Mislišče – Ipes

Ob 10. obletnici istanbulske konvencije – za kakšnih naslednjih deset let se borimo?
ipes12. maj, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Po prvem letu sindemije, ki je dosego cilja enakosti spolov, po do danes znanih podatkih, že preložila (vsaj) za generacijo, smo včeraj obeležili desetletje od dneva, ko je bila Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, bolje poznana kot Istanbulska konvencija, prvič ponujena v podpis. Od takrat pa do danes, je ta najpomembnejši pravno zavezujoč dokument za preprečevanje in boj zoper nasilje nad ženskami in nasilje v družini, ratificiralo 34 držav (Slovenija leta 2014). Če bi človek, prestrašen od govora tistih, ki v Istanbulski konvenciji vidijo nevarnost za tradicionalne vrednote suverenih držav in nešteto priložnosti za uničenje t. i. pravih, dobrih, ljubečih družin, uporabil splet, poiskal besedilo slednje in ga na hitro preletel, bi najbrž ugotovil, da so lažni argumenti nasprotnikov v resnici dokaz in potrdilo za nujnost ne le podpisa, ampak predvsem popolne implementacije Istanbulske konvencije. Tisti, ki pravijo, da konvencije ne potrebujemo ali pa, da je preveč radikalna, uperjena zoper tradicionalne vrednote in družino, si najbrž preprosto želijo, da bi namesto nje lahko uzakonili patriarhat in žensko manjvrednost. Da se od konvencije države oddaljujejo ravno v obdobju pandemije COVID-19, ki na področju preprečevanja nasilja na podlagi spola že zdaj povzroča za tretjino manjši napredek kot je bil sicer načrtovan do leta 2030, je jasno sporočilo ženskam Evrope. Neenakosti, v katerih živimo ženske so bile namreč naenkrat razgrnjene, kot družba smo se znašli na razpotju – za kakšnih naslednjih deset let se bomo torej borili? Konvencija, zasnovana na štirih stebrih delovanja države in družbe: (zakonski) zaščiti žrtev, pregonu povzročiteljev, preprečevanju nasilja in izhodiščih za delo vseh, ki na tem področju delujejo (medijev, policije, nevladnih organizacij, centrov za socialno delo in sodišč), je za nekatere tako strašljiva, da se proti njenemu sprejetju, tudi v sosednjih državah, organizirajo protesti. Udeležuje se jih po več tisoče ljudi, tistih, ki pridejo protestirati tudi zoper zagotavljanje temeljnih človekovih pravic kot so svobodno odločanje o rojstvu otrok ali poroko z osebo, ki jo imamo radi, ne glede na njen spol. Kako lahko zaveze konvencije, ki je naši zakonodaji denimo prinesla dopolnitve zakonov, ki sedaj prepovedujejo telesno kaznovanje otrok, konvencije ki predvideva in določa 24-urno brezplačno telefonsko linijo za pomoč žrtvam vseh vrst nasilja, prevedemo v feminističen izum, ki bo prinesel nesrečo? Ravno obratno, šele skupnost, ki do nasilja ne bo tolerantna, skupnost, ki bo žrtvam nudila pomoč in podporo in skupnost, ki bo priznala in razumela strukturno naravo nasilja in ob tem enako reflektirala vse njegove derivate (tudi seksizem) bo omogočila enakost spolov. Ker je nasilje nad ženskami že pred pandemijo veljalo za najbolj razširjeno kršitev človekovih pravic na svetu (spolnemu ali fizičnemu nasilju s strani partnerja je bilo v letu 2019, podvrženih 243 milijonov žensk in deklet, starih med 15 in 49 let), bi nam moralo biti nepredstavljivo, da v teh razmerah dvomimo o konvenciji, ki je v mednarodno pravni dokument premierno vnesla pojem družbenega spola in koncept ekonomskega nasilja kot obliko nasilja, ki je več ne smemo spregledovati. Na podlagi delovanja družbeno konstruiranih vlog, stereotipov in nevarnih tradicij, ki na različnih delih sveta pomembno onemogočajo svobodno in avtonomno življenje žensk (in moških), konvencija predvideva izkoreninjenje delovanja spolnega stereotipiziranja tudi skozi izobraževanje. Kdo si ne bi želel, da bi njegovi otroci rastli v družbi v kateri so si ženske in moški enakovredni in v svetu, kjer bodo naši otroci lahko razvijali svoje ideje, živeli v skladu s svojimi željami in predstavami, brez pritiskov spolnih norm in vlog? Za kakšno skupnost in družino, za kakšna partnerska razmerja se potem zavzemamo, če v teh zavezah vidimo nevarnost za družinsko in partnersko srečo? Istanbulska konvencija je pomembno doprinesla k življenju žensk tudi v naši skupnosti, nazadnje smo lahko večkrat slišali (v kolikor nas ideja po pristanku ženske v spolni odnos ne vznemirja do izgube razsodnosti), da je ena izmed njenih določil tudi sprememba nacionalnih definicij posilstva, ki temeljijo na uporabi sile, k modelu soglasja. Vsaka taka zakonodajna sprememba v javnosti sproži količino debate in idej, ki jih moramo opazovati, če želimo razumeti kakšno je prevladujoče družbeno mnenje o vprašanju položaja žensk v naši državi. Pomembno je slišati, kdo meni, da s spolnim nasiljem v državi ni težav, kako kdo razume statistiko prijavljenosti nasilja ter komu se zdi enakost spolov preveč zastrašujoč koncept. Pomembno je vedeti v kakšno desetletje (ne)enakosti spolov vstopamo. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES....
Družbeni položaj Rominj v Sloveniji
ipes14. april, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca Suhovršnik Prejšnji teden, 8. aprila, smo obeleževali Svetovni dan Romov. V slovenskem javnem diskurzu o Romih in Rominjah ne slišimo prav veliko. Precej malo vemo o njihovi kulturi, njihovem vsakdanjem življenju in o položaju moških in žensk v romski skupnosti ter zunaj nje. Manko lahko zaznamo tudi na področju znanstvenega in strokovnega raziskovanja. Danes se v Sloveniji večina Rominj in Romov še vedno srečuje s številnimi ovirami na področju izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve ter dostopa do socialnih in zdravstvenih storitev. K temu pripomore institucionalni rasizem, ki ga prej omenjeni molk pogosto tudi vzdržuje [1]. Poleg tega pa se ženske, predvsem mlada dekleta v romski skupnosti, še dodatno srečujejo z nekaterimi pričakovanji in normami, ki so najpogosteje v skladu s tradicionalnimi spolnimi vlogami. V prispevku se bom zato osredotočila na položaj in vlogo romskih žensk in deklet v Sloveniji, ki so nemalokrat nevidne in neslišane. Romska skupnost v Sloveniji ni homogena, kot ni homogeno niti večinsko prebivalstvo. Slovenske Rominje in Romi večinoma živijo v Prekmurju, Beli Krajini, Ljubljani, Mariboru ter na Dolenjskem. Kljub številnim razlikam med njimi (npr. možnost in dostop do izobraževanja, kraj bivanja, družinsko okolje, različne izkušnje s partnerstvom) bi lahko rekli, da je vendarle njihova skupna značilnost transgeneracijska revščina, ki se pregovorno spreminja v »kulturo revščine« [2]. K temu prispeva (tudi) nizka splošna izobrazbena raven, nepismenost (posebej pri starejših generacijah), neinformiranost, neozaveščenost, nevključenost v družbena dogajanja in širša socialna izključenost, brezposelnost itd. [3]. Tudi med romskimi ženskami obstajajo določene razlike, ki temeljijo na njihovem družinskem izvoru, tradicijah, stopnji socializacije in vključenosti v širše, »neromsko« okolje. Položaj