Obstaja več razlogov, zakaj je pomembno naslavljati problematiko nasilja nad starejšimi ženskami. Prvič, ker je o nasilju na splošno potrebno javno govoriti – to je namreč pomemben korak k ozaveščanju javnosti, s tem pa pripomoremo k vztrajnemu »pritisku« za sistemske spremembe. Drugič, ker so glede na večino obstoječih raziskav in uradnih statistik nasilju bolj izpostavljene ženske kot moški. In tretjič, ker je presek dveh dejavnikov, spola in starosti, še dodatni pogoj za večjo izpostavljenost nasilju.

 

O konkretnih številkah pogostosti nasilja nad starejšimi ne moremo govoriti, saj v slovenskem prostoru nimamo vzpostavljenega sistematičnega pridobivanja teh podatkov. Tudi sicer so statistični podatki o nasilju, ki jih zbirajo na policiji, centrih za socialno delo, zdravstvenih domovih ipd., vedno delni, saj se upoštevajo le uradne prijave nasilja. Dejstvo pa je, da veliko primerov ostaja neprijavljenih.

 

Najprej nekaj osnovnih informacij o oblikah nasilja nad starejšimi. Poznamo klasične oblike nasilja nad starejšimi, to so fizično nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje (npr. jemanje oz. kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisov, prisila k podpisu pogodbe, ipd.) in spolno nasilje (kakršna koli dejanja spolne narave s starejšo osebo, ki ne more dati privolitve takšnim dejanjem). Med specifične oblike nasilja nad starejšimi pa sodijo omejevanje gibanja, prisilno hranjenje, prisilno oblačenje in umivanje, zanemarjanje, preprečevanje osebnih stikov, preprečevanje opravljanja vsakodnevnih opravil in infantilizacija (vedenjski vzorec, pri katerem oseba s pozicije moči obravnava drugo osebo kot otroka). Nasilje se lahko pojavlja v različnih kontekstih oziroma okoljih, npr. v družinskih, intimnopartnerskih in sorodstvenih odnosih, v skrbstvenih odnosih (domovi za starejše, zavodi, bolnišnice) in v institucijah, s katerimi starejši komunicirajo ter urejajo svojo eksistenco oz. položaj in pravice [1]. Rezultati ene izmed zadnjih opravljenih raziskav o nasilju nad starejšimi iz leta 2015 (vzorec 220 starejših) [2] kažejo, da se sicer največ nasilja nad starejšimi dogaja v domačem okolju. To ni nič presenetljivega, saj tudi starejše raziskave ta podatek potrjujejo.

 

Kot vidimo, so razsežnosti nasilja nad starejšimi lahko zelo široke, omenjene oblike pa se v vsakdanjem življenju najpogosteje med seboj prepletajo. Nasilje v tretjem življenjskem obdobju, kot kažejo izsledki nekaterih raziskav (npr. Kopčavar Guček 2012, Habjanič in Lahe 2012, Primc in Lobnikar 2015) doživljajo tako starejše ženske kot starejši moški. Nedvomno. Ker pa je potrebno pojav nasilja razumeti tudi skozi zgodovinsko, družbeno in kulturno perspektivo, lahko poskusimo pojasniti, zakaj je tudi v starosti večja možnost, da so žrtve nasilja ravno ženske.

 

Generacije današnjih starejših so živele v precej patriarhalnih družbi. To pomeni, da so danes starejše ženske slabše izobražene kot moški in so tekom življenja opravljale več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela. Zelo prisotna je (bila) stereotipna predstava o »ženski« in »moški« vlogi v družbi – mesto ženske je predvsem v zasebni sferi, moškega pa v javni. Moški je bil vselej, tudi v okviru družine, v nadrejenem položaju. Kot piše Maca Jogan [3], je to »izhodišče, na osnovi katerega lahko iščemo odgovore za celo vrsto pojavov, ki smo jim priča tudi v sedanjosti; tudi nasilja v domačem okolju ni mogoče razumeti in pojasnjevati brez upoštevanja te zgodovinske dediščine.«

 

Posledice patriarhata se danes za ženske kažejo tudi v mizernih pokojninah – revščina pa je zagotovo močan dejavnik tveganja za nasilje. Tudi tiste ženske, ki so bile zaposlene, imajo danes večinoma nizke pokojnine, zaradi splošno nižjih plač za ženske, krajšega delovnega časa in »lukenj« odsotnosti zaradi skrbi za druge. Podatki UNDP 2018 kažejo, da je razlika v stopnjah tveganja revščine (STR) za moške in ženske (starejše od 65 let) v Sloveniji vsa leta med najvišjimi v EU. Leta 2010 smo bili v samem vrhu, 2018 pa so bile pred nami baltske države, Bolgarija in Romunija. Kot zapiše Valerija Korošec, nam podatki o številu ali deležu ljudi glede na mejo revščine kažejo učinkovitost pokojninskih in socialnih sistemov ter njihovo pravičnost glede (ne)enakosti rezultatov za moške in ženske [4].  

 

Starejše ženske (zlasti vdove) predstavljajo eno revnejših in najbolj družbeno izključenih kategorij prebivalstva v Evropi. Poleg zgoraj naštetih razlogov temu botrujejo tudi dejstva, da ženske na splošno živijo dlje kot moški, v starosti pogosteje živijo same in so pogosto (ekonomsko ali v smislu zdravstvene nege) odvisne od drugih ljudi.

 

Navkljub obstoječemu patriarhalnemu družbenemu redu pa je treba opozoriti, da so žrtve nasilja tudi (starejši) moški in na potrebo po proučevanju nasilja nad njimi. Stereotipi delujejo v obe smeri – tudi družbene predpostavke in predsodki o tem, kaj je zaželena »moškost«, so v veliki meri odgovorni za razsežnosti nasilja in za načine, na katere vidimo in se odzivamo (ali ne odzivamo) na moške žrtve nasilja. Moški pogosteje skrijejo svoje občutke in probleme pomanjšajo, jih »zapakirajo« v šalo, zaradi vsega tega pa redkeje poiščejo pomoč [1].

 

V nasilnih situacijah se starejši, tako ženske kot moški, težje branijo oziroma pobegnejo, ker so fizično in socialno šibkejši, obenem pa so do nasilja (pogosto) tudi manj kritični in ga redkeje prepoznavajo. »[…] In gotovo jih je strah, da bi zadnja leta preživeli sami, zato težko zberejo pogum, da bi ukrepali.« [1]. Obenem pa okolica starim, ki poročajo o nasilju, še vedno pogosto ne verjame in še več – povzročitelja_ico nasilja opravičuje. Kot specifiko nasilja nad in med starimi lahko izpostavimo to, da se poškodbe, nesreče, depresijo, zmedenost ipd., pogosto pripisuje zgolj posledicam starosti [1]. Žrtve nasilja pogosto spremljajo občutki krivde in sramu, kar jih prav tako ovira za izhod iz nasilnih odnosov. Pri starejših je pogosto prisotno močno opravičevanje povzročitelja_ico nasilja, še posebej, če so to njihovi otroci, partnerji ali sorodniki. Nemalokrat starejši krivdo za nasilje prevzamejo nase.

 

Na sistemski ravni nas v Sloveniji čaka še veliko dela. Med pomembnejšimi koraki je sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi, morda tudi vzpostavitev varnih hiš oz. namestitev za vse starejše, ki bi to potrebovali. Ključnega pomena je tudi vsesplošno ozaveščanje in izobraževanje o nasilju (nad vsemi družbenimi skupinami) ter prizadevanje za ničelno toleranco do nasilja. Na vseh ravneh življenja moramo sistematično reflektirati in aktivno delati na tem, da bodo pogoji izobraževanja, možnosti in pogoji dela, za vse (spole) enaki. Če potrdimo, da imamo danes ženske boljše možnosti za izobraževanje, kot so jih imele naše predhodnice, pa se številne vrzeli in dvojna merila še vedno kažejo na trgu dela oziroma v delovnem okolju, posledice tega pa čutijo ženske tudi v starosti. Če tega ne bomo odpravili, jih bomo čutile tudi me, čez nekaj desetletij.

 

Poziv: če ste žrtev nasilja ali pa veste, da se nasilje izvaja nad komerkoli, prosim, prijavite dogodek na policijo (113) ali njihov anonimni telefon (080 12 00). Pokličete lahko tudi center za socialno delo ali pa katerokoli od spodaj navedenih organizacij, kjer vam bodo z veseljem prisluhnili in pomagali:

 

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55
  • Društvo za nenasilno komunikacijo: 01 4344 822 ali 031 770 120
  • Zagovornica starejših (Teja Primc): 031 203 008
  • Čvekifon (brezplačni klepetalnik za starejše): 080 38 07

 


Viri:

[1] Gerdina, Otto idr. (2019). Starost ni za mevže: o nasilju med in nad starimi. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije.

[2] Primc, Teja in Lobnikar, Branko. (2019). Nasilje nad starejšimi v domovih za starejše in v domačem okolju. Kakovostna starost, 22 (1). Dostopno na: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=1912

[3] Jogan, Maca. (2019). Raznolikost nasilja nad starejšimi v zrahljanem androcentričnem družbenemu redu – sociološki vidik. V: Otto, Gerdina idr. Starost ni za mevže: o nasilju med in nad starimi. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije, str. 53–62.

[4] Korošec, Valerija. (2019). Ali so ženske v Sloveniji bolj revne, ker v politiki niso proporcionalno zastopane? V: Enako(pravno)st spolov na evropskem političnem parketu. Ljubljana: Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), str. 31–41. Dostopno na: http://ipes-si.org/raziskava-o-enakopravnosti-spolov-na-evropskem-politicnem-parketu-2/

 

Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik

 

Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija.