V Sloveniji deluje deset varnih hiš, od tega so sodelovanje v raziskavi, ki sem jo opravila v okviru magistrske naloge, potrdili v štirih izmed njih in sicer v Varni hiši Društva za nenasilno komunikacijo, Varni hiši Maribor, Varni hiši zavetišča SOS telefon Ljubljana in Regijski varni hiši Kras. S strokovnimi delavkami iz obravnavanih varnih hiš sem opravila intervjuje ter na ta način skušala izvedeti čim več o tem, kako delujejo varne hiše. V drugem delu raziskave pa so me zanimale zgodbe uporabnic. Na prošnjo za sodelovanje se je odzvalo 6 uporabnic iz omenjenih varnih hiš. Prosila sem jih, da napišejo vse, kar želijo, o svoji izkušnji z intimnopartnerskim nasiljem in bivanjem v varni hiši. Dala sem jim proste roke, da napišejo tisto, kar se njim zdi pomembno, da govorijo o tistem, kar se njim zdi, da je potrebno povedati.

Ko se ukvarjamo s problematiko intimnopartnerskega nasilja je potrebno opozoriti na to, da moramo na intimnopartnersko nasilje gledati kot na problem celotne družbe in nikakor ne kot na problem dveh posameznikov. Kot pravi Jasna Podreka, je namreč družbena neenakost »osnovni predpogoj, ki ustvarja temelje za ohranjanje in reproduciranje intimnopartnerskega nasilja nad ženskami« (Podreka, 2017: 15). Problem je seksizem, ki je, po besedah Mace Jogan: »oznaka za celoto prepričanj, stališč, vzorcev in praktičnih urejevalnih (ter kontrolnih) delovanj, ki temeljijo na strogem ločevanju dejavnosti po spolu in podeljujejo posebne neenake lastnosti enemu ali drugemu spolu. […] moškim pripadnikom [je] pripisan višji, nadrejen položaj, opravičen z lastnostmi, ki naj bi jih imeli moški« (Jogan, 2014: 108). K reševanju problematike intimnopartnerskega nasilja bi veliko pripomoglo že to, da moških ne bi več obravnavali kot »glavo družine«, kot tistega, katerega beseda največ pomeni v partnerskem odnosu. Obravnavati bi ga morali kot enakovrednega njegovi intimni partnerki (Straus, 1977: 209).

Kadar govorimo o (intimnopartnerskem) nasilju moramo izhajati iz tega, da gre pri nasilju za: »zlorabljanje moči ene osebe v škodo druge« (Hrovat, 2017: 8). Nasilje namreč izhaja iz neravnovesja moči, oseba z večjo močjo povzroča nasilje nad osebo z manjšo močjo. Pri intimnopartnerskem je v veliki večini tako, da je oseba z več moči moški, ki izvaja nasilje nad svojo intimno partnerko, ki je v razmerju tista z manj moči. Gre za »namerno, nadzorovano ter premišljeno dejanje, ki se navadno ponavlja in stopnjuje, tako po intenzivnosti kot pogostosti« (prav tam). In prav stopnjevanje je ena izmed glavnih značilnosti intimnopartnerskega nasilja. Kakor pravi Matic Munc: »Tisto, kar se začne z ‘nedolžno’ klofuto, se lahko skozi spiralno nadgradnjo vedno bolj agresivnih oblik nasilja konča v bolnišnici, na invalidskem vozičku, v psihiatrični bolnišnici ali na pokopališču« (Munc, 2010: 176).