žensk oziroma deklet v romskih skupnostih je različen in ga ne gre posploševati; dejstvo pa je, da imajo v močno patriarhalnih okoljih deklice (za razliko od dečkov) pogosteje nižji socialni položaj in so manj zaželene (npr. dekleta morajo že zgodaj prevzeti gospodinjske in skrbstvene obveznosti odraslih; deklica in mama spita na tleh, oče in sin pa na postelji; ob ločitvi lahko deček ostane pri očetu, mama pa lahko prevzame skrb le za hčer ipd.) [4]. V številnih romskih družinah se še vedno ohranjajo škodljive socialne norme, med njimi so najbolj vidne zgodnje »poroke« mladoletnih deklic. Sociologinja Darja Zaviršek [4] piše, da nekatere romske deklice živijo t. i. »v poroko usmerjeno otroštvo« in so izpostavljene subtilnemu sporočilu, da se morajo poročiti čim mlajše. Ob tem dekleta pogosto doživljajo tudi spolno nasilje, saj morajo, če jih »poročijo«, imeti spolne odnose in nemalokrat že kot mladoletne tudi zanosijo [4]. V eni izmed romski skupnosti, imenovani »Travellers«, mora biti ženska ob poroki devica. Značilno je, da jih starejše poročene romske ženske pred poroko pregledajo. Omenjeno nazorno ilustrira tudi pričevanje mlajše Rominje: »Ko sem prišla k njemu v barakarsko naselje v Sloveniji, sem bila šokirana nad slabo infrastrukturo, nad barako, nisem si predstavljala, kako bom tukaj lahko živela. Moj prihod je pričakalo veliko ljudi. Vsi so me pozdravljali. K meni je pristopila teta mojega bodočega moža in mi povedala, da naj grem z njo v kopalnico. V kopalnici so me čakale odrasle ženske. Slekle so me, me mirile, da naj se ne bojim in mi pregledale golo telo. Odpeljale so me v spalnico, kjer me je že čakal on. Imela sva spolne odnose in jaz sem zakrvavela. Potem še nekaj dni nisem mogla normalno hoditi, ker me je vse bolelo. Bila sem stara petnajst let in moje telo ni bilo razvito. Nisem vedela, da je to del poroke.« [6] Do podobnih ugotovitev je v svojih raziskavi prišla tudi Melisa Baranja [2], kjer so njene sogovornice izpostavile, da se od ženske pričakuje, da bo ob poroki devica – najpogosteje pa naj bi se s takšno zahtevo srečevale ženske iz muslimanske skupnosti oziroma priseljene ženske z Balkana. Težko pa bi posplošili, da je takšna zahteva »univerzalna«, saj so intervjuvanke iz Prekmurja in ruralnega območja v osrednji Sloveniji izpostavile, da tega niso doživljale. Nedolžnost deklet je v romski skupnosti razumljena kot del družinskega ugleda. Odrasli mlada dekleta v nekaterih družinah nadzorujejo s prepovedmi, ki so povezane tudi s šolo, ter jih tako nadzorujejo, da ostanejo »nedolžne« (npr. ne smejo vaditi gimnastike, sodelovati v zunajšolskih dejavnostih, se udeležiti večdnevnih šolskih ekskurzij) [4]. Zgodnje poroke naj bi mladoletne deklice varovale pred revščino in nasiljem moških, včasih pa tudi pred revščino celotne družine (saj gre pri porokah tudi za ekonomski interes, da se deklico »dobro« poroči v zameno za kupnino). Pogosto so takšne poroke tudi oblika discipliniranja in kaznovanja za »neprimerno vedenje«. Mlada dekleta zato včasih ne smejo nadaljevati srednješolskega izobraževanja (npr. ne smejo v srednjo šolo, ki je v mestu – šolanje v mestu bi lahko kvarilo njeno obnašanje, lahko bi jo nekdo zlorabil in je potem ne bi nihče želel poročiti). S poroko in nosečnostjo se marsikatero dekle oddalji od sovrstnikov izven družinskega okolja, hkrati pa jih nizka izobrazba naredi še bolj socialno in ekonomsko odvisne od odraslih – moških [4]. Leta 2013 je bila na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo opravljena raziskava o pojavu prisilnih porok romskih deklic v Sloveniji. Podatke so pridobili iz centrov za socialno delo (CSD) ter drugih organizacij, ki se ukvarjajo s to družbeno skupino. Za komentar in oceno so prosili tudi vse osnovne in srednje šole v Sloveniji. Po oceni CSD je problematika srednje razširjena (okrog sto primerov), medtem ko so druge organizacije poročale, da je ta precej razširjena (več sto primerov). V povprečju pa so se vsi strinjali, da je problematika obsežnejša od znanega števila uradnih prijav (žal pogosto tovrstne informacije ne pridejo do pristojnih institucij oziroma pridejo veliko kasneje) [5]. Podatki CSD Novo Mesto kažejo, da se pred dopolnjenim 18. letom starosti na tem območju poroči 90 % romskih deklet in 60 % dečkov [6]. Slovenija je edina država na svetu, ki je sprejela in uveljavila poseben zakon za urejanje položaja Rominj in Romov, a kljub temu ostajajo tudi pri nas ena izmed bolj diskriminiranih družbenih skupin. Pri ženskah gre še dodatno za presek etnične pripadnosti (rasizma) in spola (seksizma), ki sta pogosto razloga za zatiranje njihovih pravic in enakih možnosti. Poleg obstoječih strukturnih preprek pa lahko na slabši položaj, še posebej mladih deklet, vplivajo tudi škodljive norme, pričakovanja in pritiski s strani njihovih družin. Zato lahko govorimo o diskriminaciji romskih žensk tako v javni kot tudi v zasebni sferi. V slovenskem prostoru bomo morali vzpostaviti več podpornih mehanizmov vsem, ki se s takšno diskriminacijo srečujejo in jim ponuditi zanesljivo pomoč. Hkrati pa bi morali vpeljati tudi sistematično izobraževanje strokovnih delavk in delavcev v pristojnih institucijah ter ozaveščati širšo javnost o romski skupnosti in si tako prizadevati za solidarno sobivanje. Ob koncu prispevka pa vas skozi virtualno razstavo fotografinje Jasmine Vidmar vabim še k nadaljnjemu raziskovanju o romski skupnosti. Jasmina Vidmar je v sklopu svojega projekta z naslovom »Kliči me po imenu«, s portreti mladih Rominj in Romov prepustila glas, »da pripo-vedujejo o svojih sanjah, hrepenenjih in željah.« (na: https://jasminavidmar.myportfolio.com/klici-me-po-imenu). Uporabljeni viri in literatura: [1] Zaviršek, Darja. (2010). Etnizacija in patologizacija Romov in romskih skupnosti: socialno-antropološki in socialnodelovni teoretski konc epti. Socialno delo, 49 (2–3), str. 85–97. [2] Baranja, Melisa. (2017). Položaj slovenskih romskih mater v romski skupnosti in zunaj nje. Socialno delo, 56 (2), str. 99–110. [3] Šelb, Jožica. (2009). Ocena rabe zdravstvenih storitev v populaciji romskih žensk in otrok v Sloveniji – prispevek k zmanjševanju neenakosti v zdravju. Murska Sobota: Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota. [4] Zaviršek, Darja. (2020). Škodljive družbene posledice mladoletnik porok med Romi v Sloveniji. Dostopno na: https://www.alternator.science/sl/daljse/skodljive-druzbene-posledice-mladoletnih-porok-med-romi-v-sloveniji/ [5] Narat, Tamara idr. (2014). Prisilne poroke romskih deklic – končno poročilo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Dostopno na: https://www.irssv.si/upload2/Prisilne%20poroke%20romskih%20deklic.pdf [6] Zaviršek, Darja. (2019). Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom. Ljubljana: Društvo Mozaik – društvo otrok. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-X9LIMKMB Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ...
