Refleksija na roman Elene Ferrante Zlagano življenje odraslih (Cankarjeva založba, 2021)

»Skratka, kaj se je dogajalo v svetu odraslih, v glavah sicer razumnih ljudi, v njihovih telesih, ki so prekipevala od znanja? Kaj se je zgodilo, da so se spustili na raven najbolj potuhnjenih živali, še slabših od plezalcev«?

Tudi najnovejša zgodba iz Neaplja že od prve strani intenzivno potiska širine opazovanja, razumevanja in obvladovanja naših življenj. Težke besede, ki se izrečejo za mizo ugledne družine in prizadenejo gimnazijko Giovanno, ki ji je bržkone (skoraj) usojeno, da postane nekaj več in se tako od neapeljskega dna oddalji še bolj, bi se pač lahko izrekle tudi pri nas ali vas doma: »Dve leti, preden naju je zapustil, je oče mami rekel, da sem zelo grda.« Kot nam pokažejo nadaljnje vrstice, skozi katere spremljamo tako vstop Gianne v svet odraslih kot tudi laži, manipulacije, zablode, iluzije in hinavščino, ki ta svet prevevajo, se je oče v hčeri samo ustrašil potez svoje sestre Vittorie s katero se že leta ni razumel – in kot je v navadi v svetu odraslih – glede tega nič ukrenil.

Svet odraslih, o katerem beremo v romanu, nima izrazitih negativcev in angelskih pojavov dobrote ter pravičnosti, vsi junaki so resnični, kot jaz in kot vi – polni vsega kar prinesejo pričakovanja, razočaranja in neizpolnjene želje. Zgodbo bi bilo koristno razumeti tudi kot poziv odraslim, da se zavedamo svoje odgovornosti,  ko kreiramo svet v katerega vstopajo naši otroci. 

Ko Gianna odrašča začne na svet gledati drugače, opazi stvari, ki jih prej ni ali pa se je pred njimi celo uspešno skrivala. Ko se kar naenkrat skupaj s prijateljicama Angelo in Ido znajdejo sredi ljubezenskega pravokotnika med obema paroma njihovih staršev, se je Gianna primorana – ob dejanskem pojavu problemov odraslih – bolj odraslo obnašati. Zateče se k lažem, čudežem in molitvi, ki veljajo za koristno coklo ob soočanju s stvarmi, na katere nimamo vpliva. »V tistem obdobju sta se laganje in molitev trdno usidrala v moj vsakdan in znova sta mi bila v veliko pomoč. Lagala sem večinoma sama sebi. Bila sem nesrečna, v šoli in doma sem pretirano hlinila veselje. Zjutraj sem opazovala mamin obraz z vse bolj zabrisanimi potezami, z rdečino okrog nosu, iznakažen od potrtosti, in ji vedro zatrjevala: Kako si lepa danes. Očeta pa – ki je kar na lepem nehal študirati že navsezgodaj zjutraj in je bil že takoj pripravljen na odhod ali pa se je zvečer vračal ves bled in z ugaslimi očmi – sem kar naprej prosila za pomoč pri domačih nalogah, čeprav niso bile zapletene, kakor ne bi bilo jasno, da je z mislimi drugje in ne kaže nikakršnega zanimanja za to, da bi mi pomagal. Hkrati sem se, čeprav še vedno nisem verjela v Boga, posvečala molitvi kakor zagreta vernica. Bog, sem ga rotila, naredi, da sta se moj oče in Mariano res sprla zaradi marksizma ali konca zgodovine, poskrbi, da se to ni zgodilo zato, ker je Vittoria poklicala očeta in mu izčvekala, kar sem ji povedala. Sprva se mi je zdelo, da me Gospod še zmeraj posluša.«

Večina odraslih v romanu si izmenjuje lastništvo nad zapestnico, ki postane nekakšen simbol najvišje ljubezni, čeravno je v svet teh odraslih, prišla tako, da jo je Enzo ukradel svoji umirajoči tašči in jo podaril mami svoje ljubice – Vittorie, Giovannine tete: »Kakšno moč imajo moški, celo najbolj zanikrni, celo nad najbolj pogumnimi in surovimi ženskami, kot je moja teta.« Kakšna merila smo postavili za ljubezen, za strast, za prijateljstvo? S čem vse starši svoje otroke obtežijo, da je slednjim v svetu odraslih še težje – Gianna, ki je, po vsej družinski drama padla letnik in tako na nek način povezala odtujena starša: »Te je očka prosil, da jima ne poveva?« Ni mi odgovorila, sklonila se je nad delo, zdela se mi je še bolj mršava. Spoznala sem, da se sramujeta mojega neuspeha, morda je bilo to čustvo še edino, kar sta imela skupnega.

Partnerski in družinski odnosi, ki jih med seboj ustvarjajo odrasli pa seveda vplivajo tudi na pričakovanja in odločitve bodočih odraslih, ki z velikimi očmi pogledujejo okoli sebe. Je tu moč najti razloge za jezo staršev, kadar pri otrocih opazijo ponavljanje lastnih napak, čeprav so jih v to napačnost vzgojili, ob tem pa jih niso opremili s spodbudo preseganja individualnih vzorcev žalosti in razočaranja? Ko se Giovanna, Ida in Angela pogovarjajo o fantih si pravijo: »Ni res,« je izbruhnila Angela, »Tonino me poljublja.« Užalilo me je, da dvomi o mojih besedah. »Tonino te poljublja, a s tabo ne počne nič drugega.« »Ni res.« »No, da slišimo: kaj počneš s Toninom?« Zamrmrala je: »Zelo je veren, spoštuje me.« »Vidiš? Zakaj neki imaš fanta, če te spoštuje?« Molčala je, zmajala z glavo, za hip jo je premagala nepotrpežljivost: »Imam ga, ker me ima rad. Mogoče pa tebe nihče ne mara. Še letnika nisi izdelala.« Od odraščanja ki pomeni tudi refleksijo vzgojnih prijemov staršev v primerjavi z njihovimi realnimi življenjskimi dogodki pa do upora iz frustracije, ki jo ta enačba porodi ni daleč: »Samo trape, kot sta vedve, se piflajo, naredijo razred in izbirajo fante, ki jih spoštujejo. Jaz se ne učim, ponavljam letnik in sem kurba.

V svetu odraslih je obstoj ženske pač še vedno močno odvisen od občudovanja moškega in prava inavguracija v ta svet se morebiti zgodi, ko te upor mine in čedalje bolj prevzameš lastnostim, ki si jih prej prezirala pri mami oziroma, ko se zagledaš v človeka ob katerem se počutiš podobno kot ob očetu, postaneš hči ki pozorno in vdano posluša? Giovanna je, soočena s prvo ljubeznijo, naenkrat razumela mamo, ki očeta kljub njegovim prevaram še vedno ni odpisala – še več po novem je celo podpirala njen stav: »Njena vdanost mi je nenadoma začela ugajati. Kako sem jo lahko napadala in žalila zaradi njene odvisnosti? Je mogoče, da sem moč – ja, moč – njenega izkazovanja brezpogojne ljubezni zamenjala za šibkost?«

Konec branja kronike odraslosti in tragičnosti zablod, ki jih o sebi in naših odločitvah gojimo vsi, ki se imamo za odrasle, nam zato ne more postreči ne s katarzo, ne s kesanjem niti ne z obljubo brezmejne sreče. Bi bilo kaj takega sploh mogoče v našem svetu odraslih?


O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.