Z raziskavo sem tudi sama ugotovila, da se je nasilje partnerja pri vseh sodelujočih uporabnicah, ponavljalo in stopnjevalo. Alenka[1] je glede pojavljanja nasilja s strani intimnega partnerja povedala, da se je nasilje začelo tako, da jo je mož udaril po glavi, od takrat naprej je bilo nasilje prisotno ves čas zakona, ki je trajal štiriinpetdeset let. Skozi vsa ta leta se je nasilje vedno bolj stopnjevalo. Najhuje je bilo zadnjih šest let, kakor pravi Alenka: »Nič več nisem prav naredila, niti hoditi nisem več znala, čeprav sem bila zelo urejena. Dom ravno tako. Nič ni pomagalo.« Skozi leta je Alenka, kot je značilno za žrtve intimnopartnerskega nasilja, postala socialno izolirana, nikogar bližnjega ni imela, na kogar bi se lahko obrnila: »Vse stike sem prekinila s sorodniki in drugimi ljudmi. Nikamor nisem šla in nikomur nič povedala. Bila sem v podrejenem položaju.«

Sonja od začetka skupnega življenja v Sloveniji ni bila srečna v zakonu. Z možem sta živela skupaj z njegovo veliko družino, Sonja je bila osamljena, ves čas je morala delati, v nikomur ni našla zaveznika: »Od prveg dneva mog življenja v Slo. se mi je življenje obrnilo na glavo, sama se bila in tako sem se in počutila. Za ljubi mir v hiši sem samo delala za drugo nisam niti znala.« Nasilje s strani moža se je začelo, ko je bila Sonja v sedmem mesecu nosečnosti. Takrat jo je prvič pretepel, ko je bil jezen. Kasneje se je nasilje ponavljajo in stopnjevalo.

V splošnem razlikujemo pet osnovnih oblik intimnopartnerskega nasilja in sicer fizično, psihično, spolno, ekonomsko nasilje ter zalezovanje. Raziskava je pokazala, da so uporabnice najpogosteje doživljale kombinirane oblike nasilja. Maja je s strani intimnega partnerja doživljala psihično in fizično nasilje. Psihično nasilje, pravi Maja: »je […] izvajal s tem, da me je poniževal, me pljunil, ni me pustil tja, kamor sem hotela iti, le z njim sem lahko šla. Prav tako sem mu morala poročati, s kom sem, ter mu z mobilnim telefonom slikati, kje in s kom sem. Tudi zaklepal me je v stanovanje in mi večkrat vzel mobilni telefon, da nisem mogla nikogar poklicati.« Fizično nasilje pa so predstavljali »udarci v obraz, glavo, vlečenje za lase, brce v noge …«.

Alenka je s strani svojega moža doživljala fizično, psihično in ekonomsko nasilje. Pri fizičnem nasilju je šlo za udarce, poleg tega jo je mož, pravi Alenka: »vlekel za lase, zvijal roke, zlomil mezinec, pljuval v obraz, brcal v trtico.« Poleg tega jo je butal ob tla, da je imela na sebi modrice, zaradi katerih si ni upala iz stanovanja: »Nisem šla ven. Ko je bila sila, sem šla ven s sklonjeno glavo. Bilo me je sram«. Glede psihičnega nasilja Alenka pove naslednje:

»V službi smo imeli druženja. Nisem smela iti. Tudi na obletnico mature ne. Nikamor me ni pustil, stopnjevalo se je vedno bolj. […] Grozil mi je, da me bo ubil. Vsako jutro navsezgodaj je začel prepir. Vedno si je nekaj izmislil: da sem ukradla žetone od vozička, denar, osebno, zdravstveno, bančno kartico. Za vse me je dolžil. […] Silil me je, naj skočim v Dravo. Grozil mi je, da bom napadena, obešena na dvoetažni most, da bom visela nad Dravo. Okrog je govoril, da sem dementna, nora, motena, lena, da nič ne znam, da nič ne delam. Me poniževal […] Govoril je, da sem rdečelasa komunistična kurba, da sem sužnja, cunja, da sem v službi pri njem«.

