Bliža se konec leta, kar obenem predstavlja imeniten čas za pisanje raznovrstnih seznamov. V teh dneh nam je tu pa tam tako postreženo tudi z listino žensk, ki naj bi zaznamovale letošnje koledarsko leto. Kot po pravilu, so na tovrstne sezname uvrščene najhitrejše in najmočnejše športnice, najbolj izpostavljene političarke, na seznamu pa se lahko znajde tudi kakšna pripadnica našega spola, ki je v tem letu poskrbela za tako imenovani škandal, kar pomeni da je na splet ali v javnost pricurjala kakšna njena gola fotografija, videoposnetek njenega aktivnega spolnega življenja, ali pa se je od partnerja ločila in srečo poiskala z drugim, skratka škandal je vsakič, kadar ženske svoje vloge ali lepe ali pametne ne igramo več. Letošnji seznami vsebujejo še vsaj dve imeni političnih aktivistk, ki pa sta bili med samim letom deležni tolikšnega poenostavljenega spletnega psihoanaliziranja in diskriminiranja poskusov njunega velikega in pomembnega dela (opozarjanje na nevzdržnost sistema pri ohranjanju okolja in neustrezno ter nehumano reševanje migrantske problematike), da je njuna prisotnost na takih listah še en odraz preproste hinavščine naše skupnosti več. Če želimo prostor v javnosti in možnost javnega opozarjanja na aktualne probleme ali na prihodnost, ki bo našo svobodo omejevala, demokracijo pa še bolj krčila, omejiti zgolj za tiste, ki ob opozarjanju na težave, vzporedno ponudijo še ekonomske rešitve, ki bodo služile sistemu in ne bodo segale čez obstoječa pravila igre, katerih spremembe bi morali kot skupnost zahtevati najprej, ne počnemo nič drugega kot igramo deklo sistemu, ki ga iz kavča analiziramo. Prva želja za leto 2020 bi zato lahko bila, da vsake ženske, ki v javnosti spregovori, ne odpravimo kar takoj nazaj za štedilnik ali pred kalkulator. V času konzumiranja realnosti skozi družbena omrežja, okužene tudi z lažnimi novicami, si moramo najbrž želeti (predvsem tudi) žensk, ki bodo javno, glasno in neustrašno naslavljala prava vprašanja in ne zgolj ponavljala že preživetih in neuspešnih odgovorov, ki so jih v večini primerov sproducirali moški.

 

 

Druga želja za leto, ki prihaja bi zato morala biti, da vzpostavimo družbene okoliščine, politično kulturo in klimo, ki bo ob koncu leta rezultirala v drugačnih seznamih. Kaj sporočamo ženskam in moškim, deklicam in fantkom in da – tudi tistim, ki se v te binarme ne ujamejo –, da so nas najbolj zaznamovale ženske, ki so, politično gledano sicer res na visokih položajih odločanja, a je njihova vloga tam tako omejena z globalnimi razmerji moči in pod takšnim vplivom diktata ohranitve sistema neenakosti, da v praksi delujejo kot praktično čiste marionetne? Zato tudi od njihovega položaja ne moremo pričakovati revolucij na področju ženske emancipacije, niti se nad njihovimi individualnimi uspehi ne smemo pustiti odpraviti kot celoten ženski rod, ki da je s tem dobil svoj del zgodovine, sedaj pa naj nazaj sede in molči. Tako kot so naša praktična življenja zaznamovale političarke, bi nas zaznamoval kdorkoli na tem položaju, ki neke svobodne kreativnosti pri opravljanju funkcije pač ne predvideva, kaj šele dopušča. Takšno nereflektirano pisanje seznamov dokazuje obstoj izpraznjenega razumevanja vsebine boja za žensko emancipacijo in boja za enakost spolov. Če bi namreč to oboje upoštevali, bi vedeli da je za to kar je zaznamovalo ženske v letu 2019 in za ženske, ki so to leto zaznamovale, od funkcij pomembnejši odnos družbe do vprašanj povezanih s položajem žensk v naši skupnosti. Zato je mene v tem letu bolj kot nastop prve ženske predsednice Evropske komisije, zaznamoval odnos medijev in dobršnega dela naše družbe po brutalnem napadu na sodnico iz Maribora, po oprostilni sodbi storilcu spolnega napada ker je žrtev na začetku napada spala in je silo uporabil za dokončanje, ali pa dejstvo da v Mariboru v zdravstvenem domu še vedno deluje zobozdravnik, ki je obsojen napada na pacientko? Zaznamovane smo bile z jasnimi sporočili, da nasilje nad ženskami ni a priori zavržno dejanje, ampak prostor za iskanje olajševalnih okoliščin storilcev in da se tudi, če nasilje doživimo, preživimo in prijavimo, v praksi ne spremeni nič, kar bi zmanjšalo možnost trpinčenja novih žrtev. Koliko žensk, koliko žrtev nasilja je spremljalo te odmevne primere in tudi te neprimerne in strašne odzive? Na kakšen način jih je vse to zaznamovalo? Kaj jim je bilo sporočeno, če same živijo v strahu, nasilju in ekonomski odvisnosti od partnerja? Kdaj bi imele one voljo in čas slaviti imenovanje Ursule von der Leyen ali Christine Lagarde?

