Dekle z Marsa je knjiga, ki govori o izkušnji prehoda nizozemskega dečka Everta v dekle Evy. V ozadju se skriva resnična zgodba Vicky Janssen. Ta je svojo življenjsko izkušnjo delila s pisateljico Anno Woltz. Leta 2011 je na Nizozemskem izšla knjiga pod izvirnim naslovom Meisje van Mars (Dekle z Marsa). V slovenščino je knjigo za založbo Miš prevedla Katjuša Ručigaj. Slovenski prevod je v zbirki Z(o)renja izšel leta 2013. Knjiga je namenjena otrokom v zadnjih razredih osnovne šole in srednješolkam ter srednješolcem. Seveda pa je priročno branje tudi za drugo bralstvo, saj odpira teme, na katere prepogosto pozabljamo. Vedeti moramo, da transspolnim osebam marsikdaj tranzicija med spoloma še vedno ni omogočena oziroma gre za zapleten ter dolgotrajen proces in so velikokrat primorane živeti na robu družbeno sprejemljivega. Zato knjigo priporočam tudi odraslim bralkam in bralcem.

 

Dekle z Marsa je knjiga, ki z živim in dinamičnim jezikom predstavi življenje dekleta, ki se je rodilo kot fant. Zgodba je zapisana prvoosebno, skozi oči Everta, zato bom, ko govorim o Evertu tudi v tem zapisu uporabljala moške zaimke. V nadaljevanju, ko začne zgodbo pripovedovati Evy, pa uporabljam ženske. Evert v začetku knjige opisuje njegovo doživljanje spolne neskladnosti v času odraščanja. Evert se je že od malega počutil kot dekle in ne kot fant. Prvih nekaj let življenja zanj ni bilo težkih, le igre in igrače, ki naj bi bile namenjene deklicam, so mu bile bližje kot tiste za dečke. A ko je Evert začel odraščati, družinsko in družbeno okolje tega nista več sprejemala. Ni več sledil normam, ki pritičejo njegovemu spolu, zato se je znašel v stiski, saj je postal tarča posmehovanja. Družba namreč takih otrok v glavnem ne sprejema, kljub temu pa dajejo nekaj upanja pri branju njegovi prijatelji, prijateljice in zaveznice ter zavezniki, ki so ga sprejemali za svojega in pomagali pri njegovi preobrazbi. V knjigi tako izvemo, da se je veliko družil z dekleti in sebe videl kot eno izmed njih. Tudi svojo spolno usmerjenost je videl kot heteroseksualno, pri čemer je on bil dekle in partner fant.

 

“A sebe nisem videl kot homoseksualca. Vedel sem, kaj pomeni, če si homoseksualec, saj je to moj stric. Ko sem razmišljal o sebi, sem si mislil: Ne, jaz nisem homoseksualec. Težko razložim, zakaj sem tako čutil. Enostavno čutil sem. Ravno tako kot sem pač vedel, da nisem fant.”

 

A če se ne počutiš tako kot ostali, obiskovanje šole ni ravno preprosto. Še bolj neprijetno je biti iz dneva v dan ujet v telesu, ki ga sovražiš in si ga želiš spremeniti. To nelagodje ujetosti v napačno telo lahko v knjigi zelo živo spoznavamo v Evyjinih kratkih razmišljanjih, ujetih med daljša poglavja Evertovega pripovedovanja.

 

“Zelo pogosto sem moške povprašala, ali mi lahko razložijo, zakaj se počutijo kot moški. In ti mi potem pravijo: “Ker imam tiča, mišičast trebuh in brke.” … Toda pri meni ni telo določalo, kako se počutim. Imela sem fantovsko telo, a sem se vseeno počutila dekle.”

 

 

Evert si je že zelo zgodaj želel odstraniti vse telesne znake moškosti in imeti prsi ter dolge lase. Vse stiske, ki jih je doživljal, je ponotranjal s knjigami in zgodbami, ki jih je oboževal.

 

Šele ko je Evert, glavni lik knjige, prišel v srednjo šolo, kjer se je izobraževal na področju kozmetične nege, so ga prvič prepoznavali izven kroga svoje skupine prijateljic in prijateljev. To so bili predvsem učiteljice, učitelji in drugi podporni akterji v izobraževanju kot tudi sošolke in sošolci. To ga je opogumilo, da je tudi starše prosil, da bi ga podprli pri prvih obiskih medicinskih ustanov, kjer naj bi mu pomagali po poti potrditve spola. Starša sta se opogumila in sinu sledila pri njegovem potovanju.

 

“Prepričan sem bil, da sem transseksualec, vedel pa sem tudi, kako previdni so bili zdravniki iz strokovne ekipe, saj nekomu ne bi spreminjali spola, če ne bi bili o tem popolnoma prepričani. Samo, ko bi se vsi zdravniki strinjali, da imam spolno disforijo, bi lahko dobival hormone. Pa še to samo, če bi se moji starši strinjali.”

 

Zdravniško osebje je pri Evertu sicer zaznalo spolno disforijo ali občutek neujemanja ter nelagodja, ki ga doživljajo transspolne osebe, a za starše je bilo to vseeno prezgodaj.

 

Tako je Evy popolnoma potrdila svoj spol šele v pozni adolescenci in zgodnji odrasli dobi. V tem obdobju je v nekaj letih končala potrditev spola s hormonsko terapijo, operativnimi postopki in drugimi medicinsko podprtimi postopki.

 

Obdobje, ki je sledilo, ko je Evert postala Evy in s tem sklenila tranzicijo, obsega v knjigi le nekaj deset strani. A dovolj, da bralke in bralci kljub temu spoznajo, da Evy tudi kasneje ni bilo lahko. A šele po tranziciji se Evy končno počuti kot ona, kot prava oseba. Tisto, kar je.

 

Knjiga prikaže tudi pomen vzornic in vzornikov, ki predstavljajo svoja življenja pod žarometi medijev in v različnih resničnostnih šovih. Prav te medijske osebnosti še najbolj učinkovito predstavljajo transspolnost širši javnosti, zato jo marsikdo lažje sprejema tako znotraj svojih družin kot v svojem okolju. V knjigi spoznamo, da je tovrstna medijska prisotnost transspolnih oseb pomagala tudi Evyijini družini in sorodstvu pri sprejetju Evy. S knjigo Dekle z Marsa, in s posredovanjem svoje zgodbe pisateljici Anno Woltz, je Vicky Janssen postala ena izmed vzornic osebam, ki se počutijo ujete v napačnem spolu.

 

Knjiga predstavlja najrazličnejše ovire, ponižanja in stiske mlade osebe, ki ve, kaj in kdo je, a ji je izražanje svoje človeške posebnosti zaradi družbenih prepričanj in predsodkov nedosegljivo – vsaj dokler družba tega ne sprejme in postanejo takšne situacije del vsakdana vseh nas.

 

Dodatno branje: https://transakcija.si/2016/01/24/transspolnost-pri-otrocih-in-mladostnicah_kih/

 

Avtorica refleksije je Zarja Muršič

 

 

Dr. Zarja Muršič je biologinja, kognitivna znanstvenica in evolucijska antropologinja. Navdušuje se nad raznoraznimi spoznanji in odkritij znanosti, ki jih predstavlja na blogu Piškotarna in v okviru Znanstvene redakcije Radia Študent. Zarja je soustvarjalka podkasta Meta PHoDcast, ki gostuje na spletni postaji Metina lista. Na njenih knjižnih policah prevladujejo knjige, ki na poljuden način predstavljajo znanost, v roke pa rada vzame tudi kakšno leposlovje.