Slovenijo je, na veliko žalost, znova pretresel (še en) primer intimnopartnerskega umora ženske. Primeri takšnih umorov seveda niso specifika slovenske družbe, ampak so razsežnosti tega pojava globalne. V prispevku se bom osredotočila na pojasnjevanje intimnopartnerskih umorov žensk oziroma femicidov, ki imajo najpogosteje tudi dolgo zgodovino predhodnega intimnopartnerskega nasilja, s čimer želim aktivno prispevati k rušenju stereotipnih prepričanj, da so tovrstni umori posledica »izbruhov strasti in ljubosumja« ter »trenutkov besa«. 

 

V 70. letih prejšnjega stoletja so feministične teoretičarke (začenši s sociologinjo Diano Russell) začele opozarjati na potrebo po preučevanju umorov skozi perspektivo spola in hkrati na potrebo po posebnem poimenovanju umorov žensk. Prve analize so namreč pokazale, da je spol osnovni motiv za večinski delež prezgodnjih in nasilnih smrti žensk [1]. Diana Russell je zato s kolegicami in kolegi vpeljala pojem »femicid«, ki je danes eden od osnovnih pojmov za poimenovanje spolno zaznamovanih nasilnih smrti žensk. Pomembno je razumevanje, da pri femicidu »ne gre za produkt nekih nerazložljivih zločinov ampak gre za umore, ki so najekstremnejša oblika protiženskega terorja, zasnovanega na sovraštvu, preziru, užitku ali občutku posedovanje ženske.« [2] V kategorijo femicida pa sicer ne uvrščamo samo namerno povzročene nasilne smrti (uboj in umor) ampak tudi smrti, ki so (mogoče) nenačrtovane ampak se zgodijo zaradi katere izmed drugih oblik (spolnega) nasilja nad ženskami ter smrti, ki so povezane s kršenjem reproduktivnih pravic žensk (npr. prepovedi umetne prekinitve nosečnosti, zatekanje v tvegane nezakonite splave, pohabljanje ženskih genitalij, zgodnje praksa poročanja oz. otroške poroke ter prakse, povezane s preferiranjem moških potomcev zanemarjanje in stradanje dojenčic ter spolno selektivni splavi zarodkov ženskega spola). Gre za prakse, za katerimi po podatkih različnih organizacij, letno umre na tisoče žensk (WHO 2008, 2012; UNODC 2011; ACUNS 2014). [2]

 

Kot že napovedano, se bom v prispevku podrobneje osredotočila na intimnopartnerske umore žensk. Izpostavljena potreba po posebnem poimenovanju umorov žensk nikakor ne pomeni, da so ti umori pomembnejši ali da so ženske pogosteje umorjene kot moški – proporcionalno gledano, je zagotovo umorjenih več moških kot žensk, vendar so moški redko oziroma redkeje tarče nasilja zaradi lastnega spola [2]. Statistični podatki v Sloveniji (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 2018) ter mednarodna poročila o nasilju in kriminaliteti (WHO 2002, UNODC 2011) namreč kažejo, da so moški najpogosteje žrtve nasilja, ki se zgodi zunaj doma ter s strani oseb, ki so npr. sorodniki v drugi vrsti, znanci ali nepoznane osebe, praviloma pa so istega spola [2].

 

V primerih intimnopartnerskega nasilja, ki se končajo z umorom, so v večini primerov ubite ženske s strani zdajšnjih ali bivših partnerjev, redkeje pa so ženske tiste, ki ubijejo (nasilnega) partnerja. Analize umorov, kjer ženske ubijejo svojega moškega partnerja kažejo, da je bilo 70 % žensk pred tem žrtev partnerjevega dolgotrajnega in hudega nasilja. Zlorabe in nasilje s strani partnerja lahko torej povečajo možnost delinkventnega ravnanja. Poleg tega pa je tudi nasilje v družini pomemben dejavnik tveganja, ki povzroča različne posledice, splet le-teh in različnih drugih okoliščin pa je tisti, ki (lahko) žrtev pahne v kriminaliteto [3].

 

Intimnopartnerski umori so, kot že nakazano, najpogostejši tip umorov žensk na globalni ravni [2]. Po podatkih opravljenih raziskav (Voglar 1997, Sterle 1999 in Podreka 2017) ter podatkih ministrstva za zunanje zadeve (obdobje 2000–2013) lahko zelo podobno trdimo tudi za slovenski prostor (med žrtvami intimnopartnerskih umorov prevladujejo osebe ženskega spola in sicer nekaj več kot 70 %, žrtev moškega spola pa nekaj manj kot 30  %) [1].

 

Če izpostavim le nekaj ključnih ugotovitev pionirske raziskave intimnopartnerskih umorov žensk v Sloveniji [1]: v 21 od 24 analiziranih primerov so imeli pari zgodovino intimnopartnerskega nasilja oz. »intimnopartnerskega terorizma«, kjer je šlo za preplet različnih oblik nasilja; femicidi se zelo redko zgodijo nepričakovano in v nekem afektu besa ali jeze, brez znakov ljubosumja, groženj, zalezovanja ipd.; v 19 od 24 primerov so partnerji svojim partnerkam že grozili s smrtjo pred končnim dejanjem; po koncu zveze so v 15 od 24 primerov žrtev zalezovali in/ali nadlegovali na različne načine; v 21 od 24 primerov so ugotovili, da je bilo dejanje umora zavestno in predvideno itd. Če razumemo (predhodno) intimnopartnersko nasilje kot osnovni dejavnik tveganja za intimnopartnerski umor, to absolutno ruši utrjena stereotipna prepričanja, da so tovrstni umori nekakšni osamljeni dogodki ali nesreče, ki se zgodijo nepričakovano zaradi »trenutnega besa« ali »izbruha strasti« pri sicer nenasilnih, prijaznih in ljubečih moških. V takšnih primerih gre torej za končni akt, v že predhodnem in dolgotrajnem nasilju v intimnopartnerskem odnosu [4]. Rada pa bi izpostavila še en aspekt analiziranih intimnopartnerskih umorov žensk in sicer, da je v 19 od 24 primerov mogoče trditi, da je moški storilec uporabil ekstremno nasilje. Avtorica raziskave pojasnjuje, da “[v] primerih intimnopartnerskih umorov in poskusov umora žensk so storilci za izvedbo kaznivega dejanja uporabili zelo različne predmete. Najpogostejše uporabljeno orožje je bil kuhinjski nož, drugo najpogostejše pa strelno orožje. Med uporabljenim orožjem so še kuhinjska deska, gasilni aparat, sekira, srp, betonsko zidarsko sidro, verižica itd.” [4].

 

V zadnjem času Slovenijo močno pretresa ne samo porast primerov intimnopartnerskih umorov ampak tudi, kot je v nedavnem intervjuju povedala sociologinja dr. Podreka, iz »vidika okrutnosti«. [5] Spomnimo: marec 2021 –  v Grosupljem moški zaduši svojo 36-letno partnerko;  februar 2021  –   moški v Slovenski Bistrici umori 76-letno žensko; januar 2021 – v Kamniku moški zabode svojo 34-letno partnerko  (s katero sta bila v ločitvenem postopku); december2020 – v Gerečji vasi moški umori 58-letno žensko, 61-letnega moškega in svojo 35-letno partnerko; november 2020– 22-letnik v Jančah (Ljubljana) umori 26-letno žensko, 56-letno žensko in 60-letnega moškega; november 2020 – v Kopru moški umori svojo 49-letno partnerko; avgust 2020 – v Grosuplju moški polije 44-letno partnerko z vnetljivo tekočino in jo zažge;  januar 2020 – v Grosupljem moški umori svojo 27-letno visoko nosečo partnerko,… Primerov je še mnogo več.

 

Kot družba se soočamo z več kot očitno resnim problemom. Ozaveščanje in izobraževanje o nasilju in njegovih posledicah sta ključni prav na vseh ravneh našega življenja in za vse ljudi, ne glede na spol, starost, razred, narod, spolno usmerjenost in podobno. Absolutno je ob primerih nasilja pomembno takojšnje ukrepanje policije in centrov za socialno delo, ki so žrtve dolžni zaščititi. Če ste žrtev nasilja ali pa veste, da se nasilje dogaja, se obrnite na pristojne institucije (policija, CSD) in nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, slednjim se je ravno ta mesec pridružil tudi naš inštitut, ki v sklopu projekta Na varnem si, vsem žrtvam nasilja nudi različne oblike brezplačnega, anonimnega in varnega psiho-socialnega svetovanja ter podpore (Več o projektu si lahko preberete na: https://na-varnem.si).

 


 

[1] Podreka, Jasna in Antić Gaber, Milica. (2019). Femicid: pomen poimenovanja pri preučevanju nasilnih smrti žensk. Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia, 29 (1), str. 1–14.

[2] Podreka, Jasna. (2017). Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

[3] Filipčič, Katja. (2018). Intimnopartnersko nasilje kot dejavnik ženske kriminalitete. V: Ženske in kriminaliteta: značilnost ženske kriminalitete in družbeno odzivanje nanjo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

[4] Podreka, Jasna. (2014). Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 65 (1), str. 60–73.

[5] https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/5ff9b9ecc8526/sociologinja-jasna-podreka-stopnja-okrutnosti-se-je-povecala-to-je-tisto-kar-me-najbolj-skrbi

 

Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik

Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija.