Prejšnji teden, 8. aprila, smo obeleževali Svetovni dan Romov. V slovenskem javnem diskurzu o Romih in Rominjah ne slišimo prav veliko. Precej malo vemo o njihovi kulturi, njihovem vsakdanjem življenju in o položaju moških in žensk v romski skupnosti ter zunaj nje. Manko lahko zaznamo tudi na področju znanstvenega in strokovnega raziskovanja. Danes se v Sloveniji večina Rominj in Romov še vedno srečuje s številnimi ovirami na področju izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve ter dostopa do socialnih in zdravstvenih storitev. K temu pripomore institucionalni rasizem, ki ga prej omenjeni molk pogosto tudi vzdržuje [1]. Poleg tega pa se ženske, predvsem mlada dekleta v romski skupnosti, še dodatno srečujejo z nekaterimi pričakovanji in normami, ki so najpogosteje v skladu s tradicionalnimi spolnimi vlogami. V  prispevku  se bom zato osredotočila na položaj in vlogo romskih žensk in deklet v Sloveniji, ki so nemalokrat nevidne in neslišane.

 

Romska skupnost v Sloveniji ni homogena, kot ni homogeno niti večinsko prebivalstvo. Slovenske Rominje in Romi večinoma živijo v Prekmurju, Beli Krajini, Ljubljani, Mariboru ter na Dolenjskem. Kljub številnim razlikam med njimi (npr. možnost in dostop do izobraževanja, kraj bivanja, družinsko okolje, različne izkušnje s partnerstvom) bi lahko rekli, da je vendarle njihova skupna značilnost transgeneracijska revščina, ki se pregovorno spreminja v »kulturo revščine« [2]. K temu prispeva (tudi) nizka splošna izobrazbena raven, nepismenost (posebej pri starejših generacijah), neinformiranost, neozaveščenost, nevključenost v družbena dogajanja in širša socialna izključenost, brezposelnost itd. [3].

 

Tudi med romskimi ženskami obstajajo določene razlike, ki temeljijo na njihovem družinskem izvoru, tradicijah, stopnji socializacije in vključenosti v širše, »neromsko« okolje. Položaj žensk oziroma deklet v romskih skupnostih je različen in ga ne gre posploševati; dejstvo pa je, da imajo v močno patriarhalnih okoljih deklice (za razliko od dečkov) pogosteje nižji socialni položaj in so manj zaželene (npr. dekleta morajo že zgodaj prevzeti gospodinjske in skrbstvene obveznosti odraslih; deklica in mama spita na tleh, oče in sin pa na postelji; ob ločitvi lahko deček ostane pri očetu, mama pa lahko prevzame skrb le za hčer ipd.) [4].

 

V številnih romskih družinah se še vedno ohranjajo škodljive socialne norme, med njimi so najbolj vidne zgodnje »poroke« mladoletnih deklic. Sociologinja Darja Zaviršek [4] piše, da nekatere romske deklice živijo t. i. »v poroko usmerjeno otroštvo« in so izpostavljene subtilnemu sporočilu, da se morajo poročiti čim mlajše. Ob tem dekleta pogosto doživljajo tudi spolno nasilje, saj morajo, če jih »poročijo«, imeti spolne odnose in nemalokrat že kot mladoletne tudi zanosijo [4]. V eni izmed romski skupnosti, imenovani »Travellers«, mora biti ženska ob poroki devica. Značilno je, da jih starejše poročene romske ženske pred poroko pregledajo. Omenjeno nazorno ilustrira tudi pričevanje mlajše Rominje:

 

»Ko sem prišla k njemu v barakarsko naselje v Sloveniji, sem bila šokirana nad slabo infrastrukturo, nad barako, nisem si predstavljala, kako bom tukaj lahko živela. Moj prihod je pričakalo veliko ljudi. Vsi so me pozdravljali. K meni je pristopila teta mojega bodočega moža in mi povedala, da naj grem z njo v kopalnico. V kopalnici so me čakale odrasle ženske. Slekle so me, me mirile, da naj se ne bojim in mi pregledale golo telo. Odpeljale so me v spalnico, kjer me je že čakal on. Imela sva spolne odnose in jaz sem zakrvavela. Potem še nekaj dni nisem mogla normalno hoditi, ker me je vse bolelo. Bila sem stara petnajst let in moje telo ni bilo razvito. Nisem vedela, da je to del poroke.« [6]

 

Do podobnih ugotovitev je v svojih raziskavi prišla tudi Melisa Baranja [2], kjer so njene sogovornice izpostavile, da se od ženske pričakuje, da bo ob poroki devica najpogosteje pa naj bi se s takšno zahtevo srečevale ženske iz muslimanske skupnosti oziroma priseljene ženske z Balkana. Težko pa bi posplošili, da je takšna zahteva »univerzalna«, saj so intervjuvanke iz Prekmurja in ruralnega območja v osrednji Sloveniji izpostavile, da tega niso doživljale. Nedolžnost deklet je v romski skupnosti razumljena kot del družinskega ugleda. Odrasli mlada dekleta v nekaterih družinah nadzorujejo s prepovedmi, ki so povezane tudi s šolo, ter jih tako nadzorujejo, da ostanejo »nedolžne« (npr. ne smejo vaditi gimnastike, sodelovati v zunajšolskih dejavnostih, se udeležiti večdnevnih šolskih ekskurzij) [4].

