Tragična izjavljanja in ocenjevanja  Sanjskega moškega, ki je na podlagi fotografij žensk podajal numerične ocene njihovega izgleda, ob tem pa se hudoval nad photoshopiranimi podobami (ki da so čisto drugačne od realnosti): »Na tej slikici je trojka, v živo pa ne bom komentral«»Kobila«»Ti beli plastični lasje … Pa ti zobki. Mal je treba fleksarco vzeti« …, so pred dnevi preplavila naše ekrane in misli ter razkrile še en simptomatičen izraz družbe, obsedene z atributi narcisizma, kapitalizma in patriarhata. Prizori utelešene zaslužnosti nekega moškega, ki zavoljo ohranjanja ideala prave moškosti, kot na prestolu sedi, ocenjuje, zraven pa odkrito žali in zasmehuje, je nekaj česar nihče od nas najbrž ni videl prvič.  Smo se pa kot družba na to prvič kolektivno odzvali, naročniki in mediji so v obzir vzeli tudi premislek o tem kakšne vrednote želijo s svojimi produkti in sporočili posredovati in kdo lahko na nas vpliva tako kot si želijo. Vse kar se je zgodilo bi ob neštetih raziskavah, ki so na tem področju že bile napravljene, ob soočanju z lepotnimi ideali, ki so del naših vsakdanov in ob življenju v družbi, ki slavi le prave – lepe, uspešne, suhe in mišičaste, heteroseksualne in bogate – moralo spodbuditi dolgotrajnejši premislek o škodljivosti in nedopustnosti zasmehovanja teles(a).

Nedvomno drži, da je zasmehovanje telesa in s tem povezana skrb za sledenje lepotnim idealom nekaj kar je skupno vsem spolom – pomislimo ob tem na  vse negativne občutke, ki se ob neuspešnem zasledovanju ideala pravega fantka ali moškega naselijo v slednjih, če jim ne uspe vedno ostati trden, racionalen, močen, uspešen itd. Vendar pa je za razumevanje daljnosežne škodljivosti takšnega ocenjevanja žensk še posebej pomembno zavedanje, da  ženske in moški v družbi ne razpolagamo z enako močjo, nimamo enega izhodiščnega položaja, niti nismo deležni enake obravnave. Ker je (in to iz dneva, tudi v tej novi realnosti, postaja čedalje bolj očitno) ženska v naši družbi še vedno prevečkrat reducirana na objekt, ki ga sme ocenjevati in komentirati moški, čigar pogledu naj bi očitno ženska telesa služila, moramo vsaka tovrstna javna ali zasebna izjavljanja imenovati kot to kar so – dodatki k ohranjanju ženske manjvrednosti, drugosti in podrejenosti. Nevarni poskusi objektifikacije in seksualizacije žensk.  

Najnovejša raziskava Inštituta  za proučevanje enakosti spolov (IPES) je pokazala, da  67 % vprašanih meni, da je v Sloveniji seksizem vseprisoten. V takšni družbeni klimi se od žensk (ki se jim ob tem, enako simptomatično reče tudi lepši ali nežnejši spol) pričakuje, da ne samo s svojo pričakovano naravo (pasivno, prestrašeno in podrejeno), temveč tudi s pojavo služijo in ugajajo tistemu, ki je od njih očitno pomembnejši – moškemu. To vse so plodna tla za razrast spolnih stereotipov in tradicionalnih spolnih vlog, ki v kontekstu pritiska na ženske po doseganju lepotnih idealov in standardov slednje večkrat pahnejo v hude stiske in vplivajo na načine, ki se jih ženske poslužujejo pri vstopanju v odnose.  Nezadovoljstvo z lastnim telesom, ki, spodbujeno z ocenjevanji in komentiranji raznih Sanjskih še poveča težave z nizko samopodobo (lahko pa seveda vodi tudi v depresijo in motnje hranjenja) močno vpliva na duševno zdravje žensk, ki se bombardirane z zunanjim vrednotenjem in pritiski počutijo nezaželjene, neljubljene, nevredne, neuspešne in grde. Raziskava, ki je bila že leta 2015 objavljena v ZDA je pokazala, da je telesni izgled uvrščen med štiri največje skrbi mladih deklet, pri 13-ih letih je bilo s svojim telesom nezadovoljnih 50 % mladih deklet, ko so dosegle starost 17-ih let pa je bilo nezadovoljnih že 80 % deklet. Raziskava napravljena v Veliki Britaniji je pokazala, da se 80  % mladih najstnic boji, da bi imele prekomerno težo, medtem ko 50 % mladih Špank, četudi je njihova telesna teža primerna njihovi starosti in višini, želi še dodatno shujšati. Globalna študija, narejena na vzorcu tisočih žensk z vsega sveta je pokazala da se skoraj 70 % odraslih žensk odreka udejstvovanja v določenih aktivnostih zaradi samopodobe, ki jo gojijo do lastnega telesa, več kot polovica žensk pa je nezadovoljna z videzom.

Živimo v izjemnih okoliščinah, ki kreirajo novo realnost in prihodnost – če nismo uspeli zavarovati (mladih) deklet in fantov pred sistemom, ki krona Sanjske, bi morali danes – v epidemiji duševnih stisk, zavrniti vsaj vse najbolj očitno, neprimerno in škodljivo, kar stiske v nas še dodatno poglablja. Od začetka pandemije se vrstijo opozorila in statistike, ki dokazujejo da bo preživetje te krize – ponovno – najvišjo ceno izstavilo ženskam. Ženskam, ki se že mesece ne borijo zgolj na prvih bojnih linijah v zdravstvu, negi, socialnem varstvu in trgovini, ampak tudi ženskam, ki doma prevzemajo še večja bremena skrbi. Ženskam, ki delajo v sektorjih, ki jih je epidemija najbolj prizadela in ženskam, ki so najpogosteje zaposlene v nesigurnih oblikah zaposlitve. Ženskam, ki so izgubile delo in postale (še) bolj odvisne od partnerja. Ženskam, ki jih je bilo strah in so mesece preživele zaprte z nasilnežem. Kakšna je torej sploh lahko prognoza prihodnosti po epidemiji, ki je naš neenak položaj še bolj otežila – spomnimo, da je po najnovejšem indeksu Evropskega inštituta za enakost spolov ravno Slovenija kot edina država članica EU, v prizadevanjih za doseganje enakosti nazadovala, kar je napredek za doseganje enakosti spolov premaknilo za še nekaj generacij naprej? Nova realnost bi bila najbrž drugačna, če bi namesto od reproduciranja priviligirane heteronormativne moškosti, vsiljevanja moškega pogleda in moške interpretacije, ocenjevali ukrepe za reševanje epidemije in družbeno-ekonomske krize z vidika spola. 

Ali je v naši prihodnost res že zakoličen pristanek na izkrivljeno razumevanje svobode govora in iskrenosti, za katero mislimo, da je kar nad vsem – tudi nad izvajanjem nasilja, sovražnega govora in zasmehovanja teles?

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije

Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.