(Refleksija na romane Neapeljskega cikla, Elena Ferrante, Cankarjeva založba)

 

Ker sem že na uvodnih straneh prvega dela Neapeljske mojstrovine Elene Ferrante z naslovom Genialna prijateljica lahko prebrala, da je Lila, ena od prijateljic, tista bolj nenavadna, iznajdljiva, iskriva, uporniška, kritična in neustrašna – izginila in da se ja za njo izbrisala vsaka sled, sem z branjem zadnje knjige O izgubljeni deklici, nalašč odlašala. Vedela sem, da se bo z zadnjo prebrano stranjo končalo tudi moje prijateljstvo z Lilo in Lenu, konec bo mojega seljenja iz nove v staro sosesko, opazovanja odraščanja, učenja, šolanja, zaljubljanja, rojevanja, nasilja, bolezni, revolucije, politike, korupcije, komore, ločevanja in smrti.

 

Knjige, ki jih beremo pomembno uokvirjajo in pritrjujejo našim osebnim, čisto notranjim in najbolj skritim idejam, strahovom in mislim. Če so te knjige napisane samo s strani moških, ki o ženski podrejenosti, v katero smo rojene in večinoma vzgojene in iz katere brez sistematičnega učenja o vzorcih, ki vzdružujejo nepravično nadvlado nad našim spolom zaenkrat še ne moremo iziti, pač ne vedo ničesar, se ženski opolnomočenosti piše zelo slabo. Res je, da ne vemo kdo točno se skriva pod psevdonimom Elena Ferrante, ampak prepričani smo lahko, da je zagotovo ona, da je za vsemi temi besedami in stavki ženska. Morala jih je napisati ona, ki se je v življenju borila, res borila s tem vsiljenim naravnim redom stvari: z vlogo ženske, ki utihne pod udarci partnerja, vlogo ženske, ki trpi v spolnosti, vlogo ženske, ki ne soodloča o ničemer, vlogo ženske, ki jo mora dovršiti moški in smiselnost njenega obstoja se zdi zaključena. Kratko življenje nam je ženskam bilo podeljeno – nekaj let igre v strahu in nasilju, nekaj let maškarade in parade, v želji da si najdemo partnerja, da se osmislimo, da nas dokonča. In nato – konec, postanemo dokončane, sledi samo še hvaležnost za osmišljanje, ki jo plačujemo z vsakodnevno vdanostjo, pasivnostjo in pridnostjo. Dobila si otroke, imaš moža – kaj še lahko vzameš temu življenju? Temu vsemu se, iz našega, ženskega položaja, močno in uspešno upira Neapeljski cikel, zato je zame to zgodba o nečem večjem kot o prijateljstvu, kot ga poznamo iz večine umetniških stvaritev – to niso podobe dveh prijateljic, ki se sprehajata in izbirata obleke s katerimi bi zapeljevali moške, to niso podobe praznega govoričenja o bogastvu in moči partnerjev pa o kar prirojeni želji po materinstvu, poroki in gospodinjstvu. Ne, to je zgodba o iskrenem zavezništvu, to je zgodba o tovarištvu med dvema ženskama, ki sta se imeli iskreno radi, ker sta si druga za drugo želeli, da se osvobodita vsega kar jima stoji na poti, da postaneta to kar si želita. Da si pomagata tudi, če ti kdaj na poti stoji lasten otrok, partner ki te ponižuje, pretepa ali vara, delo ki te ubija in delodajalec, ki te izkorišča ali starši in družina, ki te ne podpirajo. Da si pomagata najprej za njiju dve. Da si vlijeta pogum, kakorkoli, kdaj z besedo, kdaj z dejanjem, kdaj z nemim opazovanjem, vedno z namenom opolonomočenja druge, prijateljice, za katero si želiš, da je svobodna. Ni to najlepši občutek prijateljevanja?

 

