Nekomu, ki bi ta svet bolj bežno spremljal, bi se v teh dneh najbrž zazdelo, da se je slednji snel s tečajev. Skoraj celotna zemeljska obla se je znašla v primežu drugega, še hujšega vala pandemije, ki bo razslojeno družbo še bolj utrdil v neenakostih; Amerika in z njo dober del preostalega sveta je na razpotju – kakšna bo sodba Trumpovega dela; in medtem, ko nas je pogosto strah kaj bo prinesel naslednji dan in kako grozljivejše bo novo jutro, je odjeknila vest o sodbi vašega ustavnega sodišča, ki je ženskam kar tako, čisto enostavno, z globoko vero v svoj prav, odvzelo še edini del najpomembnejše pravice, temelja vaše in naše emancipacije – pravico do umetne prekinitve nosečnosti, če je zarodku na predporodnih pregledih ugotovljena nepravilnost.

 

Do zgodnjih devetdesetih ste lahko v pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok uživale tako kot ste si in kot so tudi nam priborile naše predhodnice v Sloveniji – na podlagi svobodne odločitve ženske. Po močnih pritiskih Cerkve in drugih konservativnih struj, pa je Poljska od leta 1993 država, ki je pravico do splava omejila samo na tri izjeme: nosečnost, ki je posledica posilstva ali incesta, nosečnost, ki ogroža zdravje ženske in nosečnost z okvaro ploda. To zadnje je bil obenem tudi v 98 % edini razlog za legalno opravljen abortus na Poljskem. V državi, ki šteje 40 milijonov prebivalcev in prebivalk je tako lani legalno splav opravilo zgolj 2.000 žensk. Zato lahko rečemo, da smo bili v teh dneh priča poskusu popolne prepovedi splava. Število vas, ki ste se v tem istem letu odločile, da si nosečnosti ne želite, je bilo seveda v resnici precej višje – vsaj 200.000 vas je moralo po svojo pravico v drugo državo, čez mejo, v zameno za plačilo, pod stigmo lastne politike. Po nekaj, kar bi moralo biti kot največji civilizacijski dosežek prepoznano v vsaki demokraciji.

 

Vsi vemo, da tiranski poskusi omejevanja pravice do splava, še najbolj pa njegova prepoved, ne vodijo v zmanjševanje dejanskega števila prekinitev nosečnosti – vse kar takšne odločitve tistih (večinoma so to moški), ki menijo da lahko o tem odločajo bolje od nas prinesejo je napravljanje splava nevarnega oziroma varno dostopnega zgolj za tiste ženske, ki so to lahko privoščijo. In ker to vemo, je popolnoma jasno kakšna je dejanska namera takšnih idej (ki so blizu tudi našim koncem) in odločitev – brez sramu želijo kar uzakoniti svoje mnenje, da smo ženske manjvredne in nepomembne članice tega sveta, s tem pa podžgati nasilje nad nami, ki postaja iz dneva v dan bolj stvar normale. Zato tudi ne potrebujemo konvencij kot je Istanbulska, mar ne? Če bi vsem tistim, ki tulijo, da jim gre za otroke za njih tudi v resnici šlo, bi lahko počeli vsaj dvoje drugega: najprej bi na primer lahko poskrbeli za tiste otroke, ki so živi, pa so lačni, prestrašeni in bodo zaradi strukturnih pomanjkljivosti, nedelujočega sistema in krivičnosti države onemogočeni živeti po svojih željah in v skladu s svojimi potenciali in drugič, lahko bi se zavedali kakšen svet soustvarjajo, ko takole dvomijo o pravicah, ki nam dovoljujejo svobodo – kakšno prihodnost ustvarjajo tem otrokom, za katere jim je tako mar?

 

In v vseh teh dnevih, ko se nam grozi, se nas krega in obtožuje, ko ženske trpijo pod pritiski že druge karantene, ste se ve tako pogumno pognale v boj. Borile ste se za vse nas – lahko smo vas gledale, lahko smo videle kako izmuzljive so naše pravice, lahko smo se spomnile, da nič, prav nič ne kaže na to, da so naše pravice za vedno in pokazale ste nam, kot že tolikokrat v zadnjih letih, da smo skupaj nepremagljive! Odšle ste na ulice, niste zaustavile le vaše države, uspelo vam je zaustaviti sramoto vašega ustavnega sodišča. Vaša vlada je pravkar zaustavila implementacijo zakona, me pa – hvaležno in ponosno spremljamo, slavimo in se učimo od vašega boja še naprej.

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.