8. marec – teden dni kasneje
ipes16. marec, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub V zadnjih desetih dneh so v Sloveniji tri ženske izgubile življenje, ker so se tako odločili moški, njihovi partnerji in otroci, ki so jih umorili. Samo v tem letu je bilo takšnih umorov že 5. Nismo priča družinskim tragedijam, konfliktom, presenetljivo šokantnim dogodkom, ki vznemirjajo sosede – priča smo umorom žensk, ki so posledica nasilja, ki se je stopnjevalo. Nasilja nad ženskami, ki ne samo, da bi ga lahko, temveč bi ga kot družba morali preprečiti. Nekaj dni nazaj smo obeleževali 8. marec, svetovni dan žensk, ob čemer se nam sploh ni zdelo pretirano nenavadno, da v našem svetu takšen praznik mnogi označijo za dan, ki ga ne potrebujemo (več). Če smo do sedaj ženske stoično trpele tradicionalno (in seveda ne zgolj slovensko) težavo z razumevanjem in doživljanjem tega dne, je ob letu v pandemiji, vstopu v recesijo, v družbi z že tako normaliziranim nasiljem nad ženskami in v skupnosti s takim porastom umorov žensk, naravnost žaljivo vse kar smo morale brati pretekli teden. Lepo je biti ženska, sem kraljica svojega življenja, potrebujem kralja, da me ustoliči in osmisli moje bivanje v skladu s svojimi potrebami. Tako sem nežna, da mi nič ni težko, tako sem krhka, a kaj vse prenašam. Kaj bi si lahko privoščila na ta dan – trgovci ponujajo popuste za kaj butičnega za mojega dojenčka, kaj novega za čiščenje, pranje in likanje ali pa instant tečaj ličenja, da bom bolj privlačna tistim, ki si me ogledujejo? To je ženskam dovoljeno napraviti zase. Ni pa jim dovoljeno tarnati, da so utrujene od nošenja bremen neštetih javnih storitev, ki so jih v šolanju in učenju od doma, spet prevzele nase. Ni nam dovoljeno živeti v družbi, ki nasilja nad nami ne tolerira. Ni nam dovoljeno hoditi po ulicah ponoči in podnevi, brez da ne bi pospešile koraka, kadar se približamo skupini moških, brez da ne bi poklicale prijateljice, da ostane z nami na liniji, tako za vsak slučaj, dokler ne pridemo domov. Ob tem moramo paziti kako hodimo, da ne bi kdo (spet) razumel, da karkoli izzivamo ali koga napeljujemo k spolnemu napadu na nas. Ni nam dovoljeno živeti nekje, kjer bi obstajali protokoli in ukrepi, ki bi kaznovali vsakega ki bi nas nadlegoval, ali pa da bi živele nekje, kjer bi bilo vsem jasno, da moramo v vsak spolni odnos privoliti tudi me. Sploh nam ni dovoljeno, da se izpostavimo in povemo kaj drugega od tega kako nam je uspelo malo delati in na prvo mesto postaviti največ vredno družino, kako je naš partner napreden in pomaga z otroki, kdaj skuha kaj dobrega, kako nam ni nič težko narediti za nikogar, zato smo se rodile, da služimo. Super ženska, uživaj v nagradi in služi svoj denar (še vedno manj od moškega), za kazen pa boš trpela večno slabo vest zaradi vsake lastne odločitve, to je kazen tvojega izleta v svobodo. Kaj odgovorijo tistim, ki pravimo, da pri nas ženska ni človek, da je v družbi percipirana kot manj vredna je od moškega? Povedo nam, da smo grde, da nas nihče ne mara, da nimamo partnerja in da smo zato takšne. Res je krasno biti ženska, ko v svojem najbližjem krogu ne najdeš človeka, ki bi mu zaupala o nasilju, ki se izvaja nad tabo. Res nas imajo radi, nas nežnejše polovice, ko je na nas vsa odgovornost za vzgojo in družino in srečo in nesrečo in konflikte. Res je krasno biti ženska, ko gledaš kako tonemo v brezno popolnega normaliziranja nasilja nad nami, ko vidimo kakšno ceno bomo plačale za to epidemijo in za stiske, ki so nastale in čutiš, da ti nihče ne bo pomagal, da ti nihče ne bo verjel, da nikogar ni na tvoji strani. Saj veste, kajne, da imamo na podlagi stoletnih bojev, zdaj nekaj desetletij možnost (pa še to ne vse ženske na vseh delih sveta) uživati v nečem čemur pravimo enakopravnost. To pa ne pomeni še dejanskih enakih možnosti uživanja pravic. Niti še zdaleč ne pomeni, da bivamo v enakosti – pa vseeno lahko slišimo, da smo postale preveč zahtevne, preveč si upamo, preglasne smo, da imamo preveč pravic, da bi bolje če ne bi imele volilne pravice, da bi bilo bolje, če ne bi zasedale izpostavljenih mest v politiki in gospodarstvu, ampak bi šle v prisilno karanteno suženjstva in prostituiranja za katero nas učijo reči, da je prostovoljna, del naše narave. Nam ni dovoljeno, da bi iskreno govorile o tem kaj pomeni biti ženska in s čim se moraš zato boriti. To naj bi bila namreč sramota, me moramo pa le paziti in izbirati besede. Hvala vsem stvarnikom takega kraljestva, hvala za rože! O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES....
Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji
ipes7. marec, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca Suhovršnik Slovenijo je, na veliko žalost, znova pretresel (še en) primer intimnopartnerskega umora ženske. Primeri takšnih umorov seveda niso specifika slovenske družbe, ampak so razsežnosti tega pojava globalne. V prispevku se bom osredotočila na pojasnjevanje intimnopartnerskih umorov žensk oziroma femicidov, ki imajo najpogosteje tudi dolgo zgodovino predhodnega intimnopartnerskega nasilja, s čimer želim aktivno prispevati k rušenju stereotipnih prepričanj, da so tovrstni umori posledica »izbruhov strasti in ljubosumja« ter »trenutkov besa«. V 70. letih prejšnjega stoletja so feministične teoretičarke (začenši s sociologinjo Diano Russell) začele opozarjati na potrebo po preučevanju umorov skozi perspektivo spola in hkrati na potrebo po posebnem poimenovanju umorov žensk. Prve analize so namreč pokazale, da je spol osnovni motiv za večinski delež prezgodnjih in nasilnih smrti žensk [1]. Diana Russell je zato s kolegicami in kolegi vpeljala pojem »femicid«, ki je danes eden od osnovnih pojmov za poimenovanje spolno zaznamovanih nasilnih smrti žensk. Pomembno je razumevanje, da pri femicidu »ne gre za produkt nekih nerazložljivih zločinov ampak gre za umore, ki so najekstremnejša oblika protiženskega terorja, zasnovanega na sovraštvu, preziru, užitku ali občutku posedovanje ženske.« [2] V kategorijo femicida pa sicer ne uvrščamo samo namerno povzročene nasilne smrti (uboj in umor) ampak tudi smrti, ki so (mogoče) nenačrtovane ampak se zgodijo zaradi katere izmed drugih oblik (spolnega) nasilja nad ženskami ter smrti, ki so povezane s kršenjem reproduktivnih pravic žensk (npr. prepovedi umetne prekinitve nosečnosti, zatekanje v tvegane nezakonite splave, pohabljanje ženskih genitalij, zgodnje praksa poročanja oz. otroške poroke ter prakse, povezane s preferiranjem moških potomcev – zanemarjanje in stradanje dojenčic ter spolno selektivni splavi zarodkov ženskega spola). Gre za prakse, za katerimi po podatkih različnih organizacij, letno umre na tisoče žensk (WHO 2008, 2012; UNODC 2011; ACUNS 2014). [2] Kot že napovedano, se bom v prispevku podrobneje osredotočila na intimnopartnerske umore žensk. Izpostavljena potreba po posebnem poimenovanju umorov žensk nikakor ne pomeni, da so ti umori pomembnejši ali da so ženske pogosteje umorjene kot moški – proporcionalno gledano, je zagotovo umorjenih več moških kot žensk, vendar so moški redko oziroma redkeje tarče nasilja zaradi lastnega spola [2]. Statistični podatki v Sloveniji (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 2018) ter mednarodna poročila o nasilju in kriminaliteti (WHO 2002, UNODC 2011) namreč kažejo, da so moški najpogosteje žrtve nasilja, ki se zgodi zunaj doma ter s strani oseb, ki so npr. sorodniki v drugi vrsti, znanci ali nepoznane osebe, praviloma pa so istega spola [2]. V primerih intimnopartnerskega nasilja, ki se končajo z umorom, so v večini primerov ubite ženske s strani zdajšnjih ali bivših partnerjev, redkeje pa so ženske tiste, ki ubijejo (nasilnega) partnerja. Analize umorov, kjer ženske ubijejo svojega moškega partnerja kažejo, da je bilo 70 % žensk pred tem žrtev partnerjevega dolgotrajnega in hudega nasilja. Zlorabe in nasilje s strani partnerja lahko torej povečajo možnost delinkventnega ravnanja. Poleg tega pa je tudi nasilje v družini pomemben dejavnik tveganja, ki povzroča različne posledice, splet le-teh in različnih drugih okoliščin pa je tisti, ki (lahko) žrtev pahne v kriminaliteto [3]. Intimnopartnerski umori so, kot že nakazano, najpogostejši tip umorov žensk na globalni ravni [2]. Po podatkih opravljenih raziskav (Voglar 1997, Sterle 1999 in Podreka 2017) ter podatkih ministrstva za zunanje zadeve (obdobje 2000–2013) lahko zelo podobno trdimo tudi za slovenski prostor (med žrtvami intimnopartnerskih umorov prevladujejo osebe ženskega spola in sicer nekaj več kot 70 %, žrtev moškega spola pa nekaj manj kot 30 %) [1]. Če izpostavim le nekaj ključnih ugotovitev pionirske raziskave intimnopartnerskih umorov žensk v Sloveniji [1]: v 21 od 24 analiziranih primerov so imeli pari zgodovino intimnopartnerskega nasilja oz. »intimnopartnerskega terorizma«, kjer je šlo za preplet različnih oblik nasilja; femicidi se zelo redko zgodijo nepričakovano in v nekem afektu besa ali jeze, brez znakov ljubosumja, groženj, zalezovanja ipd.; v 19 od 24 primerov so partnerji svojim partnerkam že grozili s smrtjo pred končnim dejanjem; po koncu zveze so v 15 od 24 primerov žrtev zalezovali in/ali nadlegovali na različne načine; v 21 od 24 primerov so ugotovili, da je bilo dejanje umora zavestno in predvideno itd. Če razumemo (predhodno) intimnopartnersko nasilje kot osnovni dejavnik tveganja za intimnopartnerski umor, to absolutno ruši utrjena stereotipna prepričanja, da so tovrstni umori nekakšni osamljeni dogodki ali nesreče, ki se zgodijo nepričakovano zaradi »trenutnega besa« ali »izbruha strasti« pri sicer nenasilnih, prijaznih in ljubečih moških. V takšnih primerih gre torej za končni akt, v že predhodnem in dolgotrajnem nasilju v intimnopartnerskem odnosu [4]. Rada pa bi izpostavila še en aspekt analiziranih intimnopartnerskih umorov žensk in sicer, da je v 19 od 24 primerov mogoče trditi, da je moški storilec uporabil ekstremno nasilje. Avtorica raziskave pojasnjuje, da “[v] primerih intimnopartnerskih umorov in poskusov umora žensk so storilci za izvedbo kaznivega dejanja uporabili zelo različne predmete. Najpogostejše uporabljeno orožje je bil kuhinjski nož, drugo najpogostejše pa strelno orožje. Med uporabljenim orožjem so še kuhinjska deska, gasilni aparat, sekira, srp, betonsko zidarsko sidro, verižica itd.” [4]. V zadnjem času Slovenijo močno pretresa ne samo porast primerov intimnopartnerskih umorov ampak tudi, kot je v nedavnem intervjuju povedala sociologinja dr. Podreka, iz »vidika okrutnosti«. [5] Spomnimo: marec 2021 – v Grosupljem moški zaduši svojo 36-letno partnerko; februar 2021 – moški v Slovenski Bistrici umori 76-letno žensko; januar 2021 – v Kamniku moški zabode svojo 34-letno partnerko (s katero sta bila v ločitvenem postopku); december2020 – v Gerečji vasi moški umori 58-letno žensko, 61-letnega moškega in svojo 35-letno partnerko; november 2020– 22-letnik v Jančah (Ljubljana) umori 26-letno žensko, 56-letno žensko in 60-letnega moškega; november 2020 – v Kopru moški umori svojo 49-letno partnerko; avgust 2020 – v Grosuplju moški polije 44-letno partnerko z vnetljivo tekočino in jo zažge; januar 2020 – v Grosupljem moški umori svojo 27-letno visoko nosečo partnerko,… Primerov je še mnogo več. Kot družba se soočamo z več kot očitno resnim problemom. Ozaveščanje in izobraževanje o nasilju in njegovih posledicah sta ključni prav na vseh ravneh našega življenja in za vse ljudi, ne glede na spol, starost, razred, narod, spolno usmerjenost in podobno. Absolutno je ob primerih nasilja pomembno takojšnje ukrepanje policije in centrov za socialno delo, ki so žrtve dolžni zaščititi. Če ste žrtev nasilja ali pa veste, da se nasilje dogaja, se obrnite na pristojne institucije (policija, CSD) in nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, slednjim se je ravno ta mesec pridružil tudi naš inštitut, ki v sklopu projekta Na varnem si, vsem žrtvam nasilja nudi različne oblike brezplačnega, anonimnega in varnega psiho-socialnega svetovanja ter podpore (Več o projektu si lahko preberete na: https://na-varnem.si). [1] Podreka, Jasna in Antić Gaber, Milica. (2019). Femicid: pomen poimenovanja pri preučevanju nasilnih smrti žensk. Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia, 29 (1), str. 1–14. [2] Podreka, Jasna. (2017). Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. [3] Filipčič, Katja. (2018). Intimnopartnersko nasilje kot dejavnik ženske kriminalitete. V: Ženske in kriminaliteta: značilnost ženske kriminalitete in družbeno odzivanje nanjo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. [4] Podreka, Jasna. (2014). Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 65 (1), str. 60–73. [5] https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/5ff9b9ecc8526/sociologinja-jasna-podreka-stopnja-okrutnosti-se-je-povecala-to-je-tisto-kar-me-najbolj-skrbi Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ...
O vseh izmenah, ki jih med delom od doma opravljamo ženske
ipes27. januar, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubKdo v družini ali v partnerskem odnosu, za potrebe dela od doma, zasede prostor, ki omogoča največjo tišino in najbolj mirno okolje za opravljanje dela in kdo je, po drugi strani, primoran obveznosti dela na daljavo opravljati sredi vsakodnevnega vrveža, obkrožen z otroki in ostalimi zadolžitvami, za vsak slučaj – če bi jo kdo potreboval, medtem ko je ona sicer v službi? Ena izmed novih normalnosti pandemične realnosti je gotovo zapovedano delo od doma. Če je prej ta oblika dela veljala za nekaj občasnega, prostovoljnega in nekaj povezanega predvsem z določenimi panogami, je ob potrebi po zmanjšanju stikov in interakcij z ljudmi delovnik od doma postal realnost za skoraj 40 % vseh delavcev in delavk znotraj Evropske unije. Ker je že pred pojavom korone veljalo, da delo od doma (kot možnost) svojim zaposlenim ponujajo predvsem države, ki so tozadevno bolj razvite (medtem ko je na Danskem in na Nizozemskem od doma že prej delalo še več kot 30 % ljudi, je bilo takšnih oblik zaposlitev v državah kot so Italija, Grčija ali Poljska manj od 10 %), je jasno, da moramo tudi delo na daljavo razumeti kot enega izmed faktorjev (potenciranja) neenakosti med nami. Pri tem se ne smemo ustaviti zgolj pri preštevanju delovnih mest, ki so bila zavoljo spremembe narave dela ohranjena ali pa števila delavcev in delavk, ki so pričeli z delom doma (na Finskem je bilo takih kar 60 %, na Danskem in Nizozemskem in Belgiji več kot 50 %, na Švedskem, Avstriji in Italiji pa 40 %), ampak je nujno, da podrobneje pogledamo realnost tega novega delovnega okolja ter vloge in izmene, ki jih doma opravljamo glede na naš spol. Različne nacionalne in mednarodne študije rišejo podobno sliko: poleg raziskave Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti, ki smo jo izvedli na IPES in, ki je najprej odkrila trdovratnost stereotipnih vzorcev, ki so se izrazili v 35 % strinjanju s trditvijo, da je prav, če ženske doma opravijo večino gospodinjskih del, nato pa še opozorila, da se je že s prvim valom epidemije pričelo obdobje povečane odvisnosti od partnerjevega dohodka za več kot 15 % anketiranih žensk, še dodatnih 10 % pa je že takrat izjavilo da se bo ta odvisnost s časom še povečevala, je za zgodbo dela od doma, povedna tudi nedavno predstavljena raziskava, ki jo je opravil Deloitte. Slednja je bila izvedena na vzorcu 400 zaposlenih žensk iz vsega sveta, razkrila pa je mnoge nevarnosti, ki kot posledice utrjevanja tradicionalnih stereotipnih vzorcev, prežijo na nevarno prihodnost v kateri se bomo od enakosti spolov še bolj oddaljili. Pod težo bremen vsega, kar pomeni dnevna izmena žensk ki delajo od doma (pri čemer opravljajo plačano in neplačano delo) je tako skoraj 82 % anketirank povedalo, da pandemija negativno vpliva na njihovo duševno in telesno počutje in da ima ravno tako negativen vpliv tudi na ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem. Slednje je moč še bolje razumeti ob upoštevanju podatka, da po eni strani 65 % žensk izjavilo, da se je količina opravljenega gospodinjskega dela še povečala, pri tem pa so ženske še v službi (plačani službi) dodatno obremenjene. Ob vsem tem so še posebej izpostavljene ženske z majhnimi otroki, ki sami pač ne zmorejo opravljati obveznosti šolanja na daljavo oziroma potrebujejo varstvo. Več kot polovica vseh anketiranih žensk (53 %) se čuti dolžno, da je svojemu delodajalcu nenehno na razpolago. Težavo te zadnje statistike sicer opredeljuje koncept pravice do izklopa, ki nagovarja eno izmed pasti dela od doma – navidezno nenehno pripetost in dosegljivost, ki v praksi pomeni vdor v vse sfere, ki jih plačano delo ne dosega –, ki pa jo je ženskam težje udejanjati. Četudi smo namreč po eni strani ženske po stoletjih truda lahko z vstopom na trg dela (kjer smo sicer še vedno obravnavane neenakopravno – soočene z nižjim plačilom za enako delo, cementnimi stropovji ki nas ovirajo pri napredovanju in dvomi mnogih, ki menijo, da je naše mesto drugje) začele dosegati vsaj kanček ekonomske neodvisnosti, ki je ključen element svobodnega življenja, smo bile po drugi strani takoj soočene z nekim vsiljenim razcepom, ki ga generirajo spolni stereotipi in tradicionalna vloga žensk – uspešno družinsko življenje izključuje karierno udejstvovanje in obratno. In ko nas je strah kaj bo prinesla ekonomska kriza, ki je pred vrati in s spomini izkušenj preteklih kriz (ki ženske vedno prizadenejo bolj kot moške) – z občutki kakšnekrivde ostajamo vedno na razpolago, ker službo zaenkrat vsaj imamo? V tem smislu je nevarno delo od doma za ženske predstavljati kot dobro rešitev za razrešitev konflikta med poklicnim in zasebnim življenjem, ki ga slednje čutijo sicer, saj je dejanskost precej drugačna in gre na škodo prav njim. Ob pritiskih o izbiri med otroci, družino in delom je zlahka pomisliti kakšna bo njihova odločitev, če preprosto ne bodo več zmogle opravljati pet izmen naenkrat? V kakšen položaj jih tako pod pretvezo, da jim bo lažje, potiskamo in k izgradnji kakšnega njihovega položaja prispevamo? Kaj bo to pomenilo za njih, njihove želje in prihodnost? Zato bi moralo v prihodnje delo od doma temeljiti na svobodni odločitvi vsake posameznice, ob zagotovljenem varstvu otrok, saj je edino to varovalo za še večjo vrnitev v mračno preteklost, kjer so se generacije žensk trgale ob skrbi in v skrbeh za vse okoli sebe ali pa ob poslabšanju sedanjosti, kjer ženske 14 ur na teden več od moških porabijo za neplačano delo doma. Vse to nas napeljuje k zaključku, da dela od doma ne smemo nekritično prevzeti kot koncept, ki omogoča malodane pravljično življenje vseh vpletenih, saj smo vendarle vsi doma, malo delamo in se malo družimo, ob tem pa pričakujemo, da v najmočnejšo ekonomijo sveta – neplačano gospodinjsko delo, ki je vredno več kot 10 trilijonov dolarjev – prispevamo zgolj ženske. Po drugi strani pravljičnost tovrstnega dela kruši dejstvo, da je delo od doma rezervirano v večji meri za poklice, ki predvidevajo bolj izobražen kader, ki so hkrati tui poklici, ki so v manjši nevarnosti za izgubo službe, s čimer hitro pozabimo na kup prebivalstva, ki mu je v tej pandemiji najtežje. Preživljanje večine časa v zasebnosti naših domov je tako razgrnilo eno temeljnih prepričanj, povezanih s spolnimi stereotipi, tj. skrb za dom, družino in gospodinjstvo je ‘naravna’ naloga žensk. Imeli smo priložnost, da bi vsak dan videli kaj takšna miselnost pomeni za realnost – koliko izmen vsak dan opravijo ženske – pod kakšnimi pritiski so, ko poleg plačanega dela od doma skrbijo še za servis vseh tistih, ki ravno tako delajo od doma, se šolajo od doma, ali pa so bolni in so doma. Ni mar za nami vsak dan še ena izgubljena priložnost za moške in očete, brate in sinove, da se uprejo tradicionalnim vlogam, presežejo stereotipe in spoznajo, da moška skrb za dom in družino ni nič revolucionarnega, nič ogrožajočega za moškost, ampak je nasprotno – nekaj minimalno normalnega? S tem, ko se aktivno vključijo v starševstvo ali gospodinjstvo v resnici namreč ne pomagajo ženskam (ki naj bi se s temi zadolžitvami že rodile), ampak prispevajo svoj delež za življenje v skupnosti kjer naj bi si bili enaki. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES....
O nasilju nad starejšimi ženskami
ipes20. januar, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca Suhovršnik Obstaja več razlogov, zakaj je pomembno naslavljati problematiko nasilja nad starejšimi ženskami. Prvič, ker je o nasilju na splošno potrebno javno govoriti – to je namreč pomemben korak k ozaveščanju javnosti, s tem pa pripomoremo k vztrajnemu »pritisku« za sistemske spremembe. Drugič, ker so glede na večino obstoječih raziskav in uradnih statistik nasilju bolj izpostavljene ženske kot moški. In tretjič, ker je presek dveh dejavnikov, spola in starosti, še dodatni pogoj za večjo izpostavljenost nasilju. O konkretnih številkah pogostosti nasilja nad starejšimi ne moremo govoriti, saj v slovenskem prostoru nimamo vzpostavljenega sistematičnega pridobivanja teh podatkov. Tudi sicer so statistični podatki o nasilju, ki jih zbirajo na policiji, centrih za socialno delo, zdravstvenih domovih ipd., vedno delni, saj se upoštevajo le uradne prijave nasilja. Dejstvo pa je, da veliko primerov ostaja neprijavljenih. Najprej nekaj osnovnih informacij o oblikah nasilja nad starejšimi. Poznamo klasične oblike nasilja nad starejšimi, to so fizično nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje (npr. jemanje oz. kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisov, prisila k podpisu pogodbe, ipd.) in spolno nasilje (kakršna koli dejanja spolne narave s starejšo osebo, ki ne more dati privolitve takšnim dejanjem). Med specifične oblike nasilja nad starejšimi pa sodijo omejevanje gibanja, prisilno hranjenje, prisilno oblačenje in umivanje, zanemarjanje, preprečevanje osebnih stikov, preprečevanje opravljanja vsakodnevnih opravil in infantilizacija (vedenjski vzorec, pri katerem oseba s pozicije moči obravnava drugo osebo kot otroka). Nasilje se lahko pojavlja v različnih kontekstih oziroma okoljih, npr. v družinskih, intimnopartnerskih in sorodstvenih odnosih, v skrbstvenih odnosih (domovi za starejše, zavodi, bolnišnice) in v institucijah, s katerimi starejši komunicirajo ter urejajo svojo eksistenco oz. položaj in pravice [1]. Rezultati ene izmed zadnjih opravljenih raziskav o nasilju nad starejšimi iz leta 2015 (vzorec 220 starejših) [2] kažejo, da se sicer največ nasilja nad starejšimi dogaja v domačem okolju. To ni nič presenetljivega, saj tudi starejše raziskave ta podatek potrjujejo. Kot vidimo, so razsežnosti nasilja nad starejšimi lahko zelo široke, omenjene oblike pa se v vsakdanjem življenju najpogosteje med seboj prepletajo. Nasilje v tretjem življenjskem obdobju, kot kažejo izsledki nekaterih raziskav (npr. Kopčavar Guček 2012, Habjanič in Lahe 2012, Primc in Lobnikar 2015) doživljajo tako starejše ženske kot starejši moški. Nedvomno. Ker pa je potrebno pojav nasilja razumeti tudi skozi zgodovinsko, družbeno in kulturno perspektivo, lahko poskusimo pojasniti, zakaj je tudi v starosti večja možnost, da so žrtve nasilja ravno ženske. Generacije današnjih starejših so živele v precej patriarhalnih družbi. To pomeni, da so danes starejše ženske slabše izobražene kot moški in so tekom življenja opravljale več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela. Zelo prisotna je (bila) stereotipna predstava o »ženski« in »moški« vlogi v družbi – mesto ženske je predvsem v zasebni sferi, moškega pa v javni. Moški je bil vselej, tudi v okviru družine, v nadrejenem položaju. Kot piše Maca Jogan [3], je to »izhodišče, na osnovi katerega lahko iščemo odgovore za celo vrsto pojavov, ki smo jim priča tudi v sedanjosti; tudi nasilja v domačem okolju ni mogoče razumeti in pojasnjevati brez upoštevanja te zgodovinske dediščine.