1) Združiti ljudi skozi isti cilj. Priprave so trajale mesece. Lokalne organizacije so se povezale pri deljenju znanja, stroškov in medijske podpore. Ženske vseh poklicev ter vseh starosti so se v serijah delavnic organizirano učile javnega nastopanja in pripovedovanja zgodb pred kamerami. Vsaka lokalna skupnost je našla mentorico s predhodnimi izkušnjami nastopanja, ki je svoje znanje delila s tistimi, ki so želele pripovedovati. Mnenjske voditeljice, vse od profesoric, političark do voditeljic, so stopile v prvo vrsto žarometov. Vsaka povsem običajna Irka se je naučila svojo zgodbo povedati jasno, odločno in brezkompromisno. V Dublinu so potekale priprave na leto dni protestov.

 

Zahteva spremembe osmega amandmaja k Ustavi, s katerim so leta 1983 prepovedali splav na Irskem, je prišla od spodaj navzdol. Sprožil jo je t. i. Primer X, v katerem je bila noseči 14-letni žrtvi posilstva odvzeta pravica potovanja v Veliko Britanijo, da bi prekinila nosečnost. Sprožil jo je primer smrti Savite Halappanavar leta 2012, v katerem je bila njena prošnja po nepopolnem spontanem splavu za prenehanje nosečnosti na univerzitetni bolnišnici Galway zavrnjena, ker je bilo ogroženo »le njeno zdravje in ne njeno življenje«. Dekle je umrlo zaradi sepse pet dni kasneje. Ženske, ki jih je več kot 30 let prepoved potiskala v življenjsko nevarnost, v stigmo in v tišino, so se samoorganizirale znotraj naključnega trenutka v zgodovini, pa vendar trenutka niso prepustile naključju. Zavedale so se, da morajo biti naključni trenutki revolucije izkoriščeni v popolnost, sicer so izbrisani iz zgodovine.

 

Kaj smo videli mi? Na zgodovinskem referendumu leto dni kasneje, je 66,4 % Ircev in Irk glasovalo za ukinitev ustavne prepovedi splava, vodilna udeležba pa je bila rekordna. Dosegli so nemogoče. Pripovedi tisočih zgodb irskih državljank so pokazale, koliko žensk je bilo s prepovedjo prizadetih. Razkrita potovanja v tujino, z željo po končanju nosečnosti, brez podpore in nadaljnje nege, v obupnih higienskih pogojih. Razkriti materialni, fizični in psihični stroški, ki ilegalen splav obdajajo, odsotnost možnosti, da pridobijo dopust z dela, skrb glede zaupnosti, odsotnost dostopnosti nadaljnjega zdravljenja. Razkrite zgodbe so v veliki meri prepričali tudi prej neprepričane.

 

2) Opredelitev potrebe po reformi. V Chatam House, enem najstarejših (ustanovljen je bil natančno 99 let nazaj), največjih (skoraj 300 zaposlenih sodelavcev) in najuglednejših svetovnih think-tankov se je zbrala neformalna skupina zaposlenih. Govorili so o organizacijski kulturi njihove raziskovalne hiše. Spraševali so se, zakaj v Chatam House raziskovalnem projektu o vplivu mednarodne pogodbe o trgovini z orožjem ženske kot disproporcionalno prizadeta skupina sploh niso omenjene. Spraševali so se, čemu tak zadržek pred presečnim vključevanjem tematike enakosti spolov v Chatam House raziskovalne projekte o vojni ekonomiji. Spraševali so se na koliko izmed več kot 300 zasebnih in javnih dogodkov v Londonu in na mednarodni ravni vsako leto vključijo 50 odstotkov ženskih govork. Spraševali so se zakaj organizacija, katere moč privablja svetovne voditelje ter voditeljice in najboljše analitike ter analitičarke na svojih področjih z vsega sveta, še vedno organizira ‘manels’ (panele z le moškimi govorci).

 

Neformalna skupina je izven lastnega delovnega časa in na podlagi lastne strasti do tematike pripravila obsežen pregled pravičnosti dela organizacije na treh področjih: raziskovalnem, organizacijskem ter na področju objav. Pripravili so pregled ocenjevalnega sistema za raziskovalne projekte, predloge za spremembe znotraj raziskovalnih tem in načrtov organizacije, identificirali in govorili s potencialnimi zagovorniki teh sprememb znotraj organizacije. Skupina je pripravila sistematičen načrt za vključevanje ženskih govork na področju mednarodnih odnosov in varnosti v vse javne dogodke v prihodnosti Chatam Housa. Priprave so potekale dve leti in zahtevale 14 internih sestankov skupine ter njihovo individualno delo, po zmožnostih vsakega posameznika in posameznice znotraj skupine.

 

Kaj smo videli mi? Chatam House je sprejel interni akcijski načrt za področje enakosti spolov, potrjen s strani vodstva in implementiran v vsakem oddelku skozi vodje oddelka, ki so ga javno podprli in podprle. Prej neformalna notranja delovna skupina je postala formalizirana in dobila sredstva, tako človeška kot finančna, za nadaljevanje svojega dela. Chatam House je javno razglasil svojo zavezanost k dvigovanju ozaveščenosti o enakosti spolov v vseh svojih dejavnostih, s ciljem izboljšanja organizacijske kulture think-tanka, krepitve analitičnih metod in praks ter pravičnosti pri objavljanju raziskovalnega dela.

 

3) Dostop do pravih ljudi, pravih sredstev in motivacije. Razpravljale so o vrstah sivih oblek na fotografijah evropskih in NATO srečanj. Razpravljale so o lastnih kompetencah, ovirah, uspehih v pogajanjih in pravilnih političnih odločitvah, ki so jih sprejele. Skoraj dvajset let nazaj se je sedem soustanoviteljic zbralo v hiši ene izmed članic novo-ustanovljene bruseljske organizacije WIIS (Women in International Security). Tam so bile prostovoljno, s ciljem spremembe statusa quo. Nato je po sedmih letih v neformalno ‘sestrsko’ organizacijo vstopila Cristine Gallach, takratna direktorica za medije in komunikacijo Sveta EU, danes pa podsekretarka za komunikacijo in obveščanje javnosti pri Združenih narodih. Sledila ji je horda mladih zagnanih pripravnikov in pripravnic, ki so jo želeli impresionirati in si zaslužiti mesto pod njenim vodstvom, hkrati pa so bili navdušeni nad projektom WIIS. Leto 2013 je označilo pričetek organiziranega in registriranega neprofitnega združenja ženskih strokovnjakih, predanih ustvarjanju vetrov prepiha v bruseljskem, evropskem in svetovnem sektorju za zunanje zadeve in varnost. Že uveljavljene in uspešne ženske so stopile skupaj in ustvarile mrežo zagovorništva ter pridobivanja sredstev v času, ko so se ženske za dostop do najvišjih in najpomembnejših panelov še vedno morale boriti vsakodnevno – prostovoljno. Danes je ta boj že začet in drugim ženskam s področja je lažje, čeprav ne enostavno.

 

Kaj smo videli mi? WIIS je v zadnjih petih letih postal ključni akter varnostnih razprav v Bruslju ter ključni akter vseh razprav o enakosti spolov v Evropski Uniji. Danes ima mreža 700 članic, ki skozi razprave o aktualnih političnih izzivih spodbujajo voditeljstvo med ženskami, mentorstvo in povezovanje ter intelektualno raznolikost. Organizacijo še danes vodi energična in prostovoljna ekipa visoko-zvenečih imen, ki sestavljajo upravni odbor organizacije. Nihče ne ve, da je zgodba do uspeha trajala kar dvajset let.

 

4) Širitev sporočila. Zadnje tri dni sem preživela v Bruslju, kjer sem se pogovarjala z ženskami, ki revolucijo v svojih državah netijo vsak dan. Med temi so bile tudi tri ženske, ki so delile svojo zgodbo soustanoviteljice (3), vodje delovne skupine (2) in organizatorke protestov (1). Danes sem zgodbe delila z vami z zavedanjem, da o podobnih zgodbah v naši okolici žal ne govorimo vsak dan. Ne govorimo o trudu, odrekanju prostega časa, časa z družino, delovnega časa in vseh urah, vloženih v boj za enakost spolov, najsibo na področju pravice do splava, interne organizacijske strukture organizacije, v kateri smo zaposleni, ali na področju ženskih glasov v evropskih tradicionalno moških razpravah.

 

Občasno govorimo o zgodbah o uspehu, o premikih na področju enakosti spolov. Naj vas kolumna opomni, da za njimi stojijo desetletja sistematskih priprav in izjemno število ur ljudi, ki se za enakost spolov borijo le zato, ker je tako prav.

 

 


O avtorici: Nina Pejič

Nina Pejič je raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).