V štirih knjigah se pomikamo od revnega otroštva dveh deklic Lile in Lenu, ki v soseski Neaplja živita v verigah neenakosti in nasilja, do njune starosti, ko Lila, uničena od življenja ki ga je preživela in od trgaične izgube svoje deklice Tine, končno uresniči svojo dolgoletno željo in se izbriše. Izbriše se iz življenja vseh, iz slik iz stanovanja, iz računalnika, iz disket iz vsega kjer je bila kakšna njena sled. Lenu, ki ji je pisateljska slava usahnila, zdaj živi v Torinu sama in brez hčerk, si je starost želela preživeti ob iskrivih klepetih s prijateljico, a iz njunega zavezništva, pripadništva in ljubezni se na koncu, ko ji Lila v poštni nabiralnik odvrže še njuni punčki s katerima se njuna zgodba začne odvijati, sprijazni da je ne bo nikoli več videla. Tudi mi je ne bomo, ne bomo več brali o njenih idejah, o brezmejnem talentu, ko se je vse česar se je lotila spremenilo v uspeh, o njenih skicah čevljev do njenega uspeha v svetu računalništva, ki ji je prinesel bogastvo, a je ona s tem pomagala soseski, želela jo je spremeniti. Predrugačiti od vplivov komore, oderuštva in razblinjenih sanj revolucije, ki je požrla vse svoje otroke. Lenu je vedela, da je ne bo več nikoli videla kako stiska oči in ustnice, kako pripravlja in ustvarja dogodke, kako se vključuje za svet, ki bo pravičen, za svet v katerem se je vredno uporabiti glas, opozoriti, se boriti. Med tema dvema prizoroma, med Lilinim izginotjem in njeno vrnitvijo v podobi podarjenih punčk, ki daje slutiti, da je res nikoli več ne bo nazaj, se zgodi Neapeljski cikel, ki ga popiše Lenu, uveljavljena pisateljica. Popis njunega odnosa bega od pijane ljubezni prek tihe želje, da bi druga umrla, da ji ne bi uspelo, do navdiha ki ga ženske moramo najti v junaštvih drugih žensk.

 

Ko je Lila s sinom zapustila sosesko, nasilnega moža, njegovo bogastva in s tem v njegovo nemilost pahnila celotno svojo družino, se je zaposlila v tovarni izdelovalca salam in tam začela revolucijo. Takšna je bila, ni študirala na visokih institucijah univerz, a še bolj od Lenu je vedela, kako pomembno je zahajati v knjižnice, analizirati, povezovati, kritizirati. Vse do konca je brala in pisala sama, skrita v kotu knjižnice, svoje pisarne ali lastnega doma in ko se je pojavila, je vedela vse. O povojnem stanju v Neapeljski tovarni je buržujskim revolucionarjem, ki dela v pogojih, ki so jih kritizirali niso poznali, spregovorila: »Posmehljivo je rekla, da ne ve ničesar o delavskem razredu. Rekla je, da pozna samo delavke in delavce v tovarni, kjer je zaposlena, ljudi od katerih se gotovo nimaš česa naučiti, razen morda bede. Si predstavljate, kaj pomeni prebiti osem ur na dan do pasu pogreznjen v vodo, v kateri se kuhajo mortadele? Si predstavljate, kaj pomeni ure in ure izkoščevati meso, da imaš roke vse porezane? Si predstavljate, kaj pomeni delo v hladilnici, ko stalno hodiš v komore z dvajsetimi stopinjami pod ničlo, in za to dobiš na uro deset lir več – deset lir – kot dodatek za mraz. Če si vse to predstavljate, česa mislite, da se lahko naučite od ljudi, ki so pripravljeni tako živeti? Delavke morajo vodjem in sodelavcem pustiti, da jih grabijo za rit, ne da bi pisnile. Če se kaj takega zahoče lastniku, mu mora ženska slediti v zorilnico, isto je počel že njegov oče, najbrž pa tudi ded, in tam ji, preden jo naskoči, zrecitira kratek govor o tem kako ga vzburja vonj salam. Moški in ženske se morajo pustiti telesno pregledovati, ob izhodu te namreč lahko doleti posamična kontrola: če namesto zelene zasveti rdeča luč, pomeni, da skušaš odnesti salamo. Za to skrbi paznik, ki je lastnikov ovaduh, in rdečo luč prižiga ne le morebitnim tatovom, ampak predvsem sramežljivim lepim puncam in tistim, ki povzročajo težave. Takšno je stanje v tovarni v kateri delam jaz. O sindikatu tam nikoli ni bilo sledu, delavci so le ubogi ljudje, podvrženi izsiljevanju in zakonu gospodarja, ki se glasi: plačujem te, torej mi pripadaš, v moji lasti je tvoje življenje, tvoja družina, vse, kar imaš okrog sebe, in če ne boš delal, kakor bom hotel jaz, te bom uničil.« Lila se bi površnim očem zdela egoistična pionirka, ki jo zanima ona sama, a preveč enostavno bi bilo tako razumeti tudi njen odnos z Lenu, kot da bi prva na tem svetu že toliko živela, toliko doživela in preživela, da ji je bilo prej kot ostalim v njeni okolici jasno, kako se bo nek dogodek ali odnos v prihodnje odvil. Kajti Lila bi dejala  preprosto »Vsak si slika življenje, kot mu ustreza« in v Lenu bi sporožila dvome, ki bi kmalu zaživeli v resničnosti.

 

A ni šlo za napovedovanje, bistroumnost ali manipulativnost, šlo je za njeno neustrašnost – videti stvari takšne kot so in z njimi v skladu s tem, neustrašno ravnati – se upreti, se zoperstaviti, se boriti. Lenu je celo življenje čutila, da je manj vredna od oboževane Lile, ki so jo drugi zdaj kleli, zdaj hvalili, kakor je pač ustrezalo njihovim interesom. Zato so jo zavedle puhlosti kot je bil dolgočasen zakon z moškim, ki ga ni ljubila, tašča Adele – ki ji je želela ugajati, ji biti podobna, se oblačiti in dišati kot ona, čeprav jo je zaničevala in vsa ostala moževa družina, ki je pod pretvezo intelektualnih razumnikov opravljala posle v pristni mafijski maniri. Nasedla je Ninu, ljubezni njenega otroštva in mladosti, ki jo je leta varal in zamenjal za vsako žensko od katere je lahko imel kanček koristi. Vedela je, da je izobrazba nekaj česar Lila nikoli ne bo formalno dosegla, zato se je gnala. Želela je postati nekdo. »Postati. Ta glagol me je od nekdaj obsedal, a zdaj sem se tega prvič zavedala. Hotela sem nekaj postati, čeprav nisem nikoli vedela, kaj. In nekaj sem postala, jasno, a brez kakega cilja, brez pravega navdušenja, brez jasne želje. Hotela sem postati nekdo samo zato – in bistvo je v tem – , ker sem se bala, da bo Lila postala nekdo, jaz pa bom zaostala. Moj postati nekdo je bil postati nekdo znotraj njenega okvirja. Znova bi morala postati nekdo, ampak zaradi sebe, kot odrasel človek, brez ozira nanjo.« A po drugi strani, opremljena z opazovanjem Lile, ki se je že kot majhna deklica upirala in razumela ozadje razmerij njihove soseske in družbenih razlik med otroci, ki so tam odraščali, je tudi Lenu postajala čedalje svobodnejša in pogumnejša v iskanju lastnega glasu.

 

Njuno življenje ni bilo tekmovanje, zapisano je kot doživetje dvoje različnih usod, a dogajaja se jima eno – to kar se dogaja vsem nam, ne glede na to kje se rodimo, če študiramo ali ne, če nas starši podpirajo ali nas ne, če se poročimo, če imamo otroke ali če se odločimo da jih nimamo – vedno nas ujamejo verige, ki nas želijo vkleniti v odsekane podobe žene, matere in gospodinje – vsega kar mora dopolniti moški – s tem, ko nas poroči, ko nas oplodi in ko nam uredi dom.

 

Da lahko Eleno Ferrante beremo tudi pri nas je pomembna in velika stvar, daje umetniško legitimnost kompleksnosti nas žensk, naših izbir, želja in interesov, težavnejši poti do naših ciljev, ki je posledica naše spola. Izkazan je literarni zapis dejstva, da me nismo rod trap, ki se ga da kupiti s ceneno prijaznostjo ali denarjem, ne, me smo enakovreden del zgodovine in prihodnosti. In kar je najlepše – opominja nas o moči, ki jo imajo solidarnost, zavezništvo, empatija, tovarištvo, prijateljstvo kadar želimo nekim okvirjem pobegniti, kadar se spopadamo z rušenjem nekih vzorcev, ki se vsak dan rojevajo kot naravni, me pa vemo, da to niso, da gre za umetne konstrukte, ki nas želijo utišati. Takrat je lažje, če nas nekdo opogumi. Govori nam o vseh grenko-sladkih okusov prijateljevanja, o strinjanjih in razhajanjih, opozarja o nevarnosti vstopa tekmovalnosti v odnose in kaže na neverjetno moč, ki jo ima opogumljanje in prijateljska ljubezen – ko prijateljici res želiš najboljše zanjo in za njene sanje. Opominja nas o moči znanja, o svobodi in pozivu k delovanju, ki nas napeljujeta kadar beremo, se učimo in študiramo o okoliščinah, ki ustvarjajo neenakosti in krivice. Vliva nam moč, da se zavemo svojega glasu in ga uporabimo. Daje obljubo, da je možno drugačno življenje in drugačen svet. A potreben bo pogum, zato bo lažje, če bomo ob sebi imele prijateljico.

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.