« Posledice patriarhata se danes za ženske kažejo tudi v mizernih pokojninah – revščina pa je zagotovo močan dejavnik tveganja za nasilje. Tudi tiste ženske, ki so bile zaposlene, imajo danes večinoma nizke pokojnine, zaradi splošno nižjih plač za ženske, krajšega delovnega časa in »lukenj« odsotnosti zaradi skrbi za druge. Podatki UNDP 2018 kažejo, da je razlika v stopnjah tveganja revščine (STR) za moške in ženske (starejše od 65 let) v Sloveniji vsa leta med najvišjimi v EU. Leta 2010 smo bili v samem vrhu, 2018 pa so bile pred nami baltske države, Bolgarija in Romunija. Kot zapiše Valerija Korošec, nam podatki o številu ali deležu ljudi glede na mejo revščine kažejo učinkovitost pokojninskih in socialnih sistemov ter njihovo pravičnost glede (ne)enakosti rezultatov za moške in ženske [4]. Starejše ženske (zlasti vdove) predstavljajo eno revnejših in najbolj družbeno izključenih kategorij prebivalstva v Evropi. Poleg zgoraj naštetih razlogov temu botrujejo tudi dejstva, da ženske na splošno živijo dlje kot moški, v starosti pogosteje živijo same in so pogosto (ekonomsko ali v smislu zdravstvene nege) odvisne od drugih ljudi. Navkljub obstoječemu patriarhalnemu družbenemu redu pa je treba opozoriti, da so žrtve nasilja tudi (starejši) moški in na potrebo po proučevanju nasilja nad njimi. Stereotipi delujejo v obe smeri – tudi družbene predpostavke in predsodki o tem, kaj je zaželena »moškost«, so v veliki meri odgovorni za razsežnosti nasilja in za načine, na katere vidimo in se odzivamo (ali ne odzivamo) na moške žrtve nasilja. Moški pogosteje skrijejo svoje občutke in probleme pomanjšajo, jih »zapakirajo« v šalo, zaradi vsega tega pa redkeje poiščejo pomoč [1]. V nasilnih situacijah se starejši, tako ženske kot moški, težje branijo oziroma pobegnejo, ker so fizično in socialno šibkejši, obenem pa so do nasilja (pogosto) tudi manj kritični in ga redkeje prepoznavajo. »[…] In gotovo jih je strah, da bi zadnja leta preživeli sami, zato težko zberejo pogum, da bi ukrepali.« [1]. Obenem pa okolica starim, ki poročajo o nasilju, še vedno pogosto ne verjame in še več – povzročitelja_ico nasilja opravičuje. Kot specifiko nasilja nad in med starimi lahko izpostavimo to, da se poškodbe, nesreče, depresijo, zmedenost ipd., pogosto pripisuje zgolj posledicam starosti [1]. Žrtve nasilja pogosto spremljajo občutki krivde in sramu, kar jih prav tako ovira za izhod iz nasilnih odnosov. Pri starejših je pogosto prisotno močno opravičevanje povzročitelja_ico nasilja, še posebej, če so to njihovi otroci, partnerji ali sorodniki. Nemalokrat starejši krivdo za nasilje prevzamejo nase. Na sistemski ravni nas v Sloveniji čaka še veliko dela. Med pomembnejšimi koraki je sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi, morda tudi vzpostavitev varnih hiš oz. namestitev za vse starejše, ki bi to potrebovali. Ključnega pomena je tudi vsesplošno ozaveščanje in izobraževanje o nasilju (nad vsemi družbenimi skupinami) ter prizadevanje za ničelno toleranco do nasilja. Na vseh ravneh življenja moramo sistematično reflektirati in aktivno delati na tem, da bodo pogoji izobraževanja, možnosti in pogoji dela, za vse (spole) enaki. Če potrdimo, da imamo danes ženske boljše možnosti za izobraževanje, kot so jih imele naše predhodnice, pa se številne vrzeli in dvojna merila še vedno kažejo na trgu dela oziroma v delovnem okolju, posledice tega pa čutijo ženske tudi v starosti. Če tega ne bomo odpravili, jih bomo čutile tudi me, čez nekaj desetletij. Poziv: če ste žrtev nasilja ali pa veste, da se nasilje izvaja nad komerkoli, prosim, prijavite dogodek na policijo (113) ali njihov anonimni telefon (080 12 00). Pokličete lahko tudi center za socialno delo ali pa katerokoli od spodaj navedenih organizacij, kjer vam bodo z veseljem prisluhnili in pomagali: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55 Društvo za nenasilno komunikacijo: 01 4344 822 ali 031 770 120 Zagovornica starejših (Teja Primc): 031 203 008 Čvekifon (brezplačni klepetalnik za starejše): 080 38 07 Viri: [1] Gerdina, Otto idr. (2019). Starost ni za mevže: o nasilju med in nad starimi. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije. [2] Primc, Teja in Lobnikar, Branko. (2019). Nasilje nad starejšimi v domovih za starejše in v domačem okolju. Kakovostna starost, 22 (1). Dostopno na: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=1912 [3] Jogan, Maca. (2019). Raznolikost nasilja nad starejšimi v zrahljanem androcentričnem družbenemu redu – sociološki vidik. V: Otto, Gerdina idr. Starost ni za mevže: o nasilju med in nad starimi. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije, str. 53–62. [4] Korošec, Valerija. (2019). Ali so ženske v Sloveniji bolj revne, ker v politiki niso proporcionalno zastopane? V: Enako(pravno)st spolov na evropskem političnem parketu. Ljubljana: Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), str. 31–41. Dostopno na: http://ipes-si.org/raziskava-o-enakopravnosti-spolov-na-evropskem-politicnem-parketu-2/ Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ...
Kaj si je zaslužila in česa je kriva sama?
ipes6. januar, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Najprej ponovimo dejstva, ki bi jih sicer morali že vsi poznati: v Sloveniji je vsaj eno izmed oblik nasilja doživela vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti, najbolj pogosto psihično nasilje (49, 3 %), nato fizično (23 %), ekonomsko (14,1%) in spolno nasilje (6,5 %). Ta naša država Slovenija je, kot vemo in na kar smo ponosni, del Evropske unije, v kateri je posamezno obliko spolnega nadlegovanja doživela več kot polovica (55 %) Evropejk. Ob takih številkah, ki ne prikazujejo celotne zgodbe neenakega položaja Slovenk in, ki skrivajo uspešno potencirano mizoginijo in patriarhat, ki sta dovoljena vsem in povsod, nas ne bi smelo čuditi, da je v razmerah karantene, negotovosti in porastu mnogih dejavnikov, ki že od časa pred pandemijo predstavljajo dejavnik tveganja (pozor, ne vzrok, dejavnik tveganja), naraslo tudi nasilje nad nami. Tako smo kot družba ponovno zamudili kolektivno priložnost, da bi nasilje nad ženskami primerno naslovili, artikulirali in obsodili. S tem bi lahko pričeli kar ob prebiranju, gledanju ali poslušanju medijskega poročanja o tovrstnemu nasilju. Za začetek bi bilo denimo primerno in potrebno, da nasilju v družini, zaradi katerega ženske umirajo, rečemo kar nasilje nad ženskami. Tako je, morali se bomo upreti nevarnosti vzklikov tistih, ki ob nasilju nad ženskami odmahnejo z roko, jo stisnejo visoko v pest in zapridigajo »tudi ženske izvajajo nasilje«. Res, tudi ženske izvajajo nasilje – v 3 % primerov družinskega nasilja. V ostalih 97 % je povzročitelj moški, žrtev pa ženska. Nadalje bi se bilo, posebno ob medijskemu poročanju zadnjih tednov, primerno posvetiti predstaviti koncepta medijske moči. Moči diskurza, ki ga o tako pomembni temi plasirajo javnosti in s tem