Neko marčevsko sredo leta 2017 so v osrčju evropske demokracije – v veliki dvorani Evropskega parlamenta, med parlamentarno razpravo poslanci in poslanke prišli do problematike plačilne vrzeli med spoloma. K besedi se je prijavil evropski poslanec iz Poljske, Janusz Korwin-Mikke, ki je obstoj plačilne neenakosti na hitro odpravil s preprosto argumentacijo – res je, da so ženske plačane manj in prav je tako. Dejal je, da ženske  pravzaprav moramo biti plačane manj, saj da smo “šibkejše, manjše in manj inteligentne”. Tako je govoril poslanec gospodarsko-politične združbe držav, ki naj bi branila in utrjevala demokracijo v Evropi. Ta združba – Evropska unija – sicer že vse od leta 1957 v evropske pogodbe vključuje načelo enakega plačila za enako delo. Poudarjanje pomembnosti tega načela kot enega izmed temeljnih pogojev za uspešno implementacijo enakosti spolov je rezultiralo v mnogih evropskih in nacionalnih direktivah ter iniciativah, pa vendar, kljub obstoječi in javno znani statistiki, še vedno obstajajo mnogi, ki se s poslancem iz Poljske strinjajo. Naj imamo nižje plače, saj bomo živele dlje in tako preživele moške, ki v sicer povprečno krajšem življenju uživajo v višji plači? Naj imamo nižje plače, če ne delamo v rudnikih in ne polagamo asfalta v vročem poletju? Naj imamo nižje plače, če smo več na bolniški (ko skrbimo za otroke in druge člane naše družine) in še na porodniški? Naj smo torej, zato ker so (tudi) v naši družbi še vedno globoko vkoreninjene predstave o šibkejšem spolu, ženske kaznovane z nižjim plačilom za enako delo, samo zato ker smo ženske?

 

Pred dobrim mesecem je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije organizirala odmevno konferenco Enako plačilo za enako delo, na kateri so bili predstavljeni najnovejši podatki o naraščajoči plačilni vrzeli za Slovenijo, še več – izmed držav Evropske unije se plačilna neenakost po spolu najbolj povečuje ravno pri nas. Danes ženske v Sloveniji zaslužijo 8 % manj kot moški (povprečje EU je 16 % manj), leta 2010 je bila neprilagojena plačna vrzel 0,9 %, pri čemer obstajajo še višje razlike med posameznimi zaposlitvenimi sektorji, na primer “v finančnih in zavarovalniških dejavnostih je plača moških višja za 24,5 odstotka, v zdravstvu in socialnem skrbstvu 23,2 odstotka, na področju izobraževanja 16 odstotkov in podobno”. Najvišje razlike v plačah med moškimi in ženskami se pojavljajo ravno na enakih delovnih mestih, z enakimi leti izkušenj in na enakih delovnih mestih, v letih 2010–2015 je bila vrzel na ravni delovnih mest tako 14,2 %. Zakon o delovnih razmerjih v 133. členu zagotavlja enako plačilo žensk in moških: “(1) Delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol; (2) Določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so neveljavna”. Kljub velikemu deležu žensk na trgu dela, kljub povprečno višji izobrazbi, ki jo ženske dosegajo ter dobremu sistemu javnega institucionalnega varstva otrok, ki predstavlja za aktivno žensko delo mater pomemben element, je v državnih in zasebnih institucijah sprejemljivo in normalizirano plačno segregiranje po spolu. K temu seveda pripore otežen dostop do zbiranja podatkov  in splošna nizka transparentnost plačne politike organizacije (Ministrstvo za javno upravo v javnem sektorju plač denimo ne meri po spremenljivki spola). Ker je očitno, da zgolj zakonodajna ureditev tega področja (ki jo imamo, pa se v praksi ne preverja) in cel kup pobud ni dovolj, je potrebno javna in zasebna podjetja spodbuditi k izvajanju načela enakega plačila za enako delo. Zaposlene pa ozavestiti o njihovih pravicah in o možnostih ukrepanja, kadar to neenakost odkrijejo.  

 

Plačna vrzel je sicer le ena dimenzija širših spolnih vrzeli, ki pomembno definirajo naš vstop, položaj in izstop iz trga delovne sile. Ženske se z (ne)enakostjo, ki jo živimo v delovno aktivni dobi, soočamo tudi zaradi spolno pripisanih vlog in razmerij, ki so nam zgodovinsko mesto dodelile v zasebnih prostorih, v skrbi za dom, družino in partnerja. Mnogo teh spolnih stereotipov je prisotnih še danes, saj je bil vstop žensk na trg dela posledica povečanega povpraševanja po delovni sili v začetku 20. stoletja, nikakor pa ni pomenil dokončne zmage emancipacije, kot nas v to želijo danes prepričati tisti, ki menijo, da so pozivi po enaki obravnavi žensk na delovnem mestu nesmiselni, saj naj bi bile lahko zadovoljne že s tem, da sploh delamo. Saj se še spomnite, da smo vendarle “šibkejše, manjše in manj inteligentne”? Spolni stereotipi in v družbeno univerzalno vpisana (javna) mnenja in spolna razmerja pomembno vplivajo tako na vertikalno (znotraj organizacije ženske zasedajo večinoma nižja, manj plačana in manj pomembna delovna mesta – v Sloveniji je na najvišjih položaj manj kot 10 % žensk) kot horizontalno spolno segregacijo (ženske se večinoma zaposlujejo v skrbstvenih ter storitvenih poklicih, vzgoji in nižje šolskem izobraževanju).

 

Težave, ki jih neenako plačilo ženskam prinaša pa se seveda ne končajo z njihovo upokojitvijo, ampak se prevesijo v še hujšo pokojninsko vrzel, ki na ravni Evropske unije znaša 39 %, v Sloveniji pa 24 %. Tako nas ne more presenetiti, da vse analize kažejo, da je tveganje za revščino v Sloveniji pri vseh starostnih obdobjih višje za ženske, še posebno naraste (v primerjavi s tveganjem revščine moških) po 60. letu starosti, najvišjo stopnjo pa doseže pri starosti nad 75 let – v tej skupini v revščini v Sloveniji živi vsaka tretja ženska. Če vemo, da je prag revščine pri nas določen z 662 evri, medtem ko je povprečna starostna pokojnina za ženske 634, 07 evra, povprečna vdovska za ženske pa 408, 93 evra, nas to ne more in sme čuditi! Pomanjkanje javnih razprav na temo primerjalno slabšega položaja žensk na trgu delovne sile, očitno ne dovolj pogumno in usmerjeno izvajanje zakonodaje na področju zagotavljanje enakega plačila in reproduciranje spolnih stereotipov, ki ženske kot “šibkejše, manjše in manj inteligentne” ohranjajo v njihovi drugosti in podrejenosti, se mora končati. Prej kot v sedemdesetih letih, kot kažejo izračuni Mednarodne organizacije dela (ILO) za potreben čas, ko naj bi bila plačilna vrzel dokončno presežena. Javnost mora postati seznanjena z dejstvom, da plačilna neenakost v Sloveniji obstaja, narašča. In da je nedopustna.

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.