Refleksija na roman V napačni zgodbi, avtorice Cvetke Sokolov.

Knjiga je izšla leta 2017 pri Založbi MIŠ.

 

Pograbila me je panika. Oprostite, sem si želela reči, ampak vse skupaj je velika pomota. Pravzaprav bi se s svojim fantom še nekaj časa res raje držala za roke in stiskala v temi kinodvorane. Razumem, da to za vas, hočem reči, zate, ni dovolj, da ste – si – odrasel moški, ki ima od ženske določena pričakovanja. Žal mi je, da jih ne morem izpolniti in da sem po nepotrebnem tratila vaš čas … Seveda nisem rekla ničesar od tega. Ne moreš si premisliti, ko enkrat z nekom stopiš v stanovanje, kamor te pelje s točno določenim namenom. Jasno kot beli dan je, da bom privolila v to, kar bo hotel. Upam samo, da bo mimo tako hitro kot prvič in da se bova potem vsaj malo držala tudi za roke, se objemala in pogovarjala.

 

Razredu gimnazijke Mance ure slovenščine vedno polepša učitelj Igor Čibej; ljubitelj poezije, jezika, glasbe, pa tudi mirovnik in borec proti svetovnim krivicam. Gre za krasnega moškega, ki namesto dolgovezenja ure popestri s čudovitim petjem in igranjem na kitaro. V Mančino zgodbo vstopimo, ko se gola prebudi v Igorjevem stanovanju in se spominja prejšnjega večera. Igor je držal obljubo; bilo je mnogo lepše kot prvič. Ko bi le bila starejša, da bi z njim imela prihodnost. Gotovo jo ima rad, ker je drugačna od njegove žene. Gotovo nje ne bi varal.

 

Preko Mančinega pripovedovanja in pesniških vložkov nas avtorica popelje skozi dogajanje. Igor ob pogledu na jutranjo Manco ne trati časa, temveč poišče kondome, Manca pa se v njegovem objemu počuti kot “majhna punčka, ki bi bolj sodila v peskovnik kot v naročje tega krasnega moškega.” Ko Igor stanovanje zapusti, Manca zaspi, prebudi pa jo ponovni stik njenega telesa z Igorjevim in njegovo klicanje njenega imena. Čeprav bi mu Manca rada povedala, da ne želi, da jo kliče po imenu, ki si ga deli z njegovo ženo, si tega ne upa. Avtorica dobro predstavi Igorjevo neutrudnost pri njegovih številnih prigovarjanjih. Kljub njenemu neudobju in večkrat ponovljenim nikalnicam, Igor vedno znova najde način, da doseže svoje, bodisi z dobrikanjem, igranjem na čustva in potrebo po sprejetosti ali občutkom dolga.

 

Tokrat si odejo potegnem do brade. »Odkrij no svoje krasne joškce,« reče Igor s tako sladkim glasom, da kar vztrepetam. Zberem se in ga kljubovalno pogledam. »Nočem,« rečem. »Ne bodi no tako sramežljiva,« reče Igor. »Preveč lepi so, da bi jih skrivala.« »Sploh nočem, da me slikate,« rečem. Glas se mi pošteno trese. Ni lahko oporekati odraslemu ljubimcu. /… / »Nočem,« ponovim. »Ne bodi tako otročja,« reče Igor. Začutim, da postajam jezna. A za seks z njim pa nisem preotročja? Ampak tudi tega si seveda ne upam reči na glas. Čeprav je moj ljubimec, se Igorja malo bojim. /…/ »Ena sama lepa slikica zame, potem pa si bova privoščila še en hud organizem, kaj praviš na to?« /…/ Ponovno me namesti na blazine, tako kot prej. Vem, da bi se morala upreti, ampak iz grla ne spravim niti glasu. Počutim se kot lutka brez lastne volje. /…/ Igorjeva koža boža mojo, ampak tako tesno mi je, da v tem sploh ne morem uživati. Po drugi strani pa – a ni lepo, da me ima tako rad, da potrebuje mojo fotko, da bo zdržal brez mene?

 

S čudovitimi primeri avtorica ponazori, kako Igorjevo obnašanje v Manci prebudi občutek posebnosti in zaljubljenosti. Takšen šarmanten in krasen moški, ki bi mu vsaka sošolka jedla z roke, on pa je izbral ravno njo! Igorjeva čustvena manipulacija je vseprisotna, vendar je hkrati premišljeno skrita, saj zgodbo pripoveduje zaljubljena šestnajstletnica, ki manipulacije kot takšne ne prepozna. Ne le, da Igor ne spoštuje nobenih Mančinih mej – niti izgovorjenih niti nakazanih, kadarkoli se Manca obnaša drugače, kot bi želel, ji spodnese tla pod nogami z drobnimi pozornostmi in jo prepriča, v to, da je čudovit človek; še več, da je za napake kriva ona in se mora, če želi biti z njim, bolj potruditi.

Mogoče prav zdaj tudi on igra kitaro in hrepeni po meni? Ali pa gleda fotke. Kako neumno od mene, da sem zagnala tak cirkus samo zato, ker me je hotel slikati! Namesto da bi bila vesela, da me ima tako rad! Še dobro, da se ni razjezil. Še napodil bi me lahko. Kar zmrazi me ob misli na to. Brez njega bi umrla.

 

 

Tako je večina Mančinega razmišljanja o njem usmerjena v hrepenenje, idealiziranje in iskanje načinov dokazovanja, da je resnično posebna in si zasluži njegova globlja čustva. Igor je izjemno taktičen in natančno ve, kdaj mora biti do Mance hladen in ji vzbuditi strah, da jo bo zapustil, in kdaj ji mora nakazati, da vse kar počne, počne zanju in njuno ljubezen. Manca bi se nekaj časa še raje držala za roke in prepričana je, da bo Igor več kot razumen glede tega, njemu pa se tako mudi, da Mance za mnenje o spolnosti niti ne vpraša. Manci sčasoma zaradi občasno nezaščitenega seksa in pornografskih fotografij, na katere pristane po dolgem prigovarjanju, grozijo še druge posledice poleg čustvene travme.

 

Po incidentu z Igorjevo družino se Manca odloči afero končati, njene nočne more pa se uresničijo, ko ji Jurij pove, da četrtošolci Igorja izsiljujejo z njegovim ukradenim telefonom. Čeprav sta slike izbrisala, Manci dejstvo, da je morda kakšna ostala, ne da spati. Po celi šoli začnejo krožiti govorice, da so na telefonu gole slike Igorjeve žene in učiteljice glasbe, skupaj z neprimernim posnetkom slednje in Igorja. Mancini živci se vdajo pod občutki strahu in izdaje. Igor z njo zaključi in ji reče, naj neha hoditi na literarni krožek, Manca pa se sprašuje, zakaj se pretvarja, da ne vidi njenih solz in ji ne reče, da jo ima še vedno rad.

 

Avtorica predstavi cel kup problematik. Od (na žalost) vsakdanjih težav, s katerimi se soočajo dekleta, ko vstopajo v svet spolnosti v družbi, ki je osnovana na njihovem sramu in pohlevnosti, npr. Mančino spraševanje, kako naj Igorju ustreže glede poraščenosti svojega telesa, primerjanje njenega telesa z Igorjevo ženo, primerjanje spolnih izkušenj s sošolkami, sram v povezavi z goloto, seksom, užitkom, menstruacijo; pa tja do najrazličnejših širših problemov; dojemanje ženske seksualnosti v družbi, ponotranjenost mizoginije, gaslighting, manipulacija, prepad med generacijami, spolno nasilje in druge.

 

Njegove besede so me navdajale s še večjim sramom, ki je tekmoval z vse močnejšim ščemenjem med mojimi nogami. Dvignil se je in mi z obema rokama slekel pajkice in spodnjice hkrati. Stegnil se je k tlom in pobrskal po žepu hlač. Kondom! Čisto resno misli! Ne bo odnehal! Nogi sem stisnila tesno skupaj. Nočem. Razumel bo, da nočem. Nehal bo. Nežno mi je razprl nogi. Spet sem ju stisnila skupaj, čeprav sta se temu upirali. Samo danes ne. Prosim. »Ne boj se, Manca,« je zašepetal. »Vse bo v redu, boš videla.« še enkrat mi je razprl nogi, nekoliko bolj odločno kot prej, in se namestil med njiju. Z roko je spet segel dol. Kaj dela?!

 

Je nekaj normalnega, da Manca ve, da si po tem, ko je Igor v njenem stanovanju, ne more premisliti? Da ob stiku njune kože otrpne, nepremično gleda v strop in čaka, da čim prej mine? Mančina zgodba ni nekaj redkega. Nekje med bujnim tehnološkim napredkom smo pozabili na pomen telesne nedotakljivosti, na dejstvo, da se posilstva ne dogajajo pijanim dekletom v temačnih ulicah, da so najpogostejši primeri spolnega nasilja med znanci, in da kot nasilje sploh niso prepoznani. Mančino telo ve, da okolje zanjo ni varno, vendar se nenehno bojuje s ponotranjenimi vzorci družbe in premišljeno manipulacijo s strani Igorja, zato je neizmerno razdvojena. Ne gre le za pomanjkanje orodji, s katerimi bi Manca ustavila dogodke, ki jih ne želi, gre za popolno ignoranco slednjih s strani Igorja. Tresenje Mančinega telesa, nepremičnost in pogosto tudi odločne in številne nikalnice niso dovolj za njenega t. i. ljubimca, ki njeno potrebo po ljubezni in pozornosti izkorišča v svoje namene. Igor celotno težo njunega odnosa prelaga na Manco, njenih čustvenih izbruhov ne jemlje resno, do nje je sladek, hkrati pa na trenutke izjemno hladen. Kot da Mančina prva spolna izkušnja ni dovolj travmatična sama po sebi, je zaradi ponotranjenih norm Manca kasneje prepričana, da je spolno hladna, konec koncev pa je imel Igor verjetno prav in ni tako hudo, saj je iz nje vendar naredil pravo žensko.

 

Odzivi Mančinih sošolcev na pornografski material na Igorjevem telefonu Mance ne pomirijo, čeprav je njenim fotografijam prizaneseno. Nikomur ne pade na pamet, da bi v primeru, da bi slike pristale v njegovih rokah, teh ne delil, »saj vendar ni tako sebičen«. Da bi učitelj Čibej lahko naredil pornografski posnetek, njeni sošolci ne verjamejo. Razen njegovega zakona, je tako Igorjevo življenje bolj ali manj nezaznamovano. Manca z ničemer ne nakaže, da bo svojo zgodbo delila s komerkoli, saj ne more zaupati niti odraslim niti sošolcem. Ne samo, da je normalizacija posilstva in črno-belo prikazovanje slednjega povzročilo, da Manca za to, kar se ji je zgodilo, nima niti imena, tudi v kolikor bi ga kot takega prepoznala, na sodišču ne bi imela možnosti, saj Igor ni uporabil sile.

 

Če sem prej zastavila vprašanje, ali je to prav, sedaj ponujam odgovor. Ni. Nič od tega, kar je Igor storil Manci, ni prav. Avtorica knjigo zaključi tako, da se Manca kljub Igorjevim besedam vpiše na literarni krožek, saj je odločena, da ji on ne bo vzel poezije. Vprašanje ni, ali bo Manca travmo nekoč predelala. Vprašanje je, zakaj je morala Manca to travmo sploh doživeti. In zakaj je toliko kot je Manc tudi Mojc, Andrej, Nin, Katarin… Kot celotna družba moramo biti boljši pri opozarjanju in izobraževanju o omenjenih problematikah. Mlada dekleta si to zaslužijo.

 

Avtorica refleksije je Tjaša Rupar.

Tjaša Rupar je magistrica evropskih študij. Pred tem je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dokončala istoimenski dodiplomski študij. Kot zagovornica človekovih pravic je prakso tekom študija opravljala na Sektorju za človekove pravice Ministrstva za zunanje zadeve. S prostovoljnim delom je začela pri Slovenski filantropiji, kjer je priseljence poučevala angleščino in slovenščino, nadaljevala pa pri Društvu DIH, kjer se še vedno zavzema za pravice LGBTQA+ skupnosti. Svojo strast do glasbe je udejanjala kot učiteljica petja, predvsem pa to še vedno počne preko nastopanja, pisanja in ustvarjanja avtorskih pesmi. Ambicijo družbene ozaveščenosti s poudarkom na opolnomočenosti žensk želi naslavljati na več nivojih, zato je k omenjenim aktivnostim dodala večplastno sodelovanje pri IPES.