Poleg povedanega, Alenkin mož tudi ni dovolil, da bi se ločila ter jo je ignoriral oziroma ni želel govoriti z njo, ko ga je ona kaj vprašala. Ekonomsko nasilje je izvajal intimni partner nad Alenko tako, da si je prilaščal njene prihodke: »Govoril je tudi to, da moja pokojnina je vsa njegova. Vse si je lastil. Vse je pisal na sebe.«. Alenka je skrbela za dom s svojim denarjem, ki si ga je njen  mož lastil. S fizičnim nasiljem jo je prisilil, da mu je dala pooblastilo, da lahko dviguje denar z njene bančne kartice. Ko se je Alenka ponesrečila, je dobila odškodnino, tudi to si je njen mož vzel za svojo.

Anita omenja psihično nasilje, ki ga je njen intimni partner izvajal nad njo, da ji je sledil v službo ter ji grozil s smrtjo. Zaradi tega se je nekega dne odločila, da ga zapusti in se z otroki umakne k svoji mami, ki živi v Bosni in Hercegovini. Po nekaj dneh se je vrnila v Slovenijo, obiskati je morala osebnega zdravnika. Nato se je obrnila na center za socialno delo, kjer so jo usmerili v varno hišo.

Ines v svojem pisanju ne pove konkretno, katere oblike nasilja je doživljala, zdi se, da je šlo predvsem za psihično nasilje: »Največ me boli to, ker je moj mož ves čas lagao in mi ni odkrito povedao za ločitev. Je hodio na socijalo, predstavljao me kot mamo, ki ne skrbi za otroka, kljub temu da sem jaz bila ta, ki je več časa od njegovega rojstva skrbela za njega«. Ines je njen partner oziroma mož torej lagal, celo do te mere, da ji ni povedal, da je vložil vlogo za razvezo zakonske zveze. Poleg tega jo je na centru za socialno delo predstavljal kot mamo, ki zanemarja svojega otroka, ter ji grozil. Iz nadaljevanja njene pripovedi lahko predvidevamo, da je bilo prisotno tudi spolno nasilje: »Imao je intimne odnose z mano in se obanašao normalno, me je pa zabolelo, ko sem zvedla, da je dao za ločitev, in vs čas je iskorištavao moje telo, vreme, ljubezen, vse…«.

Preden se osredotočimo na rezultate, ki jih je prinesla moja raziskava, moramo omeniti, da se, kadar govorimo o žrtvah intimnopartnerskega nasilja, vse prevečkrat pojavlja vprašanje, zakaj žrtve intimnopartnerskega nasilja enostavno ne zapustijo partnerja ter razna predvidevanja v smeri, da če bi bilo dovolj hudo, bi ženska nasilneža zapustila. To seveda nikakor ni primerno, saj bi se morali namesto tega spraševati, zakaj je moški nasilen do ženske, s katero je v intimnem razmerju. Zelo pomembno je namreč, da nikoli, iz kakršnegakoli razloga, za nasilje ne krivimo nikogar drugega, razen nasilneža. Ne glede na vse, ženska ni kriva, da je njen intimni partner do nje nasilen (Bloom, 2010: 230).

Zelo pomembno pri obravnavanju intimnopartnerskega nasilja je tudi zavedanje, da odhod od nasilnega partnerja ni nikoli dogodek, ampak je vedno proces (Snyder, 2019: 39). To sem potrdila tudi s svojo raziskavo. Nobena izmed uporabnic varnih hiš namreč ni takoj na začetku nasilnega odnosa odšla od svojega partnerja. Tiste, ki so navedle čas trajanja v nasilnem odnosu, so razkrile, da je nasilje trajalo 2 leti in pol, 13 let in več kot 50 let. 

Maja se je trudila zapustiti nasilneža več ko leto dni, a ji najprej ni uspelo: »Že leto nazaj sem se želela rešiti iz tega pekla, zato sem dala na CSD vlogo za predhodno svetovanje glede stikov in skrbništva nad otrokom. Šele tretjič mi je uspelo, da sem šla sama […], vseskozi [mi je] grozil, da ne smem na CSD, da mi bo vzel otroka, grozil mi je s smrtjo«. 

Alenka je po več nasilnih izpadih želela poklicati policijo in oditi, a jo je strah premagal. Zaradi vseh groženj se je bala za svoje življenje, zato policije nikoli ni poklicala. Nato se je ob koncu lanskega junija, zgodaj zjutraj, zgodil hud pretep. Alenka se je komaj rešila pred svojim možem: »18. 6. 2020 sem se po silovitem pretepu navsezgodaj zjutraj izvlekla z zadnjimi močni izpod njega. Začela sem klicati na ves glas na pomoč. Tolkla sem sosedi po vratih. Kričala sem na pomoč. Prišla je soseda. Odprla vrata. Poklicala sem Policijo.« Alenka se v situaciji s policijo ni znašla, ni vedela, kaj storiti, policiji ni dala izjave: »Policiji nisem dala izjave, ker nisem vedela, kaj naj storim, saj sem bila prvič v stiku s policijo. Policisti so odšli. Dobil je kazen 645 EUR.« 

V Sonjinem intimnem razmerju je nasilje trajalo več let, vmes je rodila drugega otroka. Moža si je želela zapustiti, ampak tega nikakor ni mogla izvesti. Najprej so ji odhod od nasilnega partnerja preprečevala tradicionalna prepričanja, v katera je bila vzgojena: »Ker pri nas je tko, če si poročena, ‘sramota ti je govoriti, kako živiš in da moraš neki pretrpeti’. Jaz sem ‘nažalost’ iz te generacije.« Kasneje je Sonjina želja po odhodu iz nasilnega razmerja vedno bolj naraščala: »Vsak dan sem molila Boga, da pobegnem iz te hiše, in verjela sem, da se to bo zgodilo. Samo jaz, Bog in notranjost te hiše je znala za mojo patnjo, prolite solze in moje tihe vapaje na pomoč.« Sonja torej ni imela nikogar, na kogar bi se lahko obrnila, bila je socialno izolirana, uteho je iskala v veri. Ta situacija je trajala trinajst let. Nato je po letih nasilnega razmerja uspela pobegniti. Dogodek opiše tako: »In ta dan se zgodio čez 13 let Božijim čudom sem se znašla v centru za socijalno pomoč in potem sem z otroci pobegla.«

Žrtve intimnopartnerskega nasilja doživljajo najrazličnejše posledice nasilja, tako fizične kot psihične, zato potrebujejo različne oblike pomoči.

Strokovne delavke so izpostavile oblike pomoči, ki jih nudijo določene varne hiše.  Gre za pomoč pri zagotavljanju osnovnih življenjskih dobrin, pomoč pri urejanju različnih pravic (seznanitev z zakonodajo, postopki, pravicami), zagovorništvo ogroženih žensk in otrok v postopkih pred drugimi ustanovami, pomoč otrokom v težavah, povezanih z odraščanjem, ali v težavah v odnosih z drugimi osebami, vključitev v podporno skupino varne hiše in pomoč pri organizaciji vsakodnevnega življenja. Psihosocialna pomoč zajema tudi razne delavnice, pomoč pri ustvarjanju socialne mreže, spremstvo (npr. na sodišču) in bolj individualizirane oblike pomoči, kot so: spodbujanje, pomoč pri pripravi kosila, pomoč pri tem, kako iti na avtobus, kako dvigniti denar na bankomatu, odvajanje od alkohola in tako naprej, odvisno od tega, kaj potrebuje vsaka uporabnica. V okviru svetovanja vodijo strokovne delavke svetovalne pogovore v smislu razbremenitve, razreševanja stisk, iskanja virov moči, načrtovanja nadaljnjih korakov, opogumljanja, predelovanja izkušenj nasilja in drugih preteklih slabih izkušenj. Pomemben del je informiranje in konkretna oziroma praktična pomoč pri različnih postopkih na institucijah, kot so: uveljavljanje pravic do pomoči iz javnih sredstev, urejanje šolanja/vrtca za otroke, urejanje zdravstvenih zadev, dokumentov, sodelovanje s policijo, CSD, odvetniki itd. Strokovne delavke pomagajo uporabnicam pri kakršnih koli izzivih, s katerimi se srečajo, saj, kakor pravi strokovna delavka, so one tam zato, da uporabnicam svetujejo, iščejo informacije in jim stojijo ob strani. Veliko se dela na tem, da uporabnice prepoznajo nasilje, ki se jim je dogajalo in se potem predeluje to nasilje in njegove posledice.

V obravnavanih varnih hišah bodoče uporabnice najprej opravijo uvodni razgovor. Ta je po besedah strokovne delavke nujen, in sicer zaradi tega, da ženska predstavi strokovni delavki  svojo situacijo ter da strokovna delavka razloži, kako poteka življenje v varni hiši. Lahko se namreč zgodi, da varna hiša za žensko ni najboljša rešitev in ji tam pomagajo, da poišče pomoč drugačne vrste, takšno, ki bo ustrezala njeni specifični situaciji.

Pri sprejemanju otrok moškega spola v varnih hišah obstaja starostna meja, in sicer 15 let. Strokovna delavka pojasni, da primerov, ko v varno hišo pride ženska z otrokom moškega spola, starejšim od 15 let, ni. Pri teh letih je navadno tako, da sinovi stanujejo v dijaških domovih, pri sorodnikih ali pa so pod vplivom očeta in ostanejo pri njem. Če se slučajno vseeno zgodi, da v varno hišo želi priti ženska s sinom, starejšim od 15 let, potem ju strokovna delavka usmeri v varno namestitev.

Če imajo uporabnice dohodek, se pravi, če na primer prejemajo denarno socialno pomoč ali so zaposlene, potem plačajo mesečni prispevek za bivanje v varni hiši. Ta je odvisen od višine denarne socialne pomoči. Za uporabnice, brez dohodkov je namestitev brezplačna, prav tako je uporabnica upravičena do materialne pomoči.

V obravnavanih varnih hišah je tako, da v okviru Društva za nenasilno komunikacijo delujeta dve varni hiši, ki skupaj lahko sprejmeta 8 žensk z njihovimi otroki. Tudi v okviru Društva SOS delujeta 2 varni hiši, s tem da je ena izmed njiju specializirana za sprejemanje gibalno oviranih uporabnic. V obeh hišah skupaj se lahko namesti 17 uporabnic z največ 20 otroki. V varni hiši Kras imajo na voljo 7 sob, ki so različno velike. Ležišč je 20, tako da v varni hiši lahko biva 7 žensk in 14 otrok. V Varni hiši Maribor pa je prostora za 20 uporabnic. 

Strokovne delavke iz obravnavanih varnih hiš so povedale, da zasedenost varnih hiš močno niha po obdobjih. Strokovna delavka iz ene med njimi je navedla, da je bilo na začetku karantene veliko praznih sob, potem pa so bile vedno bolj zasedene. Če se zgodi, da ženska potrebuje umik v varno hišo, v kateri ni prostora, potem jo strokovna delavka napoti v Krizni center, kjer lahko biva 3 tedne. Če je hiša po temu času še vedno polno zasedena, potem se za namestitev išče katerokoli drugo varno hišo. Vedno se najde kakšna prazna soba v eni izmed njih na drugih območjih. 