 

Zgodnje poroke naj bi mladoletne deklice varovale pred revščino in nasiljem moških, včasih pa tudi pred revščino celotne družine (saj gre pri porokah tudi za ekonomski interes, da se deklico »dobro« poroči v zameno za kupnino). Pogosto so takšne poroke tudi oblika discipliniranja in kaznovanja za »neprimerno vedenje«. Mlada dekleta zato včasih ne smejo nadaljevati srednješolskega izobraževanja (npr. ne smejo v srednjo šolo, ki je v mestu šolanje v mestu bi lahko kvarilo njeno obnašanje, lahko bi jo nekdo zlorabil in je potem ne bi nihče želel poročiti). S poroko in nosečnostjo se marsikatero dekle oddalji od sovrstnikov izven družinskega okolja, hkrati pa jih nizka izobrazba naredi še bolj socialno in ekonomsko odvisne od odraslih  moških [4].

 

Leta 2013 je bila na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo opravljena raziskava o pojavu prisilnih porok romskih deklic v Sloveniji. Podatke so pridobili iz centrov za socialno delo (CSD) ter drugih organizacij, ki se ukvarjajo s to družbeno skupino. Za komentar in oceno so prosili tudi vse osnovne in srednje šole v Sloveniji. Po oceni CSD je problematika srednje razširjena (okrog sto primerov), medtem ko so druge organizacije poročale, da je ta precej razširjena (več sto primerov). V povprečju pa so se vsi strinjali, da je problematika obsežnejša od znanega števila uradnih prijav (žal pogosto tovrstne informacije ne pridejo do pristojnih institucij oziroma pridejo veliko kasneje) [5]. Podatki CSD Novo Mesto kažejo, da se pred dopolnjenim 18. letom starosti na tem območju poroči 90 % romskih deklet in 60 % dečkov [6].

 

Slovenija je edina država na svetu, ki je sprejela in uveljavila poseben zakon za urejanje položaja Rominj in Romov, a kljub temu ostajajo tudi pri nas ena izmed bolj diskriminiranih družbenih skupin. Pri ženskah gre še dodatno za presek etnične pripadnosti (rasizma) in spola (seksizma), ki sta pogosto razloga za zatiranje njihovih pravic in enakih možnosti. Poleg obstoječih strukturnih preprek pa lahko na slabši položaj, še posebej mladih deklet, vplivajo tudi škodljive norme, pričakovanja in pritiski s strani njihovih družin. Zato lahko govorimo o diskriminaciji romskih žensk tako v javni kot tudi v zasebni sferi. V slovenskem prostoru bomo morali vzpostaviti več podpornih mehanizmov vsem, ki se s takšno diskriminacijo srečujejo in jim ponuditi zanesljivo pomoč. Hkrati pa bi morali vpeljati tudi sistematično izobraževanje strokovnih delavk in delavcev v pristojnih institucijah ter ozaveščati širšo javnost o romski skupnosti in si tako prizadevati za solidarno sobivanje.

 

Ob koncu prispevka pa vas skozi virtualno razstavo fotografinje Jasmine Vidmar vabim še k nadaljnjemu raziskovanju o romski skupnosti. Jasmina Vidmar je v sklopu svojega projekta z naslovom »Kliči me po imenu«, s portreti mladih Rominj in Romov prepustila glas, »da pripo-vedujejo o svojih sanjah, hrepenenjih in željah.«

 

(na: https://jasminavidmar.myportfolio.com/klici-me-po-imenu).


 

Uporabljeni viri in literatura:

[1] Zaviršek, Darja. (2010). Etnizacija in patologizacija Romov in romskih skupnosti: socialno-antropološki in socialnodelovni teoretski konc epti. Socialno delo, 49 (2–3), str. 85–97.

[2] Baranja, Melisa. (2017). Položaj slovenskih romskih mater v romski skupnosti in zunaj nje. Socialno delo, 56 (2), str. 99–110.

[3] Šelb, Jožica. (2009). Ocena rabe zdravstvenih storitev v populaciji romskih žensk in otrok v Sloveniji – prispevek k zmanjševanju neenakosti v zdravju. Murska Sobota: Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota.

[4] Zaviršek, Darja. (2020). Škodljive družbene posledice mladoletnik porok med Romi v Sloveniji. Dostopno na: https://www.alternator.science/sl/daljse/skodljive-druzbene-posledice-mladoletnih-porok-med-romi-v-sloveniji/

[5] Narat, Tamara idr. (2014). Prisilne poroke romskih deklic – končno poročilo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Dostopno na: https://www.irssv.si/upload2/Prisilne%20poroke%20romskih%20deklic.pdf

[6] Zaviršek, Darja. (2019). Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom. Ljubljana: Društvo Mozaik – društvo otrok. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-X9LIMKMB

 

 

Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik

Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija.