V zadnjih desetih dneh so v Sloveniji tri ženske izgubile življenje, ker so se tako odločili moški, njihovi partnerji in otroci, ki so jih umorili. Samo v tem letu je bilo takšnih umorov že 5. Nismo priča družinskim tragedijam, konfliktom, presenetljivo šokantnim dogodkom, ki vznemirjajo sosede – priča smo umorom žensk, ki so posledica nasilja, ki se je stopnjevalo. Nasilja nad ženskami, ki ne samo, da bi ga lahko, temveč bi ga kot družba morali preprečiti.

 

Nekaj dni nazaj smo obeleževali 8. marec, svetovni dan žensk, ob čemer se nam sploh ni zdelo pretirano nenavadno, da v našem svetu takšen praznik mnogi označijo za dan, ki ga ne potrebujemo (več). Če smo do sedaj ženske stoično trpele tradicionalno (in seveda ne zgolj slovensko) težavo z razumevanjem in doživljanjem tega dne, je ob letu v pandemiji, vstopu v recesijo, v družbi z že tako normaliziranim nasiljem nad ženskami in v skupnosti s takim porastom umorov žensk, naravnost žaljivo vse kar smo morale brati pretekli teden.

 

Lepo je biti ženska, sem kraljica svojega življenja, potrebujem kralja, da me ustoliči in osmisli moje bivanje v skladu s svojimi potrebami. Tako sem nežna, da mi nič ni težko, tako sem krhka, a kaj vse prenašam. Kaj bi si lahko privoščila na ta dan – trgovci ponujajo popuste za kaj butičnega za mojega dojenčka, kaj novega za čiščenje, pranje in likanje ali pa instant tečaj ličenja, da bom bolj privlačna tistim, ki si me ogledujejo?

 

To je ženskam dovoljeno napraviti zase. Ni pa jim dovoljeno tarnati, da so utrujene od nošenja bremen neštetih javnih storitev, ki so jih v šolanju in učenju od doma, spet prevzele nase. Ni nam dovoljeno živeti v družbi, ki nasilja nad nami ne tolerira. Ni nam dovoljeno hoditi po ulicah ponoči in podnevi, brez da ne bi pospešile koraka, kadar se približamo skupini moških, brez da ne bi poklicale prijateljice, da ostane z nami na liniji, tako za vsak slučaj, dokler ne pridemo domov. Ob tem moramo paziti kako hodimo, da ne bi kdo (spet) razumel, da karkoli izzivamo ali koga napeljujemo k spolnemu napadu na nas. Ni nam dovoljeno živeti nekje, kjer bi obstajali protokoli in ukrepi, ki bi kaznovali vsakega ki bi nas nadlegoval, ali pa da bi živele nekje, kjer bi bilo vsem jasno, da moramo v vsak spolni odnos privoliti tudi me.

 

Sploh nam ni dovoljeno, da se izpostavimo in povemo kaj drugega od tega kako nam je uspelo malo delati in na prvo mesto postaviti največ vredno družino, kako je naš partner napreden in pomaga z otroki, kdaj skuha kaj dobrega, kako nam ni nič težko narediti za nikogar, zato smo se rodile, da služimo. Super ženska, uživaj v nagradi in služi svoj denar (še vedno manj od moškega), za kazen pa boš trpela večno slabo vest zaradi vsake lastne odločitve, to je kazen tvojega izleta v svobodo.

 

Kaj odgovorijo tistim, ki pravimo, da pri nas ženska ni človek, da je v družbi percipirana kot manj vredna je od moškega? Povedo nam, da smo grde, da nas nihče ne mara, da nimamo partnerja in da smo zato takšne. Res je krasno biti ženska, ko v svojem najbližjem krogu ne najdeš človeka, ki bi mu zaupala o nasilju, ki se izvaja nad tabo. Res nas imajo radi, nas nežnejše polovice, ko je na nas vsa odgovornost za vzgojo in družino in srečo in nesrečo in konflikte. Res je krasno biti ženska, ko gledaš kako tonemo v brezno popolnega normaliziranja nasilja nad nami, ko vidimo kakšno ceno bomo plačale za to epidemijo in za stiske, ki so nastale in čutiš, da ti nihče ne bo pomagal, da ti nihče ne bo verjel, da nikogar ni na tvoji strani.

 

Saj veste, kajne, da imamo na podlagi stoletnih bojev, zdaj nekaj desetletij možnost (pa še to ne vse ženske na vseh delih sveta) uživati v nečem čemur pravimo enakopravnost. To pa ne pomeni še dejanskih enakih možnosti uživanja pravic. Niti še zdaleč ne pomeni, da bivamo v enakosti – pa vseeno lahko slišimo, da smo postale preveč zahtevne, preveč si upamo, preglasne smo, da imamo preveč pravic, da bi bolje če ne bi imele volilne pravice, da bi bilo bolje, če ne bi zasedale izpostavljenih mest v politiki in gospodarstvu, ampak bi šle v prisilno karanteno suženjstva in prostituiranja za katero nas učijo reči, da je prostovoljna, del naše narave. Nam ni dovoljeno, da bi iskreno govorile o tem kaj pomeni biti ženska in s čim se moraš zato boriti. To naj bi bila namreč sramota, me moramo pa le paziti in izbirati besede.

 

Hvala vsem stvarnikom takega kraljestva, hvala za rože!

 

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.