V varnih hišah lahko uporabnice bivajo največ eno leto. Kljub temu pa strokovne delavke pravijo, da nobena uporabnica ne ostane na cesti. Ena izmed strokovnih delavk je pojasnila, da če se zgodi, da je po enem letu ženska še vedno v varni hiši, potem se lahko namesti v bivalno enoto varne hiše. Tam lahko biva pol leta, v tem času pa s strokovno delavko, prek individualnega načrta pomoči, išče možnosti bivanja za naprej, recimo, najemniško stanovanje ali neprofitno stanovanje. Ko uporabnica zapusti varno hišo, ji, če želi, strokovne delavke še vedno nudijo svetovanje, psihosocialno podporo in zagovorništvo, saj nekateri postopki (predvsem kazenske zadeve) ostajajo odprti še po tem, ko ženska zapusti varno hišo. Druga strokovna delavka pa je povedala, da če je uporabnica poskrbela za varnost, da ni več ogrožena, a se stvari še niso zaključile, potem se uporabnico napoti v varno namestitev, kjer lahko ostane do 2 leti. Ena izmed strokovnih delavk je omenila še nekatere druge možnosti, kot je npr. materinski dom. Pogosto uporabnice tudi odidejo k staršem ali sorodnikom.

Povprečno trajanje bivanja v varni hiši se razlikuje od hiše do hiše. Kakor so povedale strokovne delavke je v eni izmed hiš ta čas navadno 3 do 4 mesece. To je čas, v katerem strokovne delavke pomagajo uporabnici, da se ponovno postavi na noge. Hiša je namreč namenjena začasnemu umiku na varno, rešitvi akutne situacije, ne pa reševanju stanovanjske problematike. V drugi varni hiši ostajajo uporabnice v povprečju pol leta, prav tako v tretji, a strokovna delavka pojasni, da  je tistih, ki so tam pol leta, bolj malo. Večinoma je tako, da so uporabnice v hiši manj časa, recimo do tri mesece ali pa dalj časa oziroma eno leto. Tiste, ki ostanejo dlje, si navadno zares uredijo življenje, tiste, ki odidejo po zelo kratkem času, pa po mnenju strokovne delavke odidejo predčasno, preden se stvari uredijo. Problem pri tistih, ki hišo zapustijo hitro, je v tem, da se v začetnem obdobju predvsem ureja papirje, dinamike nasilja in njegovih posledic pa se še ne uspe predelati.

Z raziskavo sem ugotovila, da obravnavane varne hiše uporabnicam puščajo veliko svobode, kljub temu pa je potrebno spoštovati določena pravila. Lokacije varnih hiš so zaradi varnosti tajne, zato obiski niso dovoljeni. V hišah je prepovedano pitje alkohola, jemanje drog ter nasilno vedenje. Hišni ljubljenčki, kot so mačke, psi in eksotične živali zaradi higienskih in zdravstvenih razlogov načeloma niso dovoljeni, so pa strokovne delavke pojasnile, da lahko pride do izjem, če so okoliščine slučajno takšne, da varna hiša lahko sprejme ljubljenčka. V eni izmed varnih hiš se za kakšne manjše živali, ki bivajo v omejenem prostoru, npr. ribice v akvariju, lahko dogovorijo. 

V obravnavanih varnih hišah stremijo k temu, da je življenje čim bolj podobno običajnemu, med hišami pa prihaja tudi do manjših razlik. V eni izmed njih nimajo urnikov, uporabnic ne animirajo, živijo tako, kot se živi v drugih hišah. Uporabnice lahko sodelujejo in se družijo, če to želijo, ča ne pa ne. Strokovne delavke jih spodbujajo, da nadaljujejo  aktivnosti, ki so jih imele pred prihodom v varno hišo. Lahko hodijo na kave ali pa zvečer ven, edino, kar morajo narediti, je, da povedo, kdaj se vrnejo, da lahko v primeru, da se jim kaj zgodi, dobijo pomoč. 

