Molitev za Slovenijo

 

V Sloveniji bi lahko 26. septembra praznovali Svetovni dan kontracepcije in pravice do izbire. Ponosni bi bili lahko na dejstvo, da nam je splav kot temeljna pravica žensk, pogoj za enakost spolov in eden najpomembnejših civilizacijskih dosežkov, dostopen že skoraj 50 let. Ker bi vedeli, da se ženske za splav ne odločajo samo zadnjih pet desetletij ampak od nekdaj, bi lahko javno govorili o tem kako pomembno je, da je reproduktivno zdravje žensk sistemsko umeščeno v javno zdravstvene storitve, kako važno je da sta jim dostopni tako kakovostna medicinska storitev kot dostop do storitve, ki bo vreden demokratične skupnosti. To bi pomenilo, da imamo v Sloveniji ženske v praksi možnost dostopanja do storitve, ne da bi se ob tem bale neprimernega odnosa osebja s katerim pridemo v stik; oziroma da imamo dostop do storitve, ki ne predpostavlja, da bi morale ženske svojo odločitev komurkoli opravičevati. Namesto tega se je nekaj dni kasneje organiziral Pohod za življenje, ki da je z molitvami napravil svetlejšo prihodnost nerojenim otrokom naše države. Kako svetla je lahko ta prihodnost, če nas ta selektivna pravica vznemirja tako, da moramo za ženske, ki so jo izkoristile kar javno moliti, jih s tem nadlegovati in disciplinirati v pozicijo nekoga, ki mora takšno odločitev obžalovati in za njo po možnosti plačati še kakšne odpustke? Kakšna prihodnost nas čaka, če spregledamo na deset tisoče živih otrok, ki v sebi nosijo stiske svojih staršev, ki jih ne zmorejo nahraniti, obleči, jim nuditi varnosti in brezskrbnega otroštva, ker se pretvarjamo, da tega problema v Sloveniji ni in čas raje namenimo vtikanju v tuje maternice?

 

Kadar se v javnosti glasno prične izražati manjšina tistih, ki splav enačijo s suženjstvom, ženske pa z morilkami in sovražnicami otrok, se na takšne nedopustne izpade liberalnejša večina pogosto odzove s sklicevanjem na številke. Češ, število splavov upada (kar je sicer res, v 15-ih letih od 2001 do 2015 se je to število denimo prepolovilo iz 7 799 na 3 682) in je med najnižjimi v Evropski uniji. Čemu takšna racionalizacija argumentov za pravico, ki v resnici omogoča izbiro, saj ne zapoveduje ničesar in zgolj temelji na odstonosti prepovedi?! Naša dolžnost je, da je to prostovoljno izkoriščanje te pravice lahko ustrezno, brez napeljevanja k ustreznim strategijam ki naj bi sledili odločitvi žensk in ki, po mnenju glasne manjšine, vedno pomenijo doživljenjsko obžalovanje in strah. Je res tako radikalno reči, da se nas v resnici pravzaprav sploh ne tiče zakaj se ženske odločimo, da otroka ne bomo rodile?

 

Da se ustavna pravica (55. člen ustave) izkorišča za poglabljanje polarizacijskega razkola v narodu nam jasno kaže, da je v Sloveniji ženska, državljanka s svojimi pravicami, vredna zelo malo oziroma nič in da se nismo pripravljeni odpovedati niti silam, ki nas želijo pahniti v srednji vek, niti po drugi strani tihemu vzdrževanju statusa quo, ki ženske pravice izrablja za oportuno politično komuniciranje v praksi pa za naš enakovrednejši položaj napravi bore malo.

 

 

Medtem v ZDA in na Hrvaškem …

 

Donald Trump je med volilno kampanjo večkrat poudaril, da bi v naslednjem mandatu, ob ponovni izvolitvi, (končno) uresničil tudi predvolilno obljubo prvega kandidiranja – ukinitev že tako oteženega dostopa do abortusa v Združenih državah Amerike. Da mu bo to uspelo, tudi če na volitvah ne zmaga, je surovo dejstvo, ki ga je prinesla smrt ikonične sodnice Ruth Bader Ginsburg, znane zaščitnice ženskih pravic in pomembnega glasu oslabljene liberalne ločine vrhovnega sodišča. Že pred kariero na vrhovnem sodišču je kot ena najbolj izpostavljenih odvetnic ženskega osvobodilnega gibanja zmagovala primere, ki so tlakovali nove zakonodajne standarde in razbijali ustaljene kulturne vzorce, ki jih je napajal patriarhat – znamenit je bil denimo primer Stephena Wiesenhelda, ki ga je uspešno  zagovarjala, ko je kot vdovec želel delati manj in več časa preživeti ob sinu, a je država zavarovanje v teh primerih predvidela le za vdove, za vdovce pa ne, s čimer je jasno izzvala kulturno pogojene predstave o skrbi za otroke kot poglavitno ženski sferi. Njena naslednica Amy Coney Barrett, goreča kristjanka, prizivna sodnica v Chicagu in tudi profesorica prava je namreč znana nasprotnica pravice do splava, ki bo s svojim imenovanjem varno konservativno večino na ameriškem vrhovnem sodišču dokončno utrdila. Svoje nestrinjanje s Trumpovo izbiro je jasno izrazilo tudi več kot 1500 diplomantov Rhodes Collega, ki so s podpisi izrazili skrb nad dosedanjo zbirko njenih odločitev, ki so diametralno nasprotne vrednotam resnice, pravičnosti – skratka vsega kar je za moge utelešala ravno preminula sodnica Ginsburg. Nevarnost razveljavitve prelomne sodbe Roe vs. Wade (1973) s katero je bila američankam podeljena prednost njihovi pravici do zasebnosti telesa, namesto pravici zvezne države po varovanju zdravja nosečnice in zaščiti nerojenega otroka, je zdaj postala realnost.