 

 

 

Šovinizma je bilo v naši deželi, spet, tudi v letu, ki se poslavlja, na pretek. V središču prestolnice in na plakatih javnega mestnega prometa so nas ustavljali plakati zavoda, ki se aktivno zavzema za krčenje ustavne pravice žensk – pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Tem sporočilom so se čez leto pridružile še mnoge druge odkrito nazadnjaške in seksistične oglaševalske kampanje, ki so očitno prepoznale, da je v Sloveniji duh časa tako nazadnjaško pokvarjen, da bodo njihova sporočila očitno naletela na legitimno odobravanje širše množice. Organizirale so se mnoge javne razprave, na javnih krajih in javnih televizijah, ki so dovolile razpravljati tistim, ki žensk ne želijo sprejemati ne kot enakovreden, ne kot Drugi, ampak kot zadnji nepomembni spol, ki je, kot žrtev spiranja možganov radikalnih feministk, zdaj izpraznjen svoje biti in odgovoren za vse slabo, kar se godi v družinah in družbi. Hude slave, ploskanja in zveličanja so bili deleži še tuji strokovnjaki, ki so o tem pridigali na naših tleh – hitro so najbrž dojeli, da je klima v naši dolini za takšne vrste razpihovanja sovraštva do žensk in istospolno usmerjenih zelo ugodna, pa je število navdušencev temu primerno pred dvoranami strmo naraščalo. Veliko posameznikov se je strinjalo z nevarnimi spomini “starih časov” in tradicionalnih vlog in vrednot, ki so za ženske pomenili življenje v okovih in strahovih na vseh ravneh. Da je taisti strokovnjak na nekih drugih mestih izjavljal, da se nasilje moškega nad žensko učinkovito pozdravi z ljubeznijo dobre ženske in vsiljeno monogamijo, navdušenih ljudi ni odvrnilo od prikimavanja.

 

 

V teh okoliščinah je zato resnično težko razumeti tiste, ki menijo da je boj končan, da je zgodovine konec in, da je enakopravnost zadnja instanca boja za enakost spolov. Kako naj si to razlagamo ženske, ki s(m)o posledice neenakosti živele vsak dan na vseh ravneh naših življenj: ko so nas v vrtcih soočili s pridnostjo (in pohlevnostjo) kot glavno značilnostjo našega spola, ko smo v šolah pridnost morale numerično dokazovati ob posebej izražanem zanimanju za točno določene predmete (in za svoj prijeten videz, kakopak) in, ko smo študij končale z višjimi ocenami, pa dobile slabša delovna mesta, ali pa nižjo plačo od moškega kolega, ki je opravljal enako delo? Kaj si mislimo, če smo ob vsem tem priča ali pa na lastni koži doživljamo še nasilje nad nami, našim telesom, našimi čustvi, samo zato ker smo šibkejšega spola, naš partner pa kdaj preveč popije, je kdaj preveč vzkipljiv ali pa, kot se zgodi v zaključenem krogotoku nasilja nad ženskami – krivdo pripišemo sebi, ker nismo znale biti tiho, smo ugovarjale, smo govorile ko ne bi smele… H kakšni družbi pripomoremo, če nam na vse to nekdo (bodimo iskreni, največkrat je to moški na (kvazi) poziciji moči z latentno afiniteto do izražanja fizične, ekonomske in spolne sile nad ostalimi spoli) navrže, da imamo dovolj pravic, da smo dosegli izenačitev in da je vse ostalo pretiravanje? Težko se je zato v teh okoliščinah sploh boriti proti šovinizmu, če v večinskem delu družbe ne obstoji prepričanje, da pri vprašanjih diskriminiranja žensk, ustrahovanja, sploh govorimo o šovinizmu. Težko je prepoznati in ukrepati proti nasilju, če s(m)o žrtve šovinizma in nasilja vseh vrst, kadar se temu odločno in javno zoperstavimo, označene za preveč občutljive. Najtežje pa je, če ob nasilju ki se nad nami dogaja, ostali molčijo in pogledajo stran. Takrat za storjeno postanemo soodgovorni, ne glede na to za kako napredne in prosvetljene se sicer imamo, s svojo držo pa žrtvi in storilcu sporočimo, da je v tej družini in družbi takšno nasilje postalo normalizirano.

 

 

Naj v letu 2020 (končno) nastopi čas za enakost!

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.