Druga strokovna delavka je pojasnila, da je to, kako si uporabnice organizirajo dan, odvisno od njih samih. Nekatere hodijo v službe, druge ostajajo v hiši. Svoje otroke pripravijo za odhod v vrtec ali v  šolo, obroke si pripravijo same. Poleg tega pospravljajo, čistijo, se ukvarjajo z otroki, berejo, gledajo TV, pišejo pesmi, hodijo po opravkih, sodelujejo z zunanjimi institucijami, se udeležujejo različnih aktivnosti v hiši ipd. Glede na individualni načrt pomoči se udeležujejo individualnih razgovorov s svojo svetovalko. Učijo se prepoznavati svoje potrebe, premagovati osebne krize in uresničevati svoje cilje. Uporabnice se lahko, če želijo, udeležijo različnih dejavnosti, kot so ustvarjalne delavnice, delavnice za osebnostno rast, skupina za samopomoč in podobno. Ena izmed strokovnih delavk je omenila, da se v hiši praznujejo rojstni dnevi, prazniki, odhodi in podobno. Organizirane imajo ustvarjalne delavnice, terapijo s psom, žensko skupino za samopodobo, komunikacijo itd.

V hiši, kjer skupaj živi več oseb, seveda prihaja tudi do prepirov ter neupoštevanja pravil bivanja. Ena izmed strokovnih delavk je povedala, da je to, kako pogosto prihaja do neupoštevanja pravil in do prepirov, odvisno od obdobja in potreb uporabnic, ki so takrat v varni hiši. Včasih je kršitev več, včasih manj. Če strokovne delavke za kršitve izvejo, potem jih vedno obravnavajo v okviru Pravilnika o izrekanju ukrepov in v postopku pritožbe.  Do prepirov najpogosteje prihaja zaradi vzdrževanja reda in čistoče v skupnih prostorih ter neprimerne komunikacije. Življenje v skupnosti v varni hiši je intenzivno učno obdobje, ko se uporabnice učijo reševanja konfliktov in življenja z drugimi, kar jim koristi za nadaljnja partnerska razmerja.

Nekatere uporabnice obravnavanih varnih hiš so izpostavile pogovor s sostanovalkami kot enega največjih doprinosov bivanja v varni hiši. Maja je poleg tega napisala, da ima v hiši mir, da se lahko posveti razmisleku o svoji situaciji.  Maja in njena hčerka se v varni hiši dobro počutita. Maja je zelo zadovoljna, med drugim tudi zato, ker ji strokovne delavke pomagajo pri iskanju vrtca za hčerko in stanovanja. Glede bivanja v varni hiši Maja še pove: »Uporabnice so zelo v redu in z njimi lahko delim svojo izkušnjo, saj imamo vse podobne zgodbe. Tudi zaposlene v varni hiši so tople, prijazne, lahko se pogovarjaš z njimi o čemerkoli in ti znajo svetovati kako naprej. Dokler se vsa zadeva ne uredi in se bom počutila varno, z veseljem ostajam v hiši«.

Katarina glede bivanja v varni hiši pravi, da je bilo na začetku težko, saj je veliko razmišljala o stvareh, ki so se ji zgodile, veliko je bilo še treba urediti. Nato so se ona in hčerke privadile na življenje v varni hiši. Težava pa je v tem, da hčerke pogrešajo svoj dom in prijatelje in tudi šolo. Kljub temu pravi Katarina: »V vh nam je lepo, punce imajo družbo in tudi večjega reda so se naučile, doma je vlekel vsak svojo stran«. Ines pa glede bivanja v hiši pravi: »Počutim se umirjeno, sproščeno, lepo.«

Alenka o življenju v varni hiši pove naslednje: »Tukaj so mi pomagali. Najprej pri hrani. Dali so mi napotke. Zredila sem se. Vse so mi uredili. Brezplačna pravna pomoč. Prepoved približevanja, sem dobila 20. 1 leto. Čisto vse so mi tukaj pomagali in mi še sedaj. Moja svetovalka mi je v veliko oporo, tako da ne vem, kako bom od tukaj odšla. Počutim se tukaj doma.« Poleg tega, da so Alenki strokovne delavke v varni hiši pomagale pri vseh stvareh, ki jih je bilo potrebno urediti, veliko pomeni tudi to, da so jo spodbujale k osebni rasti: 

»Lani avgusta me je nagovorila vodja s pomočjo svetovalke, naj nekaj napišem. Nisem upala. Po tretjem nagovoru sem pristala. Nisem nehala pisati, pisala sem kar naprej. Začela sem takoj pisati pesmi. Napisala sem jih veliko. Vse sem ukvirila. Čudovite so. Tri kartonaste škatle so polne mojih pesmi in slik. Vse že ukvirjeno. Začela sem delati slike iz narave. Polno jih je. Tudi na steni visijo. Sedaj sem začela tudi rožice iz papirja ustvarjati. Nastale so lepe stvari. Ponosna sem na svoje delo. Tudi svetovalka in vodja so ponosne na me. Vsa zasluga je od tukaj. Imam mir. Ločila sem se. Svobodna sem. Sedaj si tudi zapojem. Svoboda je zlata. Svoboda je vse.«

Alenka se torej v varni hiši počuti zelo dobro, zato jo skrbi, kaj bo, ko jo bo morala zapustiti. Kmalu bo odšla v dom za starejše, čeprav bi raje ostala v varni hiši: »Kmalu bom odšla od tukaj. Šla bom v dom čeprav zelo nerada. Tukaj sem vse pridobila, o tem se mi sanjalo ni.«

Tudi Sonja se v varni hiši počuti zelo dobro, kakor pravi sama:  »V tej hiši sem se ponovno rodila in zaživela. Veliko hvala varnoj hiši in delavkam, ki tam delajo. Do svoje smrti ne bom pozabila to obdobje.«

Skozi raziskavo sem torej prišla do ugotovitve, da so, sploh po besedah uporabnic, varne hiše ključnega pomena pri reševanju intimnopartnerskega nasilja tako zaradi zagotavljanja varnosti in umika na varno, kot tudi zaradi psihosocialne pomoči, nudeno ženskam in otrokom v hiši. Prav različne oblike psihosocialne pomoči so namreč tisto, kar ženskam, ki so bile žrtve intimnopartnerskega nasilja, omogoča, da se postavijo na noge ter zaživijo življenje brez nasilja.

Avtorica zapisa je Saša Svet

Saša Svet je magistrica primerjalne književnosti in literarne teorije ter magistrica sociologije kulture. Na področju sociologije kulture se ukvarja s sociologijo spola, njeno področje raziskovanja je intimnopartnersko nasilje. V magistrskem delu z naslovom Vloge varne hiše pri reševanju intimnopartnerskega nasilja nad ženskami se je posvetila raziskovanju varnih hiš. Študij nadaljuje na doktorskem programu Humanistika in družboslovje, smer študiji spola.

Uporabljeni viri in literatura:

Bloom, Sandra L. 2010. Mental health aspects of intimate partner violence: survivors, professionals, and systems. V: Intimate partner violence: a resource for professionals working with children and families, Giardino, Angelo P. in Giardino, Eileen R., ur. St. Louis: STM Learning, str. 207–250.

Hrovat, Tjaša. 2017. Moč za spremembo: Priročnik za samopomoč po preživetem nasilju. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.

Jogan, Maca. 2014. Sociologija in seksizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.

Munc, Matic. 2010. Nemoč nasilja. Maribor: De Vesta.

Podreka, Jasna. 2017. Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnersko umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Snyder, Rachel Louise. 2019. No visible bruises: what we don’t know about domestic violence can kill us. New York: Bloomsbury.

Straus, Murray A. 1977. A sociological perspective on the prevention and treatment of wifebeating. V: Battered women: a psychosociological study of domestic violence, Roy, Maria, ur. New York: Van Nostrand Reinhold, str. 194–239.


[1] Vsa imena uporabnic so seveda izmišljena.