 

Medtem na Hrvaškem ženske z nestrpnostjo pričakujejo nov zakon o abortusu. V času, ko raziskave tamkajšnjega javnega mnenja kažejo, da kar 81 % vprašanih meni, da bi ženske morale imeti pravico do izbire, se zdi najbolj verjetna možnost, da bodo v novem zakonu zapisali za ženske obvezno svetovanje pred dokončno odločitvijo. Ravno situacija v sosednji državi je pokazatelj dejstva, da se je nasprotovanju splava potrebno javno, glasno in močno zoperstaviti, v nasprotnem primeru javni diskurz prevzame glasna manjšina, ki je na Hrvaškem rezultirala v ustvarjanju družbene klime v kateri samo 40 % ginekologov in ginekologinj opravlja prekinitev nosečnosti in klime v kateri je sprejemljivo da se v kar 20 % bolnišnicam ženskam pravica do abortusa, onemogoči pod pretvezo, da splava tam ne opravljajo, medtem ko še večje število bolnišnic odklanja opravljanje medikamentoznega splava. V dveh največjih mestih na Hrvaškem splava ne opravlja kar 80 % zaposlenih ginekologov, v KBC Split se na ugovor vesti ne sklicuje zgolj en ginekolog! To je obenem družbena klima, ki je med nedavno politično kampanjo pred volitvami v Sabor omogočila Miroslavu Škori, da je predlagal, da se pred splavom ženska nujno posvetuje z družino (kasneje je bil za to izjavo nagrajen z izvolitvijo) in Ninu Raspudiću, kandidatu stranke Most, ki bi ženskam, ki zanosijo po posilstvu splav prepovedal – tudi on je sedaj predstavnik hrvaškega ljudstva v Saboru. Nevladne organizacije opozarjajo, da bi nov predlog zakona tako lahko abortusu nadel še hujšo družbeno stigmo, ženskam pa dostop do njega še bolj onemogočil. Namesto, da bi država ob pripravi zakona v ospredje postavila dostojanstvo in pravice žensk, bi v praksi načrtnega (od)svetovanja splav verjetno lahko postal še težje dostopen. Oziroma bi se ga opravljalo popoldan, ob plačilu seveda. Takrat Bogovi nič ne vidijo in nič ne slišijo.

 

Splav med pandemijo

 

Ob tem si lahko predstavljamo še povečano stisk žensk, ki živijo v skupnostih kjer splav ni legaliziran ali pa je dostop do njega močno otežen, pa so med ali tik pred epidemijo korona virusa bile soočene z neželeno nosečnostjo. Mednarodna organizacija Marie Stopes International je že v začetku meseca aprila opozorila, da bodo posledice šestmesečnih rigoroznih ukrepov kot so omejitve potovanj in karantene rezultirale v treh milijonih dodatnih neželenih nosečnostih, 2, 7 milijonih tveganih splavov ter 11 tisočimi smrtmi žensk povezanih z nosečnostjo.

 

Tudi na področju dostopnosti splava med prvim valom epidemije so se pokazale velike razlike med državami, ki nam kažejo, da ženske pravice še vedno niso globalna norma, od katere bi bila vsakršna odstopanja, nedopustna. Če so v Angliji zaradi preprečevanja širjenja okužbe ženskam omogočili, da tablete za medikamentozni splav (do desetega tedna) vzamejo same, doma, so v nekaterih drugih državah ta čas izkoristili za poskus otežitve pravice do abortusa (Ohio, Teksas, Alabama) oziroma popolne prepovedi splava (Poljska).

 

To vse se je dogajalo kljub pozivom Svetovne zdravstvene organizacije, ki je splav jasno opredelila kot nujno zdravstveno storitev, ki jo je potrebno zagotoviti tudi med pandemijo. Pa vendar, ali nas v času, ko se ob WHO in njene predloge lahko obregne že vsak tretji vplivnež (spletni ali politično izvoljeni) lahko čudi, da se ne zmenimo niti za poziv, ki zagotavlja avtonomno odločanje o telesu žensk?

 

V Sloveniji je splav med epidemijo veljal za nujno zdravstveno storitev. Izrabljanje te pravice naj bi potekalo nemoteno, molitve so sledile kasneje.

 

Kakšne bodo torej posledice drugega vala v katerega tonemo, kje bodo ostale izgubljene pravice žensk?

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.