določajo ne samo to kaj je pomembno (nedvomno gre pri tem za dogodke, ki so pomembni in morajo biti objavljeni), ampak tudi na kakšen način jih moramo razumeti in kako si lahko razlagamo njihovo ozadje. Kadar smo v Sloveniji priča intimnopartnerskemu umoru, se dober del novinarjev in novinark svojega dela loti tako, da v zasledovanju (predvidoma) dobre zgodbe, obišče okolje v katerem sta živela žrtev in storilec. Tam lahko potem izvemo, da sosedje niso nikoli opazili ničesar takšnega, kar bi nakazovalo kasnejšo tragedijo. Da sta bila oba (žrtev in storilec) prav prijetna, da so jih imeli radi in da so bili srečna družina (še z otrokom, ki je v nekaterih primerih priča umoru svoje matere). Ker podatki iz terena kažejo neko drugačno sliko od prvih vrstic tega zapisa in ker je kot dodatek, ki ostane popolnoma nereflektiran, v teh, prej mirnih razmerjih in družinah redko prihajalo do prijave nasilja (pomislimo – je manko uradno zabeleženega nasilja res pokazatelj, da nasilja ni, ali ni nemara res ravno obratno?), se mediji osredotočijo na iskanje vzrokov, ki naj bi pojasnili to nasilje. Prične se brskanje po avtobiografijah vpletenih (brez velikega ozira na zasebnost žrtve ali na življenje tistih, ki morajo hude travme nasilja preživljati znova in znova), ki se konča ne samo s pogostim objavljanjem imen ter fotografij vpletenih oseb, ampak tudi z nevarnim zamenjevanjem dejavnikov tveganja za nasilje kot vzrokov za slednje. Zloraba alkohola, ljubosumje in nezvestoba so prepogosto zlorabljeni kot razlogi za nasilje, s čimer mediji ustvarjajo najbolj nevarno zgodbo o nasilju kar jih je – zgodbo v kateri ni nedvoumno jasno, da je za nasilje vedno odgovoren in kriv storilec in zgodbo, v kateri obstajajo domnevna dejanja žensk, ki bi lahko v nasilje nad njimi vodila. Poleg tega, da lahko tako vsi – tiste, ki v nasilju živijo in tisti, ki nasilje povzročajo, ob vseh ostalih vmes – konzumiramo medijske vsebine, ki ne naslovijo resničnih vzrokov za nasilje s katerimi bi se mediji morali sicer prioritetno, vsakodnevno ukvarjati. Vzrokov kot je dejstvo, da je slednje posledica neenakega razmerja moči med spoloma, ki se je skozi zgodovino, vpisalo v normalo. Na ta način zamudimo priložnost, da opozorimo na možne izhode iz nasilja, na pomoč ki je na voljo in namesto tega pred vsem tem ustvarimo še hujšo stigmo. Danes nasilje nad ženskami mirno vztraja v neštetih stereotipih, predsodkih, mišljenjih, da je ta svet in vse kar nudi še vedno prav deliti na vse kar moški lahko in tisto malo, kar naj bi bilo dovoljeno tudi ženskam. Vztrajanje ideje, da nas je še vedno potrebno utišati, nam kazati kje nam je mesto, ker preprosto nismo enakovredne, je točno to, kar nasilje omogoča in kar se kaže tudi v neprimernem medijskem poročanju o nasilju. Ali ne bi bilo edino demokratično sprejemljivo, da bi se mediji svoje moči zavedali? Lahko bi jo na primer raje uporabili zato, da: opozorijo na sistemsko, družbeno naravo tega družbenega problema; preusmerijo narativ po katerem smo za nasilje nad nami odgovorne same, ker smo si izbrale takegapartnerja ali pa ker z njim preprosto ne znamo; poudarjajo družbeno odgovornost – vseh nas, tudi sosedov, kadar nasilje vidimo, slišimo, pa ne naredimo nič; pojasnijo, da je nasilje nedopustno, da ne obstajajo opravičila za storjeno nasilje in da moramo vsi aktivno delovati tako, da bo v naši ne tolerirano. Eno je gotovo – medijsko poročanje, ki žrtvam povzroča sekundarno viktimizacijo, v družbi utrjuje vse tisto kar nasilje nad ženskami omogoča in bi moralo že zdavnaj na zgodovinski odpad. Že zdavnaj bi moralo postati nesprejemljivo. Ob vsem tem pa je nujno omeniti še eno veliko žalost – to je skoraj popoln medijski molk nad mnogimi drugimi razsežnostmi neenakosti spolov, ki nas mora napeljati do pomembnega vprašanja – si res želimo medijev in bralstva, ki o ženskah lahko berejo zgolj, če so bile nekje nage ali pa, če so bile žrtev nasilnega partnerja? Kaj pa vse drugo kar se dogaja z našim spolom – vso globalno dogajanje na področju uzakonjanja naše drugosti, pa poskusi ukinjanja temeljnih pravic našega obstaja? In seksizem, in vse to kar se lahko ženskam brez kakršnihkoli posledic reče, ker so pač na neki funkciji, ko bi očitno morale biti doma? Zgodovinsko pomembno bo gotovo postalo vse tisto, branik česar so mediji danes. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES....
Kako in zakaj splet postaja nevarno okolje za dekleta in ženske?
ipes15. december, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub V razmerah pandemije je jasno in pričakovano, da bodo akcijski dnevi, ki jih namenjamo boju zoper preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami, pod drobnogled vzeli novo nastale okoliščine poglabljanja neenakosti med spoloma. Če smo po eni strani tako poudarjali obstoj mnoštva rizičnih faktorjev za porast že tako nedopustno visokega deleža nasilja nad ženskami; če se zavedamo, da kriza pred vrati pomeni, da bodo ženske pahnjene v nove verige ujetosti in odvisnosti in da šole v katerih (na varnem in na toplem) ne sedijo otroci, obdani s strokovnimi delavkami in delavci, ki njihove spremembe v vedenju opazijo, ker znajo prepoznati signale, ki kažejo da se nad njimi doma (tam, kjer si vsi zaslužimo biti varni) izvaja nasilje, še kar samevajo, je zadnjih nekaj dni postreglo z dogodki, ki morajo našo pozornost usmeriti še v eno specifično vrsto nasilja, ki je v času pandemije porastla: spletno nasilje. Kot vse ostale vrste nasilja, tudi spletno nasilje nesorazmerno bolj prizadene ženske in deklice, kot pa fante in moške. Podatki evropskih raziskav tako kažejo, da so v 9 od 10 primerov maščevalne pornografije žrtve ženske, da bo vsaka 12. ženska v svojem življenju doživela vdor v zasebnost, da 1 od 10 spolnih prestopnikov žrtve išče na spletu in da 1 od 4 evropskih najstnic ustrahujejo na spletu. Kot je to praksa z vsemi vrstami nasilja, ki še danes med nami vztrajajo kot nekaj kar je upravičeno, dovoljeno in (bolj ali manj) sprejemljivo – tiste, ki stojijo na poti moški želji, normi ali pridejo nasproti njegovi frustraciji, je dovoljeno disciplinirati in se nad njimi izživljati – je nevarnost normaliziranja realna tudi za spletno nasilje. A normaliziranju se na spletu doda še nevarno nevtraliziranje – med nami so menda ja ekrani, ločijo nas zasloni, kakšno škodo pa si lahko prizadenemo, če se »malo hecamo«? Pred dnevi smo bili kot družba ponovno soočeni s hinavščino spletnih algoritmov, ki cenzurirajo ženske bradavice, dovoljujejo pa nekaj čemur se reče prenašanje v živo (ob katerem vzporedno poteka ne le nabiranje ogledov, ampak tudi denarja). Med takim prenosom so gledalci spremljali ruskega spletnega zvezdnika, ki je svojo nosečo partnerko najprej pretepel, nato pa še polil z vodo in zaprl na balkon, kjer je od posledic udarcev in podhladitve umrla – v živo, med prenašanjem. Nekaj dni kasneje smo bili soočeni s podobnimi zgodbami, katerih žrtve so mladoletne slovenske deklice. Storilci so posnetke spolnih odnosov in množičnega posilstva, objavljali na spletu. Po javni objavi teh nedopustnih posegov v telesa in življenja deklic, je del medijskega prostora – kot je to v navadi – hlastal po nabranih čim več osebnih podatkih, podrobnosti dogajanja in po možnosti še fotografij vseh vpletenih, da bi seveda dosegli več klikov, več branosti in več denarja. A kaj s tem povzročajo žrtvam in kako bo to vplivalo na nadaljevanje njihovega okrevanja in življenja? Kaj s tem sporočajo vsem ostalim? Ne bi bilo morebiti bolj smiselno, pokazati na družbene vzroke za nasilje nad deklicami, namesto da prepisujejo zasebne transkripte pogovorov mladoletnih oseb? Ne bi bilo bolj smiselno opozoriti na dejstvo, da 90 % posilstev ostaja neprijavljenih? Odgovornost za to nosimo vsi mi, ki ne uspemo izgraditi družbe, v kateri bi žrtve zaupale, da bodo na varnem, če nasilje nad seboj prijavijo. Da so na varnem, če se soočajo s sekundarno viktimizacijo, ki jim povzroča dodatno travmo, ostale pa utrdi v prepričanju, ki je nevarno za našo prihodnost – nihče mi ne bo verjel in nihče mi ne bo pomagal, bolje je, če molčim. O nasilju je potrebno govoriti, a še bolj pomembno je kako o tem govorimo, saj naše besede poslušajo tako žrtve, storilci kot vsi ostali ki po službeni, uradni ali drugi dolžnosti s prvimi in drugimi vstopajo v stik. Istanbulska konvencija v tem primeru gotovo predstavlja korak v pravo smer, saj predvideva tako izobraževanje znotraj sistema vzgoje in poučevanja kot tudi posebno izobraževanje strokovnih delavcev z namenom preprečevanja sekundarne viktimizacije in poglabljanja družbene odgovornosti za reproduciranje nasilnih praks. V tem kontekstu je gotovo jasno tudi, da bi redefinicija posilstva morala slediti modelu soglasja, ki bi breme dokazovanja zgornjih dejanj prelevilo na storilce, ne pa da slednje ostane nekaj s čemer se mora ukvarjati žrtev, kot to predvideva sedanja ureditev. Gotovo ni največ in najbolje kar kot družba zmoremo to, da žrtvam zažugamo da se niso upirale, pa bi se lahko, ali da niso pobegnile, pa bi lahko. Naše delo je drugje in začnemo ga lahko ob razmisleku o tem kako smo jih vzgajali, če smo jih spuščali v šole, kjer sta se njihova lepota in popularnost merili s številom neprimernih dotikov s strani njihovih sošolcev. Kot so pokazali izsledki analize v sklopu projekta Odklikni (2017-2019) dekleta ne le pogosteje kot fantje doživljajo spletno nasilje, ki je pogosteje usmerjeno zoper njihovo osebnost in videz in kot tak pomeni vdor v zasebnost, ampak zaradi slednjega tudi občutijo resne posledice nasilja (denimo nemoč, depresijo, stres in strah). Omenjena analiza, izvedena med slovensko osnovno- in srednje-šolsko populacijo je pokazala tudi, da 54 % učencev in 42 % učenk meni, da je objava fotografij slednjih utemeljen razlog za nadlegovanje. Od vztrajanja takšne družbene miselnosti o objektivizaciji žensk do spletnih profilov kakršen je bil Kira dela na smeni?, kjer so fotografirali natakarice ki so tisti dan bile v službi, res ni daleč.[1] To je naša realnost, realnost naših teles in pravic, od tod bi kot družba morali začeti graditi drugačno prihodnost. Prihodnost, v kateri bo žensko telo umeščeno kot svobodno in avtonomno, kot nekaj kar je last ženske in ne tistega ki to telo gleda, ocenjuje, si ga prilašča. Ob danes že vsakodnevni večurni uporabi interneta (ki je med karanteno še porastla) in ob specifičnosti spletnega okolja, ki storilcem nudi (potencialno) anonimnost, in s tem tudi navidezno distanco do kaznivih dejanj, je nasilje ki smo mu priča na svetovnem spletu, nedvomno problem, ki bi ga morali začeti naslavljati vzporedno s širjenjem dostopa do takšnih storitev. Z drugimi besedami – del digitalnega opismenjevanja ne sme ostati zgolj funkcionalna naprava na kateri splet uporabljamo, ampak moramo k temu dodati še etične in demokratične standarde njegove uporabe, kjer se moramo kot družba, ravno tako kot bi bilo prav da to storimo še v fizični realnosti, šele naučiti kako ustvariti družbo z ničelno toleranco do nasilja povsod – tako v zasebnem in javnem življenju kot tudi na spletu. [1] Administratorji tiste strani so svoje odjemalce spodbujali naj se potrudijo dekleta (mnoga med njimi polnoletna) fotografirati tako, da bo vidno »spredaj, zadaj, obraz, pa še kje«, skratka da se potrudijo vsaj toliko kot se kadar kaj objavijo na Avtonet. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ...
Pismo poljskim zaveznicam
ipes4. november, 2020Ana Pavlič / Gender Hub Nekomu, ki bi ta svet bolj bežno spremljal, bi se v teh dneh najbrž zazdelo, da se je slednji snel s tečajev. Skoraj celotna zemeljska obla se je znašla v primežu drugega, še hujšega vala pandemije, ki bo razslojeno družbo še bolj utrdil v neenakostih; Amerika in z njo dober del preostalega sveta je na razpotju – kakšna bo sodba Trumpovega dela; in medtem, ko nas je pogosto strah kaj bo prinesel naslednji dan in kako grozljivejše bo novo jutro, je odjeknila vest o sodbi vašega ustavnega sodišča, ki je ženskam kar tako, čisto enostavno, z globoko vero v svoj prav, odvzelo še edini del najpomembnejše pravice, temelja vaše in naše emancipacije – pravico do umetne prekinitve nosečnosti, če je zarodku na predporodnih pregledih ugotovljena nepravilnost. Do zgodnjih devetdesetih ste lahko v pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok uživale tako kot ste si in kot so tudi nam priborile naše predhodnice v Sloveniji – na podlagi svobodne odločitve ženske. Po močnih pritiskih Cerkve in drugih konservativnih struj, pa je Poljska od leta 1993 država, ki je pravico do splava omejila samo na tri izjeme: nosečnost, ki je posledica posilstva ali incesta, nosečnost, ki ogroža zdravje ženske in nosečnost z okvaro ploda. To zadnje je bil obenem tudi v 98 % edini razlog za legalno opravljen abortus na Poljskem. V državi, ki šteje 40 milijonov prebivalcev in prebivalk je tako lani legalno splav opravilo zgolj 2.000 žensk. Zato lahko rečemo, da smo bili v teh dneh priča poskusu popolne prepovedi splava. Število vas, ki ste se v tem istem letu odločile, da si nosečnosti ne želite, je bilo seveda v resnici precej višje – vsaj 200.000 vas je moralo po svojo pravico v drugo državo, čez mejo, v zameno za plačilo, pod stigmo lastne politike. Po nekaj, kar bi moralo biti kot največji civilizacijski dosežek prepoznano v vsaki demokraciji. Vsi vemo, da tiranski poskusi omejevanja pravice do splava, še najbolj pa njegova prepoved, ne vodijo v zmanjševanje dejanskega števila prekinitev nosečnosti – vse kar takšne odločitve tistih (večinoma so to moški), ki menijo da lahko o tem odločajo bolje od nas prinesejo je napravljanje splava nevarnega oziroma varno dostopnega zgolj za tiste ženske, ki so to lahko privoščijo. In ker to vemo, je popolnoma jasno kakšna je dejanska namera takšnih idej (ki so blizu tudi našim koncem) in odločitev – brez sramu želijo kar uzakoniti svoje mnenje, da smo ženske manjvredne in nepomembne članice tega sveta, s tem pa podžgati nasilje nad nami, ki postaja iz dneva v dan bolj stvar normale. Zato tudi ne potrebujemo konvencij kot je Istanbulska, mar ne? Če bi vsem tistim, ki tulijo, da jim gre za otroke za njih tudi v resnici šlo, bi lahko počeli vsaj dvoje drugega: najprej bi na primer lahko poskrbeli za tiste otroke, ki so živi, pa so lačni, prestrašeni in bodo zaradi strukturnih pomanjkljivosti, nedelujočega sistema in krivičnosti države onemogočeni živeti po svojih željah in v skladu s svojimi potenciali in drugič, lahko bi se zavedali kakšen svet soustvarjajo, ko takole dvomijo o pravicah, ki nam dovoljujejo svobodo – kakšno prihodnost ustvarjajo tem otrokom, za katere jim je tako mar? In v vseh teh dnevih, ko se nam grozi, se nas krega in obtožuje, ko ženske trpijo pod pritiski že druge karantene, ste se ve tako pogumno pognale v boj. Borile ste se za vse nas – lahko smo vas gledale, lahko smo videle kako izmuzljive so naše pravice, lahko smo se spomnile, da nič, prav nič ne kaže na to, da so naše pravice za vedno in pokazale ste nam, kot že tolikokrat v zadnjih letih, da smo skupaj nepremagljive! Odšle ste na ulice, niste zaustavile le vaše države, uspelo vam je zaustaviti sramoto vašega ustavnega sodišča. Vaša vlada je pravkar zaustavila implementacijo zakona, me pa – hvaležno in ponosno spremljamo, slavimo in se učimo od vašega boja še naprej. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ...