnosti niso pokazale zato, ker bi jih planirala. Niti v najboljših sanjah si sama teh priložnosti ne bi znala niti oblikovati. Ampak sem bila ves čas aktivna. Ves čas sem opazovala svet okrog sebe. In ko se je priložnost pojavila, sem jo tudi zagrabila. Na tak način je nato mogoče premikati, inovirati in spreminjati svet po podobi skupnih vizij. Zagotavljam vam, da je mogoče v roku petih let narediti ogromno. In to je moje sporočilo politiki in ženskam.

 

 


 

 

Intervju je izvedla: 

Kaja Primorac je magistrska študentka človekovih pravic in demokratizacije na European Inter-University Center for Human Rights and Democratisation v Benetkah. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v delovni skupini za enakost spolov v okviru mreže Equinet in prav tako v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).