#3ŠPEHBOMBE in ti

 

Refleksija na roman avtorice #3ŠPEHBOMBE, ki ga je napisala Clementine Beauvais.

Izšel je leta 2019 pri Založbi Mladinska knjiga.

 

 

 

Evo, rezultati so na facebooku: bronasta špehbomba.
Ne gre mi v glavo. Dve leti zapored so me izglasovali za zlato špehbombo in mislila sem, da imam to krono prilimano na glavo. Napaka.
Pogledala sem, katera je slovila zmago. Nove je, v prvem B gimnazije, ne poznam je. Ime ji je Astrid Blomvall. Plave lase ima, vsa mozoljasta je in tako škili, da se vidi samo pol leve punčice, drugo polovico pa zmeraj zakriva veka. Odločitev žirije je razumljiva.
Naslov srebrne špehbombe je odnesla neka tamala, sedmarka, Hakima Idriss. Res je, da je tudi ona blazno grda, črne brke ima in trojen podbradek in zgleda kot kakšna ščuka.

 

Vsakoletno najstniško internetno tekmovanje, na katerem lahko mladi na Facebooku glasujejo za t. i. špehbombo leta, v nesreči uvrstitve na prva tri mesta poveže tri dekleta – Mireille, Astrid in Hakimo, stara med 12 in 15 let. Medtem, ko se z barbarskim norčevanjem, zmerjanjem in poniževanjem vrstnikov vsaka izmed njih spopade na drugačen, svojstven način, se med seboj povežejo. Njihovi različni interesi, izvirajoči iz strahov in frustracij, pa se naključno zlijejo v en skupni cilj – obiskale bodo letno proslavo francoskega državnega praznika v Parizu in naenkrat prišle do dna krivici, ki naj bi se  dogodila bratu Hakime, Mireille omogočile, da spozna svojega biološkega očeta (ki je po spletu okoliščin mož predsednice države), Astrid pa, da se spozna s svojo najljubšo glasbeno skupino, katere pesmi so ji pomagale prebroditi zaničevanje s strani vrstnikov.

 

»Preljubi špehbombici, mati mi je dala svetovno idejo. Gremo z biciklom, se dobimo v soboto ob 13.14 v moji garaži.« Tako se glasi sporočilo Mireille drugima dekletoma, ki predstavlja začetek njihovih dolgih priprav na pot ter še daljše poti odkrivanja samih sebe. S kančkom samo-ironije se odločijo, da bodo svojo pot financirale s prodajo klobas, kot mladoletne pa jih bo spremljal Hakimin starejši brat Kader.

 

Avtorica nas skozi vrtoglavi svet najstnic in odraščanja, osoljen s pravo mero nabritih jezikov, prepletenih z mladostniško zatreskanostjo, s kolesi in prikolico za prodajo klobas popelje čez francosko podeželje in predmestje, vse do Pariza. Pri tem se protagonistke spotoma spoznavajo s sodobno družbo, ujeto v stereotipe in pričakovanja od deklet, vezana predvsem na njihov videz. Skozi dobro ponazorjen preplet realnega življenja in življenja, prikazanega v medijih in na socialnih omrežjih vplivnih posameznikov in posameznic, so žrtve mnogoterih kritik – pa ne samo s strani vrstnikov, temveč tudi s strani odraslih. Žaljivke, s katerimi jih obkladajo, se pojavljajo v obliki grobih komentarjev ter premetenih naslovov medijskih člankov, v katerih novinarke in novinarji ostalim ženskam vztrajno ponujajo nasvete kaj storiti, da ne bodo slučajno kadarkoli tudi one izgledale kot špehbombe.

 

»Ne razumem, zakaj ste si vbile v glavo, da boste posvojile to ‘špehbombo’!« je ogorčena mami. »Grozna beseda je.«
»Pa bomo naredile, da bo lepa, boš videla. Oziroma, v najslabšem primeru, da bo močna.«

 

Vsej negativnosti navkljub, smo tekom razvoja dogodkov priča tudi nekaterim pomembnim miselnim prebojem najstnic, ki nam med drugim na več mestih ponudijo tudi uvid v medgeneracijski prepad feministične misli. Kljub temu, da Mireille na neki točki feminizem označi kot hujšega od vsega kar je prepovedano, pa dejanja mladih protagonistk jasno kažejo na njihovo opolnomočenost. K temu nas bralce in bralke sprva popelje tiha primerjava med odzivom na norčevanje in poniževanje francoskih žensk po drugi svetovni vojni, ki so jih povezovali z nemškimi moškimi, ter odziv na žaljivke treh mladih Francozinj. Medtem, ko so ženske po drugi svetovni vojni obrili in jih zasmehovali ter so se zaradi tega skrivale, dokler jim niso lasje zrasli nazaj, nato pa zbežale daleč od njim poznanega sveta, pa je pri Astrid, Hakimi in Mireille mogoče opaziti, da se z zasmehovanjem njihovega telesa in izgleda spopadajo veliko bolj frontalno – na neki točki se celo odločijo posvojiti izraz špehbombe in ga celo obrniti sebi v prid.

 

Medijska pozornost pa najstnicam prinaša tudi izredno pozitivne izkušnje. Ne samo, da služi kot potrditev, da je spletno tekmovanje za največjo špehbombo leta izprijeno in nizkotno, saj Maloja (organizatorja slednjega) označijo kot »malega kolovodjo iz vrst provincilane buržoazije, klavrn dedič celih generacij mačov, prepričanih v svojo pravico do komentiranja, ocenjevanja, kategoriziranja ženskih teles in obrazov, ki se znajdejo na njihovem ‘teritoriju’«, temveč protagonistkam ponudi tudi osmišljenje njihovega popotovanja drugačne vrste. Na poti se namreč srečajo tudi s feministično blogerko Simone de Gouges, katere ime je avtorica spretno sestavila iz dveh pomembnih francoskih feminističnih mislic Simone de Beauvoir in Olympe de Gouges, ki v njih vidi bistvo opolnomočenja, za katerega si prizadeva tudi sama, tj. da se mladostnic ne bi presojalo po njihovem videzu in, da bi bil šport tudi pri ženskah razumljen kot sredstvo za preseganje lastnih omejitev in ne zgolj kot način hujšanja. Z njeno pomočjo dekleta prav tako razbijejo svojo naivno predstavo o tem, da naj bi imele vse eministke kratke, ‘fantovske’ frizure.

 

Z vsako naslednjo izkušnjo deklet njihov skupni cilj po vdoru in razdoru letne proslave državnega praznika v prestolnici bledi. K temu še posebej prispeva uradno povabilo na dotični dogodek, ki ga tekom svojega kolesarjenja do prestolnice prejmejo s strani predsednice države. Tako se trojica razočaranih in nesamozavestnih najstnic, osamljenih in ujetih v družbeno-narekovanih izkrivljenih ter škodoželjnih podobah samih sebe, tekom popotovanja razvija – spoznavajo druga drugo in s tem same sebe. In na proslavi, ki naj bi predstavljala kulminacijo njihovega razočaranja, se pokažejo v popolnoma novi, zrelejši in bolj samozavestni podobi. Mireille tako na primer svojemu biološkemu očetu ne razkrije svoje identitete, s čimer se potihoma pokloni maminemu partnerju, ki je celo življenje skrbel zanjo. Proslava dekletom več ne predstavlja ultimativnega izraza njihovega nezadovoljstva s samimi s sabo, ki se prevaja neposredno v nezadovoljstvo z družbo, ki jih obdaja (in obratno), temveč postane zgolj ena izmed postojank njihovega popotovanja na poti odkrivanja samih sebe.

 

Iz Pariza se tako vrnejo mlada dekleta, polna entuziazma in volje do življenja. Prijateljice, ki jih je združila nesreča, iz njihove poveznosti pa je vzklila pristna vez. Ena drugo napajajo s samozavestjo in pogumom in se skupaj namenjajo novim dogodivščinam naproti.

 

»V mislih si jih [konje] lahko narišem,« je zamrmrala Hakima. »V mislih vidim tiste, ki so prišli do roba in so bili prisiljeni skočiti…«
Zamižim, da bi jih videla tudi jaz.
»In med to množico,« je nadaljevala Hakima z gkasom, ki je bil samo še šepet, »vidim take, ki so med padanjem s svojimi velikimi nogami brcali, kot da vrtijo pedala, brcali so in brcali in brcali, dokler niso sprevideli, da so jim pognala krila in da lahko odletijo.«

 

S knjigo #3ŠPEHBOMBE nas avtorica opozori na neopisljivo potrebo po ženskem opolnomočenju na področju sprejemanja svojega telesa in sebe. Skozi realni prikaz odraščanja mladih deklet predstavi vpliv mladostniških vrstnikov in odraslih na samopodobo razvijajočih se, odraščajočih mladih deklet. In prav tukaj se pričneta in končata tudi tvoja in moja dolžnost družbi, katere del sva. Pri spodbujanju mladih žensk, da se same sebi dovolijo imeti rade točno takšne kot so, brez da pri tem čutijo težo bremena družbenih spon. Pri preseganju vsakršnih pričakovanj, vezanih na videz posameznic. Predvsem pa pri prizadevanju za svet, v katerem bo vladala ničelna stopnja tolerance do zbadanja, žaljenja, poniževanja ali zaničevanja deklet in žensk. In svet, ki bo premogel več kot dovolj prostora za ženske in moške vseh velikosti in oblik ter varno okolje za izražanje njihovega polnega potenciala. 

 

 

O avtorici: Kaja Primorac

Kaja Primorac je magistra človekovih pravic in demokratizacije. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Nacionalnega strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je v letu 2018 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).