Nekaj gnilega je v tej deželi Sanjskiipes15. novembra, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubTragična izjavljanja in ocenjevanja Sanjskega moškega, ki je na podlagi fotografij žensk podajal numerične ocene njihovega izgleda, ob tem pa se hudoval nad photoshopiranimi podobami (ki da so čisto drugačne od realnosti): »Na tej slikici je trojka, v živo pa ne bom komentral«; »Kobila«; »Ti beli plastični lasje … Pa ti zobki. Mal je treba fleksarco vzeti« …, so pred dnevi preplavila naše ekrane in misli ter razkrile še en simptomatičen izraz družbe, obsedene z atributi narcisizma, kapitalizma in patriarhata. Prizori utelešene zaslužnosti nekega moškega, ki zavoljo ohranjanja ideala prave moškosti, kot na prestolu sedi, ocenjuje, zraven pa odkrito žali in zasmehuje, je nekaj česar nihče od nas najbrž ni videl prvič. Smo se pa kot družba na to prvič kolektivno odzvali, naročniki in mediji so v obzir vzeli tudi premislek o tem kakšne vrednote želijo s svojimi produkti in sporočili posredovati in kdo lahko na nas vpliva tako kot si želijo. Vse kar se je zgodilo bi ob neštetih raziskavah, ki so na tem področju že bile napravljene, ob soočanju z lepotnimi ideali, ki so del naših vsakdanov in ob življenju v družbi, ki slavi le prave – lepe, uspešne, suhe in mišičaste, heteroseksualne in bogate – moralo spodbuditi dolgotrajnejši premislek o škodljivosti in nedopustnosti zasmehovanja teles(a). Nedvomno drži, da je zasmehovanje telesa in s tem povezana skrb za sledenje lepotnim idealom nekaj kar je skupno vsem spolom – pomislimo ob tem na vse negativne občutke, ki se ob neuspešnem zasledovanju ideala pravega fantka ali moškega naselijo v slednjih, če jim ne uspe vedno ostati trden, racionalen, močen, uspešen itd. Vendar pa je za razumevanje daljnosežne škodljivosti takšnega ocenjevanja žensk še posebej pomembno zavedanje, da ženske in moški v družbi ne razpolagamo z enako močjo, nimamo enega izhodiščnega položaja, niti nismo deležni enake obravnave. Ker je (in to iz dneva, tudi v tej novi realnosti, postaja čedalje bolj očitno) ženska v naši družbi še vedno prevečkrat reducirana na objekt, ki ga sme ocenjevati in komentirati moški, čigar pogledu naj bi očitno ženska telesa služila, moramo vsaka tovrstna javna ali zasebna izjavljanja imenovati kot to kar so – dodatki k ohranjanju ženske manjvrednosti, drugosti in podrejenosti. Nevarni poskusi objektifikacije in seksualizacije žensk. Najnovejša raziskava Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES) je pokazala, da 67 % vprašanih meni, da je v Sloveniji seksizem vseprisoten. V takšni družbeni klimi se od žensk (ki se jim ob tem, enako simptomatično reče tudi lepši ali nežnejši spol) pričakuje, da ne samo s svojo pričakovano naravo (pasivno, prestrašeno in podrejeno), temveč tudi s pojavo služijo in ugajajo tistemu, ki je od njih očitno pomembnejši – moškemu. To vse so plodna tla za razrast spolnih stereotipov in tradicionalnih spolnih vlog, ki v kontekstu pritiska na ženske po doseganju lepotnih idealov in standardov slednje večkrat pahnejo v hude stiske in vplivajo na načine, ki se jih ženske poslužujejo pri vstopanju v odnose. Nezadovoljstvo z lastnim telesom, ki, spodbujeno z ocenjevanji in komentiranji raznih Sanjskih še poveča težave z nizko samopodobo (lahko pa seveda vodi tudi v depresijo in motnje hranjenja) močno vpliva na duševno zdravje žensk, ki se bombardirane z zunanjim vrednotenjem in pritiski počutijo nezaželjene, neljubljene, nevredne, neuspešne in grde. Raziskava, ki je bila že leta 2015 objavljena v ZDA je pokazala, da je telesni izgled uvrščen med štiri največje skrbi mladih deklet, pri 13-ih letih je bilo s svojim telesom nezadovoljnih 50 % mladih deklet, ko so dosegle starost 17-ih let pa je bilo nezadovoljnih že 80 % deklet. Raziskava napravljena v Veliki Britaniji je pokazala, da se 80 % mladih najstnic boji, da bi imele prekomerno težo, medtem ko 50 % mladih Špank, četudi je njihova telesna teža primerna njihovi starosti in višini, želi še dodatno shujšati. Globalna študija, narejena na vzorcu tisočih žensk z vsega sveta je pokazala da se skoraj 70 % odraslih žensk odreka udejstvovanja v določenih aktivnostih zaradi samopodobe, ki jo gojijo do lastnega telesa, več kot polovica žensk pa je nezadovoljna z videzom. Živimo v izjemnih okoliščinah, ki kreirajo novo realnost in prihodnost – če nismo uspeli zavarovati (mladih) deklet in fantov pred sistemom, ki krona Sanjske, bi morali danes – v epidemiji duševnih stisk, zavrniti vsaj vse najbolj očitno, neprimerno in škodljivo, kar stiske v nas še dodatno poglablja. Od začetka pandemije se vrstijo opozorila in statistike, ki dokazujejo da bo preživetje te krize – ponovno – najvišjo ceno izstavilo ženskam. Ženskam, ki se že mesece ne borijo zgolj na prvih bojnih linijah v zdravstvu, negi, socialnem varstvu in trgovini, ampak tudi ženskam, ki doma prevzemajo še večja bremena skrbi. Ženskam, ki delajo v sektorjih, ki jih je epidemija najbolj prizadela in ženskam, ki so najpogosteje zaposlene v nesigurnih oblikah zaposlitve. Ženskam, ki so izgubile delo in postale (še) bolj odvisne od partnerja. Ženskam, ki jih je bilo strah in so mesece preživele zaprte z nasilnežem. Kakšna je torej sploh lahko prognoza prihodnosti po epidemiji, ki je naš neenak položaj še bolj otežila – spomnimo, da je po najnovejšem indeksu Evropskega inštituta za enakost spolov ravno Slovenija kot edina država članica EU, v prizadevanjih za doseganje enakosti nazadovala, kar je napredek za doseganje enakosti spolov premaknilo za še nekaj generacij naprej? Nova realnost bi bila najbrž drugačna, če bi namesto od reproduciranja priviligirane heteronormativne moškosti, vsiljevanja moškega pogleda in moške interpretacije, ocenjevali ukrepe za reševanje epidemije in družbeno-ekonomske krize z vidika spola. Ali je v naši prihodnost res že zakoličen pristanek na izkrivljeno razumevanje svobode govora in iskrenosti, za katero mislimo, da je kar nad vsem – tudi nad izvajanjem nasilja, sovražnega govora in zasmehovanja teles? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... »DEMONSKOST« KONTRACEPCIJEipes25. septembra, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca SuhovršnikDanes obeležujemo Svetovni dan kontracepcije (26. september). Morda je tudi s tem namenom v septembrski izdaji revije Ognjišče objavljen intervju z eksorcistom Janezom Kavčičem o splavu in kontracepciji, ki pravi takole: »[t]udi kontracepcija je demonsko delovanje. Pri njej ne gre za zaščito, temveč za abortivno sredstvo. Kdor zapira vrata življenju, odpira vrata smrti in s tem posredno tudi hudiču. Tudi to povzroča razdvojenost v osebi sami in v odnosu do drugih.« (Janez Kavčič) [1]. Ob branju tega citata, mi v glavi odmeva domnevna »demonskost« kontracepcije. S tem je predpostavljeno, da je ta nekaj slabega in nepotrebnega. Sama pa močno stojim za stališčem, da so tovrstne izjave in interpretacije problematične, saj lahko (še posebej mladim ljudem, ki šele začenjajo svoje spolno življenje) dajejo napačne predstave o namenu in pomembnosti kontracepcije. Zato bi rada izkoristila priložnost in v prispevku spregovorila o širšem družbenem pomenu kontracepcije ter s tem izpostavila drugačen pogled nanjo. Začetki hormonskih kontracepcijskih tabletk segajo v leto 1960, ko je ameriška Agencija za hrano in zdravila odobrila prve kontracepcijske tabletke. V Sloveniji so bile dosegljive 4 leta kasneje. Pogosto kontracepcijsko sredstvo so tudi diafragme za ženske, katerih zgodovina sega v 19. stoletje, uporaba kondomov pa se je razširila v 20. stoletju. Kontracepcija oz. kontracepcijske tabletke so sprva veljale za sporno zdravilo, vendar se je odnos do njih spremenil predvsem v 70. letih s seksualno revolucijo ter feminističnimi in drugimi družbenimi gibanji. A preden spregovorimo o (družbenih) spremembah zaradi iznajdbe kontracepcije, je potrebno pojasniti, da je področje spolnosti tisto področje človekovega življenja, ki je bilo skozi zgodovino vedno na nek način nadzorovano. Veliko vlogo je pri tem odigrala tudi rimskokatoliška cerkev, ki je spolnost že od nekdaj skušala (in še danes poskuša) regulirati. Tako v 21. stoletju, ko bi si morali prizadevati za vedno bolj tolerantno in vključujočo družbo, npr. Papež Frančišek izjavi, da »[s]plav ni manjše zlo. Je zločin. Pomeni nekoga umoriti, da bi rešili drugega. To dela mafija. To je zločin. Je absolutno zlo.« [2] Podobno meni tudi zgoraj omenjen Kavčič in sicer, da »[o]b tem se je potrebno zavedati, da je splav največji zločin – težko bi rekli, da obstaja večji zločin. Na ta zločin prisega tudi hudič, ki z osebami in družinami, kjer je prisoten splav, zelo lahko manipulira.« [1] RKC se poleg nasprotovanja kontracepciji in pravici do abortusa, opredeljuje tudi proti umetni oploditvi. Čeprav tovrstne izjave in stališča niso nič novega, je potrebno nenehno opozarjati na drugačno razumevanje kontracepcije. Z iznajdbo kontracepcije se je močno spremenilo vsakdanje življenje žensk in razumevanje ženske seksualnosti ter posledično tudi celotna družba. O tem ni dvoma. Kontracepcija je imela namreč radikalne posledice – ženske je osvobodila strahu pred nosečnostjo in smrtjo, saj v preteklosti beležimo visoko umrljivost porodnic in novorojenčkov; ženske so tako pridobile pravico do svobodnega seksualnega izražanja in lastnega odločanja o svojem telesu; z uvedbo kontracepcije pa so se tako ženske kot moški lahko zaščitili pred spolno prenosljivimi boleznimi. Vse to je ključnega pomena za napredno družbo, ki tako ženskam kot moškim omogoča varno spolnost in možnost lastnega odločanja o tem, kdaj si posameznik ali posameznica želi imeti otroke in kdaj preprosto ne. To potrjuje tudi raziskava Špele Črnigoj [3], ki je ugotovila, da je večina udeleženk v raziskavi prepričanih, da uporaba kontracepcije zvišuje kakovost življenja žensk, njeni uporabi pa pripisujejo širši pomen, saj menijo, da vpliva tako na partnersko zvezo kot tudi na trenutni družbeni položaj žensk, ki spretno usklajujejo materinstvo z vsemi drugimi vlogami, ki so jih ženske v preteklosti zahtevale zase. Možnost načrtovanja družine je močno vplivalo tudi na to, da se ženske lahko danes dlje izobražujejo in poklicno bolj kakovostno udejstvujejo. Uporaba kontracepcije pa je pogosta tudi med mladimi. Tako je ključnega pomena, da mladi dobijo ustrezne informacije o varnih kontracepcijskih metodah, kar bi moralo biti zagotovljeno v sklopu obveznega in rednega izobraževalnega sistema (spolna vzgoja). Izsledki raziskave Kuharja idr. [4] med dijaško populacijo kažejo, da je uporaba zaščite pri prvem spolnem odnosu pred prenosljivim boleznimi ter nosečnostjo visoka, saj je skoraj 90 % anketiranih uporabilo kondom, za zaščito pred nosečnostjo pa je bila kot drugo najpogostejše sredstvo navedena hormonska tabletka. Visoko odgovornost glede zaščite pa, kot pravijo avtorji in avtorice, ne nakazujejo le podatki o uporabi, temveč tudi njihovi razlogi za uporabo (mladi kot ključen razlog navajajo zaščito pred spolnimi boleznimi in pred neželeno nosečnostjo). Možnost izbire in dostop do kontracepcije je eno izmed ključnih področij znotraj spolnih in reproduktivnih pravic, ki so uokvirjene v zakonodaji posameznih držav in mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah. Center za reproduktivne pravice [5] tako izpostavlja, da so spolne in reproduktivne pravice predpogoj za uživanje ostalih temeljnih človekovih pravic, predvsem v smislu, da življenja žensk ter njihove svobode, varnosti, zdravja, zasebnosti, enakosti in izobraževanja ni mogoče zagotoviti brez spoštovanja teh pravic. V današnjem času sicer le redko slišimo kakšne spremembe je kontracepcija prinesla za ženske oz. celotno družbo, ker nam je to precej samoumevno. Pa nam ne bi smelo biti. Pandemija COVID-19 je na mnogih področjih močno okrnila naše že pridobljene pravice. Ukrepi povezani s preprečevanjem koronavirusa so skrčili obseg zdravstvenih storitev, kar je do neke mere omejilo tudi zagotavljanje reproduktivnega in spolnega zdravja, vendar na srečo večjih posegov v reproduktivne pravice v Sloveniji ni bilo. Precej drugačno stanje pa je v nekaterih drugih državah po svetu, kjer je prišlo do slabšega dostopa do kontracepcijskih sredstev in celo do onemogočenja dostopa do varne umetne prekinitve nosečnosti. [6] Glede na nekatere pretekle – na srečo neuspele – poskuse krčenja reproduktivnih pravic žensk v Sloveniji, upam, da nam takšnega stanja ni potrebno v kratkem pričakovati tudi pri nas. Čeprav bi si želela zaključiti drugače, menim, da bo pot za ohranitev že pridobljenih pravic precej težka. Žal k temu prispeva tudi to, da nekateri ob vsem, kar nas bi moralo v družbi resno skrbeti, še vedno kot največji zločin razumejo splav, uporabo kontracepcije pa kot »demonsko delovanje«. Avtorica zapisa je Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. Uporabljeni viri in literatura: [1] Erjavec, Matej. 2021. Eksorcist Janez Kavčič: Z dejanjem splava se ni lahko pomiriti. Ognjišče, september 2021. [2] https://www.dailyrecord.co.uk/news/uk-world-news/pope-francis-compares-abortion-mafia-7396432 [3] Črnigoj, Špela. 2015. Vzpon kontracepcije in njen pomen za ženske. Diplomsko delo. Izola: Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju. [4] Kuhar, Roman. Švab, Alenka. Kogovšek, Tina. 2020. Značilnosti prvega spolnega odnosa pri srednješolcih in srednješolkah v Sloveniji. V: Družbene neenakosti in politika: Slovensko sociološko srečanje, (ur.) Miroljub Ignjatović, Aleksandra Kanjuo Mrčela. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo, str. 59–63. [5] Center for Reproductive Rights. 2009. Reproductive Rights Are Human Rights. Dostopno na: https://reproductiverights.org/wp-content/uploads/2020/12/RRareHR_final.pdf [6] Strožič, Ksenja. Proni Iglič, Sofia. Suhovršnik, Mojca. 2021. VPLIV PANDEMIJE COVID-19 NA ŽIVLJENJA ŽENSK: intimnopartnersko nasilje in nasilje v družini, skrbstveno delo ter reproduktivne pravice. V: Študentska razmišljanja v času epidemije COVID-19. Ljubljana: Študentsko sociološko društvo Sociopatija. ... Počasneje, nižje, šibkeje in ceneje – ženske v športuipes1. septembra, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubŠe preden smo dobršen del poletja lahko spremljali Olimpijske igre v Tokiu, ki so jih organizatorji poimenovali kot najbolj spolno uravnotežene igre doslej[1], smo že z dogodki ki so pospremili Evropsko prvenstvu v rokometu na mivki, lahko dobili dober vpogled v trdovratnost športnega seksizma in položaj športnic, ki ostaja v veliki meri podrejen seksualizaciji njihovih teles. Ob bok temu, da je pred otvoritveno slovesnostjo v Tokiu Mednarodni olimpijski komite sploh prvič pozval države naj na dogodku zastave vihtijo oziroma nosijo predstavniki obeh spolov, smo lahko med igrami vnovič spoznali, da se patriarhat in mizoginija v tudi športu skrivata v navideznih malenkostnih, skoraj vsakdanjih nepomembnostih, na katere (p)ostajamo kolektivno imuni. Rokomet na mivki ima za tekmovalke zelo stroga pravila oblačenja. Spodnji del hlač ne sme pokrivati več kot 10 centimetrov nog, kar v praksi pomeni da morajo tekmovalke nastopati v bikinkah. Ko so se Norvežanke pred tedni temu pravilu uprle in na tekmo prišle v kratkih hlačah, so bile oglobljene, ker so kršile kodeks oblačenja. Čemu so ta pravila namenjena bi se morali vprašati, saj najbrž lahko upravičeno trdimo, da bi v primeru boljših športnih rezultatov po enakih krojih najbrž posegali tudi moški? Za čigave oči so torej postavljeni normativi ženskih športnih oblačil, čemu so namenjeni, če ne dobremu počutju in čim boljši tekmi športnic? Iz športa – aktivnosti, ki je utemeljena na ideji (fizične) moči, vztrajnosti, discipline, napadalnosti, taktike in požrtvovalnosti – vseh atributov, ki tradicionalno sovpadajo s prvinami (toksične) moškosti, so bile ženske seveda dolgo namerno izključene. Ko je Pierre do Coubertin leta 1896 organiziral prve igre moderne dobe v Atenah je ženskam preprosto prepovedal sodelovanje oziroma tekmovanje. Na Olimpijskih igrah v Parizu, ki so sledile zgoraj omenjenim, pa je ob takrat 1.000 moških tekmovalcih, lahko sodelovalo 22 športnic, ki so nastopale v 5 panogah. Dolga pot borbe za enakost spolov (tudi) v športu je minila od Aten do Tokia, a če se spomnimo zgolj na najbolj javne afere seksizma, s katerimi so bile ženske soočene letos, je jasno, da cilja še zdaleč nismo dosegli. Še več, zdi se da včasih spregledamo opozorila ob poti in se z blaženo ignoranco odpravimo po utrjenih tirnicah tradicije, ki svari o možačah, ki si kvarijo prelestnost ženstvene postave s pretiranim treningom. Letos so se tekmovalke morale boriti zato, da so poleg njih v olimpijski vasi lahko bivali njihovi dojenčki, ki so jih – poleg vsega čemur so tam namenjale energijo in fokus – še dojile in skrbele za njih. Seveda so poleg žensk ki tekmujejo, pomembne tudi ženske, ki v in o športu odločajo. O teh je imel predsednik organizacijskega odbora letošnjih iger precej izdelano mnenje, saj je ocenil, da na sestankih preprosto preveč govorijo. Kako bi šele bilo, če bi Mednarodni olimpijski komite resneje razumel uravnoteženo spolno zastopanost in povišal trenutno zastopanost žensk v izvršnih odborih (33,3 %), ali pa celo prvič v zgodovini za svojo predsednico izbral žensko? Še slabša je situacija v evropskih nacionalnih olimpijskih komitejih, kjer je delež žensk 14 %, pri čemer so slednje najbolje zastopane na Švedskem (43 %), najslabše pa na Poljskem (3 %). Slovenija se je uvrstila na tretje mesto – gledano od zadaj naprej. Da je tudi žensko znanje o športu še vedno razumljeno kot nekaj kar je omejeno na nižje starostne selekcije in ozek, zelo stereotipen izbor športnih panog, kaže tudi izjemno nizek delež športnih trenerk – po oceni Evropske komisije iz leta 2014 jih je med vsemi trenerji v Evropi med 20 in 30 %, pri čemer ženske trenirajo večinoma druge ženske, mlajše tekmovalke v gimnastiki in plesu. Če se spomnimo in pomislimo še na to kdo je ocenjeval ali komentiral odlične uspehe naših športnikov in športnic je jasno, da šport zaenkrat v veliki večini ostaja aktivnost moških za moške. Kot ena izmed najbolj navdihujočih zvezd letošnjih iger, bi nam v spominu vsekakor morala ostati ameriška telovadka Simone Bailes, ki jo mediji – v duhu moškega športa – opisujejo kot žensko verzijo plavalnega šampiona Michaela Phelpsa. Kljub temu, da Simone večkrat poudarja da ona ni drugi Michael Phelps, ampak da je prva Simone Bailes, je s svojim letošnjim odnosom do lastnega duševnega zdravja – ko je zaradi slednjega odpovedala večino svojih nastopov v Tokiu in s tem izgubila možnost rušenja lastnih rekordov – vsem ponudila ne le brezplačno lekcijo o pomenu tistega dela naše pripravljenosti, ki ji rečemo psiha, temveč tudi razkrila neenako obravnavo, ki so je deležne ženske športnice danes. Ko ženske trenirajo, tekmujejo, se odrekajo in zmagujejo enako hitro, močno in pogosto kot moški, so namreč še vedno plačane in spoštovane precej manj (leta 2019 je bil najbolje plačan moški Lionel Messi, ki je zaslužil 127 milijonov dolarjev, med športnicami pa je z 29,2 milijoni največ zaslužila Serena Williams). Ni jih bilo namreč malo, ki so neverjeten pogum Simoine Bailes, ko je pred celim svetom dejala, da je na letošnjih Olimpijskih igrah ne bomo mogli spremljati tekmovati, saj da je ona več kot gimnastika, nagrade in odličja, zamenjali za tisto tradicionalno žensko neuravnovešenost, ki se moškemu na bi nikoli mogla pripetiti. [1] Med 11.000 zbranimi športnicami in športniki je bilo tokrat namreč 49 % žensk (v Riu de Janeiru (2016) jih je bilo 45, 6 %, v Londonu (2012) pa 44, 2 %). O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... POLOŽAJ ŽENSK V NAJVEČJI KRIZI JUTRIŠNJEGA DNE – PODBNEBNIH SPREMEMBAHipes4. avgusta, 2021Ana Pavlič / Gender HubZa razumevanje neenakega položaja spolov pri obravnavi okoljskih vprašanj je nujno poznavanje statistik: ženske in deklice predstavljajo približno 51 % prebivalstva, v skoraj polovici sveta jim je lastništvo nad zemljo še vedno onemogočeno, zato nas ne more presenetiti, da je v lasti žensk zgolj okoli 20 % zemeljskih površin. Ženske predstavljajo večino tistega dela naše družbe, ki mora dan preživeti z manj kot enim dolarjem – za ženske stare od 25–34 let po vsem svetu velja, da imajo četrtino večjo možnost, da bodo živele v skrajni revščini. 80 % vseh ljudi, ki morajo zapuščati svoje domove in se seliti zaradi podnebnih sprememb predstavljajo ženske. Zakaj? Ženske prevladujejo v tipu kmetovanja, ki mu pravimo samooskrbno – gre za kmetovanje, ki je v veliki meri odvisno ravno od naravnih virov, kar pomeni, da so same podnebnim spremembam in njihovim posledicam še bolj izpostavljene. Ker so torej v večini najrevnejših držav sveta, ki bodo v največji podnebni krizi najbolj prizadete, najbolj revne prav ženske in, ker jih zaradi neenakega položaja v družbi nihče ne povabi za mizo odločanja o prihodnjih ukrepih (kljub temu, da so stoletja delale in se selile z zemljo, glede na suše, poplave in druge katastrofe, ki so jim prišle naproti), je jasno, da bodo tudi v tej krizi najvišjo ceno plačale ženske. Ženske torej krajši konec vlečejo tudi ob posledicah podnebnih sprememb, ki pretijo, da bodo njihov neenak položaj v družbi še poslabšale in jih nevarno ujele v povratno zanko naraščajoče revščine. Ženske so žrtve podnebne krize na različnih ravneh: najprej in najbolj očitno – zaradi spolnih vlog, skozi katere družba ženskam dodeljuje predvsem naloge v zvezi s skrbjo za zbiranje vode, nabiranjem hrane in skrbjo za ogenj –, so za težave podnebja najprej in najbolj dovzetne. Poleg tega mnogi raziskovalci opozarjajo na dodaten porast nasilja nad ženskami (in tudi trgovine z ljudmi) na območjih, ki so podvržena posledicam uničevanja okolja. Kot nam sedaj kažejo izkušnje iz mnogih delov sveta (Kolumbija, Peru, Kongo, JV Azija), ki so na posledicam globalnega segrevanja in uničevanja narave bolj izpostavljeni in nanje manj odporni, je nujno potrebno prenehati zanemarjati tudi povezavo med nasiljem na podlagi spola, izkoriščanjem deklet in žensk in globalno vojno za naravne vire, ki bo v prihodnje gotovo še bolj ostra. Končno pa, kot je to v navadi tudi pri ostalih javnih angažmajih žensk, so tudi tukaj tiste izmed nas, ki se odločijo v javnosti govoriti o posledicah uničevanja okolja, ki jih ne bomo mogli popraviti, deležne šikaniranja, ustrahovanja in nasilja, ki je namenjeno jasnemu cilju, tj. degradaciji njihovega položaja znotraj določene skupnosti in s tem odvračanju drugih od podobnih aktivističnih ravnanj. Dejstvo ostaja, da podnebni katastrofi ne bomo uspeli ubežati, če ne bomo v vseh delih sveta – tudi v tistih najrevnejših, na katere najlažje in najbolj pogosto kar pozabimo – upoštevali neenakosti spolov, ki od nas terja, da v reševanje podnebja in prihodnosti uvrstimo tudi posebne ukrepe, ki prepoznajo, nato pa tudi spremenijo negativne vplive podnebnih vprašanj na položaj deklic in žensk. Temu pritrjujejo študije, ki so pokazale na močno povezavo med državami v katerih so ženske še posebno neenake, vplivi podnebnih sprememb pa še posebej intenzivni, kar pomeni, da je pot do enakosti spolov dejansko tudi pot k boljši podnebni prihodnosti, ki bi od družb zahtevala prilagodljivost, vključenost in dostopnost do odločanja in informiranja vseh. Nenazadnje in ne najmanj pomembno – nekoč deklica, danes pa mlada ženska je že nekaj let nazaj s šolsko stavko povezala tisoče mladih iz celega sveta v skupno opozarjanje na nevarnosti, ki nam pretijo, če bomo še vedno poslušali tiste moške politike, ki menijo da podnebnih sprememb ni ter, da kot ljudje ne dolgujemo naravi ničesar, še manj pa zanamcem in zanamkam. Morda lahko od tod še bližje razumemo stališča ekofeminizma, ki v svoj aktivizem in teorijo že od svojega nastanka (od sredine 70. let naprej) združuje dva glavni ideji – zgodovinsko represijo nad ženskami s človeško prevlado nad naravo. Zanikanje okoljskih težav in popolno ignoriranje dejstev (kot so denimo, da smo v zgolj zadnjih 22 letih našteli kar 20 najbolj vročih let, da več kot milijonom vrst živali in rastlin grozi izumrtje), namreč prihaja iz podobnega razumevanja vloge človeka v svetu kateremu naj bi eno izmed najbolj perečih nevarnosti predstavljal ravno feminizem, oziroma še bolj natančno feministke. Ali, če poskusimo še drugače – učna ura česa je bilo pravzaprav dejstvo, da kljub temu, da so bile med ključnimi obrazi nedavne referendumske kampanje o vodi ženske, pa so rezultate referenduma in njihove posledice, komentirali racionalni, nevtralni in pametni moški? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... Odraslost lažiipes14. julija, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubRefleksija na roman Elene Ferrante Zlagano življenje odraslih (Cankarjeva založba, 2021) »Skratka, kaj se je dogajalo v svetu odraslih, v glavah sicer razumnih ljudi, v njihovih telesih, ki so prekipevala od znanja? Kaj se je zgodilo, da so se spustili na raven najbolj potuhnjenih živali, še slabših od plezalcev«? Tudi najnovejša zgodba iz Neaplja že od prve strani intenzivno potiska širine opazovanja, razumevanja in obvladovanja naših življenj. Težke besede, ki se izrečejo za mizo ugledne družine in prizadenejo gimnazijko Giovanno, ki ji je bržkone (skoraj) usojeno, da postane nekaj več in se tako od neapeljskega dna oddalji še bolj, bi se pač lahko izrekle tudi pri nas ali vas doma: »Dve leti, preden naju je zapustil, je oče mami rekel, da sem zelo grda.« Kot nam pokažejo nadaljnje vrstice, skozi katere spremljamo tako vstop Gianne v svet odraslih kot tudi laži, manipulacije, zablode, iluzije in hinavščino, ki ta svet prevevajo, se je oče v hčeri samo ustrašil potez svoje sestre Vittorie s katero se že leta ni razumel – in kot je v navadi v svetu odraslih – glede tega nič ukrenil. Svet odraslih, o katerem beremo v romanu, nima izrazitih negativcev in angelskih pojavov dobrote ter pravičnosti, vsi junaki so resnični, kot jaz in kot vi – polni vsega kar prinesejo pričakovanja, razočaranja in neizpolnjene želje. Zgodbo bi bilo koristno razumeti tudi kot poziv odraslim, da se zavedamo svoje odgovornosti, ko kreiramo svet v katerega vstopajo naši otroci. Ko Gianna odrašča začne na svet gledati drugače, opazi stvari, ki jih prej ni ali pa se je pred njimi celo uspešno skrivala. Ko se kar naenkrat skupaj s prijateljicama Angelo in Ido znajdejo sredi ljubezenskega pravokotnika med obema paroma njihovih staršev, se je Gianna primorana – ob dejanskem pojavu problemov odraslih – bolj odraslo obnašati. Zateče se k lažem, čudežem in molitvi, ki veljajo za koristno coklo ob soočanju s stvarmi, na katere nimamo vpliva. »V tistem obdobju sta se laganje in molitev trdno usidrala v moj vsakdan in znova sta mi bila v veliko pomoč. Lagala sem večinoma sama sebi. Bila sem nesrečna, v šoli in doma sem pretirano hlinila veselje. Zjutraj sem opazovala mamin obraz z vse bolj zabrisanimi potezami, z rdečino okrog nosu, iznakažen od potrtosti, in ji vedro zatrjevala: Kako si lepa danes. Očeta pa – ki je kar na lepem nehal študirati že navsezgodaj zjutraj in je bil že takoj pripravljen na odhod ali pa se je zvečer vračal ves bled in z ugaslimi očmi – sem kar naprej prosila za pomoč pri domačih nalogah, čeprav niso bile zapletene, kakor ne bi bilo jasno, da je z mislimi drugje in ne kaže nikakršnega zanimanja za to, da bi mi pomagal. Hkrati sem se, čeprav še vedno nisem verjela v Boga, posvečala molitvi kakor zagreta vernica. Bog, sem ga rotila, naredi, da sta se moj oče in Mariano res sprla zaradi marksizma ali konca zgodovine, poskrbi, da se to ni zgodilo zato, ker je Vittoria poklicala očeta in mu izčvekala, kar sem ji povedala. Sprva se mi je zdelo, da me Gospod še zmeraj posluša.« Večina odraslih v romanu si izmenjuje lastništvo nad zapestnico, ki postane nekakšen simbol najvišje ljubezni, čeravno je v svet teh odraslih, prišla tako, da jo je Enzo ukradel svoji umirajoči tašči in jo podaril mami svoje ljubice – Vittorie, Giovannine tete: »Kakšno moč imajo moški, celo najbolj zanikrni, celo nad najbolj pogumnimi in surovimi ženskami, kot je moja teta.« Kakšna merila smo postavili za ljubezen, za strast, za prijateljstvo? S čem vse starši svoje otroke obtežijo, da je slednjim v svetu odraslih še težje – Gianna, ki je, po vsej družinski drama padla letnik in tako na nek način povezala odtujena starša: »Te je očka prosil, da jima ne poveva?« Ni mi odgovorila, sklonila se je nad delo, zdela se mi je še bolj mršava. Spoznala sem, da se sramujeta mojega neuspeha, morda je bilo to čustvo še edino, kar sta imela skupnega. Partnerski in družinski odnosi, ki jih med seboj ustvarjajo odrasli pa seveda vplivajo tudi na pričakovanja in odločitve bodočih odraslih, ki z velikimi očmi pogledujejo okoli sebe. Je tu moč najti razloge za jezo staršev, kadar pri otrocih opazijo ponavljanje lastnih napak, čeprav so jih v to napačnost vzgojili, ob tem pa jih niso opremili s spodbudo preseganja individualnih vzorcev žalosti in razočaranja? Ko se Giovanna, Ida in Angela pogovarjajo o fantih si pravijo: »Ni res,« je izbruhnila Angela, »Tonino me poljublja.« Užalilo me je, da dvomi o mojih besedah. »Tonino te poljublja, a s tabo ne počne nič drugega.« »Ni res.« »No, da slišimo: kaj počneš s Toninom?« Zamrmrala je: »Zelo je veren, spoštuje me.« »Vidiš? Zakaj neki imaš fanta, če te spoštuje?« Molčala je, zmajala z glavo, za hip jo je premagala nepotrpežljivost: »Imam ga, ker me ima rad. Mogoče pa tebe nihče ne mara. Še letnika nisi izdelala.« Od odraščanja ki pomeni tudi refleksijo vzgojnih prijemov staršev v primerjavi z njihovimi realnimi življenjskimi dogodki pa do upora iz frustracije, ki jo ta enačba porodi ni daleč: »Samo trape, kot sta vedve, se piflajo, naredijo razred in izbirajo fante, ki jih spoštujejo. Jaz se ne učim, ponavljam letnik in sem kurba.“ V svetu odraslih je obstoj ženske pač še vedno močno odvisen od občudovanja moškega in prava inavguracija v ta svet se morebiti zgodi, ko te upor mine in čedalje bolj prevzameš lastnostim, ki si jih prej prezirala pri mami oziroma, ko se zagledaš v človeka ob katerem se počutiš podobno kot ob očetu, postaneš hči ki pozorno in vdano posluša? Giovanna je, soočena s prvo ljubeznijo, naenkrat razumela mamo, ki očeta kljub njegovim prevaram še vedno ni odpisala – še več po novem je celo podpirala njen stav: »Njena vdanost mi je nenadoma začela ugajati. Kako sem jo lahko napadala in žalila zaradi njene odvisnosti? Je mogoče, da sem moč – ja, moč – njenega izkazovanja brezpogojne ljubezni zamenjala za šibkost?« Konec branja kronike odraslosti in tragičnosti zablod, ki jih o sebi in naših odločitvah gojimo vsi, ki se imamo za odrasle, nam zato ne more postreči ne s katarzo, ne s kesanjem niti ne z obljubo brezmejne sreče. Bi bilo kaj takega sploh mogoče v našem svetu odraslih? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... Ob 10. obletnici istanbulske konvencije – za kakšnih naslednjih deset let se borimo?ipes12. maja, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Po prvem letu sindemije, ki je dosego cilja enakosti spolov, po do danes znanih podatkih, že preložila (vsaj) za generacijo, smo včeraj obeležili desetletje od dneva, ko je bila Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, bolje poznana kot Istanbulska konvencija, prvič ponujena v podpis. Od takrat pa do danes, je ta najpomembnejši pravno zavezujoč dokument za preprečevanje in boj zoper nasilje nad ženskami in nasilje v družini, ratificiralo 34 držav (Slovenija leta 2014). Če bi človek, prestrašen od govora tistih, ki v Istanbulski konvenciji vidijo nevarnost za tradicionalne vrednote suverenih držav in nešteto priložnosti za uničenje t. i. pravih, dobrih, ljubečih družin, uporabil splet, poiskal besedilo slednje in ga na hitro preletel, bi najbrž ugotovil, da so lažni argumenti nasprotnikov v resnici dokaz in potrdilo za nujnost ne le podpisa, ampak predvsem popolne implementacije Istanbulske konvencije. Tisti, ki pravijo, da konvencije ne potrebujemo ali pa, da je preveč radikalna, uperjena zoper tradicionalne vrednote in družino, si najbrž preprosto želijo, da bi namesto nje lahko uzakonili patriarhat in žensko manjvrednost. Da se od konvencije države oddaljujejo ravno v obdobju pandemije COVID-19, ki na področju preprečevanja nasilja na podlagi spola že zdaj povzroča za tretjino manjši napredek kot je bil sicer načrtovan do leta 2030, je jasno sporočilo ženskam Evrope. Neenakosti, v katerih živimo ženske so bile namreč naenkrat razgrnjene, kot družba smo se znašli na razpotju – za kakšnih naslednjih deset let se bomo torej borili? Konvencija, zasnovana na štirih stebrih delovanja države in družbe: (zakonski) zaščiti žrtev, pregonu povzročiteljev, preprečevanju nasilja in izhodiščih za delo vseh, ki na tem področju delujejo (medijev, policije, nevladnih organizacij, centrov za socialno delo in sodišč), je za nekatere tako strašljiva, da se proti njenemu sprejetju, tudi v sosednjih državah, organizirajo protesti. Udeležuje se jih po več tisoče ljudi, tistih, ki pridejo protestirati tudi zoper zagotavljanje temeljnih človekovih pravic kot so svobodno odločanje o rojstvu otrok ali poroko z osebo, ki jo imamo radi, ne glede na njen spol. Kako lahko zaveze konvencije, ki je naši zakonodaji denimo prinesla dopolnitve zakonov, ki sedaj prepovedujejo telesno kaznovanje otrok, konvencije ki predvideva in določa 24-urno brezplačno telefonsko linijo za pomoč žrtvam vseh vrst nasilja, prevedemo v feminističen izum, ki bo prinesel nesrečo? Ravno obratno, šele skupnost, ki do nasilja ne bo tolerantna, skupnost, ki bo žrtvam nudila pomoč in podporo in skupnost, ki bo priznala in razumela strukturno naravo nasilja in ob tem enako reflektirala vse njegove derivate (tudi seksizem) bo omogočila enakost spolov. Ker je nasilje nad ženskami že pred pandemijo veljalo za najbolj razširjeno kršitev človekovih pravic na svetu (spolnemu ali fizičnemu nasilju s strani partnerja je bilo v letu 2019, podvrženih 243 milijonov žensk in deklet, starih med 15 in 49 let), bi nam moralo biti nepredstavljivo, da v teh razmerah dvomimo o konvenciji, ki je v mednarodno pravni dokument premierno vnesla pojem družbenega spola in koncept ekonomskega nasilja kot obliko nasilja, ki je več ne smemo spregledovati. Na podlagi delovanja družbeno konstruiranih vlog, stereotipov in nevarnih tradicij, ki na različnih delih sveta pomembno onemogočajo svobodno in avtonomno življenje žensk (in moških), konvencija predvideva izkoreninjenje delovanja spolnega stereotipiziranja tudi skozi izobraževanje. Kdo si ne bi želel, da bi njegovi otroci rastli v družbi v kateri so si ženske in moški enakovredni in v svetu, kjer bodo naši otroci lahko razvijali svoje ideje, živeli v skladu s svojimi željami in predstavami, brez pritiskov spolnih norm in vlog? Za kakšno skupnost in družino, za kakšna partnerska razmerja se potem zavzemamo, če v teh zavezah vidimo nevarnost za družinsko in partnersko srečo? Istanbulska konvencija je pomembno doprinesla k življenju žensk tudi v naši skupnosti, nazadnje smo lahko večkrat slišali (v kolikor nas ideja po pristanku ženske v spolni odnos ne vznemirja do izgube razsodnosti), da je ena izmed njenih določil tudi sprememba nacionalnih definicij posilstva, ki temeljijo na uporabi sile, k modelu soglasja. Vsaka taka zakonodajna sprememba v javnosti sproži količino debate in idej, ki jih moramo opazovati, če želimo razumeti kakšno je prevladujoče družbeno mnenje o vprašanju položaja žensk v naši državi. Pomembno je slišati, kdo meni, da s spolnim nasiljem v državi ni težav, kako kdo razume statistiko prijavljenosti nasilja ter komu se zdi enakost spolov preveč zastrašujoč koncept. Pomembno je vedeti v kakšno desetletje (ne)enakosti spolov vstopamo. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... Družbeni položaj Rominj v Slovenijiipes14. aprila, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca Suhovršnik Prejšnji teden, 8. aprila, smo obeleževali Svetovni dan Romov. V slovenskem javnem diskurzu o Romih in Rominjah ne slišimo prav veliko. Precej malo vemo o njihovi kulturi, njihovem vsakdanjem življenju in o položaju moških in žensk v romski skupnosti ter zunaj nje. Manko lahko zaznamo tudi na področju znanstvenega in strokovnega raziskovanja. Danes se v Sloveniji večina Rominj in Romov še vedno srečuje s številnimi ovirami na področju izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve ter dostopa do socialnih in zdravstvenih storitev. K temu pripomore institucionalni rasizem, ki ga prej omenjeni molk pogosto tudi vzdržuje [1]. Poleg tega pa se ženske, predvsem mlada dekleta v romski skupnosti, še dodatno srečujejo z nekaterimi pričakovanji in normami, ki so najpogosteje v skladu s tradicionalnimi spolnimi vlogami. V prispevku se bom zato osredotočila na položaj in vlogo romskih žensk in deklet v Sloveniji, ki so nemalokrat nevidne in neslišane. Romska skupnost v Sloveniji ni homogena, kot ni homogeno niti večinsko prebivalstvo. Slovenske Rominje in Romi večinoma živijo v Prekmurju, Beli Krajini, Ljubljani, Mariboru ter na Dolenjskem. Kljub številnim razlikam med njimi (npr. možnost in dostop do izobraževanja, kraj bivanja, družinsko okolje, različne izkušnje s partnerstvom) bi lahko rekli, da je vendarle njihova skupna značilnost transgeneracijska revščina, ki se pregovorno spreminja v »kulturo revščine« [2]. K temu prispeva (tudi) nizka splošna izobrazbena raven, nepismenost (posebej pri starejših generacijah), neinformiranost, neozaveščenost, nevključenost v družbena dogajanja in širša socialna izključenost, brezposelnost itd. [3]. Tudi med romskimi ženskami obstajajo določene razlike, ki temeljijo na njihovem družinskem izvoru, tradicijah, stopnji socializacije in vključenosti v širše, »neromsko« okolje. Položaj žensk oziroma deklet v romskih skupnostih je različen in ga ne gre posploševati; dejstvo pa je, da imajo v močno patriarhalnih okoljih deklice (za razliko od dečkov) pogosteje nižji socialni položaj in so manj zaželene (npr. dekleta morajo že zgodaj prevzeti gospodinjske in skrbstvene obveznosti odraslih; deklica in mama spita na tleh, oče in sin pa na postelji; ob ločitvi lahko deček ostane pri očetu, mama pa lahko prevzame skrb le za hčer ipd.) [4]. V številnih romskih družinah se še vedno ohranjajo škodljive socialne norme, med njimi so najbolj vidne zgodnje »poroke« mladoletnih deklic. Sociologinja Darja Zaviršek [4] piše, da nekatere romske deklice živijo t. i. »v poroko usmerjeno otroštvo« in so izpostavljene subtilnemu sporočilu, da se morajo poročiti čim mlajše. Ob tem dekleta pogosto doživljajo tudi spolno nasilje, saj morajo, če jih »poročijo«, imeti spolne odnose in nemalokrat že kot mladoletne tudi zanosijo [4]. V eni izmed romski skupnosti, imenovani »Travellers«, mora biti ženska ob poroki devica. Značilno je, da jih starejše poročene romske ženske pred poroko pregledajo. Omenjeno nazorno ilustrira tudi pričevanje mlajše Rominje: »Ko sem prišla k njemu v barakarsko naselje v Sloveniji, sem bila šokirana nad slabo infrastrukturo, nad barako, nisem si predstavljala, kako bom tukaj lahko živela. Moj prihod je pričakalo veliko ljudi. Vsi so me pozdravljali. K meni je pristopila teta mojega bodočega moža in mi povedala, da naj grem z njo v kopalnico. V kopalnici so me čakale odrasle ženske. Slekle so me, me mirile, da naj se ne bojim in mi pregledale golo telo. Odpeljale so me v spalnico, kjer me je že čakal on. Imela sva spolne odnose in jaz sem zakrvavela. Potem še nekaj dni nisem mogla normalno hoditi, ker me je vse bolelo. Bila sem stara petnajst let in moje telo ni bilo razvito. Nisem vedela, da je to del poroke.« [6] Do podobnih ugotovitev je v svojih raziskavi prišla tudi Melisa Baranja [2], kjer so njene sogovornice izpostavile, da se od ženske pričakuje, da bo ob poroki devica – najpogosteje pa naj bi se s takšno zahtevo srečevale ženske iz muslimanske skupnosti oziroma priseljene ženske z Balkana. Težko pa bi posplošili, da je takšna zahteva »univerzalna«, saj so intervjuvanke iz Prekmurja in ruralnega območja v osrednji Sloveniji izpostavile, da tega niso doživljale. Nedolžnost deklet je v romski skupnosti razumljena kot del družinskega ugleda. Odrasli mlada dekleta v nekaterih družinah nadzorujejo s prepovedmi, ki so povezane tudi s šolo, ter jih tako nadzorujejo, da ostanejo »nedolžne« (npr. ne smejo vaditi gimnastike, sodelovati v zunajšolskih dejavnostih, se udeležiti večdnevnih šolskih ekskurzij) [4]. Zgodnje poroke naj bi mladoletne deklice varovale pred revščino in nasiljem moških, včasih pa tudi pred revščino celotne družine (saj gre pri porokah tudi za ekonomski interes, da se deklico »dobro« poroči v zameno za kupnino). Pogosto so takšne poroke tudi oblika discipliniranja in kaznovanja za »neprimerno vedenje«. Mlada dekleta zato včasih ne smejo nadaljevati srednješolskega izobraževanja (npr. ne smejo v srednjo šolo, ki je v mestu – šolanje v mestu bi lahko kvarilo njeno obnašanje, lahko bi jo nekdo zlorabil in je potem ne bi nihče želel poročiti). S poroko in nosečnostjo se marsikatero dekle oddalji od sovrstnikov izven družinskega okolja, hkrati pa jih nizka izobrazba naredi še bolj socialno in ekonomsko odvisne od odraslih – moških [4]. Leta 2013 je bila na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo opravljena raziskava o pojavu prisilnih porok romskih deklic v Sloveniji. Podatke so pridobili iz centrov za socialno delo (CSD) ter drugih organizacij, ki se ukvarjajo s to družbeno skupino. Za komentar in oceno so prosili tudi vse osnovne in srednje šole v Sloveniji. Po oceni CSD je problematika srednje razširjena (okrog sto primerov), medtem ko so druge organizacije poročale, da je ta precej razširjena (več sto primerov). V povprečju pa so se vsi strinjali, da je problematika obsežnejša od znanega števila uradnih prijav (žal pogosto tovrstne informacije ne pridejo do pristojnih institucij oziroma pridejo veliko kasneje) [5]. Podatki CSD Novo Mesto kažejo, da se pred dopolnjenim 18. letom starosti na tem območju poroči 90 % romskih deklet in 60 % dečkov [6]. Slovenija je edina država na svetu, ki je sprejela in uveljavila poseben zakon za urejanje položaja Rominj in Romov, a kljub temu ostajajo tudi pri nas ena izmed bolj diskriminiranih družbenih skupin. Pri ženskah gre še dodatno za presek etnične pripadnosti (rasizma) in spola (seksizma), ki sta pogosto razloga za zatiranje njihovih pravic in enakih možnosti. Poleg obstoječih strukturnih preprek pa lahko na slabši položaj, še posebej mladih deklet, vplivajo tudi škodljive norme, pričakovanja in pritiski s strani njihovih družin. Zato lahko govorimo o diskriminaciji romskih žensk tako v javni kot tudi v zasebni sferi. V slovenskem prostoru bomo morali vzpostaviti več podpornih mehanizmov vsem, ki se s takšno diskriminacijo srečujejo in jim ponuditi zanesljivo pomoč. Hkrati pa bi morali vpeljati tudi sistematično izobraževanje strokovnih delavk in delavcev v pristojnih institucijah ter ozaveščati širšo javnost o romski skupnosti in si tako prizadevati za solidarno sobivanje. Ob koncu prispevka pa vas skozi virtualno razstavo fotografinje Jasmine Vidmar vabim še k nadaljnjemu raziskovanju o romski skupnosti. Jasmina Vidmar je v sklopu svojega projekta z naslovom »Kliči me po imenu«, s portreti mladih Rominj in Romov prepustila glas, »da pripo-vedujejo o svojih sanjah, hrepenenjih in željah.« (na: https://jasminavidmar.myportfolio.com/klici-me-po-imenu). Uporabljeni viri in literatura: [1] Zaviršek, Darja. (2010). Etnizacija in patologizacija Romov in romskih skupnosti: socialno-antropološki in socialnodelovni teoretski konc epti. Socialno delo, 49 (2–3), str. 85–97. [2] Baranja, Melisa. (2017). Položaj slovenskih romskih mater v romski skupnosti in zunaj nje. Socialno delo, 56 (2), str. 99–110. [3] Šelb, Jožica. (2009). Ocena rabe zdravstvenih storitev v populaciji romskih žensk in otrok v Sloveniji – prispevek k zmanjševanju neenakosti v zdravju. Murska Sobota: Zavod za zdravstveno varstvo Murska Sobota. [4] Zaviršek, Darja. (2020). Škodljive družbene posledice mladoletnik porok med Romi v Sloveniji. Dostopno na: https://www.alternator.science/sl/daljse/skodljive-druzbene-posledice-mladoletnih-porok-med-romi-v-sloveniji/ [5] Narat, Tamara idr. (2014). Prisilne poroke romskih deklic – končno poročilo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Dostopno na: https://www.irssv.si/upload2/Prisilne%20poroke%20romskih%20deklic.pdf [6] Zaviršek, Darja. (2019). Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom. Ljubljana: Društvo Mozaik – društvo otrok. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-X9LIMKMB Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ... 8. marec – teden dni kasnejeipes16. marca, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub V zadnjih desetih dneh so v Sloveniji tri ženske izgubile življenje, ker so se tako odločili moški, njihovi partnerji in otroci, ki so jih umorili. Samo v tem letu je bilo takšnih umorov že 5. Nismo priča družinskim tragedijam, konfliktom, presenetljivo šokantnim dogodkom, ki vznemirjajo sosede – priča smo umorom žensk, ki so posledica nasilja, ki se je stopnjevalo. Nasilja nad ženskami, ki ne samo, da bi ga lahko, temveč bi ga kot družba morali preprečiti. Nekaj dni nazaj smo obeleževali 8. marec, svetovni dan žensk, ob čemer se nam sploh ni zdelo pretirano nenavadno, da v našem svetu takšen praznik mnogi označijo za dan, ki ga ne potrebujemo (več). Če smo do sedaj ženske stoično trpele tradicionalno (in seveda ne zgolj slovensko) težavo z razumevanjem in doživljanjem tega dne, je ob letu v pandemiji, vstopu v recesijo, v družbi z že tako normaliziranim nasiljem nad ženskami in v skupnosti s takim porastom umorov žensk, naravnost žaljivo vse kar smo morale brati pretekli teden. Lepo je biti ženska, sem kraljica svojega življenja, potrebujem kralja, da me ustoliči in osmisli moje bivanje v skladu s svojimi potrebami. Tako sem nežna, da mi nič ni težko, tako sem krhka, a kaj vse prenašam. Kaj bi si lahko privoščila na ta dan – trgovci ponujajo popuste za kaj butičnega za mojega dojenčka, kaj novega za čiščenje, pranje in likanje ali pa instant tečaj ličenja, da bom bolj privlačna tistim, ki si me ogledujejo? To je ženskam dovoljeno napraviti zase. Ni pa jim dovoljeno tarnati, da so utrujene od nošenja bremen neštetih javnih storitev, ki so jih v šolanju in učenju od doma, spet prevzele nase. Ni nam dovoljeno živeti v družbi, ki nasilja nad nami ne tolerira. Ni nam dovoljeno hoditi po ulicah ponoči in podnevi, brez da ne bi pospešile koraka, kadar se približamo skupini moških, brez da ne bi poklicale prijateljice, da ostane z nami na liniji, tako za vsak slučaj, dokler ne pridemo domov. Ob tem moramo paziti kako hodimo, da ne bi kdo (spet) razumel, da karkoli izzivamo ali koga napeljujemo k spolnemu napadu na nas. Ni nam dovoljeno živeti nekje, kjer bi obstajali protokoli in ukrepi, ki bi kaznovali vsakega ki bi nas nadlegoval, ali pa da bi živele nekje, kjer bi bilo vsem jasno, da moramo v vsak spolni odnos privoliti tudi me. Sploh nam ni dovoljeno, da se izpostavimo in povemo kaj drugega od tega kako nam je uspelo malo delati in na prvo mesto postaviti največ vredno družino, kako je naš partner napreden in pomaga z otroki, kdaj skuha kaj dobrega, kako nam ni nič težko narediti za nikogar, zato smo se rodile, da služimo. Super ženska, uživaj v nagradi in služi svoj denar (še vedno manj od moškega), za kazen pa boš trpela večno slabo vest zaradi vsake lastne odločitve, to je kazen tvojega izleta v svobodo. Kaj odgovorijo tistim, ki pravimo, da pri nas ženska ni človek, da je v družbi percipirana kot manj vredna je od moškega? Povedo nam, da smo grde, da nas nihče ne mara, da nimamo partnerja in da smo zato takšne. Res je krasno biti ženska, ko v svojem najbližjem krogu ne najdeš človeka, ki bi mu zaupala o nasilju, ki se izvaja nad tabo. Res nas imajo radi, nas nežnejše polovice, ko je na nas vsa odgovornost za vzgojo in družino in srečo in nesrečo in konflikte. Res je krasno biti ženska, ko gledaš kako tonemo v brezno popolnega normaliziranja nasilja nad nami, ko vidimo kakšno ceno bomo plačale za to epidemijo in za stiske, ki so nastale in čutiš, da ti nihče ne bo pomagal, da ti nihče ne bo verjel, da nikogar ni na tvoji strani. Saj veste, kajne, da imamo na podlagi stoletnih bojev, zdaj nekaj desetletij možnost (pa še to ne vse ženske na vseh delih sveta) uživati v nečem čemur pravimo enakopravnost. To pa ne pomeni še dejanskih enakih možnosti uživanja pravic. Niti še zdaleč ne pomeni, da bivamo v enakosti – pa vseeno lahko slišimo, da smo postale preveč zahtevne, preveč si upamo, preglasne smo, da imamo preveč pravic, da bi bolje če ne bi imele volilne pravice, da bi bilo bolje, če ne bi zasedale izpostavljenih mest v politiki in gospodarstvu, ampak bi šle v prisilno karanteno suženjstva in prostituiranja za katero nas učijo reči, da je prostovoljna, del naše narave. Nam ni dovoljeno, da bi iskreno govorile o tem kaj pomeni biti ženska in s čim se moraš zato boriti. To naj bi bila namreč sramota, me moramo pa le paziti in izbirati besede. Hvala vsem stvarnikom takega kraljestva, hvala za rože! O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... Intimnopartnerski umori žensk v Slovenijiipes7. marca, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca Suhovršnik Slovenijo je, na veliko žalost, znova pretresel (še en) primer intimnopartnerskega umora ženske. Primeri takšnih umorov seveda niso specifika slovenske družbe, ampak so razsežnosti tega pojava globalne. V prispevku se bom osredotočila na pojasnjevanje intimnopartnerskih umorov žensk oziroma femicidov, ki imajo najpogosteje tudi dolgo zgodovino predhodnega intimnopartnerskega nasilja, s čimer želim aktivno prispevati k rušenju stereotipnih prepričanj, da so tovrstni umori posledica »izbruhov strasti in ljubosumja« ter »trenutkov besa«. V 70. letih prejšnjega stoletja so feministične teoretičarke (začenši s sociologinjo Diano Russell) začele opozarjati na potrebo po preučevanju umorov skozi perspektivo spola in hkrati na potrebo po posebnem poimenovanju umorov žensk. Prve analize so namreč pokazale, da je spol osnovni motiv za večinski delež prezgodnjih in nasilnih smrti žensk [1]. Diana Russell je zato s kolegicami in kolegi vpeljala pojem »femicid«, ki je danes eden od osnovnih pojmov za poimenovanje spolno zaznamovanih nasilnih smrti žensk. Pomembno je razumevanje, da pri femicidu »ne gre za produkt nekih nerazložljivih zločinov ampak gre za umore, ki so najekstremnejša oblika protiženskega terorja, zasnovanega na sovraštvu, preziru, užitku ali občutku posedovanje ženske.« [2] V kategorijo femicida pa sicer ne uvrščamo samo namerno povzročene nasilne smrti (uboj in umor) ampak tudi smrti, ki so (mogoče) nenačrtovane ampak se zgodijo zaradi katere izmed drugih oblik (spolnega) nasilja nad ženskami ter smrti, ki so povezane s kršenjem reproduktivnih pravic žensk (npr. prepovedi umetne prekinitve nosečnosti, zatekanje v tvegane nezakonite splave, pohabljanje ženskih genitalij, zgodnje praksa poročanja oz. otroške poroke ter prakse, povezane s preferiranjem moških potomcev – zanemarjanje in stradanje dojenčic ter spolno selektivni splavi zarodkov ženskega spola). Gre za prakse, za katerimi po podatkih različnih organizacij, letno umre na tisoče žensk (WHO 2008, 2012; UNODC 2011; ACUNS 2014). [2] Kot že napovedano, se bom v prispevku podrobneje osredotočila na intimnopartnerske umore žensk. Izpostavljena potreba po posebnem poimenovanju umorov žensk nikakor ne pomeni, da so ti umori pomembnejši ali da so ženske pogosteje umorjene kot moški – proporcionalno gledano, je zagotovo umorjenih več moških kot žensk, vendar so moški redko oziroma redkeje tarče nasilja zaradi lastnega spola [2]. Statistični podatki v Sloveniji (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 2018) ter mednarodna poročila o nasilju in kriminaliteti (WHO 2002, UNODC 2011) namreč kažejo, da so moški najpogosteje žrtve nasilja, ki se zgodi zunaj doma ter s strani oseb, ki so npr. sorodniki v drugi vrsti, znanci ali nepoznane osebe, praviloma pa so istega spola [2]. V primerih intimnopartnerskega nasilja, ki se končajo z umorom, so v večini primerov ubite ženske s strani zdajšnjih ali bivših partnerjev, redkeje pa so ženske tiste, ki ubijejo (nasilnega) partnerja. Analize umorov, kjer ženske ubijejo svojega moškega partnerja kažejo, da je bilo 70 % žensk pred tem žrtev partnerjevega dolgotrajnega in hudega nasilja. Zlorabe in nasilje s strani partnerja lahko torej povečajo možnost delinkventnega ravnanja. Poleg tega pa je tudi nasilje v družini pomemben dejavnik tveganja, ki povzroča različne posledice, splet le-teh in različnih drugih okoliščin pa je tisti, ki (lahko) žrtev pahne v kriminaliteto [3]. Intimnopartnerski umori so, kot že nakazano, najpogostejši tip umorov žensk na globalni ravni [2]. Po podatkih opravljenih raziskav (Voglar 1997, Sterle 1999 in Podreka 2017) ter podatkih ministrstva za zunanje zadeve (obdobje 2000–2013) lahko zelo podobno trdimo tudi za slovenski prostor (med žrtvami intimnopartnerskih umorov prevladujejo osebe ženskega spola in sicer nekaj več kot 70 %, žrtev moškega spola pa nekaj manj kot 30 %) [1]. Če izpostavim le nekaj ključnih ugotovitev pionirske raziskave intimnopartnerskih umorov žensk v Sloveniji [1]: v 21 od 24 analiziranih primerov so imeli pari zgodovino intimnopartnerskega nasilja oz. »intimnopartnerskega terorizma«, kjer je šlo za preplet različnih oblik nasilja; femicidi se zelo redko zgodijo nepričakovano in v nekem afektu besa ali jeze, brez znakov ljubosumja, groženj, zalezovanja ipd.; v 19 od 24 primerov so partnerji svojim partnerkam že grozili s smrtjo pred končnim dejanjem; po koncu zveze so v 15 od 24 primerov žrtev zalezovali in/ali nadlegovali na različne načine; v 21 od 24 primerov so ugotovili, da je bilo dejanje umora zavestno in predvideno itd. Če razumemo (predhodno) intimnopartnersko nasilje kot osnovni dejavnik tveganja za intimnopartnerski umor, to absolutno ruši utrjena stereotipna prepričanja, da so tovrstni umori nekakšni osamljeni dogodki ali nesreče, ki se zgodijo nepričakovano zaradi »trenutnega besa« ali »izbruha strasti« pri sicer nenasilnih, prijaznih in ljubečih moških. V takšnih primerih gre torej za končni akt, v že predhodnem in dolgotrajnem nasilju v intimnopartnerskem odnosu [4]. Rada pa bi izpostavila še en aspekt analiziranih intimnopartnerskih umorov žensk in sicer, da je v 19 od 24 primerov mogoče trditi, da je moški storilec uporabil ekstremno nasilje. Avtorica raziskave pojasnjuje, da “[v] primerih intimnopartnerskih umorov in poskusov umora žensk so storilci za izvedbo kaznivega dejanja uporabili zelo različne predmete. Najpogostejše uporabljeno orožje je bil kuhinjski nož, drugo najpogostejše pa strelno orožje. Med uporabljenim orožjem so še kuhinjska deska, gasilni aparat, sekira, srp, betonsko zidarsko sidro, verižica itd.” [4]. V zadnjem času Slovenijo močno pretresa ne samo porast primerov intimnopartnerskih umorov ampak tudi, kot je v nedavnem intervjuju povedala sociologinja dr. Podreka, iz »vidika okrutnosti«. [5] Spomnimo: marec 2021 – v Grosupljem moški zaduši svojo 36-letno partnerko; februar 2021 – moški v Slovenski Bistrici umori 76-letno žensko; januar 2021 – v Kamniku moški zabode svojo 34-letno partnerko (s katero sta bila v ločitvenem postopku); december2020 – v Gerečji vasi moški umori 58-letno žensko, 61-letnega moškega in svojo 35-letno partnerko; november 2020– 22-letnik v Jančah (Ljubljana) umori 26-letno žensko, 56-letno žensko in 60-letnega moškega; november 2020 – v Kopru moški umori svojo 49-letno partnerko; avgust 2020 – v Grosuplju moški polije 44-letno partnerko z vnetljivo tekočino in jo zažge; januar 2020 – v Grosupljem moški umori svojo 27-letno visoko nosečo partnerko,… Primerov je še mnogo več. Kot družba se soočamo z več kot očitno resnim problemom. Ozaveščanje in izobraževanje o nasilju in njegovih posledicah sta ključni prav na vseh ravneh našega življenja in za vse ljudi, ne glede na spol, starost, razred, narod, spolno usmerjenost in podobno. Absolutno je ob primerih nasilja pomembno takojšnje ukrepanje policije in centrov za socialno delo, ki so žrtve dolžni zaščititi. Če ste žrtev nasilja ali pa veste, da se nasilje dogaja, se obrnite na pristojne institucije (policija, CSD) in nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, slednjim se je ravno ta mesec pridružil tudi naš inštitut, ki v sklopu projekta Na varnem si, vsem žrtvam nasilja nudi različne oblike brezplačnega, anonimnega in varnega psiho-socialnega svetovanja ter podpore (Več o projektu si lahko preberete na: https://na-varnem.si). [1] Podreka, Jasna in Antić Gaber, Milica. (2019). Femicid: pomen poimenovanja pri preučevanju nasilnih smrti žensk. Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia, 29 (1), str. 1–14. [2] Podreka, Jasna. (2017). Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. [3] Filipčič, Katja. (2018). Intimnopartnersko nasilje kot dejavnik ženske kriminalitete. V: Ženske in kriminaliteta: značilnost ženske kriminalitete in družbeno odzivanje nanjo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. [4] Podreka, Jasna. (2014). Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 65 (1), str. 60–73. [5] https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/5ff9b9ecc8526/sociologinja-jasna-podreka-stopnja-okrutnosti-se-je-povecala-to-je-tisto-kar-me-najbolj-skrbi Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ... O vseh izmenah, ki jih med delom od doma opravljamo ženskeipes27. januarja, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubKdo v družini ali v partnerskem odnosu, za potrebe dela od doma, zasede prostor, ki omogoča največjo tišino in najbolj mirno okolje za opravljanje dela in kdo je, po drugi strani, primoran obveznosti dela na daljavo opravljati sredi vsakodnevnega vrveža, obkrožen z otroki in ostalimi zadolžitvami, za vsak slučaj – če bi jo kdo potreboval, medtem ko je ona sicer v službi? Ena izmed novih normalnosti pandemične realnosti je gotovo zapovedano delo od doma. Če je prej ta oblika dela veljala za nekaj občasnega, prostovoljnega in nekaj povezanega predvsem z določenimi panogami, je ob potrebi po zmanjšanju stikov in interakcij z ljudmi delovnik od doma postal realnost za skoraj 40 % vseh delavcev in delavk znotraj Evropske unije. Ker je že pred pojavom korone veljalo, da delo od doma (kot možnost) svojim zaposlenim ponujajo predvsem države, ki so tozadevno bolj razvite (medtem ko je na Danskem in na Nizozemskem od doma že prej delalo še več kot 30 % ljudi, je bilo takšnih oblik zaposlitev v državah kot so Italija, Grčija ali Poljska manj od 10 %), je jasno, da moramo tudi delo na daljavo razumeti kot enega izmed faktorjev (potenciranja) neenakosti med nami. Pri tem se ne smemo ustaviti zgolj pri preštevanju delovnih mest, ki so bila zavoljo spremembe narave dela ohranjena ali pa števila delavcev in delavk, ki so pričeli z delom doma (na Finskem je bilo takih kar 60 %, na Danskem in Nizozemskem in Belgiji več kot 50 %, na Švedskem, Avstriji in Italiji pa 40 %), ampak je nujno, da podrobneje pogledamo realnost tega novega delovnega okolja ter vloge in izmene, ki jih doma opravljamo glede na naš spol. Različne nacionalne in mednarodne študije rišejo podobno sliko: poleg raziskave Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti, ki smo jo izvedli na IPES in, ki je najprej odkrila trdovratnost stereotipnih vzorcev, ki so se izrazili v 35 % strinjanju s trditvijo, da je prav, če ženske doma opravijo večino gospodinjskih del, nato pa še opozorila, da se je že s prvim valom epidemije pričelo obdobje povečane odvisnosti od partnerjevega dohodka za več kot 15 % anketiranih žensk, še dodatnih 10 % pa je že takrat izjavilo da se bo ta odvisnost s časom še povečevala, je za zgodbo dela od doma, povedna tudi nedavno predstavljena raziskava, ki jo je opravil Deloitte. Slednja je bila izvedena na vzorcu 400 zaposlenih žensk iz vsega sveta, razkrila pa je mnoge nevarnosti, ki kot posledice utrjevanja tradicionalnih stereotipnih vzorcev, prežijo na nevarno prihodnost v kateri se bomo od enakosti spolov še bolj oddaljili. Pod težo bremen vsega, kar pomeni dnevna izmena žensk ki delajo od doma (pri čemer opravljajo plačano in neplačano delo) je tako skoraj 82 % anketirank povedalo, da pandemija negativno vpliva na njihovo duševno in telesno počutje in da ima ravno tako negativen vpliv tudi na ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem. Slednje je moč še bolje razumeti ob upoštevanju podatka, da po eni strani 65 % žensk izjavilo, da se je količina opravljenega gospodinjskega dela še povečala, pri tem pa so ženske še v službi (plačani službi) dodatno obremenjene. Ob vsem tem so še posebej izpostavljene ženske z majhnimi otroki, ki sami pač ne zmorejo opravljati obveznosti šolanja na daljavo oziroma potrebujejo varstvo. Več kot polovica vseh anketiranih žensk (53 %) se čuti dolžno, da je svojemu delodajalcu nenehno na razpolago. Težavo te zadnje statistike sicer opredeljuje koncept pravice do izklopa, ki nagovarja eno izmed pasti dela od doma – navidezno nenehno pripetost in dosegljivost, ki v praksi pomeni vdor v vse sfere, ki jih plačano delo ne dosega –, ki pa jo je ženskam težje udejanjati. Četudi smo namreč po eni strani ženske po stoletjih truda lahko z vstopom na trg dela (kjer smo sicer še vedno obravnavane neenakopravno – soočene z nižjim plačilom za enako delo, cementnimi stropovji ki nas ovirajo pri napredovanju in dvomi mnogih, ki menijo, da je naše mesto drugje) začele dosegati vsaj kanček ekonomske neodvisnosti, ki je ključen element svobodnega življenja, smo bile po drugi strani takoj soočene z nekim vsiljenim razcepom, ki ga generirajo spolni stereotipi in tradicionalna vloga žensk – uspešno družinsko življenje izključuje karierno udejstvovanje in obratno. In ko nas je strah kaj bo prinesla ekonomska kriza, ki je pred vrati in s spomini izkušenj preteklih kriz (ki ženske vedno prizadenejo bolj kot moške) – z občutki kakšnekrivde ostajamo vedno na razpolago, ker službo zaenkrat vsaj imamo? V tem smislu je nevarno delo od doma za ženske predstavljati kot dobro rešitev za razrešitev konflikta med poklicnim in zasebnim življenjem, ki ga slednje čutijo sicer, saj je dejanskost precej drugačna in gre na škodo prav njim. Ob pritiskih o izbiri med otroci, družino in delom je zlahka pomisliti kakšna bo njihova odločitev, če preprosto ne bodo več zmogle opravljati pet izmen naenkrat? V kakšen položaj jih tako pod pretvezo, da jim bo lažje, potiskamo in k izgradnji kakšnega njihovega položaja prispevamo? Kaj bo to pomenilo za njih, njihove želje in prihodnost? Zato bi moralo v prihodnje delo od doma temeljiti na svobodni odločitvi vsake posameznice, ob zagotovljenem varstvu otrok, saj je edino to varovalo za še večjo vrnitev v mračno preteklost, kjer so se generacije žensk trgale ob skrbi in v skrbeh za vse okoli sebe ali pa ob poslabšanju sedanjosti, kjer ženske 14 ur na teden več od moških porabijo za neplačano delo doma. Vse to nas napeljuje k zaključku, da dela od doma ne smemo nekritično prevzeti kot koncept, ki omogoča malodane pravljično življenje vseh vpletenih, saj smo vendarle vsi doma, malo delamo in se malo družimo, ob tem pa pričakujemo, da v najmočnejšo ekonomijo sveta – neplačano gospodinjsko delo, ki je vredno več kot 10 trilijonov dolarjev – prispevamo zgolj ženske. Po drugi strani pravljičnost tovrstnega dela kruši dejstvo, da je delo od doma rezervirano v večji meri za poklice, ki predvidevajo bolj izobražen kader, ki so hkrati tui poklici, ki so v manjši nevarnosti za izgubo službe, s čimer hitro pozabimo na kup prebivalstva, ki mu je v tej pandemiji najtežje. Preživljanje večine časa v zasebnosti naših domov je tako razgrnilo eno temeljnih prepričanj, povezanih s spolnimi stereotipi, tj. skrb za dom, družino in gospodinjstvo je ‘naravna’ naloga žensk. Imeli smo priložnost, da bi vsak dan videli kaj takšna miselnost pomeni za realnost – koliko izmen vsak dan opravijo ženske – pod kakšnimi pritiski so, ko poleg plačanega dela od doma skrbijo še za servis vseh tistih, ki ravno tako delajo od doma, se šolajo od doma, ali pa so bolni in so doma. Ni mar za nami vsak dan še ena izgubljena priložnost za moške in očete, brate in sinove, da se uprejo tradicionalnim vlogam, presežejo stereotipe in spoznajo, da moška skrb za dom in družino ni nič revolucionarnega, nič ogrožajočega za moškost, ampak je nasprotno – nekaj minimalno normalnega? S tem, ko se aktivno vključijo v starševstvo ali gospodinjstvo v resnici namreč ne pomagajo ženskam (ki naj bi se s temi zadolžitvami že rodile), ampak prispevajo svoj delež za življenje v skupnosti kjer naj bi si bili enaki. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... O nasilju nad starejšimi ženskamiipes20. januarja, 2021Avtorji / Gender Hub / Mojca Suhovršnik Obstaja več razlogov, zakaj je pomembno naslavljati problematiko nasilja nad starejšimi ženskami. Prvič, ker je o nasilju na splošno potrebno javno govoriti – to je namreč pomemben korak k ozaveščanju javnosti, s tem pa pripomoremo k vztrajnemu »pritisku« za sistemske spremembe. Drugič, ker so glede na večino obstoječih raziskav in uradnih statistik nasilju bolj izpostavljene ženske kot moški. In tretjič, ker je presek dveh dejavnikov, spola in starosti, še dodatni pogoj za večjo izpostavljenost nasilju. O konkretnih številkah pogostosti nasilja nad starejšimi ne moremo govoriti, saj v slovenskem prostoru nimamo vzpostavljenega sistematičnega pridobivanja teh podatkov. Tudi sicer so statistični podatki o nasilju, ki jih zbirajo na policiji, centrih za socialno delo, zdravstvenih domovih ipd., vedno delni, saj se upoštevajo le uradne prijave nasilja. Dejstvo pa je, da veliko primerov ostaja neprijavljenih. Najprej nekaj osnovnih informacij o oblikah nasilja nad starejšimi. Poznamo klasične oblike nasilja nad starejšimi, to so fizično nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje (npr. jemanje oz. kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisov, prisila k podpisu pogodbe, ipd.) in spolno nasilje (kakršna koli dejanja spolne narave s starejšo osebo, ki ne more dati privolitve takšnim dejanjem). Med specifične oblike nasilja nad starejšimi pa sodijo omejevanje gibanja, prisilno hranjenje, prisilno oblačenje in umivanje, zanemarjanje, preprečevanje osebnih stikov, preprečevanje opravljanja vsakodnevnih opravil in infantilizacija (vedenjski vzorec, pri katerem oseba s pozicije moči obravnava drugo osebo kot otroka). Nasilje se lahko pojavlja v različnih kontekstih oziroma okoljih, npr. v družinskih, intimnopartnerskih in sorodstvenih odnosih, v skrbstvenih odnosih (domovi za starejše, zavodi, bolnišnice) in v institucijah, s katerimi starejši komunicirajo ter urejajo svojo eksistenco oz. položaj in pravice [1]. Rezultati ene izmed zadnjih opravljenih raziskav o nasilju nad starejšimi iz leta 2015 (vzorec 220 starejših) [2] kažejo, da se sicer največ nasilja nad starejšimi dogaja v domačem okolju. To ni nič presenetljivega, saj tudi starejše raziskave ta podatek potrjujejo. Kot vidimo, so razsežnosti nasilja nad starejšimi lahko zelo široke, omenjene oblike pa se v vsakdanjem življenju najpogosteje med seboj prepletajo. Nasilje v tretjem življenjskem obdobju, kot kažejo izsledki nekaterih raziskav (npr. Kopčavar Guček 2012, Habjanič in Lahe 2012, Primc in Lobnikar 2015) doživljajo tako starejše ženske kot starejši moški. Nedvomno. Ker pa je potrebno pojav nasilja razumeti tudi skozi zgodovinsko, družbeno in kulturno perspektivo, lahko poskusimo pojasniti, zakaj je tudi v starosti večja možnost, da so žrtve nasilja ravno ženske. Generacije današnjih starejših so živele v precej patriarhalnih družbi. To pomeni, da so danes starejše ženske slabše izobražene kot moški in so tekom življenja opravljale več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela. Zelo prisotna je (bila) stereotipna predstava o »ženski« in »moški« vlogi v družbi – mesto ženske je predvsem v zasebni sferi, moškega pa v javni. Moški je bil vselej, tudi v okviru družine, v nadrejenem položaju. Kot piše Maca Jogan [3], je to »izhodišče, na osnovi katerega lahko iščemo odgovore za celo vrsto pojavov, ki smo jim priča tudi v sedanjosti; tudi nasilja v domačem okolju ni mogoče razumeti in pojasnjevati brez upoštevanja te zgodovinske dediščine.« Posledice patriarhata se danes za ženske kažejo tudi v mizernih pokojninah – revščina pa je zagotovo močan dejavnik tveganja za nasilje. Tudi tiste ženske, ki so bile zaposlene, imajo danes večinoma nizke pokojnine, zaradi splošno nižjih plač za ženske, krajšega delovnega časa in »lukenj« odsotnosti zaradi skrbi za druge. Podatki UNDP 2018 kažejo, da je razlika v stopnjah tveganja revščine (STR) za moške in ženske (starejše od 65 let) v Sloveniji vsa leta med najvišjimi v EU. Leta 2010 smo bili v samem vrhu, 2018 pa so bile pred nami baltske države, Bolgarija in Romunija. Kot zapiše Valerija Korošec, nam podatki o številu ali deležu ljudi glede na mejo revščine kažejo učinkovitost pokojninskih in socialnih sistemov ter njihovo pravičnost glede (ne)enakosti rezultatov za moške in ženske [4]. Starejše ženske (zlasti vdove) predstavljajo eno revnejših in najbolj družbeno izključenih kategorij prebivalstva v Evropi. Poleg zgoraj naštetih razlogov temu botrujejo tudi dejstva, da ženske na splošno živijo dlje kot moški, v starosti pogosteje živijo same in so pogosto (ekonomsko ali v smislu zdravstvene nege) odvisne od drugih ljudi. Navkljub obstoječemu patriarhalnemu družbenemu redu pa je treba opozoriti, da so žrtve nasilja tudi (starejši) moški in na potrebo po proučevanju nasilja nad njimi. Stereotipi delujejo v obe smeri – tudi družbene predpostavke in predsodki o tem, kaj je zaželena »moškost«, so v veliki meri odgovorni za razsežnosti nasilja in za načine, na katere vidimo in se odzivamo (ali ne odzivamo) na moške žrtve nasilja. Moški pogosteje skrijejo svoje občutke in probleme pomanjšajo, jih »zapakirajo« v šalo, zaradi vsega tega pa redkeje poiščejo pomoč [1]. V nasilnih situacijah se starejši, tako ženske kot moški, težje branijo oziroma pobegnejo, ker so fizično in socialno šibkejši, obenem pa so do nasilja (pogosto) tudi manj kritični in ga redkeje prepoznavajo. »[…] In gotovo jih je strah, da bi zadnja leta preživeli sami, zato težko zberejo pogum, da bi ukrepali.« [1]. Obenem pa okolica starim, ki poročajo o nasilju, še vedno pogosto ne verjame in še več – povzročitelja_ico nasilja opravičuje. Kot specifiko nasilja nad in med starimi lahko izpostavimo to, da se poškodbe, nesreče, depresijo, zmedenost ipd., pogosto pripisuje zgolj posledicam starosti [1]. Žrtve nasilja pogosto spremljajo občutki krivde in sramu, kar jih prav tako ovira za izhod iz nasilnih odnosov. Pri starejših je pogosto prisotno močno opravičevanje povzročitelja_ico nasilja, še posebej, če so to njihovi otroci, partnerji ali sorodniki. Nemalokrat starejši krivdo za nasilje prevzamejo nase. Na sistemski ravni nas v Sloveniji čaka še veliko dela. Med pomembnejšimi koraki je sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi, morda tudi vzpostavitev varnih hiš oz. namestitev za vse starejše, ki bi to potrebovali. Ključnega pomena je tudi vsesplošno ozaveščanje in izobraževanje o nasilju (nad vsemi družbenimi skupinami) ter prizadevanje za ničelno toleranco do nasilja. Na vseh ravneh življenja moramo sistematično reflektirati in aktivno delati na tem, da bodo pogoji izobraževanja, možnosti in pogoji dela, za vse (spole) enaki. Če potrdimo, da imamo danes ženske boljše možnosti za izobraževanje, kot so jih imele naše predhodnice, pa se številne vrzeli in dvojna merila še vedno kažejo na trgu dela oziroma v delovnem okolju, posledice tega pa čutijo ženske tudi v starosti. Če tega ne bomo odpravili, jih bomo čutile tudi me, čez nekaj desetletij. Poziv: če ste žrtev nasilja ali pa veste, da se nasilje izvaja nad komerkoli, prosim, prijavite dogodek na policijo (113) ali njihov anonimni telefon (080 12 00). Pokličete lahko tudi center za socialno delo ali pa katerokoli od spodaj navedenih organizacij, kjer vam bodo z veseljem prisluhnili in pomagali: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55 Društvo za nenasilno komunikacijo: 01 4344 822 ali 031 770 120 Zagovornica starejših (Teja Primc): 031 203 008 Čvekifon (brezplačni klepetalnik za starejše): 080 38 07 Viri: [1] Gerdina, Otto idr. (2019). Starost ni za mevže: o nasilju med in nad starimi. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije. [2] Primc, Teja in Lobnikar, Branko. (2019). Nasilje nad starejšimi v domovih za starejše in v domačem okolju. Kakovostna starost, 22 (1). Dostopno na: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=1912 [3] Jogan, Maca. (2019). Raznolikost nasilja nad starejšimi v zrahljanem androcentričnem družbenemu redu – sociološki vidik. V: Otto, Gerdina idr. Starost ni za mevže: o nasilju med in nad starimi. Ljubljana: OPRO, Zavod za aplikativne študije, str. 53–62. [4] Korošec, Valerija. (2019). Ali so ženske v Sloveniji bolj revne, ker v politiki niso proporcionalno zastopane? V: Enako(pravno)st spolov na evropskem političnem parketu. Ljubljana: Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), str. 31–41. Dostopno na: http://ipes-si.org/raziskava-o-enakopravnosti-spolov-na-evropskem-politicnem-parketu-2/ Avtorica zapisa je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ... Kaj si je zaslužila in česa je kriva sama?ipes6. januarja, 2021Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Najprej ponovimo dejstva, ki bi jih sicer morali že vsi poznati: v Sloveniji je vsaj eno izmed oblik nasilja doživela vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti, najbolj pogosto psihično nasilje (49, 3 %), nato fizično (23 %), ekonomsko (14,1%) in spolno nasilje (6,5 %). Ta naša država Slovenija je, kot vemo in na kar smo ponosni, del Evropske unije, v kateri je posamezno obliko spolnega nadlegovanja doživela več kot polovica (55 %) Evropejk. Ob takih številkah, ki ne prikazujejo celotne zgodbe neenakega položaja Slovenk in, ki skrivajo uspešno potencirano mizoginijo in patriarhat, ki sta dovoljena vsem in povsod, nas ne bi smelo čuditi, da je v razmerah karantene, negotovosti in porastu mnogih dejavnikov, ki že od časa pred pandemijo predstavljajo dejavnik tveganja (pozor, ne vzrok, dejavnik tveganja), naraslo tudi nasilje nad nami. Tako smo kot družba ponovno zamudili kolektivno priložnost, da bi nasilje nad ženskami primerno naslovili, artikulirali in obsodili. S tem bi lahko pričeli kar ob prebiranju, gledanju ali poslušanju medijskega poročanja o tovrstnemu nasilju. Za začetek bi bilo denimo primerno in potrebno, da nasilju v družini, zaradi katerega ženske umirajo, rečemo kar nasilje nad ženskami. Tako je, morali se bomo upreti nevarnosti vzklikov tistih, ki ob nasilju nad ženskami odmahnejo z roko, jo stisnejo visoko v pest in zapridigajo »tudi ženske izvajajo nasilje«. Res, tudi ženske izvajajo nasilje – v 3 % primerov družinskega nasilja. V ostalih 97 % je povzročitelj moški, žrtev pa ženska. Nadalje bi se bilo, posebno ob medijskemu poročanju zadnjih tednov, primerno posvetiti predstaviti koncepta medijske moči. Moči diskurza, ki ga o tako pomembni temi plasirajo javnosti in s tem določajo ne samo to kaj je pomembno (nedvomno gre pri tem za dogodke, ki so pomembni in morajo biti objavljeni), ampak tudi na kakšen način jih moramo razumeti in kako si lahko razlagamo njihovo ozadje. Kadar smo v Sloveniji priča intimnopartnerskemu umoru, se dober del novinarjev in novinark svojega dela loti tako, da v zasledovanju (predvidoma) dobre zgodbe, obišče okolje v katerem sta živela žrtev in storilec. Tam lahko potem izvemo, da sosedje niso nikoli opazili ničesar takšnega, kar bi nakazovalo kasnejšo tragedijo. Da sta bila oba (žrtev in storilec) prav prijetna, da so jih imeli radi in da so bili srečna družina (še z otrokom, ki je v nekaterih primerih priča umoru svoje matere). Ker podatki iz terena kažejo neko drugačno sliko od prvih vrstic tega zapisa in ker je kot dodatek, ki ostane popolnoma nereflektiran, v teh, prej mirnih razmerjih in družinah redko prihajalo do prijave nasilja (pomislimo – je manko uradno zabeleženega nasilja res pokazatelj, da nasilja ni, ali ni nemara res ravno obratno?), se mediji osredotočijo na iskanje vzrokov, ki naj bi pojasnili to nasilje. Prične se brskanje po avtobiografijah vpletenih (brez velikega ozira na zasebnost žrtve ali na življenje tistih, ki morajo hude travme nasilja preživljati znova in znova), ki se konča ne samo s pogostim objavljanjem imen ter fotografij vpletenih oseb, ampak tudi z nevarnim zamenjevanjem dejavnikov tveganja za nasilje kot vzrokov za slednje. Zloraba alkohola, ljubosumje in nezvestoba so prepogosto zlorabljeni kot razlogi za nasilje, s čimer mediji ustvarjajo najbolj nevarno zgodbo o nasilju kar jih je – zgodbo v kateri ni nedvoumno jasno, da je za nasilje vedno odgovoren in kriv storilec in zgodbo, v kateri obstajajo domnevna dejanja žensk, ki bi lahko v nasilje nad njimi vodila. Poleg tega, da lahko tako vsi – tiste, ki v nasilju živijo in tisti, ki nasilje povzročajo, ob vseh ostalih vmes – konzumiramo medijske vsebine, ki ne naslovijo resničnih vzrokov za nasilje s katerimi bi se mediji morali sicer prioritetno, vsakodnevno ukvarjati. Vzrokov kot je dejstvo, da je slednje posledica neenakega razmerja moči med spoloma, ki se je skozi zgodovino, vpisalo v normalo. Na ta način zamudimo priložnost, da opozorimo na možne izhode iz nasilja, na pomoč ki je na voljo in namesto tega pred vsem tem ustvarimo še hujšo stigmo. Danes nasilje nad ženskami mirno vztraja v neštetih stereotipih, predsodkih, mišljenjih, da je ta svet in vse kar nudi še vedno prav deliti na vse kar moški lahko in tisto malo, kar naj bi bilo dovoljeno tudi ženskam. Vztrajanje ideje, da nas je še vedno potrebno utišati, nam kazati kje nam je mesto, ker preprosto nismo enakovredne, je točno to, kar nasilje omogoča in kar se kaže tudi v neprimernem medijskem poročanju o nasilju. Ali ne bi bilo edino demokratično sprejemljivo, da bi se mediji svoje moči zavedali? Lahko bi jo na primer raje uporabili zato, da: opozorijo na sistemsko, družbeno naravo tega družbenega problema; preusmerijo narativ po katerem smo za nasilje nad nami odgovorne same, ker smo si izbrale takegapartnerja ali pa ker z njim preprosto ne znamo; poudarjajo družbeno odgovornost – vseh nas, tudi sosedov, kadar nasilje vidimo, slišimo, pa ne naredimo nič; pojasnijo, da je nasilje nedopustno, da ne obstajajo opravičila za storjeno nasilje in da moramo vsi aktivno delovati tako, da bo v naši ne tolerirano. Eno je gotovo – medijsko poročanje, ki žrtvam povzroča sekundarno viktimizacijo, v družbi utrjuje vse tisto kar nasilje nad ženskami omogoča in bi moralo že zdavnaj na zgodovinski odpad. Že zdavnaj bi moralo postati nesprejemljivo. Ob vsem tem pa je nujno omeniti še eno veliko žalost – to je skoraj popoln medijski molk nad mnogimi drugimi razsežnostmi neenakosti spolov, ki nas mora napeljati do pomembnega vprašanja – si res želimo medijev in bralstva, ki o ženskah lahko berejo zgolj, če so bile nekje nage ali pa, če so bile žrtev nasilnega partnerja? Kaj pa vse drugo kar se dogaja z našim spolom – vso globalno dogajanje na področju uzakonjanja naše drugosti, pa poskusi ukinjanja temeljnih pravic našega obstaja? In seksizem, in vse to kar se lahko ženskam brez kakršnihkoli posledic reče, ker so pač na neki funkciji, ko bi očitno morale biti doma? Zgodovinsko pomembno bo gotovo postalo vse tisto, branik česar so mediji danes. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Ana je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka IPES.... Kako in zakaj splet postaja nevarno okolje za dekleta in ženske?ipes15. decembra, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub V razmerah pandemije je jasno in pričakovano, da bodo akcijski dnevi, ki jih namenjamo boju zoper preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami, pod drobnogled vzeli novo nastale okoliščine poglabljanja neenakosti med spoloma. Če smo po eni strani tako poudarjali obstoj mnoštva rizičnih faktorjev za porast že tako nedopustno visokega deleža nasilja nad ženskami; če se zavedamo, da kriza pred vrati pomeni, da bodo ženske pahnjene v nove verige ujetosti in odvisnosti in da šole v katerih (na varnem in na toplem) ne sedijo otroci, obdani s strokovnimi delavkami in delavci, ki njihove spremembe v vedenju opazijo, ker znajo prepoznati signale, ki kažejo da se nad njimi doma (tam, kjer si vsi zaslužimo biti varni) izvaja nasilje, še kar samevajo, je zadnjih nekaj dni postreglo z dogodki, ki morajo našo pozornost usmeriti še v eno specifično vrsto nasilja, ki je v času pandemije porastla: spletno nasilje. Kot vse ostale vrste nasilja, tudi spletno nasilje nesorazmerno bolj prizadene ženske in deklice, kot pa fante in moške. Podatki evropskih raziskav tako kažejo, da so v 9 od 10 primerov maščevalne pornografije žrtve ženske, da bo vsaka 12. ženska v svojem življenju doživela vdor v zasebnost, da 1 od 10 spolnih prestopnikov žrtve išče na spletu in da 1 od 4 evropskih najstnic ustrahujejo na spletu. Kot je to praksa z vsemi vrstami nasilja, ki še danes med nami vztrajajo kot nekaj kar je upravičeno, dovoljeno in (bolj ali manj) sprejemljivo – tiste, ki stojijo na poti moški želji, normi ali pridejo nasproti njegovi frustraciji, je dovoljeno disciplinirati in se nad njimi izživljati – je nevarnost normaliziranja realna tudi za spletno nasilje. A normaliziranju se na spletu doda še nevarno nevtraliziranje – med nami so menda ja ekrani, ločijo nas zasloni, kakšno škodo pa si lahko prizadenemo, če se »malo hecamo«? Pred dnevi smo bili kot družba ponovno soočeni s hinavščino spletnih algoritmov, ki cenzurirajo ženske bradavice, dovoljujejo pa nekaj čemur se reče prenašanje v živo (ob katerem vzporedno poteka ne le nabiranje ogledov, ampak tudi denarja). Med takim prenosom so gledalci spremljali ruskega spletnega zvezdnika, ki je svojo nosečo partnerko najprej pretepel, nato pa še polil z vodo in zaprl na balkon, kjer je od posledic udarcev in podhladitve umrla – v živo, med prenašanjem. Nekaj dni kasneje smo bili soočeni s podobnimi zgodbami, katerih žrtve so mladoletne slovenske deklice. Storilci so posnetke spolnih odnosov in množičnega posilstva, objavljali na spletu. Po javni objavi teh nedopustnih posegov v telesa in življenja deklic, je del medijskega prostora – kot je to v navadi – hlastal po nabranih čim več osebnih podatkih, podrobnosti dogajanja in po možnosti še fotografij vseh vpletenih, da bi seveda dosegli več klikov, več branosti in več denarja. A kaj s tem povzročajo žrtvam in kako bo to vplivalo na nadaljevanje njihovega okrevanja in življenja? Kaj s tem sporočajo vsem ostalim? Ne bi bilo morebiti bolj smiselno, pokazati na družbene vzroke za nasilje nad deklicami, namesto da prepisujejo zasebne transkripte pogovorov mladoletnih oseb? Ne bi bilo bolj smiselno opozoriti na dejstvo, da 90 % posilstev ostaja neprijavljenih? Odgovornost za to nosimo vsi mi, ki ne uspemo izgraditi družbe, v kateri bi žrtve zaupale, da bodo na varnem, če nasilje nad seboj prijavijo. Da so na varnem, če se soočajo s sekundarno viktimizacijo, ki jim povzroča dodatno travmo, ostale pa utrdi v prepričanju, ki je nevarno za našo prihodnost – nihče mi ne bo verjel in nihče mi ne bo pomagal, bolje je, če molčim. O nasilju je potrebno govoriti, a še bolj pomembno je kako o tem govorimo, saj naše besede poslušajo tako žrtve, storilci kot vsi ostali ki po službeni, uradni ali drugi dolžnosti s prvimi in drugimi vstopajo v stik. Istanbulska konvencija v tem primeru gotovo predstavlja korak v pravo smer, saj predvideva tako izobraževanje znotraj sistema vzgoje in poučevanja kot tudi posebno izobraževanje strokovnih delavcev z namenom preprečevanja sekundarne viktimizacije in poglabljanja družbene odgovornosti za reproduciranje nasilnih praks. V tem kontekstu je gotovo jasno tudi, da bi redefinicija posilstva morala slediti modelu soglasja, ki bi breme dokazovanja zgornjih dejanj prelevilo na storilce, ne pa da slednje ostane nekaj s čemer se mora ukvarjati žrtev, kot to predvideva sedanja ureditev. Gotovo ni največ in najbolje kar kot družba zmoremo to, da žrtvam zažugamo da se niso upirale, pa bi se lahko, ali da niso pobegnile, pa bi lahko. Naše delo je drugje in začnemo ga lahko ob razmisleku o tem kako smo jih vzgajali, če smo jih spuščali v šole, kjer sta se njihova lepota in popularnost merili s številom neprimernih dotikov s strani njihovih sošolcev. Kot so pokazali izsledki analize v sklopu projekta Odklikni (2017-2019) dekleta ne le pogosteje kot fantje doživljajo spletno nasilje, ki je pogosteje usmerjeno zoper njihovo osebnost in videz in kot tak pomeni vdor v zasebnost, ampak zaradi slednjega tudi občutijo resne posledice nasilja (denimo nemoč, depresijo, stres in strah). Omenjena analiza, izvedena med slovensko osnovno- in srednje-šolsko populacijo je pokazala tudi, da 54 % učencev in 42 % učenk meni, da je objava fotografij slednjih utemeljen razlog za nadlegovanje. Od vztrajanja takšne družbene miselnosti o objektivizaciji žensk do spletnih profilov kakršen je bil Kira dela na smeni?, kjer so fotografirali natakarice ki so tisti dan bile v službi, res ni daleč.[1] To je naša realnost, realnost naših teles in pravic, od tod bi kot družba morali začeti graditi drugačno prihodnost. Prihodnost, v kateri bo žensko telo umeščeno kot svobodno in avtonomno, kot nekaj kar je last ženske in ne tistega ki to telo gleda, ocenjuje, si ga prilašča. Ob danes že vsakodnevni večurni uporabi interneta (ki je med karanteno še porastla) in ob specifičnosti spletnega okolja, ki storilcem nudi (potencialno) anonimnost, in s tem tudi navidezno distanco do kaznivih dejanj, je nasilje ki smo mu priča na svetovnem spletu, nedvomno problem, ki bi ga morali začeti naslavljati vzporedno s širjenjem dostopa do takšnih storitev. Z drugimi besedami – del digitalnega opismenjevanja ne sme ostati zgolj funkcionalna naprava na kateri splet uporabljamo, ampak moramo k temu dodati še etične in demokratične standarde njegove uporabe, kjer se moramo kot družba, ravno tako kot bi bilo prav da to storimo še v fizični realnosti, šele naučiti kako ustvariti družbo z ničelno toleranco do nasilja povsod – tako v zasebnem in javnem življenju kot tudi na spletu. [1] Administratorji tiste strani so svoje odjemalce spodbujali naj se potrudijo dekleta (mnoga med njimi polnoletna) fotografirati tako, da bo vidno »spredaj, zadaj, obraz, pa še kje«, skratka da se potrudijo vsaj toliko kot se kadar kaj objavijo na Avtonet. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Pismo poljskim zaveznicamipes4. novembra, 2020Ana Pavlič / Gender Hub Nekomu, ki bi ta svet bolj bežno spremljal, bi se v teh dneh najbrž zazdelo, da se je slednji snel s tečajev. Skoraj celotna zemeljska obla se je znašla v primežu drugega, še hujšega vala pandemije, ki bo razslojeno družbo še bolj utrdil v neenakostih; Amerika in z njo dober del preostalega sveta je na razpotju – kakšna bo sodba Trumpovega dela; in medtem, ko nas je pogosto strah kaj bo prinesel naslednji dan in kako grozljivejše bo novo jutro, je odjeknila vest o sodbi vašega ustavnega sodišča, ki je ženskam kar tako, čisto enostavno, z globoko vero v svoj prav, odvzelo še edini del najpomembnejše pravice, temelja vaše in naše emancipacije – pravico do umetne prekinitve nosečnosti, če je zarodku na predporodnih pregledih ugotovljena nepravilnost. Do zgodnjih devetdesetih ste lahko v pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok uživale tako kot ste si in kot so tudi nam priborile naše predhodnice v Sloveniji – na podlagi svobodne odločitve ženske. Po močnih pritiskih Cerkve in drugih konservativnih struj, pa je Poljska od leta 1993 država, ki je pravico do splava omejila samo na tri izjeme: nosečnost, ki je posledica posilstva ali incesta, nosečnost, ki ogroža zdravje ženske in nosečnost z okvaro ploda. To zadnje je bil obenem tudi v 98 % edini razlog za legalno opravljen abortus na Poljskem. V državi, ki šteje 40 milijonov prebivalcev in prebivalk je tako lani legalno splav opravilo zgolj 2.000 žensk. Zato lahko rečemo, da smo bili v teh dneh priča poskusu popolne prepovedi splava. Število vas, ki ste se v tem istem letu odločile, da si nosečnosti ne želite, je bilo seveda v resnici precej višje – vsaj 200.000 vas je moralo po svojo pravico v drugo državo, čez mejo, v zameno za plačilo, pod stigmo lastne politike. Po nekaj, kar bi moralo biti kot največji civilizacijski dosežek prepoznano v vsaki demokraciji. Vsi vemo, da tiranski poskusi omejevanja pravice do splava, še najbolj pa njegova prepoved, ne vodijo v zmanjševanje dejanskega števila prekinitev nosečnosti – vse kar takšne odločitve tistih (večinoma so to moški), ki menijo da lahko o tem odločajo bolje od nas prinesejo je napravljanje splava nevarnega oziroma varno dostopnega zgolj za tiste ženske, ki so to lahko privoščijo. In ker to vemo, je popolnoma jasno kakšna je dejanska namera takšnih idej (ki so blizu tudi našim koncem) in odločitev – brez sramu želijo kar uzakoniti svoje mnenje, da smo ženske manjvredne in nepomembne članice tega sveta, s tem pa podžgati nasilje nad nami, ki postaja iz dneva v dan bolj stvar normale. Zato tudi ne potrebujemo konvencij kot je Istanbulska, mar ne? Če bi vsem tistim, ki tulijo, da jim gre za otroke za njih tudi v resnici šlo, bi lahko počeli vsaj dvoje drugega: najprej bi na primer lahko poskrbeli za tiste otroke, ki so živi, pa so lačni, prestrašeni in bodo zaradi strukturnih pomanjkljivosti, nedelujočega sistema in krivičnosti države onemogočeni živeti po svojih željah in v skladu s svojimi potenciali in drugič, lahko bi se zavedali kakšen svet soustvarjajo, ko takole dvomijo o pravicah, ki nam dovoljujejo svobodo – kakšno prihodnost ustvarjajo tem otrokom, za katere jim je tako mar? In v vseh teh dnevih, ko se nam grozi, se nas krega in obtožuje, ko ženske trpijo pod pritiski že druge karantene, ste se ve tako pogumno pognale v boj. Borile ste se za vse nas – lahko smo vas gledale, lahko smo videle kako izmuzljive so naše pravice, lahko smo se spomnile, da nič, prav nič ne kaže na to, da so naše pravice za vedno in pokazale ste nam, kot že tolikokrat v zadnjih letih, da smo skupaj nepremagljive! Odšle ste na ulice, niste zaustavile le vaše države, uspelo vam je zaustaviti sramoto vašega ustavnega sodišča. Vaša vlada je pravkar zaustavila implementacijo zakona, me pa – hvaležno in ponosno spremljamo, slavimo in se učimo od vašega boja še naprej. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... »Nič hudega punce, danes boste pokazale malo jošk« – Spolno nadlegovanje pri opravljanju študentskega dela: primer hostesnega delaipes20. oktobra, 2020Gender Hub / Nekategorizirano V slovenskem prostoru se (končno!) veliko govori in piše o problematiki ter razsežnostih spolnega nadlegovanja. V akciji #jaztudi (http://www.jaztudi.si/) se zbirajo pričevanja številnih posameznikov_c, ki so imeli_e izkušnjo s spolnim nadlegovanjem – v kulturi, na javnem prevozu, delovnem mestu ali pa v akademskem prostoru. Nekatera druga področja, ki so prav tako prežeta s spolnim nadlegovanjem, pa še vedno ostajajo neizpostavljena. Zato bova v pričujočem prispevku predstavili področje plačanega študentskega dela, s poudarkom na hostesnem delu, ki je s spolnim nadlegovanjem prav tako močno zaznamovano. Gre za spolno specifično obliko dela, ki ga preko študentske napotnice opravljajo predvsem mlade študentke. Edina obstoječa raziskava na tem področju je bila v Sloveniji narejena v okviru diplomske naloge na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani [1], ki služi kot referenca pričujočega prispevka. Ena izmed hostesnih delavk, s katero je bil v okviru naloge opravljen intervju, se spominja dogodka, ko je med delom do nje prišel nadrejeni in jo prijel za zadnjico. »Rekel mi je: Sofija, od kdaj imaš ti tako dobro rit, se obrnil in šel proč. Zgodilo se je v sekundi, ostala sem v šoku, nisem točno razumela.« Prav tako izpostavi incident, ki ga je imela s stranko moškega spola: »medtem, ko sem se na eni izmed zabav za šankom pogovarjala z natakarico, ko mi je tiskala račune, je do mene prišel moški na vseh štirih in me začel poljubljati po stegnih« (Sofija, 22) [1]. Gre za pričevanje, ki pri opravljanju tovrstnega študentskega dela še zdaleč ni osamljen primer. Mnoge študentke opravljajo študentsko delo v storitvenem sektorju kot hostese, kjer so zaradi specifike tovrstnega dela še toliko bolj izpostavljene spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu. To, kako definiramo spolno nadlegovanje, je vprašanje, ki mu moramo v kontekstu raziskovanja in preprečevanja pojava posvetiti veliko pozornosti, saj predstavlja temeljno izhodišče razumevanja razsežnosti spolnega nadlegovanja, je ključno pri njegovem prepoznavanju v vsakdanjem življenju in nenazadnje zelo pomembno vpliva tudi na oblikovanje zakonodaje in politik, katerih namen je zaščititi delavce_ke pred pojavom spolnega nadlegovanja. Gre za pomembno orodje vzpostavljanja ničelne družbene tolerance do spolnega nadlegovanja, ki temelji na zavedanju, da se bodo osebe z izkušnjo nasilja težje obrnile na ustrezne službe pomoči ali zakonsko zaščito, če ocenjujejo, da so določene oblike spolnega nadlegovanja institucionalno normalizirane in pravno gledano sprejemljive [2]. Leta 1993 je Evropska komisija sprejela Pravila ravnanja za ukrepanje proti spolnemu nadlegovanju.Spolno nadlegovanje definirajo kot »nezaželeno ravnanje spolne narave ali drugo ravnanje, temelječe na spolu, ki ogroža dostojanstvo žensk in moških na delovnem mestu. Nezaželeno ravnanje spolne narave je lahko fizično, verbalno ali neverbalno dejanje«. Nadalje opredeljujejo konkretna ravnanja in vedenja, ki se definirajo kot spolno nadlegovanje in segajo od neželenega fizičnega stika, dotikanja, ščipanja, osvajanja, predlogov ali pritiska k spolni dejavnosti, ponavljajočih se predlogov za druženje, poniževalnega, sramotilnega obrekovanja, s spolom pogojenih žaljivk, opazk o videzu, obleki in podobno [3]. Pri preprečevanju spolnega nadlegovanja na delovnem mestu je torej zelo pomembna aktivna politika, ki preprečuje, da bi do tega pojava sploh prišlo. V tem smislu je na eni strani zelo pomembno izpostaviti odgovornost delodajalcev_k pri varovanju dostojanstvenega delovnega okolja, na drugi strani pa odgovornost države, da z ustrezno zakonodajo zagotovi pravne okvire, ki študente_ke ščitijo pred pojavom spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Krovni dokument, ki ureja področje dela, je Zakon o delovnem razmerju (v nadaljevanju ZDR). Skladno z definicijo delovnega razmerja in delavca_ke v ZDR vidimo, da plačanega študentskega dela ne zajemata, saj študent_ka ni obvezana podpisati pogodbe o zaposlitvi, temveč za študentsko delo potrebuje le napotnico. Zakon torej plačanega študentskega dela ne obravnava kot delovnega razmerja, mu pa posveča 211. člen, ki študentsko delo ureja skupaj z delom otrok, mlajših od 15 let ter dijakinj. Študenti_ke, ki opravljajo študentsko delo, so v skladu z zadnjim odstavkom tega člena zaščiteni_e pred diskriminacijo, ki je v ZDR opredeljena kot neenaka obravnava glede na spol in druge osebne okoliščine. Spolno nadlegovanje je sicer v tem kontekstu lahko razumljeno kot neenaka obravnava na osnovi spola, zato lahko iz prebranega zaključimo, da so študenti_ke na podlagi ZDR sicer zaščiteni_e pred spolnim nadlegovanjem, vendar to v zakonodaji ni eksplicitno zapisano. Slednje kaže na nezadostnost pravne zaščite študentov_k pred spolnim nadlegovanjem pri opravljanju plačanega študentskega dela. Opozoriti je treba, da je jasna pravna podlaga, ki obravnava področje spolnega nadlegovanja pri plačanem študentskem delu, temeljnega pomena. Le obstoj takšnega pravnega okvirja lahko implicira zahtevo do delodajalcev_k in ostalih zaposlenih za zagotovitev varnega delovnega okolja. Leta 1981 so na U.S. Merit Sytems Protection Board izvedli raziskavo, kjer se je pokazalo, da je v vzorcu žensk, ki so poročale o spolnem nadlegovanjem, 57% mlajših od 35 let. Mlajše ženske (med drugim tudi študentke) so za spolno nadlegovanje na delovnem mestu še toliko bolj dovzetne in posledično ranljive. Spolno nadlegovanje na delovnem mestu, ki v večji meri prizadene predvsem ženske, je pogosto posledica tako imenovanega prelivanja spolnih vlog, ki ga razumemo kot prenos spolno stereotipnih pričakovanj in zahtev do vedenj na delu, ki so za moški ali ženski spol opredeljena kot primerna ali neprimerna. Prelitje spolnih vlog pomeni, da to, da si moški ali ženska, vpliva na vloge, ki se ti jih pripisuje na delovnem mestu in nad njimi dominira. Čeprav spolne vloge v vseh situacijah vplivajo na delovne vloge, pridejo spolne vloge še toliko bolj do izraza takrat, ko moški in ženske na posameznih poklicnih področjih niso enakomerno zastopani, kar ima pomembne implikacije na družbeno in organizacijsko dinamiko delovnega okolja. Stereotipna predstava ženske kot spolnega objekta preoblikuje druge vidike njene osebnosti, kot so njene sposobnosti in spretnosti, zato se jo pogosto obravnava le v njeni telesnosti – kot predmet. Na straneh, kjer so objavljena hostesna študentska dela, so pogosto postavljene zahteve za opravljanje tega dela, ki se nanašajo predvsem na določeno (majhno) konfekcijsko številko, višino nad 165 cm, dolge lase, privlačen videz in podobno. Študentke morajo (največkrat) nositi visoke pete, imeti izrazit make-up in biti oblečena v oprijeta ter ne udobna oblačila. Ajla (24), ki je prav tako ena izmed intervjuvank naloge, o smislu specifičnih uniformah v hostesnem delu pravi takole: »ti prodajaš storitev preko sebe, svojega telesa. Tvoj cilj je prodati, sredstvo je tvoje telo, če to ne bi bilo tako, ne bi nosile takih uniform in tvoja konfekcijska številka, višina, teža in lepota ne bi bili pomembni«. Sofija (22) je svojemu delodajalcu izpostavila problem premajhnih uniform, a se je odzval s komentarjem, da »je vseeno, tako boste več prodale«, ali pa »nič hudega punce, danes boste pokazale malo jošk«. Praksa zaposlovanja žensk specifično s tem namenom, da izpolnijo vlogo spolnega objekta na delovnem mestu se nadaljuje in je posebno opazna ravno pri hostesnem delu ter sorodnih poklicnih področjih. Zaskrbljujoče je, da so določena ravnanja, ki jih opredeljujemo kot spolno nadlegovanje na delovnem mestu, (v resnici) zahteve nekaterih delovnih mest, še posebej v storitvenem sektorju in zabavni industriji, kjer zahtevajo, da se zaposleni_e prepustijo sovražnim ali ponižujočim spolnim pogledom. A spolno nadlegovanje pri tovrstnih poklicnih področjih ni osamljen primer, s pojavom so prežeta tudi druga poklicna področja, skozi katera študentski_e delavci_ke prvič vstopajo na trg dela. Pomembno je, da prekinemo molk, ki že mnoga leta spremlja ta področja in da uredimo zakonodajo, ki bo jasno problematizirala ta pojav in pred njim zaščitila vse študentske delavce_ke. Avtorici kolumne sta Mojca Suhovršnik in Sara Ugrin. Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija Sara Ugrin je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike. Diplomirala je s področja spolnega nadlegovanja pri opravljanju plačanega študentskega dela, kar je tudi njen temeljni fokus magistrskega študija na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s področjem neenakomerne distribucije družbene in organizacijske moči med spoloma, vstopanja žensk v tradicionalno moška poklicna področja in reproduciranja tradicionalnih spolnih vlog. VIRI: [1] Ugrin, Sara. 2018. Spolno nadlegovanje pri opravljanju plačanega študentskega dela: primer hostesnega dela. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. [2] Sedmak, Mateja. Kralj, Ana. 2006. Nevarna zasebnost – nasilje v družinah v Sloveniji. Družboslovne razprave, 22(53): 93–110. [3] Kozmik, Vera. 1999. Kako se spopasti s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko politiko. ... Molimo za pravico do abortusa!ipes6. oktobra, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Molitev za Slovenijo V Sloveniji bi lahko 26. septembra praznovali Svetovni dan kontracepcije in pravice do izbire. Ponosni bi bili lahko na dejstvo, da nam je splav kot temeljna pravica žensk, pogoj za enakost spolov in eden najpomembnejših civilizacijskih dosežkov, dostopen že skoraj 50 let. Ker bi vedeli, da se ženske za splav ne odločajo samo zadnjih pet desetletij ampak od nekdaj, bi lahko javno govorili o tem kako pomembno je, da je reproduktivno zdravje žensk sistemsko umeščeno v javno zdravstvene storitve, kako važno je da sta jim dostopni tako kakovostna medicinska storitev kot dostop do storitve, ki bo vreden demokratične skupnosti. To bi pomenilo, da imamo v Sloveniji ženske v praksi možnost dostopanja do storitve, ne da bi se ob tem bale neprimernega odnosa osebja s katerim pridemo v stik; oziroma da imamo dostop do storitve, ki ne predpostavlja, da bi morale ženske svojo odločitev komurkoli opravičevati. Namesto tega se je nekaj dni kasneje organiziral Pohod za življenje, ki da je z molitvami napravil svetlejšo prihodnost nerojenim otrokom naše države. Kako svetla je lahko ta prihodnost, če nas ta selektivna pravica vznemirja tako, da moramo za ženske, ki so jo izkoristile kar javno moliti, jih s tem nadlegovati in disciplinirati v pozicijo nekoga, ki mora takšno odločitev obžalovati in za njo po možnosti plačati še kakšne odpustke? Kakšna prihodnost nas čaka, če spregledamo na deset tisoče živih otrok, ki v sebi nosijo stiske svojih staršev, ki jih ne zmorejo nahraniti, obleči, jim nuditi varnosti in brezskrbnega otroštva, ker se pretvarjamo, da tega problema v Sloveniji ni in čas raje namenimo vtikanju v tuje maternice? Kadar se v javnosti glasno prične izražati manjšina tistih, ki splav enačijo s suženjstvom, ženske pa z morilkami in sovražnicami otrok, se na takšne nedopustne izpade liberalnejša večina pogosto odzove s sklicevanjem na številke. Češ, število splavov upada (kar je sicer res, v 15-ih letih od 2001 do 2015 se je to število denimo prepolovilo iz 7 799 na 3 682) in je med najnižjimi v Evropski uniji. Čemu takšna racionalizacija argumentov za pravico, ki v resnici omogoča izbiro, saj ne zapoveduje ničesar in zgolj temelji na odstonosti prepovedi?! Naša dolžnost je, da je to prostovoljno izkoriščanje te pravice lahko ustrezno, brez napeljevanja k ustreznim strategijam ki naj bi sledili odločitvi žensk in ki, po mnenju glasne manjšine, vedno pomenijo doživljenjsko obžalovanje in strah. Je res tako radikalno reči, da se nas v resnici pravzaprav sploh ne tiče zakaj se ženske odločimo, da otroka ne bomo rodile? Da se ustavna pravica (55. člen ustave) izkorišča za poglabljanje polarizacijskega razkola v narodu nam jasno kaže, da je v Sloveniji ženska, državljanka s svojimi pravicami, vredna zelo malo oziroma nič in da se nismo pripravljeni odpovedati niti silam, ki nas želijo pahniti v srednji vek, niti po drugi strani tihemu vzdrževanju statusa quo, ki ženske pravice izrablja za oportuno politično komuniciranje v praksi pa za naš enakovrednejši položaj napravi bore malo. Medtem v ZDA in na Hrvaškem … Donald Trump je med volilno kampanjo večkrat poudaril, da bi v naslednjem mandatu, ob ponovni izvolitvi, (končno) uresničil tudi predvolilno obljubo prvega kandidiranja – ukinitev že tako oteženega dostopa do abortusa v Združenih državah Amerike. Da mu bo to uspelo, tudi če na volitvah ne zmaga, je surovo dejstvo, ki ga je prinesla smrt ikonične sodnice Ruth Bader Ginsburg, znane zaščitnice ženskih pravic in pomembnega glasu oslabljene liberalne ločine vrhovnega sodišča. Že pred kariero na vrhovnem sodišču je kot ena najbolj izpostavljenih odvetnic ženskega osvobodilnega gibanja zmagovala primere, ki so tlakovali nove zakonodajne standarde in razbijali ustaljene kulturne vzorce, ki jih je napajal patriarhat – znamenit je bil denimo primer Stephena Wiesenhelda, ki ga je uspešno zagovarjala, ko je kot vdovec želel delati manj in več časa preživeti ob sinu, a je država zavarovanje v teh primerih predvidela le za vdove, za vdovce pa ne, s čimer je jasno izzvala kulturno pogojene predstave o skrbi za otroke kot poglavitno ženski sferi. Njena naslednica Amy Coney Barrett, goreča kristjanka, prizivna sodnica v Chicagu in tudi profesorica prava je namreč znana nasprotnica pravice do splava, ki bo s svojim imenovanjem varno konservativno večino na ameriškem vrhovnem sodišču dokončno utrdila. Svoje nestrinjanje s Trumpovo izbiro je jasno izrazilo tudi več kot 1500 diplomantov Rhodes Collega, ki so s podpisi izrazili skrb nad dosedanjo zbirko njenih odločitev, ki so diametralno nasprotne vrednotam resnice, pravičnosti – skratka vsega kar je za moge utelešala ravno preminula sodnica Ginsburg. Nevarnost razveljavitve prelomne sodbe Roe vs. Wade (1973) s katero je bila američankam podeljena prednost njihovi pravici do zasebnosti telesa, namesto pravici zvezne države po varovanju zdravja nosečnice in zaščiti nerojenega otroka, je zdaj postala realnost. Medtem na Hrvaškem ženske z nestrpnostjo pričakujejo nov zakon o abortusu. V času, ko raziskave tamkajšnjega javnega mnenja kažejo, da kar 81 % vprašanih meni, da bi ženske morale imeti pravico do izbire, se zdi najbolj verjetna možnost, da bodo v novem zakonu zapisali za ženske obvezno svetovanje pred dokončno odločitvijo. Ravno situacija v sosednji državi je pokazatelj dejstva, da se je nasprotovanju splava potrebno javno, glasno in močno zoperstaviti, v nasprotnem primeru javni diskurz prevzame glasna manjšina, ki je na Hrvaškem rezultirala v ustvarjanju družbene klime v kateri samo 40 % ginekologov in ginekologinj opravlja prekinitev nosečnosti in klime v kateri je sprejemljivo da se v kar 20 % bolnišnicam ženskam pravica do abortusa, onemogoči pod pretvezo, da splava tam ne opravljajo, medtem ko še večje število bolnišnic odklanja opravljanje medikamentoznega splava. V dveh največjih mestih na Hrvaškem splava ne opravlja kar 80 % zaposlenih ginekologov, v KBC Split se na ugovor vesti ne sklicuje zgolj en ginekolog! To je obenem družbena klima, ki je med nedavno politično kampanjo pred volitvami v Sabor omogočila Miroslavu Škori, da je predlagal, da se pred splavom ženska nujno posvetuje z družino (kasneje je bil za to izjavo nagrajen z izvolitvijo) in Ninu Raspudiću, kandidatu stranke Most, ki bi ženskam, ki zanosijo po posilstvu splav prepovedal – tudi on je sedaj predstavnik hrvaškega ljudstva v Saboru. Nevladne organizacije opozarjajo, da bi nov predlog zakona tako lahko abortusu nadel še hujšo družbeno stigmo, ženskam pa dostop do njega še bolj onemogočil. Namesto, da bi država ob pripravi zakona v ospredje postavila dostojanstvo in pravice žensk, bi v praksi načrtnega (od)svetovanja splav verjetno lahko postal še težje dostopen. Oziroma bi se ga opravljalo popoldan, ob plačilu seveda. Takrat Bogovi nič ne vidijo in nič ne slišijo. Splav med pandemijo Ob tem si lahko predstavljamo še povečano stisk žensk, ki živijo v skupnostih kjer splav ni legaliziran ali pa je dostop do njega močno otežen, pa so med ali tik pred epidemijo korona virusa bile soočene z neželeno nosečnostjo. Mednarodna organizacija Marie Stopes International je že v začetku meseca aprila opozorila, da bodo posledice šestmesečnih rigoroznih ukrepov kot so omejitve potovanj in karantene rezultirale v treh milijonih dodatnih neželenih nosečnostih, 2, 7 milijonih tveganih splavov ter 11 tisočimi smrtmi žensk povezanih z nosečnostjo. Tudi na področju dostopnosti splava med prvim valom epidemije so se pokazale velike razlike med državami, ki nam kažejo, da ženske pravice še vedno niso globalna norma, od katere bi bila vsakršna odstopanja, nedopustna. Če so v Angliji zaradi preprečevanja širjenja okužbe ženskam omogočili, da tablete za medikamentozni splav (do desetega tedna) vzamejo same, doma, so v nekaterih drugih državah ta čas izkoristili za poskus otežitve pravice do abortusa (Ohio, Teksas, Alabama) oziroma popolne prepovedi splava (Poljska). To vse se je dogajalo kljub pozivom Svetovne zdravstvene organizacije, ki je splav jasno opredelila kot nujno zdravstveno storitev, ki jo je potrebno zagotoviti tudi med pandemijo. Pa vendar, ali nas v času, ko se ob WHO in njene predloge lahko obregne že vsak tretji vplivnež (spletni ali politično izvoljeni) lahko čudi, da se ne zmenimo niti za poziv, ki zagotavlja avtonomno odločanje o telesu žensk? V Sloveniji je splav med epidemijo veljal za nujno zdravstveno storitev. Izrabljanje te pravice naj bi potekalo nemoteno, molitve so sledile kasneje. Kakšne bodo torej posledice drugega vala v katerega tonemo, kje bodo ostale izgubljene pravice žensk? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Kraljice ulice – (ne)vidno brezdomstvo ženskipes24. septembra, 2020Gender Hub / Mojca Suhovršnik / Nekategorizirano Intervju s Hano Košan, strokovno vodjo programa preprečevanja deložacij pri društvu Kralji ulice Hana, za začetek bi te prosila, da na kratko poveš, s čim se ukvarjaš in kakšno je tvoje delo. Sem socialna pedagoginja in sem zaposlena na društvu Kralji ulice. Sodelujem tudi na Pedagoški fakulteti na Oddelku za socialno pedagogiko, kjer pokrivam teme kot so brezdomstvo, delo z družinami, in skupnostno delo. Na Kraljih ulice sem strokovna vodja programa preprečevanja deložacij, se pa ukvarjam tudi z nastanitveno podporo, z družinami in terenskim delom. Zadnje čase je moj fokus tudi na ženskih brezdomkah. V nastajanju je tudi doktorat, kjer se osredotočam na raziskovanje prožne podpore brezdomnim družinam – ko govorimo o brezdomnih družinah so to pogosto enostarševske družine, najpogosteje matere z otroki. Brezdomstvo je pomemben socialni problem. Zdi se, da se veliko odgovornosti prelaga na razne nevladne organizacije in društva, za področje brezdomstva pa je vaše društvo nedvomno izjemnega pomena (kar smo še dodatno videli v času korona krize, ko ste reševali stiske brezdomcev in brezdomk pri iskanju zavetišč, medtem ko smo bili ostali doma). Kako dobro je v Sloveniji naslovljena problematika brezdomstva? Tako je, večina vseh dejavnostih, ki so usmerjene v brezdomstvo, se odvija v okviru nevladnih organizacij. Mi besede »brezdomstvo« ne zaznamo v predpisih oziroma v zakonih. To besedo najdemo v stanovanjskem zakonu, ko govorimo o tem, da je potrebno omogočiti dostop do stanovanj najranljivejšim skupinam, kjer so nato našteti mladi, starejši, brezdomci idr. O brezdomstvu pa sicer govorimo v povezavi s socialno varstvenimi programi, ki jih pokriva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Pri nas pogosto govorimo o reševanju problema brezdomstva, za preprečevanje pa nimamo nobene strategije. Ravno zato bi morali v Sloveniji sprejeti nacionalno strategijo, pri čemer bi sodelovali različna resorna ministrstva, saj je vprašanje brezdomstva zelo kompleksno. To vprašanje je absolutno socialno, vendar je ključen tudi (ne)dostop do varnih, trajnih in cenovno ugodnih stanovanj oziroma namestitev. Tukaj nista pomembna samo MDDSZ in Ministrstvo za zdravje, ampak tudi Ministrstvo za okolje in prostor, s svojo stanovanjsko politiko. Zadnje čase, ko vidimo kaj se dogaja na nepremičninskem trgu na področju oddaje stanovanj, opažamo, da je dostopnost vedno bolj otežena. Samski in delavski domovi so včasih še lahko ponudili opcije za ljudi, ki so bili na cesti, zdaj pa se spreminjajo v hostle, hotele, stanovanja pa se spreminjajo v airbnb stanovanja. Pogosto se zgodi, da če želijo ljudje cenovno dostopna stanovanja, dobijo neke »luknje« v Ljubljani. Ali pa na primer nekje na Rakovi Jelši, kjer nekateri domovi nimajo niti elektrike niti vode. Mi se trudimo, da bi ozaveščali in opozarjali na ta problem, ki pa se na žalost samo poglablja. Kakšnih izboljšav si želite v društvu? Področij, na katerih si želimo izboljšav, je več. Eno je financiranje, saj nismo mala organizacija in denarja ni dovolj. Počnemo veliko stvari in nas skrbi, kaj bo ta situacija korona krize prinesla. Za nove programe, ki se nam zdijo nujni potrebni, verjetno ne bo denarja. V našem društvu smo si na splošno sicer dobro vzpostavili mrežo sodelovanja in so nas vzeli kot resne sogovornike. V času epidemije pa se je pokazalo, da je sodelovanje med socialnim in zdravstvenim področjem še vedno zelo slabo. Ko govorimo o brezdomnih osebah je pogost preplet kompleksnih težav in te so povezane s področjem socialnega varstva ampak tudi s področjem zdravstva, npr. fizične težave, psiho-socialne težave in težave v duševnem zdravju. Tega sodelovanja ni, si pa tega izjemno želimo. V času epidemije se je zdravstvo zaprlo za vse nas, zdaj pa si predstavljajmo, kako je to za osebe, ki so brezdomne. Dostopnost do zdravstva je še vedno zelo neenaka, veliko je stigem in ljudje ne hodijo k zdravniku, čeprav imamo programe, ki so financirani s strani ministrstva. Ključno bi bilo ministrstva povezati, da bi sofinancirala programe, kjer lahko dobiš, na primer, socialno delavko ali delavca za pogovor in v isti ustanovi še zdravstveno ambulanto. Takšni programi v tujini dobro funkcionirajo. Ali beležite številke brezdomnih oseb v Sloveniji in kako ugotavljate te številke? Kakšno je razmerje moških in žensk med brezdomnimi osebami? Smo ena izmed držav, kjer število brezdomnih oseb narašča. V našem prostoru nismo naredili nobene resne študije, imamo pa sicer neke pilotne raziskave, ki so bile narejene že pred davnimi leti. Posledica tega je, da ne operiramo s pravimi številkami. 10. oktober je svetovni dan brezdomstva in takrat Inštitut za socialno varstvo objavi številke uporabnic in uporabnikov, ki jih mi beležimo na naših programih. Ta številka je drugačna od številke, ki jo izda naše krovno društvo. Mi govorimo o številki nekje okrog 7.000 brezdomnih oseb v Sloveniji, ministrstvo, oziroma Inštitut za socialno varstvo pa govori o približno 4.000 brezdomnih osebah. Številke pridobivajo izključno iz podatkov, ki jih mi pošiljamo na ministrstvo oz. financerjem. Težko natančno rečem, kakšno je razmerje med moškimi in ženskami. Po grobi oceni pa je od vseh brezdomnih oseb približno četrtina žensk. Mi poudarjamo, da beležimo vse ljudi, ki prihajajo v dnevni center, vendar so številke brezdomnih oseb zagotovo vsaj dvakrat višje od teh. Veliko je namreč oseb, ki ne pridejo k nam, jih pa vidimo na terenu. Potem je tu še kar nekaj ljudi, ki živijo v nekih manjših krajih in se jih ne jemlje kot brezdomne osebe. Na Kraljih ulice so številke višje, ker mi brezdomstvo razumemo v širšem kontekstu. Vzeli smo definicijo ETHOS. Pravi, da brezdomna oseba ni samo tista, ki spi na cesti in nima strehe nad glavo (rough sleeping). Brezdomna oseba je tudi tista, ki nima stanovanja, to pomeni, da živi v zavetiščih, v zapuščenih hišah, konec koncev tudi v nastanitvenih podporah, npr. v varnih hišah. Tukaj nikakor ne gre za neko dolgoročno namestitev. Imamo pa še dve kategoriji: ena govori o negotovem bivanju, druga pa o neprimernem bivanju. Negotovo bivanje so varne hiše, materinski domovi, tudi zapori in psihiatrične bolnišnice. Številni ljudje, ki zapustijo te institucije, nimajo doma, kamor bi se lahko vrnili. Neprimerno bivanje pa je recimo to, ko ljudje živijo v vlažnih, neurejenih, kletnih stanovanjih. Med brezdomne ljudi uvrščamo tudi tiste, ki živijo brez najemne pogodbe. To se je v času epidemije pokazalo kot dejstvo in kot res ogrožajoče. Če ti živiš v stanovanju brez pogodbe, te lahko lastnik stanovanja čez noč vrže ven in to se je tudi dogajalo. Mi smo dobili kar nekaj klicev ljudi, ki nikoli prej niso imeli izkušnje z brezdomstvom. Med njimi so tudi ljudje, ki nimajo socialne mreže in podpore in je bilo nemogoče dobiti stanovanje v tem negotovem času, tudi če so imeli prihodke. Kateri so dejavniki, ki zmanjšujejo možnost za zagotovitev strehe nad glavo ter povečujejo verjetnost brezdomstva? Katere dejavnike bi še posebej izpostavila pri brezdomstvu žensk? Dejavniki, ki vplivajo na to, da oseba postane brezdomna so npr. disfunkcionalna primarna družina, nizka stopnja izobrazbe, absolutno tudi revščina. Potem tudi zdravstvene težave posameznikov, ki mogoče same po sebi ne bi privedle do brezdomstva. Ko se prepletejo te osebne okoliščine in k temu dodamo še družbene mehanizme, ki tega ne rešujejo, ti ljudje padejo skozi sistem. Ključen moment pri brezdomstvu je tudi pomanjkanje socialne podporne mreže. Mislim pa, da je ravno izkušnja nasilja oziroma spolnih zlorab tista, ki zelo pomembno vpliva na to, da ženska postane brezdomka. To ne pomeni, da moški brezdomci nimajo takšnih izkušenj, ker jih zagotovo imajo, je pa ena ključna razlika – in to je ta, da so po navadi ravno ženske tiste, ki bežijo stran od nasilnežev v varne hiše ali druge ustanove. V tujini opozarjajo na pereč problem vedno večjega števila brezdomnih žensk z otroki. Ta pojav je v porastu na Irskem, v Belgiji, tudi v Londonu. Po drugi strani se mi zdi, da je izguba doma in umik iz nevarnega okolja še dodatna travmatična izkušnja. Dejstvo, da imaš dom, ti daje do neke mere kontrolo nad lastnim življenjem in ko se izkaže, da je tvoj dom nevaren kraj zaradi nasilja, je to spet nova travmatična izkušnja. Obstoječi sistem je zelo nerazumevajoč do tega in tako ženske izgubijo vse mehanizme moči in kontrole, ki so jih prej imele. Tudi podoba brezdomne ženske je precej močna. S tem mislim na to, da je pogost pogled na ženske takšen, da bi morale imeti neke »strategije«, kako se soočati s situacijo nasilja nad njimi, kako skrbeti za otroke itd. Se pravi, da so na delu pogosti spolni stereotipi o vlogi in nalogi določenega spola. Hitro se zgodi, da ženske ostanejo same in v revščini ter brez podporne mreže. Ženske, ki k nam prihajajo imajo torej v približno 90 % izkušnjo hudega nasilja oziroma je njihovo življenje prežeto z nasiljem. Gre za nasilje že iz primarnih družin, potem pa se nasilje nadaljuje v partnerskih odnosih. Nenazadnje je treba omeniti tudi strukturno nasilje, ki ga doživljajo ženske. Tuje raziskave kažejo, da zaradi nasilja, zlorab in travmatičnih izkušenj, potrebujejo ženske drugačne pristope. To pomeni, da potrebujejo prostore, kjer se bodo počutile varne, tako čustveno, psihološko kot tudi fizično. Pomembno se mi zdi, da je delo naših zaposlenih senzibilno do žensk oziroma spolno senzibilno, ker je to pogost razlog, da ženske ne prihajajo k nam. V zavetiščih imajo sobe samo za ženske, vendar če na primer prihaja tja pet moških in že dva meseca ni bilo nobene ženske, na neki razumski ravni seveda damo prostor brezdomnim moškim. Tako pač dela večina organizacij in smo tako naravnani. Raziskave pa kažejo, da ravno zaradi takšne naravnanosti pogosto ne nudimo varnih prostorov za ženske. Ključno je, da začnemo problematiko brezdomstva žensk naslavljati drugače. Nujno torej potrebujemo prostore, kjer so bodo ženske počutile varne, zaposleni pa moramo imeti znanja in orodja za pristop do te problematike. Brezdomstvo žensk je pogosto prikritega značaja, ravno zato moramo temu posvetiti še dodatno pozornost. Kakšna je razlika med odkritim in prikritim brezdomstvom žensk? Tako je, ženske brezdomke se pogosto skrivajo in govorimo o nevidnem brezdomstvu. Po pričevanjih naših žensk se po navadi začne tako, da so najprej doma, potem tam več ne morejo biti in gredo k babici ali teti oziroma k družinski članici ali članu. Pogosto se tudi to razdre in iščejo druge možnosti, to so po navadi prijatelji. Ker je težko živeti pri nekom na kavču tri mesece, hitro pride do konfliktov. Ženske si potem hitro najdejo neke partnerje, pri katerih ostanejo, vendar pogosto prehajajo iz enega v drugo razmerje. Ta razmerja so lahko fluidna, imamo pa tudi pare, ki so že dolgo skupaj. Pogosto pa je torej to prehajanje med partnerji; pomembno je razumeti, da je to način, kako ženske rešujejo svojo situacijo in ključno je, da se zavedamo te nevidnosti. Hitro pa se zgodi tudi to, da ženske ostanejo na cesti. Večina žensk je na ulici izjemno skritih. Ko greš mimo parka, težko vidiš, da na klopci spijo ženske. Ženske se morajo skriti, ker je zelo velika možnost, da bodo žrtve nasilja, posilstev, groženj itd. Pogosto najdejo kotičke, kjer spijo in o tem nerade govorijo. Tudi kolegice in kolegi iz tujine poročajo, da ženske, ki spijo na javnih površinah pogosto skrivajo svoj spol. Brezdomne ženske so mi poročale, da pogosto spijo podnevi, ker je ponoči prenevarno. Zaradi travmatičnih izkušenj so pri ženskah pogoste psiho-socialne stiske in težave v duševnem zdravju, ki pa so večkrat povezane tudi z različnimi odvisnostmi. Gre za prepletene težave, naslavljanje teh težav pa je izredno kompleksno, saj institucije, ki so odgovorne za reševanje ene ali druge težave, pogosto prelagajo odgovornost ena na drugo. Gre za začaran krog in tega je vedno več. Ali meniš, da so zaradi svojega brezdomstva ženske s strani širše družbe huje moralno stigmatizirane kot moški? Absolutno. Menim, da smo manj tolerantni in imamo več predsodkov do brezdomnih žensk, kakor do brezdomnih moških. Pogosto slišimo, da bi morala ženska že malo potrpeti. Žensko pač povezujemo z domom in toplino, zato je še posebej stigmatizirana podoba matere z otroki. To se v naši družbi dojema kot popolnoma nesprejemljivo. O tem v našem prostoru praktično ne govorimo. O ženskih brezdomkah imamo predvsem dvojno podobo: na eni strani je podoba o »đankicah«, saj so pogosto aktivne uživalke nedovoljenih drog. Na drugi strani pa žensko brezdomko pogosto povezujemo s prostitucijo. Kako preživeti na ulici je povezano s tem, kako najlažje in najhitreje dobiti denar za drogo, kako ne ostati sama na cesti, kako si dobiti neko socialno mrežo in dobiti nekoga, ki ti bo na nek način nudil varnost. V večini primerov ženske poročajo o tem, da so cena za to spolne usluge; pogosto so v to tudi prisiljene. Cena, da te nekdo vzame v stanovanje, je pogosto grozljiva. To je njihova realnost. Kako brezdomne ženske, s katerimi si v stiku, dojemajo svoje vsakdanje življenje? Kakšna pričevanja slišiš iz prve roke? Zelo pogosto nam povedo, da poleg stanovanja in strehe nad glavo potrebujejo tudi pomoč in podporo pri predelovanju travmatičnih izkušenj. Vendar se tudi pri tistih, ki so že dobile stanovanje, ki imajo denarno pomoč in že začnejo iskati službo, hitro nekje zatakne. Pogosto pride do depresije. Dejstvo je, da šele, ko dobiš stanovanje, lahko razmišljaš o tem, kaj vse se ti je zgodilo. Ženske na cesti razmišljajo kam bodo šle, kje bodo spale, kaj bodo jedle in kje se bodo umile. Ko pa se posameznica stabilizira in dobi varno okolje, je nujno, da jim nudimo ustrezno psihološko in čustveno podporo. Še ena stvar, ki ženskam otežuje življenje, je to, da se jih pogosto še dolgo drži etiketa bivše brezdomke. Ravno zato se pogosto želijo popolnoma umakniti iz okolja, kjer so jih ljudje poznali po tem. Zakaj se ti zdi pomembna po spolu ločena obravnava brezdomnih oseb? Pogosto dobivamo očitke na to temo, včasih se tudi človek vpraša o smiselnosti tega, pa vendar – mi imamo nastanitveno podporo in stanovanja. Če npr. ena ženska jasno govori o tem, da je bila neštetokrat žrtev posilstva in da ima takšne izkušnje z ulice, potem pa je v tem stanovanju en uporabnik, ki ji je storil kaj hudega, je več kot logično, da ne bo šla v to stanovanje. To ni vedno tako, včasih se izkaže, da so spolno mešana stanovanja v redu. Pomembno je torej, da mi poznamo njihove okoliščine in se glede na to prilagajamo ter iščemo rešitve. Strokovne delavke in delavci moramo imeti veliko znanja, ravno zato, da preprečujemo sekundarno viktimizacijo. Kolegice iz tujine so poročale, da so odprle dnevni center, ki je namenjen izključno ženskam, to pa se je izkazalo za več kot potrebno. V kratkem času je za vse ženske zmanjkalo prostora, kar pomeni, da so brezdomne ženske center prepoznale kot varen prostor, kjer se lahko iskreno pogovorijo o svojih težavah. Poleg tega lahko rečem tudi to, da so programi in storitve na področju brezdomstva izrazito moško usmerjeni in prevladujoči. Ker imajo ženske drugačno izkušnjo brezdomstva, je to potrebno upoštevati pri snovanju in nudenju podpore. Ali pogosto prihaja do nenačrtovanih ali nezaželenih nosečnosti pri brezdomnih ženskah? Kako se na društvu spopadate s tem? Vsakič, ko nam naša uporabnica pove, da je noseča, je to še zmeraj velik šok. Nedavno smo imeli primer para, ki je prišel po nastanitveno podporo, ženska pa je bila noseča že pet mesecev. V takšnih primerih je potrebna intenzivna podpora, to pomeni, da se žensko v najkrajšem času odstrani z ulice in se išče varne nastanitve. Če so aktivne uživalke nedovoljenih drog, se pogosto povežemo z Oddelkom za detoksikacijo, tam pa jih tudi hitro sprejmejo. V takšnih situacijah odreagiramo zelo hitro. Večina žensk redko uporablja zaščito in če izhajamo iz tega, je med brezdomkami še vedno relativno malo nosečnosti. Mi skušamo čimbolj spodbujati pogovore o zaščiti, o obiskih ginekologov in ginekologinj, delimo kondome itd. Ženske, ki so noseče, mi pogosto rečejo: »končno me bo imel nekdo rad«. Realnost pa je, da njihove otroke pogosto vzamejo in jih dajo v rejništvo ali v posvojitev. Zakonsko imajo matere pravico imeti stike z otroki, ampak se za vsak primer posebej določi pogostost in obliko stikov. Večkrat sem že spremljala primere naših mater in pogosto se mi zdijo smiselno urejeni. Včasih pa je tudi zelo težko. Prav je, da je sistem glede zaščite otrok rigiden, po drugi strani pa tudi ženske pogosto obupajo in rečejo, kaj vse bodo še morale dokazati, da bodo otroka dobile nazaj. Poznam primer matere, ki si je uredila življenje, ima stanovanje in službo za nedoločen čas. Glede otrok pa je še vedno edini korak to, da ji pustijo, da pri njej prespijo za vikend. Težko je postaviti meje, je pa dejstvo, da pogosto dajejo materam občutek, da so nesposobne in da ne bodo zmogle. Pogosto se pogovarjamo in jih motiviramo, da si (tudi) zavoljo otrok začnejo urejati življenje. Da bova bolj pozitivno zaključili intervju, ki obravnava tudi reševanje problematike brezdomstva (žensk), bi te prosila za predstavitev kakšne dobre prakse iz tujine. Edina država v Evropi, kjer število brezdomnih oseb strmo upada, je Finska. Razlog za to je zagotovo sprejetje nacionalne strategije, ki ureja področje brezdomstva. Pri njih se močno vlaga v podporna stanovanja, poleg tega pa imajo veliko podpornih programov, med drugimi tudi takšne, ki so namenjeni samo ženskam. Drug primer pa je posebna strategija za reševanje brezdomstva žensk, ki so jo pripravili v Londonu. Intervju je opravila naša sodelavka in kolumnistka Mojca Suhovršnik. Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec) je diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ... Odprto pismo ob pozivu Sloveniji k odstopu od Istanbulske konvencijeipes10. septembra, 2020Gender HubObjavljamo in podpiramo odprto pismo zaskrbljenih državljanov in državljank poljskemu ministru za pravosodje gospodu Zbigniewu Ziobru v zvezi s pozivom Republiki Sloveniji k pridružitvi Poljski pri odstopu od Istanbulske konvencije, ki smo ga prejeli na Inštitut za proučevanje enakosti spolov: Spoštovani minister g. Zbigniew Ziobro, s tem odprtim pismom izražamo globoko zaskrbljenost nad Vašim povabilom Vladi Republike Slovenije, da se pridruži Poljski pri odstopu od Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (v nadaljevanju: Istanbulska konvencija). V Vašem dejanju prepoznavamo najbolj hud napad demokratično izvoljenega političnega uradnika na pravice slovenskih žensk in deklet od osamosvojitve Slovenije leta 1991. Zato ostro obsojamo Vaš poziv in zavračamo vsakršno nazadovanje na ravni človekovih pravic žensk. Istanbulska konvencija, ki je bila odprta za podpis 11. maja 2011, je prvi in najobsežnejši mednarodni pravni instrument, ki določa obveznosti držav pogodbenic v zvezi s preprečevanjem nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Sprejetje konvencije je pomemben mejnik v zgodovini boja za človekove pravice žensk in novih evropskih standardov na tem področju. Republika Slovenija je konvencijo podpisala 8. septembra 2011 in jo ratificirala 5. februarja 2015. Konvencijo je do septembra 2020 ratificiralo 34 evropskih držav. Tako kot po vsem svetu so tudi mnoge Slovenke še vedno žrtve različnih oblik nasilja zaradi spola. Nasilje nad ženskami zaradi spola je manifestacija patriarhalnih družbenih struktur, katerih posledice so prepogosto smrtonosne. Podatki z vsega sveta to nedvoumno potrjujejo, saj so umori žensk s strani njihovih intimnih partnerjev najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk v mirnodobnem času. V Sloveniji, kjer so njihovi intimni partnerji v letih od 2010 do 2018 umorili 59 žensk, je veliko žensk še vedno žrtev zgodovinsko neenakih odnosov moči med ženskami in moškimi. Prva smrtna žrtev v tem letu je bila tako 27-letna nosečnica, ki jo je 21. januarja 2020 ustrelil 44-letni nekdanji partner. Zaradi zgoraj omenjenih razlogov vprašanje Istanbulske konvencije razumemo kot vprašanje življenja in smrti žensk. Torej, spoštovani minister, Istanbulska konvencija ni “izum, feministična stvaritev”, kot jo označujete. Je plod stoletnega feminističnega boja mnogih generacij ljudi vseh spolov za izkoreninjenje nasilja nad ženskami in doseganje dejanske enakosti spolov. Zato bomo odločno branile Istanbulsko konvencijo kot edinstven civilizacijski dosežek in jo predale prihodnjim generacijam. Pri tej nameri smo neomajne in Vam slovesno sporočamo, da se bomo borile proti vsakemu poskusu poseganja v pravice žensk. ... Razmišljanje o knjigi Dekle z Marsa – Kakšno je odraščanje s spolno disforijo?ipes9. septembra, 2020Avtorji / Gender Hub Dekle z Marsa je knjiga, ki govori o izkušnji prehoda nizozemskega dečka Everta v dekle Evy. V ozadju se skriva resnična zgodba Vicky Janssen. Ta je svojo življenjsko izkušnjo delila s pisateljico Anno Woltz. Leta 2011 je na Nizozemskem izšla knjiga pod izvirnim naslovom Meisje van Mars (Dekle z Marsa). V slovenščino je knjigo za založbo Miš prevedla Katjuša Ručigaj. Slovenski prevod je v zbirki Z(o)renja izšel leta 2013. Knjiga je namenjena otrokom v zadnjih razredih osnovne šole in srednješolkam ter srednješolcem. Seveda pa je priročno branje tudi za drugo bralstvo, saj odpira teme, na katere prepogosto pozabljamo. Vedeti moramo, da transspolnim osebam marsikdaj tranzicija med spoloma še vedno ni omogočena oziroma gre za zapleten ter dolgotrajen proces in so velikokrat primorane živeti na robu družbeno sprejemljivega. Zato knjigo priporočam tudi odraslim bralkam in bralcem. Dekle z Marsa je knjiga, ki z živim in dinamičnim jezikom predstavi življenje dekleta, ki se je rodilo kot fant. Zgodba je zapisana prvoosebno, skozi oči Everta, zato bom, ko govorim o Evertu tudi v tem zapisu uporabljala moške zaimke. V nadaljevanju, ko začne zgodbo pripovedovati Evy, pa uporabljam ženske. Evert v začetku knjige opisuje njegovo doživljanje spolne neskladnosti v času odraščanja. Evert se je že od malega počutil kot dekle in ne kot fant. Prvih nekaj let življenja zanj ni bilo težkih, le igre in igrače, ki naj bi bile namenjene deklicam, so mu bile bližje kot tiste za dečke. A ko je Evert začel odraščati, družinsko in družbeno okolje tega nista več sprejemala. Ni več sledil normam, ki pritičejo njegovemu spolu, zato se je znašel v stiski, saj je postal tarča posmehovanja. Družba namreč takih otrok v glavnem ne sprejema, kljub temu pa dajejo nekaj upanja pri branju njegovi prijatelji, prijateljice in zaveznice ter zavezniki, ki so ga sprejemali za svojega in pomagali pri njegovi preobrazbi. V knjigi tako izvemo, da se je veliko družil z dekleti in sebe videl kot eno izmed njih. Tudi svojo spolno usmerjenost je videl kot heteroseksualno, pri čemer je on bil dekle in partner fant. “A sebe nisem videl kot homoseksualca. Vedel sem, kaj pomeni, če si homoseksualec, saj je to moj stric. Ko sem razmišljal o sebi, sem si mislil: Ne, jaz nisem homoseksualec. Težko razložim, zakaj sem tako čutil. Enostavno čutil sem. Ravno tako kot sem pač vedel, da nisem fant.” A če se ne počutiš tako kot ostali, obiskovanje šole ni ravno preprosto. Še bolj neprijetno je biti iz dneva v dan ujet v telesu, ki ga sovražiš in si ga želiš spremeniti. To nelagodje ujetosti v napačno telo lahko v knjigi zelo živo spoznavamo v Evyjinih kratkih razmišljanjih, ujetih med daljša poglavja Evertovega pripovedovanja. “Zelo pogosto sem moške povprašala, ali mi lahko razložijo, zakaj se počutijo kot moški. In ti mi potem pravijo: “Ker imam tiča, mišičast trebuh in brke.” … Toda pri meni ni telo določalo, kako se počutim. Imela sem fantovsko telo, a sem se vseeno počutila dekle.” Evert si je že zelo zgodaj želel odstraniti vse telesne znake moškosti in imeti prsi ter dolge lase. Vse stiske, ki jih je doživljal, je ponotranjal s knjigami in zgodbami, ki jih je oboževal. Šele ko je Evert, glavni lik knjige, prišel v srednjo šolo, kjer se je izobraževal na področju kozmetične nege, so ga prvič prepoznavali izven kroga svoje skupine prijateljic in prijateljev. To so bili predvsem učiteljice, učitelji in drugi podporni akterji v izobraževanju kot tudi sošolke in sošolci. To ga je opogumilo, da je tudi starše prosil, da bi ga podprli pri prvih obiskih medicinskih ustanov, kjer naj bi mu pomagali po poti potrditve spola. Starša sta se opogumila in sinu sledila pri njegovem potovanju. “Prepričan sem bil, da sem transseksualec, vedel pa sem tudi, kako previdni so bili zdravniki iz strokovne ekipe, saj nekomu ne bi spreminjali spola, če ne bi bili o tem popolnoma prepričani. Samo, ko bi se vsi zdravniki strinjali, da imam spolno disforijo, bi lahko dobival hormone. Pa še to samo, če bi se moji starši strinjali.” Zdravniško osebje je pri Evertu sicer zaznalo spolno disforijo ali občutek neujemanja ter nelagodja, ki ga doživljajo transspolne osebe, a za starše je bilo to vseeno prezgodaj. Tako je Evy popolnoma potrdila svoj spol šele v pozni adolescenci in zgodnji odrasli dobi. V tem obdobju je v nekaj letih končala potrditev spola s hormonsko terapijo, operativnimi postopki in drugimi medicinsko podprtimi postopki. Obdobje, ki je sledilo, ko je Evert postala Evy in s tem sklenila tranzicijo, obsega v knjigi le nekaj deset strani. A dovolj, da bralke in bralci kljub temu spoznajo, da Evy tudi kasneje ni bilo lahko. A šele po tranziciji se Evy končno počuti kot ona, kot prava oseba. Tisto, kar je. Knjiga prikaže tudi pomen vzornic in vzornikov, ki predstavljajo svoja življenja pod žarometi medijev in v različnih resničnostnih šovih. Prav te medijske osebnosti še najbolj učinkovito predstavljajo transspolnost širši javnosti, zato jo marsikdo lažje sprejema tako znotraj svojih družin kot v svojem okolju. V knjigi spoznamo, da je tovrstna medijska prisotnost transspolnih oseb pomagala tudi Evyijini družini in sorodstvu pri sprejetju Evy. S knjigo Dekle z Marsa, in s posredovanjem svoje zgodbe pisateljici Anno Woltz, je Vicky Janssen postala ena izmed vzornic osebam, ki se počutijo ujete v napačnem spolu. Knjiga predstavlja najrazličnejše ovire, ponižanja in stiske mlade osebe, ki ve, kaj in kdo je, a ji je izražanje svoje človeške posebnosti zaradi družbenih prepričanj in predsodkov nedosegljivo – vsaj dokler družba tega ne sprejme in postanejo takšne situacije del vsakdana vseh nas. Dodatno branje: https://transakcija.si/2016/01/24/transspolnost-pri-otrocih-in-mladostnicah_kih/ Avtorica refleksije je Zarja Muršič Dr. Zarja Muršič je biologinja, kognitivna znanstvenica in evolucijska antropologinja. Navdušuje se nad raznoraznimi spoznanji in odkritij znanosti, ki jih predstavlja na blogu Piškotarna in v okviru Znanstvene redakcije Radia Študent. Zarja je soustvarjalka podkasta Meta PHoDcast, ki gostuje na spletni postaji Metina lista. Na njenih knjižnih policah prevladujejo knjige, ki na poljuden način predstavljajo znanost, v roke pa rada vzame tudi kakšno leposlovje.... Je edini smisel življenja ženske njen partnerski odnos z moškim?ipes26. avgusta, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Refleksija na roman Ljubezen v stiski, avtorice Daniele Krien (Mladinska knjiga, 2020) »Svenja je pametnejša. Njeni instinkti delujejo. Njena ženska narava je enostavna, skoraj vulgarna. Götza obožuje, občuduje ga brez ironičnih vstavkov. Podreja se mu, odkrito priznava svoje slabosti, jih celo izkorišča, če mu lahko s tem koristi, govori mu: Ti znaš to bolje kot jaz in mu z največjo samoumevnostjo prepušča klasična moška opravila. Bodisi je zvita kot lisica ali pa pristno naivna. Brida domneva, da slednje. Trpka ugotovitev je pač ta, da sreči sledi spoznanje.« Ljubezen v stiski bi bil bržkone lahko naslov še ene knjige za (samo)ozdravitev ženskih pričakovanj v romantičnih razmerjih več; saj veste, lahko bi se pod tem imenom skrivala poglavja z jasnimi navodili kako naj ženske manj sitnarimo in bolj zapeljujemo, kako je za dosego uspešnega razmerja dobro, da manj silimo k besedam in se bolj osredotočamo na (samo)objektificiranje. Ampak vse to ne bi moglo biti bolj daleč od vsebine Ljubezni v stiski, ki jo je napisala nemška avtorica Daniele Krien. Ljubezen v stiski kot sintagma, ki je izbrana za naslov te zgodbe v kateri so zbrane povezane usode petih žensk, se v delu pojavi nekje na polovici, ko spoznavamo svet kot ga je videla, čutila in razumela Brida. Bridina zgodba se vrti okoli njenega spoznanstva in razmerja z Götzem, njenim kasnejšim možem, s katerim v zakonu dobita dve hčeri. Kasneje se ločita, a svojega razmerja ne prekineta niti, ko se skupaj z novo partnerko bivšega moža Svenjo in hčerkama odpravijo na počitnice. Tam soočena z različnimi dogodki spozna, da se je med njima spremenilo vse, da je to, kar je ostalo od njunega odnosa, del njenih iluzij in skupne zgodovine, a da mora svojemu življenju sama izbrati drug smisel. »Pomol je še vedno ves na soncu. Čeprav ji ne grozi nobena resnična nevarnost, se počuti, kot da je nemočno prepuščena svetu na milost in nemilost. Sama v svoji stiski. Po obrazu jo peče, v njeni glavi misli preganjajo druga drugo. Ljubezen ni čustvo. Ljubezen ni romantika. Ljubezen je dejanje. Ljubezen je treba obravnavati kot nekaj, kar storiš v stiski. Vse, kar je dotlej napisala o ljubezni, je neumnost.« Zgodbe vseh petih žensk Paule, Judith, Bride, Malike in Jorinde se v svojih začetkih sicer kot po pravilu osredinjajo na razumevanje ljubezni v stiski kot na težavno obodbje v partnerskem odnosu, kjer je nato ravno od ženske potrpežljivosti, vztrajnosti in volje za spreminjanje mogoče doseči ponovno srečo. Nato se vsem petim ženskam dogaja življenje: Pauli umre hčerkica Johanna, njen partner jo za smrt deklice okrivi, saj je prepričan, da je umrla zaradi posledic cepljenja s katerim se sam naj ne bi strinjal. »Ludger je skoraj neslišno živel poleg nje. Bil je in ni ga bilo. Večino časa si je zapolnjeval z branjem. Tiskalnik je nenehno bruhal nove in nove liste. Pisalna miza se je vse bolj šibila pod knjigami in najrazličnejšimi tiskovinami. In med njimi Ludger. Komaj kaj je spal, malo je jedel. Niti pičice ni verjel rezultatom preiskave sodne medicine. Nenadna smrt dojenčka. In da v Johanninih možganih niso našli nič nenavadanega, kar bi lahko pokazalo na povezavo s cepljenjem. Bojda je do vsega prišlo povsem naključno. Brez vzroka. Brez krivde. In s tem torej brez smisla.«Tako se mora Paula na surov način soočiti s svojimi predstavami o ljubezni in njenem pogojevanju ter nenazadnje o sobivanju s človekom, ki je njun zakon končal z besedami Johanno imaš ti na vesti. Judith je Paulina prijateljica iz mladosti in uspešna zdravnica, njene pacientke so vse ostale protagonistke, sama pa v zgodbi izstopa, saj je ne začne v ljubezenskem razmerju, ampak v navidez brezbrižnem iskanju moških preko spletnega zmenkarskega portala. Tam se na koncu zaljubi v Gregorja, z njim zanosi, a napravi splav še predno mu sploh pove da je zanosila. To njuno vezo konča. Judithina življenjska drža se zdi drugačna, bolj je odločna in trdna v svojih odzivih, kot lahko preberemo jo je takšno napravila njena preteklost. »Judith dobro ve, kako bo šlo. Samo ležati mora in čakati. Poslušati, kdaj se bodo približali koraki, opazovati vrata, miriti vrtiljak misli. Zanjo to ni prvič. Če bi se pred osemnajstimi leti uprla svoji materi in naredila po svoje, bi imela zdaj že odraslega otroka. Najbrž bi bil športnik in privlačen, tako kot sta bila ona in njen takratni učitelj telovadbe. Ampak mama ji je naslikala tako temno podobo njene poklicne prihodnosti, da je Judith nazadnje privolila v splav.« Tudi zgodbi Malike in Jorinde, sester ki se borita s posledicami toksičnih družinskih odnosov in kasnejših partnerskih izbir, se pred našimi očmi spreminjata, preobražata v drugačno razumevanje ljubezeni, ljubezni v stiski. Najprej je v vseh zgodbah nastopila velika žalost, sledilo je razočaranje in nato – končno – osvoboditev. Osvoboditev od vseh spon, ki žensko, njeno življenje in njene izbire opredeljuje s podrejanjem moškemu, ki naj bi bil njen partner. Oče njunih otrok. V praksi pa je največkrat družinski gospodar, ki odloča, zapoveduje in določa vse od vzdušja, ki v partnerskih ali družinskih odnosih vlada, do sprejemljivosti izbir, ki naj bi jih svobodno izvrševale partnerke in otroci. Od tega se je seveda težko osvoboditi, če nam je na vsakem koraku prodana ali vsiljena zgodba, da preprosto ne bomo srečne, če ne bomo najprej poskrbele za srečo vseh okoli nas, ali pa, če se celo odločimo, da bomo življenje preživele same, brez otrok, z nekimi drugimi željami in sanjami, ki bi morale biti enako pomembne in enakovredne tistim, ki so zgodovinsko predstavljene kot naravne. Osvoboditev v romanu je najbolj očitna ravno v zadnjih predstavljenih zgodbah, ko odtujeni sestri svoja zlomljena življenja sestavita skupaj in zaživita v okviru pravega matriarhata. Nad njuno odločitvijo se seveda prvi zgraža kar njun oče, s čimer nam avtorica lepo pokaže kdo vse na naše dojemanje ljubezni pomembno vpliva. »Zakaj? ga vpraša. Zakaj? Zato ker vama nekdo pač mora izbiti te traparije iz glave! Da boš ti ostala sama, s tem sem se žalibog sprijaznil, reče Maliki. Ampak ti? Gleda Jorindo. Kaj je to za eno življenje? Trije otroci, pa še ti nimajo vsi istega očeta. In s svojo sestro v istem stanovanju! Brez moškega! Težko sope in pošteno zajema zrak. Tega ne bom podpiral!« Trditi da so vse opisano težave sodobnih žensk, bi bilo škodljivo in žaljivo. To bi postavilo preveliko odgovornost ravno in zgolj na pleča sodobnih žensk, saj s takim razmišljanjem pozabimo na zgodovino v kateri je bilo partnersko življenje edina možnost življenja ženske, ki je bila družbeno sprejemljiva in zaželena. S takšnimi ženskami, ki so v zvezah, namreč že od nekdaj zagotovo ni bilo nič narobe, ob tem pa obratno seveda velja za vse tiste, ki so samske. Še huje je, če so samske v dobi, ko bi se od njih pričakovalo da cele popoldneve skrbijo vsaj za partnerja, če ne tudi že za potomstvo. Sodobne ženske bi morale danes samo lažje kot naše predhodnice o teh pritiskih in pričakovanjih govoriti, vstopati bi morale v enakovredne odnose, v katerih bi se partnerja zavedala, da je od njune skupne zaveze o preseganju družbenih pričakovanj in stereotipov odvisna njuna svobodna, srečna prihodnost. Pa je temu res tako? H čemu smo spodbujene, če želimo iz odnosa iziti, če si dovolimo reči da nas to ne osrečuje, da to ne ustreza našim željam? Da poiščemo srečo drugje? Ali da vsaj še malo potrpimo? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... V napačni zgodbiipes12. avgusta, 2020Avtorji / Gender Hub / Tjaša RuparRefleksija na roman V napačni zgodbi, avtorice Cvetke Sokolov. Knjiga je izšla leta 2017 pri Založbi MIŠ. Pograbila me je panika. Oprostite, sem si želela reči, ampak vse skupaj je velika pomota. Pravzaprav bi se s svojim fantom še nekaj časa res raje držala za roke in stiskala v temi kinodvorane. Razumem, da to za vas, hočem reči, zate, ni dovolj, da ste – si – odrasel moški, ki ima od ženske določena pričakovanja. Žal mi je, da jih ne morem izpolniti in da sem po nepotrebnem tratila vaš čas … Seveda nisem rekla ničesar od tega. Ne moreš si premisliti, ko enkrat z nekom stopiš v stanovanje, kamor te pelje s točno določenim namenom. Jasno kot beli dan je, da bom privolila v to, kar bo hotel. Upam samo, da bo mimo tako hitro kot prvič in da se bova potem vsaj malo držala tudi za roke, se objemala in pogovarjala. Razredu gimnazijke Mance ure slovenščine vedno polepša učitelj Igor Čibej; ljubitelj poezije, jezika, glasbe, pa tudi mirovnik in borec proti svetovnim krivicam. Gre za krasnega moškega, ki namesto dolgovezenja ure popestri s čudovitim petjem in igranjem na kitaro. V Mančino zgodbo vstopimo, ko se gola prebudi v Igorjevem stanovanju in se spominja prejšnjega večera. Igor je držal obljubo; bilo je mnogo lepše kot prvič. Ko bi le bila starejša, da bi z njim imela prihodnost. Gotovo jo ima rad, ker je drugačna od njegove žene. Gotovo nje ne bi varal. Preko Mančinega pripovedovanja in pesniških vložkov nas avtorica popelje skozi dogajanje. Igor ob pogledu na jutranjo Manco ne trati časa, temveč poišče kondome, Manca pa se v njegovem objemu počuti kot “majhna punčka, ki bi bolj sodila v peskovnik kot v naročje tega krasnega moškega.” Ko Igor stanovanje zapusti, Manca zaspi, prebudi pa jo ponovni stik njenega telesa z Igorjevim in njegovo klicanje njenega imena. Čeprav bi mu Manca rada povedala, da ne želi, da jo kliče po imenu, ki si ga deli z njegovo ženo, si tega ne upa. Avtorica dobro predstavi Igorjevo neutrudnost pri njegovih številnih prigovarjanjih. Kljub njenemu neudobju in večkrat ponovljenim nikalnicam, Igor vedno znova najde način, da doseže svoje, bodisi z dobrikanjem, igranjem na čustva in potrebo po sprejetosti ali občutkom dolga. Tokrat si odejo potegnem do brade. »Odkrij no svoje krasne joškce,« reče Igor s tako sladkim glasom, da kar vztrepetam. Zberem se in ga kljubovalno pogledam. »Nočem,« rečem. »Ne bodi no tako sramežljiva,« reče Igor. »Preveč lepi so, da bi jih skrivala.« »Sploh nočem, da me slikate,« rečem. Glas se mi pošteno trese. Ni lahko oporekati odraslemu ljubimcu. /… / »Nočem,« ponovim. »Ne bodi tako otročja,« reče Igor. Začutim, da postajam jezna. A za seks z njim pa nisem preotročja? Ampak tudi tega si seveda ne upam reči na glas. Čeprav je moj ljubimec, se Igorja malo bojim. /…/ »Ena sama lepa slikica zame, potem pa si bova privoščila še en hud organizem, kaj praviš na to?« /…/ Ponovno me namesti na blazine, tako kot prej. Vem, da bi se morala upreti, ampak iz grla ne spravim niti glasu. Počutim se kot lutka brez lastne volje. /…/ Igorjeva koža boža mojo, ampak tako tesno mi je, da v tem sploh ne morem uživati. Po drugi strani pa – a ni lepo, da me ima tako rad, da potrebuje mojo fotko, da bo zdržal brez mene? S čudovitimi primeri avtorica ponazori, kako Igorjevo obnašanje v Manci prebudi občutek posebnosti in zaljubljenosti. Takšen šarmanten in krasen moški, ki bi mu vsaka sošolka jedla z roke, on pa je izbral ravno njo! Igorjeva čustvena manipulacija je vseprisotna, vendar je hkrati premišljeno skrita, saj zgodbo pripoveduje zaljubljena šestnajstletnica, ki manipulacije kot takšne ne prepozna. Ne le, da Igor ne spoštuje nobenih Mančinih mej – niti izgovorjenih niti nakazanih, kadarkoli se Manca obnaša drugače, kot bi želel, ji spodnese tla pod nogami z drobnimi pozornostmi in jo prepriča, v to, da je čudovit človek; še več, da je za napake kriva ona in se mora, če želi biti z njim, bolj potruditi. Mogoče prav zdaj tudi on igra kitaro in hrepeni po meni? Ali pa gleda fotke. Kako neumno od mene, da sem zagnala tak cirkus samo zato, ker me je hotel slikati! Namesto da bi bila vesela, da me ima tako rad! Še dobro, da se ni razjezil. Še napodil bi me lahko. Kar zmrazi me ob misli na to. Brez njega bi umrla. Tako je večina Mančinega razmišljanja o njem usmerjena v hrepenenje, idealiziranje in iskanje načinov dokazovanja, da je resnično posebna in si zasluži njegova globlja čustva. Igor je izjemno taktičen in natančno ve, kdaj mora biti do Mance hladen in ji vzbuditi strah, da jo bo zapustil, in kdaj ji mora nakazati, da vse kar počne, počne zanju in njuno ljubezen. Manca bi se nekaj časa še raje držala za roke in prepričana je, da bo Igor več kot razumen glede tega, njemu pa se tako mudi, da Mance za mnenje o spolnosti niti ne vpraša. Manci sčasoma zaradi občasno nezaščitenega seksa in pornografskih fotografij, na katere pristane po dolgem prigovarjanju, grozijo še druge posledice poleg čustvene travme. Po incidentu z Igorjevo družino se Manca odloči afero končati, njene nočne more pa se uresničijo, ko ji Jurij pove, da četrtošolci Igorja izsiljujejo z njegovim ukradenim telefonom. Čeprav sta slike izbrisala, Manci dejstvo, da je morda kakšna ostala, ne da spati. Po celi šoli začnejo krožiti govorice, da so na telefonu gole slike Igorjeve žene in učiteljice glasbe, skupaj z neprimernim posnetkom slednje in Igorja. Mancini živci se vdajo pod občutki strahu in izdaje. Igor z njo zaključi in ji reče, naj neha hoditi na literarni krožek, Manca pa se sprašuje, zakaj se pretvarja, da ne vidi njenih solz in ji ne reče, da jo ima še vedno rad. Avtorica predstavi cel kup problematik. Od (na žalost) vsakdanjih težav, s katerimi se soočajo dekleta, ko vstopajo v svet spolnosti v družbi, ki je osnovana na njihovem sramu in pohlevnosti, npr. Mančino spraševanje, kako naj Igorju ustreže glede poraščenosti svojega telesa, primerjanje njenega telesa z Igorjevo ženo, primerjanje spolnih izkušenj s sošolkami, sram v povezavi z goloto, seksom, užitkom, menstruacijo; pa tja do najrazličnejših širših problemov; dojemanje ženske seksualnosti v družbi, ponotranjenost mizoginije, gaslighting, manipulacija, prepad med generacijami, spolno nasilje in druge. Njegove besede so me navdajale s še večjim sramom, ki je tekmoval z vse močnejšim ščemenjem med mojimi nogami. Dvignil se je in mi z obema rokama slekel pajkice in spodnjice hkrati. Stegnil se je k tlom in pobrskal po žepu hlač. Kondom! Čisto resno misli! Ne bo odnehal! Nogi sem stisnila tesno skupaj. Nočem. Razumel bo, da nočem. Nehal bo. Nežno mi je razprl nogi. Spet sem ju stisnila skupaj, čeprav sta se temu upirali. Samo danes ne. Prosim. »Ne boj se, Manca,« je zašepetal. »Vse bo v redu, boš videla.« še enkrat mi je razprl nogi, nekoliko bolj odločno kot prej, in se namestil med njiju. Z roko je spet segel dol. Kaj dela?! Je nekaj normalnega, da Manca ve, da si po tem, ko je Igor v njenem stanovanju, ne more premisliti? Da ob stiku njune kože otrpne, nepremično gleda v strop in čaka, da čim prej mine? Mančina zgodba ni nekaj redkega. Nekje med bujnim tehnološkim napredkom smo pozabili na pomen telesne nedotakljivosti, na dejstvo, da se posilstva ne dogajajo pijanim dekletom v temačnih ulicah, da so najpogostejši primeri spolnega nasilja med znanci, in da kot nasilje sploh niso prepoznani. Mančino telo ve, da okolje zanjo ni varno, vendar se nenehno bojuje s ponotranjenimi vzorci družbe in premišljeno manipulacijo s strani Igorja, zato je neizmerno razdvojena. Ne gre le za pomanjkanje orodji, s katerimi bi Manca ustavila dogodke, ki jih ne želi, gre za popolno ignoranco slednjih s strani Igorja. Tresenje Mančinega telesa, nepremičnost in pogosto tudi odločne in številne nikalnice niso dovolj za njenega t. i. ljubimca, ki njeno potrebo po ljubezni in pozornosti izkorišča v svoje namene. Igor celotno težo njunega odnosa prelaga na Manco, njenih čustvenih izbruhov ne jemlje resno, do nje je sladek, hkrati pa na trenutke izjemno hladen. Kot da Mančina prva spolna izkušnja ni dovolj travmatična sama po sebi, je zaradi ponotranjenih norm Manca kasneje prepričana, da je spolno hladna, konec koncev pa je imel Igor verjetno prav in ni tako hudo, saj je iz nje vendar naredil pravo žensko. Odzivi Mančinih sošolcev na pornografski material na Igorjevem telefonu Mance ne pomirijo, čeprav je njenim fotografijam prizaneseno. Nikomur ne pade na pamet, da bi v primeru, da bi slike pristale v njegovih rokah, teh ne delil, »saj vendar ni tako sebičen«. Da bi učitelj Čibej lahko naredil pornografski posnetek, njeni sošolci ne verjamejo. Razen njegovega zakona, je tako Igorjevo življenje bolj ali manj nezaznamovano. Manca z ničemer ne nakaže, da bo svojo zgodbo delila s komerkoli, saj ne more zaupati niti odraslim niti sošolcem. Ne samo, da je normalizacija posilstva in črno-belo prikazovanje slednjega povzročilo, da Manca za to, kar se ji je zgodilo, nima niti imena, tudi v kolikor bi ga kot takega prepoznala, na sodišču ne bi imela možnosti, saj Igor ni uporabil sile. Če sem prej zastavila vprašanje, ali je to prav, sedaj ponujam odgovor. Ni. Nič od tega, kar je Igor storil Manci, ni prav. Avtorica knjigo zaključi tako, da se Manca kljub Igorjevim besedam vpiše na literarni krožek, saj je odločena, da ji on ne bo vzel poezije. Vprašanje ni, ali bo Manca travmo nekoč predelala. Vprašanje je, zakaj je morala Manca to travmo sploh doživeti. In zakaj je toliko kot je Manc tudi Mojc, Andrej, Nin, Katarin… Kot celotna družba moramo biti boljši pri opozarjanju in izobraževanju o omenjenih problematikah. Mlada dekleta si to zaslužijo. Avtorica refleksije je Tjaša Rupar. Tjaša Rupar je magistrica evropskih študij. Pred tem je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dokončala istoimenski dodiplomski študij. Kot zagovornica človekovih pravic je prakso tekom študija opravljala na Sektorju za človekove pravice Ministrstva za zunanje zadeve. S prostovoljnim delom je začela pri Slovenski filantropiji, kjer je priseljence poučevala angleščino in slovenščino, nadaljevala pa pri Društvu DIH, kjer se še vedno zavzema za pravice LGBTQA+ skupnosti. Svojo strast do glasbe je udejanjala kot učiteljica petja, predvsem pa to še vedno počne preko nastopanja, pisanja in ustvarjanja avtorskih pesmi. Ambicijo družbene ozaveščenosti s poudarkom na opolnomočenosti žensk želi naslavljati na več nivojih, zato je k omenjenim aktivnostim dodala večplastno sodelovanje pri IPES.... Adna – Za kakšen svet se je vredno boriti?ipes8. julija, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Refleksija na ilustrirano zgodbo Samire Kentrić, ki je pod naslovom Adna nedavno izšla pri Mladinski knjigi »Zate si želim le, da bi bila zadovoljna s svojimi izbirami, deklič. Se boš borila? Se boš prilagodila? Ne vem. Če se ne boš mogla ali želela boriti, se ne počuti krivo. Borili se bodo drugi, tudi zate. Za kaj pa je boj, če ne ravno za to, da se ne bi bilo treba ves čas le boriti? Da bi ljudje lahko živeli svoje sanje onkraj boja za obstanek? In ali naj obsojamo tiste, ki svoje sanje živijo tudi v današnjih razmerah? Tvoj brat se je boril zame, ko mi ni bilo do boja, in zate, ker ga še nisi razumela in si bila premajhna. Ne bo zamere, ne sme je biti.« Predstavljajte si, da se rodite v državi, ki je obenem ozemlje na katerem svetovne velesile izvajajo vojno za surovine in globalno prevlado. To ne more biti država kjer je glavna tema slabe volje čez dan korupcija, malomarnost in psihološka šibkost politikov, ne, tam se vsak dan bojiš za svoje življenje in za življenje tistih, ki jih imaš rad. Ker je delitev sveta potekala tako, da naprednejšemu severu in zahodu pripadajo bolj prave vere od preostalih, v teh državah navadno tudi molijo k napačnem Bogu. Kakšni pravoverni nevedneži bi najbrž cinično pomislili, da se njihove molitve (po človeka vrednem življenju) zato tudi ne uresničijo – ker preprosto niso usmerjene k pravemu naslovniku. V takšni državi je živela tudi Adna, dokler se ni podala v Nemčijo, kjer je v času trajanja zgodbe že 11 let in štiri mesece, ravno toliko let kot je bilo stara na dan njenega prihoda. Adna je v Nemčiji, pri skrbnici Anneke zdaj sama, po tem ko sta prej umrla njen brat Adnan in Hasima, ki je skrbela za njiju. V nekem drugem, notranjem begu pred spomini in preteklostjo se Adna, zdaj Edna, predaja mesenim užitkom naprednega sveta, da bi pozabila ali da ne bi rabila razmišljati. Preveč je doživela in prehitro je spoznala svet, da bi menila, da ji v takšnem svetu diploma iz prava lahko koristi kaj šele, da bi z njo lahko kom drugem storila kaj dobrega. Ali se tu pri nas, kamor si vsi želijo, ne vrti vse okoli veganstva in hipsterstva, ne pa okoli sanj ki naj bi se tu lahko izživele? »Še na faks ne hodim več redno. Kaj naj z diplomo iz prava? Mehmed je bil farmacevt, poznal je latinske izreke, pa ga je vseeno pregnala drhal. Že od malega zaradi vaju vem, da so zatiralci tisti, ki so manj razgledani. Zato se ne trudim za nikogar, kot sta se vidva za vse.« A Adna se ravno zaradi Mehmeda, ki se ga spominja tudi kot tistega, ki je pred dobrim desetletjem spustil njeno roko tik pred mejo, zaveda da je pravzaprav imela srečo: »Mehmed je imel 46 let, njega ni nihče posvojil. Opravljal je priložnostna dela, včasih pa je tudi beračil na mostu. Če sva se takrat srečala, sva se obrnila vsak v svojo smer«. Res se je vedno obračala stran vse dokler ni izvedela, da Mehmed pomaga vsem begunskim otrokom priti do meje, nato pa jih tam pa izpusti, da postanejo otroci brez spremstva. Ko ga zaradi njegove pomoči beguncem zaprejo, je Edna spet postala Adna in se odpravila protestirati proti svetu takih krivic. Adna je obenem nekaj najboljšega, najlepšega in najbolj grozovitega kar je v zadnjem času izšlo v Sloveniji. Brati bi jo morali v osnovnih šolah, pa kasneje o prebranem razmišljati, se pogovarjati, da se naučimo presegati nevarne vzorce zaničevanja, izoliranja tistih, ki niso od vedno del nas. In kaj potem, če niso? Adna se spopada z enim najbolj temeljnih vprašanj sodobne družbe – naše enakovrednosti, ki preprosto ne obstaja nikjer drugje kot v konceptih in besedah, ki si jih govorimo in ob tem kimamo tisti, ki na vse ljudi, vseh spolov, vseh ver, vseh ozadij in državljanstev že tako ali tako gledamo enako. Nikjer drugje enakovrednosti ni, v praksi naših življenj pa je še dolgo, dolgo ne bo. Zato je grozljiva, ker je tako resnična. Adna je nekaj najboljšega in najlepšega, ker nam z besedo in mestoma še z močnejšo ilustracijo prikaže kako nepravičen je ta svet, koliko je v resnici odvisno od tega kakšnega spola, kakšnim staršem na katerem delu sveta in pod katerim božanstvom se rodimo. Grozljiva je zato, ker do enakovrednosti do boljšega sveta ne bo prišlo brez opozarjanja, brez protestiranja, brez zavzemanja za življenja drugih. Grozljiva je, ker nam kaže neznansko lahkost ustvarjanja čistega sveta, ki brez nečistega dela ne more obstajati – tam na obrobju, kjer je umazanija se ustvarja prostor za prave preizkuse demokracije. Tam se naj naselijo, tam naj živijo, mi pa jih bomo čistili, loščili in prevzgajali … dokler? Dokler sami ne spremenijo svojega imena – Adna je zato postala Edna – dokler ne razmišljajo več o svoji preteklosti in krivicah, ki milijone ljudi izganjajo iz njihovih domov v nek naprednejši, svobodnejši svet? Kjer je svoboda zamenjana za svobodno izbiro tistega čemur Samira Kentrić mojstrsko pravi mali priboljški, ki utišajo hrepenenje po osmišljenem, angažiranem bivanju. Lepa je, ker je zgodba o smislu vseh smislov – o smislu skupnosti, ne nacionalne, ne evropske, ampak človeške skupnosti, kjer smo vsi enakovredni in kot takšni moramo biti obrvanavani. Naša življenja morajo biti vredna enako. Kakšen svet je okoli nas, če na peščenih plažah nekaterimi ležimo na mehkih blazinah, beremo revije, se mažemo z najnovejšimi mavžami in se gremo parade v kopalkah, tam naprej v morju do koder ne vidimo, ali pa ne upamo gledati, pa čolni polni usod, ki jih ne bi smel živeti nihče, poizkušajo srečo in pot do neke svobode? Če jim uspe, v kakšno svobodo pridejo? Če se borimo za enakovreden svet, moramo najprej razumeti, da je prava svoboda v spopadu z lastnimi Strahovi, zablodami in okovi, ki se v nas naselijo, če redno konzumiramo priboljške in če smo za desetletja v sebi utišali sanje po lepšem življenje za vse nas. Ali obstaja kakšna majhna verjetnost, da je za življenje na tem svetu premalo, če ga preživimo pred ogledalom, med izbiranjem lepših profilov našega telesa? Kaj pa, če je naša dolžnost da ne pripomoremo k izgradnji sveta kjer morajo ljudje pozabiti na vse česar si želijo, na vse kar jih gradi, na vse iz česa oni so, da morajo postati čedalje bolj enaki eni in edini podobi tistega, ki mu je za vse vseeno? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... #3ŠPEHBOMBE in tiipes1. julija, 2020Avtorji / Gender Hub / Kaja Primorac Refleksija na roman avtorice #3ŠPEHBOMBE, ki ga je napisala Clementine Beauvais. Izšel je leta 2019 pri Založbi Mladinska knjiga. Evo, rezultati so na facebooku: bronasta špehbomba. Ne gre mi v glavo. Dve leti zapored so me izglasovali za zlato špehbombo in mislila sem, da imam to krono prilimano na glavo. Napaka. Pogledala sem, katera je slovila zmago. Nove je, v prvem B gimnazije, ne poznam je. Ime ji je Astrid Blomvall. Plave lase ima, vsa mozoljasta je in tako škili, da se vidi samo pol leve punčice, drugo polovico pa zmeraj zakriva veka. Odločitev žirije je razumljiva. Naslov srebrne špehbombe je odnesla neka tamala, sedmarka, Hakima Idriss. Res je, da je tudi ona blazno grda, črne brke ima in trojen podbradek in zgleda kot kakšna ščuka. Vsakoletno najstniško internetno tekmovanje, na katerem lahko mladi na Facebooku glasujejo za t. i. špehbombo leta, v nesreči uvrstitve na prva tri mesta poveže tri dekleta – Mireille, Astrid in Hakimo, stara med 12 in 15 let. Medtem, ko se z barbarskim norčevanjem, zmerjanjem in poniževanjem vrstnikov vsaka izmed njih spopade na drugačen, svojstven način, se med seboj povežejo. Njihovi različni interesi, izvirajoči iz strahov in frustracij, pa se naključno zlijejo v en skupni cilj – obiskale bodo letno proslavo francoskega državnega praznika v Parizu in naenkrat prišle do dna krivici, ki naj bi se dogodila bratu Hakime, Mireille omogočile, da spozna svojega biološkega očeta (ki je po spletu okoliščin mož predsednice države), Astrid pa, da se spozna s svojo najljubšo glasbeno skupino, katere pesmi so ji pomagale prebroditi zaničevanje s strani vrstnikov. »Preljubi špehbombici, mati mi je dala svetovno idejo. Gremo z biciklom, se dobimo v soboto ob 13.14 v moji garaži.« Tako se glasi sporočilo Mireille drugima dekletoma, ki predstavlja začetek njihovih dolgih priprav na pot ter še daljše poti odkrivanja samih sebe. S kančkom samo-ironije se odločijo, da bodo svojo pot financirale s prodajo klobas, kot mladoletne pa jih bo spremljal Hakimin starejši brat Kader. Avtorica nas skozi vrtoglavi svet najstnic in odraščanja, osoljen s pravo mero nabritih jezikov, prepletenih z mladostniško zatreskanostjo, s kolesi in prikolico za prodajo klobas popelje čez francosko podeželje in predmestje, vse do Pariza. Pri tem se protagonistke spotoma spoznavajo s sodobno družbo, ujeto v stereotipe in pričakovanja od deklet, vezana predvsem na njihov videz. Skozi dobro ponazorjen preplet realnega življenja in življenja, prikazanega v medijih in na socialnih omrežjih vplivnih posameznikov in posameznic, so žrtve mnogoterih kritik – pa ne samo s strani vrstnikov, temveč tudi s strani odraslih. Žaljivke, s katerimi jih obkladajo, se pojavljajo v obliki grobih komentarjev ter premetenih naslovov medijskih člankov, v katerih novinarke in novinarji ostalim ženskam vztrajno ponujajo nasvete kaj storiti, da ne bodo slučajno kadarkoli tudi one izgledale kot špehbombe. »Ne razumem, zakaj ste si vbile v glavo, da boste posvojile to ‘špehbombo’!« je ogorčena mami. »Grozna beseda je.« »Pa bomo naredile, da bo lepa, boš videla. Oziroma, v najslabšem primeru, da bo močna.« Vsej negativnosti navkljub, smo tekom razvoja dogodkov priča tudi nekaterim pomembnim miselnim prebojem najstnic, ki nam med drugim na več mestih ponudijo tudi uvid v medgeneracijski prepad feministične misli. Kljub temu, da Mireille na neki točki feminizem označi kot hujšega od vsega kar je prepovedano, pa dejanja mladih protagonistk jasno kažejo na njihovo opolnomočenost. K temu nas bralce in bralke sprva popelje tiha primerjava med odzivom na norčevanje in poniževanje francoskih žensk po drugi svetovni vojni, ki so jih povezovali z nemškimi moškimi, ter odziv na žaljivke treh mladih Francozinj. Medtem, ko so ženske po drugi svetovni vojni obrili in jih zasmehovali ter so se zaradi tega skrivale, dokler jim niso lasje zrasli nazaj, nato pa zbežale daleč od njim poznanega sveta, pa je pri Astrid, Hakimi in Mireille mogoče opaziti, da se z zasmehovanjem njihovega telesa in izgleda spopadajo veliko bolj frontalno – na neki točki se celo odločijo posvojiti izraz špehbombe in ga celo obrniti sebi v prid. Medijska pozornost pa najstnicam prinaša tudi izredno pozitivne izkušnje. Ne samo, da služi kot potrditev, da je spletno tekmovanje za največjo špehbombo leta izprijeno in nizkotno, saj Maloja (organizatorja slednjega) označijo kot »malega kolovodjo iz vrst provincilane buržoazije, klavrn dedič celih generacij mačov, prepričanih v svojo pravico do komentiranja, ocenjevanja, kategoriziranja ženskih teles in obrazov, ki se znajdejo na njihovem ‘teritoriju’«, temveč protagonistkam ponudi tudi osmišljenje njihovega popotovanja drugačne vrste. Na poti se namreč srečajo tudi s feministično blogerko Simone de Gouges, katere ime je avtorica spretno sestavila iz dveh pomembnih francoskih feminističnih mislic Simone de Beauvoir in Olympe de Gouges, ki v njih vidi bistvo opolnomočenja, za katerega si prizadeva tudi sama, tj. da se mladostnic ne bi presojalo po njihovem videzu in, da bi bil šport tudi pri ženskah razumljen kot sredstvo za preseganje lastnih omejitev in ne zgolj kot način hujšanja. Z njeno pomočjo dekleta prav tako razbijejo svojo naivno predstavo o tem, da naj bi imele vse eministke kratke, ‘fantovske’ frizure. Z vsako naslednjo izkušnjo deklet njihov skupni cilj po vdoru in razdoru letne proslave državnega praznika v prestolnici bledi. K temu še posebej prispeva uradno povabilo na dotični dogodek, ki ga tekom svojega kolesarjenja do prestolnice prejmejo s strani predsednice države. Tako se trojica razočaranih in nesamozavestnih najstnic, osamljenih in ujetih v družbeno-narekovanih izkrivljenih ter škodoželjnih podobah samih sebe, tekom popotovanja razvija – spoznavajo druga drugo in s tem same sebe. In na proslavi, ki naj bi predstavljala kulminacijo njihovega razočaranja, se pokažejo v popolnoma novi, zrelejši in bolj samozavestni podobi. Mireille tako na primer svojemu biološkemu očetu ne razkrije svoje identitete, s čimer se potihoma pokloni maminemu partnerju, ki je celo življenje skrbel zanjo. Proslava dekletom več ne predstavlja ultimativnega izraza njihovega nezadovoljstva s samimi s sabo, ki se prevaja neposredno v nezadovoljstvo z družbo, ki jih obdaja (in obratno), temveč postane zgolj ena izmed postojank njihovega popotovanja na poti odkrivanja samih sebe. Iz Pariza se tako vrnejo mlada dekleta, polna entuziazma in volje do življenja. Prijateljice, ki jih je združila nesreča, iz njihove poveznosti pa je vzklila pristna vez. Ena drugo napajajo s samozavestjo in pogumom in se skupaj namenjajo novim dogodivščinam naproti. »V mislih si jih [konje] lahko narišem,« je zamrmrala Hakima. »V mislih vidim tiste, ki so prišli do roba in so bili prisiljeni skočiti…« Zamižim, da bi jih videla tudi jaz. »In med to množico,« je nadaljevala Hakima z gkasom, ki je bil samo še šepet, »vidim take, ki so med padanjem s svojimi velikimi nogami brcali, kot da vrtijo pedala, brcali so in brcali in brcali, dokler niso sprevideli, da so jim pognala krila in da lahko odletijo.« S knjigo #3ŠPEHBOMBE nas avtorica opozori na neopisljivo potrebo po ženskem opolnomočenju na področju sprejemanja svojega telesa in sebe. Skozi realni prikaz odraščanja mladih deklet predstavi vpliv mladostniških vrstnikov in odraslih na samopodobo razvijajočih se, odraščajočih mladih deklet. In prav tukaj se pričneta in končata tudi tvoja in moja dolžnost družbi, katere del sva. Pri spodbujanju mladih žensk, da se same sebi dovolijo imeti rade točno takšne kot so, brez da pri tem čutijo težo bremena družbenih spon. Pri preseganju vsakršnih pričakovanj, vezanih na videz posameznic. Predvsem pa pri prizadevanju za svet, v katerem bo vladala ničelna stopnja tolerance do zbadanja, žaljenja, poniževanja ali zaničevanja deklet in žensk. In svet, ki bo premogel več kot dovolj prostora za ženske in moške vseh velikosti in oblik ter varno okolje za izražanje njihovega polnega potenciala. O avtorici: Kaja Primorac Kaja Primorac je magistra človekovih pravic in demokratizacije. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Nacionalnega strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je v letu 2018 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... »To se pa za punce res ne spodobi!«ipes24. junija, 2020Gender Hub / Mojca SuhovršnikStereotipi (in predsodki) so del našega vsakdanjega življenja, pa čeprav tega zmeraj ne opazimo ali prepoznamo, saj nam sčasoma postanejo samoumevni. Pri stereotipih gre za posplošene in izkrivljene predstave o ljudeh ali pojavih. Vrsto stereotipov, ki imajo (še vedno) velik vpliv na dojemanje vlog in nalog posameznega spola v družbi, imenujemo spolni stereotipi. Vzorce teh dobivamo že zgodnjem otroštvu, delujejo pa kot sheme, s pomočjo katerih otrok razvršča in ureja informacije, ki se nanašajo na biološki spol oz. ob rojstvu pripisan spol. Na podlagi teh shem otrok prihajajoče informacije razvršča kot skladne ali neskladne z določenim spolom. Odrasli moramo biti pozorni na potencialno škodljive spolne stereotipe že v času predšolskega obdobja. Otroci namreč že pred prvim letom starosti ponotranjijo spolno določene povezave, ki jih obkrožajo v življenju; že pri desetih mesecih so zmožni ustvariti kategorije, skozi katere lahko npr. slike moških povežejo s »tipično moškimi« predmeti (npr. kladivo, nogometna žoga) in slike žensk s »tipično ženskimi« predmeti (npr. šal, ponev). Če so stereotipi močno vgrajeni v vzgojo in v posameznikovo osebnost, potem v skladu z ob rojstvu pripisanim spolom dekleta oblikujejo t. i. feminino spolno shemo, ki je posredovana s stereotipi o ženski socialni vlogi. Nasprotno pa pod močnim vplivom delovanja stereotipov o moški socialni vlogi oblikujejo fantje t. i. maskulino spolno shemo. Spolna vloga naj bi bila skupek predpisov, kako naj se posameznik enega ali drugega spola obnaša [1]. Sociologinja dr. Maca Jogan [2] zapiše, da je bila v znanih zgodovinskih družbah delitev dela in osebnostnih lastnostih po spolu strogo zamejena, utrjevana in tudi nadzorovana tako, da je bila moškim dodeljena javna sfera in hierarhično višje mesto ter nadrejen položaj, ne le v javni sferi ampak tudi v zasebni. Dodaja, da je bila ženski določena vloga »(u)domače(ne)ga bitja, ki je primarno (»po svoji naravi«) mati in gospodinja ter prenašalka (spolno neenakih) vzgojnih vzorcev.« Spolne sheme otroci pridobivajo v vrtcih in šolah tudi iz na videz ideološko nevtralnih vsebin in t. i. prikritega kurikuluma.Kurikulum je dokument, ki je podlaga za delo vzgojiteljice ali učiteljice. Poznamo uradni oz. formalni kurikulum (npr. Kurikulum za vrtce 1999), zamolčani (»null«) kurikulum (poenostavljeno rečeno, ko vsebine ne predstavimo v celoti oz. se en del vsebine zamolči) in prikriti kurikulum. Obstaja mnogo definicij prikritega kurikuluma, vendar je večini teh skupno, da se nanaša na nenačrtovana ravnanja, ki niso nikjer zapisana oz. niso zapisana v uradnem kurikulumu, po katerem poteka vzgojno-izobraževalni proces v vrtcih in šolah. Strokovne delavke in delavci lahko npr. izbirajo, načrtujejo ter organizirajo dejavnosti, ki naj bi bili primernejše za določen spol (prikriti kurikulum pa sicer kaže tudi npr. pri dnevni rutini, v arhitekturi institucije oz. prostora, v katerem se izvaja učni proces, v komunikaciji in interakciji med učiteljicami in otroki, raba pohvale in graje ipd.). Skozi prikriti kurikulum subtilno predpostavljamo cilje in sredstva za njihovo doseganje. Temu se ne more izogniti nobena vzgojno-izobraževalna institucija, saj v njih delujejo strokovne delavke in delavci, ki imajo – hote ali nehote – ponotranjene subjektivne in implicitne teorije o eni ali drugi stvari. Tako s posrednimi sporočili otroci dobijo predstavo o sebi, o drugih in o tem, kaj naj bi bilo »dobro« ali »slabo« za njih. V vrtcu se spolni stereotipi lahko kažejo v organiziranju igre, npr. da vzgojiteljice za fante organizirajo igro z avti, železnico in žogo, za punce pa frizerske ali kozmetične salone. S tem ni nič spornega, dokler ne dajemo občutek, da je ena igralna postaja bolj primerna za en spol, druga igralna postaja pa za nasprotni spol. Podobno je tudi, če se otroci v šoli učijo o poklicihin je skoraj v vseh primerih pilot, avtomehanik, zidar prikazan kot moški, kot medicinska sestra (že na ravni jezika je jasno), kuharica in frizerka pa je skoraj vedno ženska. Poleg spoznavanja različnih poklicev, bo obstajala velika verjetnost, da bo otrok s seboj odnesel še en del zamolčane zgodbe; in sicer, da je za ene vrste poklicev primernejši moški, za druge vrste pa ženska. Te sheme postanejo problematične, ko postanejo priročno orodje za kasnejšo diskriminacijo in neodobravanja poklicne poti, interesov, hobijev in še marsičesa na ostalih ravneh vzgoje in izobraževanja. Da pojasnim: problematično se mi zdi, če se npr. fant želi vpisati na študij predšolske vzgoje in če pri tem – vsaj v okolju vzgoje in izobraževanja! – ne dobi ustrezne podpore in spodbude, bo lahko to pomembno vplivalo na njegovo odločitev. Podobno se lahko zgodi npr. pri dekletu, ki si želi nadaljevati študij na področju gradbeništva, pa bo pri tem čutila zadržke, ker »to pa punce res ne delajo« in je »to delo bolj težko in fizično naporno, zato naj tam ostanejo fantje.« Poleg vodstva in učiteljic ter učiteljev imajo po mojem mnenju šolske svetovalne delavke in delavci v osnovnih in srednjih šolah tukaj pomembno vlogo; govorimo o poklicni oz. karierni orientaciji, ki naj bi otrokom in mladini pomagala pri izbiri pravega šolskega ali študijskega programa – torej tistega, ki si ga posameznica oz. posameznik želi, ne glede na to, koliko je žensk ali moških na želenem programu. Tako lahko strokovne delavke in delavci skozi razgovor tovrstne dileme ali zadržke ustrezno prepoznajo ter prispevajo k njihovem preseganju ali vsaj rahljanju. Stroka se v slovenskem prostoru, vsaj na deskriptivni ravni, zaveda problema prikritega kurikuluma in spolnih stereotipov znotraj njega; tako Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 2011 [4] navaja, da je potrebno razvijati večjo občutljivost za to problematiko in skrbeti, da jo pedagoško osebje vidi kot relevantno, pa tudi, da dobi podporo za njihovo obravnavanje. Vrtci in šole naj bi tako premislili o vrednotah, ki jih posredujejo kurikulumi in učna gradiva (učbeniki, delovni zvezki), stremeli k odpravi spolnega nadlegovanja in k spodbujanju izbir »netradicionalnih« predmetnih področij oz. omogočanju izbire. Zadnje izmed naštetih prizadevanj je pomembno predvsem zaradi procesov spolne ločitve nekaterih šolskih oz. študijskih programov in posledično področij dela, ki smo jim priča. Področja, kjer prednjačijo ženske so npr. izobraževanje, socialne in osebne storitve ter zdravstvo, področje naravoslovja in tehnike pa veljata za tradicionalno moški. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije za študijsko leto 2019/20 [5] kažejo, da je med vsemi vpisanimi študentkami in študenti skupaj kar 57,3% žensk. Če pogledamo nekaj podatkov za tipično »ženske« in »moške« študijske programe – na področju izobraževalne znanosti in izobraževanja učiteljev je med vsemi vpisanimi kar 88% žensk; na področju zdravstva in socialne varnosti pa je med vsemi vpisanimi 77% žensk. Spolno zaznamovana sta tudi programa informacijske in komunikacije tehnologije, kjer je med vpisanimi kar 83% moških, na področju tehnike, proizvodne tehnologije in gradbeništva pa med vsemi vpisanimi 74% moških. Kaj vse vpliva na takšno spolno delitev področij je težko enoznačno odgovoriti, kar pa lahko rečemo je to, da če v vzgojno-izobraževalnih ustanovah nismo spodbudni do izbire nekonvencionalnih šolskih ali študijskih programov določenega spola, lahko to pomembno vpliva na opisano situacijo. Mnoge evropske države skušajo z različnimi projekti in šolskimi politikami privabiti tudi več deklet k tradicionalnim moškim študijem in obratno. To se mi zdi izredno pozitiven premik, saj tako sistemsko delujemo v smeri postopnega rahljanja spolnih stereotipov in spolne neenakosti, ki so kljub številnim zgodovinskim feminističnim gibanjem in prizadevanjem žensk (tudi moških) še vedno prisotni. Pomemben poudarek je, da so strokovne delavke in delavci v vrtcih in šolah pomembne nosilke in nosilci sprememb v vzgojno-izobraževalnem procesu. Marsikatero situacijo reproduciranja spolnih stereotipov lahko preprečijo, če se zavedajo, da imajo ponotranjene subjektivne teorije (kot tudi mi vsi). Te so namreč lahko polne nereflektiranih stereotipov o vlogi in nalogi določenega spola v družbi, s tem pa samo še poglabljamo škodljivost spolnih stereotipov in se oddaljujemo od reševanja posledic, ki jih prinašajo. Rada bi poudarila, da se prikriti kurikulum pogosto kaže ravno skozi na videz banalne situacije, ki se lahko zdijo »naravne« ali pa samoumevne. Pomembno je ustrezno izobraževanje in ozaveščanje, še posebej pa kritičen razmislek in konstruktivne diskusije, ne samo na strokovno-poklicnem področju ampak tudi v vsakdanjem življenju. Le tako se bomo lahko uspešno iztrgali iz verig spolnih stereotipov, ki nam omejujejo svobodo in izbiro. P.S.: Pri kritičnem branju zgornjega besedila lahko opazimo, da tudi sama utrjujem vsaj en vprašljiv in tudi škodljiv stereotip. Pišem namreč samo o dveh spolih (o moškem in ženskem spolu), s tem pa predpostavljam binarni spolni sistem. V družbi na številnih področjih še vedno uporabljamo delitev na en ali drug spol, ne pa tudi na ostale spole – zato v tem primeru naslavljam le moški in ženski spol. Viri in literatura: [1] Furlan, Nadja. 2008. Negativni spolni stereotipi in predsodki v slovenski družbeno-religijski sferi. Monitor ISH,let. 10, št. 1, str. 61–76. [2] Jogan, Maca. 2001. Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. [3] Fausto-Sterling, Anne. 2014. Biološki/družbeni spol.Ljubljana: Krtina. [4] Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. 2011. Dostopno na:http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/1/bela_knjiga_2011.pdf. [5] Statistični urad Republike Slovenije. Vpis študentov v višješolsko in visokošolsko izobraževanje, Slovenija, študijsko leto 2019/2020. Dostopno na: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/8802. Avtorica prispevka je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec), diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija. ... Testamenti sodobnih dekelipes11. junija, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Refleksija na roman Testamenti, ki ga je napisala Margaret Atwood. Izšel je leta 2019 pri Založbi Mladinska knjiga Teta Lydia: »Ampak za to bo potrebno veliko dela. Ženskam so tako dolgo dopovedovali, da lahko dosežejo enakost v poklicnem in javnem življenju. Ne bodo ravno navdušene …« Iskala sem besedo. »Nad segregacijo.« Poveljnik Judd: »Vedno je bilo kruto, obljubljati jim enakost, saj je že zaradi svoje narave nikoli ne morejo doseči. Milostne naloge zmanjševanja njihovih pričakovanj smo se že lotili.« Predstavljajte si republiko, imenuje se Gilead, tam so vsakomur jasno določene vloge in položaji, ki jih lahko zasedaš. Vse življenje je posvečeno obuditvi pravih idealov, tistih, ki so jih kapitalizem, svoboda in demokracija, povsem izmaličili. Vrnitev nazaj, k tradiciji, k vrednotam, ki nas peljejo naprej, po točno določeni poti, v točno določeni obleki, v točno določeni barvi v točno določeno življenje. Da je Gilead lahko obstajal so seveda pomembno vlogo odigrale maternice žensk. Potrebovali so jih, najprej čisto praktično, da se je njihov rod lahko razširjal naprej, dobrohotno mesijanstvo pa je lahko z uporabo prefinjenih taktik sodobne politične zunanje strategije držav, zamenjevalo limone in pomaranče za ženske pravice. Če žene poveljnikov same niso mogle zanositi, so v hišo poklicali dekle. Dekle so v posebnih obredih na pol leže svoje maternice nastavljale poveljnikom, medtem ko se je njihove glave z nogami trdno oklepala gospa, poveljnikova žena, ki je med spočetjem zakonsko njenega otroka, še trdno sklenila roke s svojim možem. Ko je dekla začela čutiti popadke, jih je občutila še poveljnikova žena. Vsaka zase sta rojevali, ena ob podpori drugih dekel v bolečinah, strahu, travmi, grozi ki bo sledila, ko bo predana v drug dom na novo oplojevanje; druga pa v beli satenasti postelji, nestrpna pred prihodom dojenčka, ki bo osmislil njeno življenje. Testamenti so preplet zgodb treh pomembnih žensk Gileada: tete Lydie, ene izmed ustanoviteljic Zavoda Ardue, ki so ga vzpostavile v prejšnjih življenjih vse uspešne sodnice in odvetnice, ki so ženske dobro poznale, jih branile in jim pomagale, ob prevzemu oblasti ugrabljene pristale na velikem stadionu, tam pa hitro postavljene pred izbiro – smrt ali novo življenje, tokrat za višje cilje. Teta Lydia je izbrala slednje, postala je vodilna figura zavoda in glavna teta za prevzgojo ugrabljenih ali rekrutiranih dekel, ki so jih Biserna dekleta vedno našla v njihovih najhujših stiskah in jim uspešno ponujala med in mleko Gileada. Poleg nje beremo tudi o izkušnjah dveh polsester, Nicole in Agnes, ki sta hčeri glavne junakinje predhodnice Testamentov, Dekline zgodbe – dekle Odfrede (poimenovanje dekel je odvisno od njihovega lastnika, v primeru Freda postaneš Odfreda, v primeru Kyla Odkyla in tako naprej). Nicole je hči, ki jo je Odfreda rodila v Gileadu, Agnes pa je hči, ki jo je rodila v prejšnjem, zunanjem svetu in je v Gileadu pristala po revoluciji. Po spletu okoliščin je nato Nicole kot dojenčica iz Gileada pobegnila in kot izvemo ob koncu knjige, je to uspelu tudi Odfredi. Z leti Gilead propada, težave so z uvozom nekaterih nujnih zdravil in hrane, pa tudi prirast otrok je vznemirljivo nizek. Vse to med poveljniki, edinimi bitji, ki so v Gileadu sposobna razmišljati, povzroči napetost, ki jo rešujejo s čistkami lastnih vrst. Delovanje države postaja vse težje, in teta Lydia se izkaže za glavno ovaduhinjo Majskega dne, organizacije, ki ženskam pomaga pobegniti in načrtuje uničenje Gileada. Vse to ji, ob pomoči srečno združenih sester na koncu tudi uspe. A srečen konec Dekline zgodbe, ki se dovrši v Testamentih, nas ne sme prepričati v idejo, da gre za umetniško stvaritev, ki je nastajala zgolj v domišljiji avtorice, brez stika z resničnim svetom. Ko je pred leti, ob uspešni ekranizaciji Dekline zgodbe, knjiga med bralstvom že drugič in tokrat še bolj uspešno zaživela, se je mnogim zdelo da je Margaret Atwood ne samo odlična pisateljica, poznavalka vseh plasti naših življenj in zapletenosti odnosov v katere vstopamo, ampak tudi pronicljiva napovedovalka prihodnosti. Protestniške oprave žensk, ki se od takrat v deklinih uniformah (rdeče belih haljah in klobuku, ki pogled usmerja v tla) upirajo poskusom ponovne patriarhalizacije družbe na vseh kontinentih sveta, to nenazadnje dokazujejo. Nad čem kar se dogaja v fiktivnem Gileadu pa se pravzaprav sploh lahko mirno zgražamo ženske svobodnega sveta, brez, da ne pomislimo kako daleč smo še do tam? Jakobovi sinovi so skupnost započeli na aktualni premisi izrojenih demokracij »Naj vam povem samo to, da so tisti, ki niso z nami, proti nam«, pri čemer so vse sfere delovanja izrazito ločili po spolu in darovih s katerimi smo v določen položaj rojeni. Ker da smo videli kaj se dogaja, če so ženske tam, kjer jim ni mesto. Ženske ne znajo brati, ne smejo sklepati prijateljstev (ta hitro vodijo v izpovedi, izpovedi pa v zarote, te pa menda v upore), ne smejo se gugati, ne smejo razmišljati o ničemer razen o tem kakšno je njihovo stanje na lestvici Gileadske vrednosti in kaj to stanje pomeni za njihove reproduktivne organe – jih bodo primorane dajati na posojo, ali bodo na drugi strani – dekle njim rojevale otroke. »Zakaj če nisi teta ali marta, je dodala teta Vidala, za kakšno rabo pa si, če nimaš otroka?«. Ostali čas naj ženske namenijo čiščenju: »Čiščenje krvi in podobnih stvari, ki prihajajo iz telesa, sodi k ženskim dolžnostim, saj ženske skrbijo za druge ljudi, še posebej za majhne otroke in starejše, je rekla teta Esteé. To je bil dar, ki ga imajo ženske zaradi svojih posebnih možganov, ki niso trdi in osredotočeni kakor moški, temveč mehki in vlažni in topi in voljni kakor …«. Česa nas mora biti strah, ko beremo Deklino zgodbo ali Testamente? Ne bojmo se, da se bomo v nekem jutru zbudile v neko drugo državo, kjer bo vse čisto drugače kot je bilo še včeraj. Ne bodo nam v eni noči odvzete volina pravica, pravica do lastnine ali svoboda odločanja o lastnem telesu, ne bo iz danes na jutri prepovedana ločitev ali izobraževanje žensk. Maternice se že najemajo, mar ne? Grožnja z ukinjanjem pravice glede svobodnega odločanja o rojstvu otrok je realnost v mnogih državah, oteževanje te pravice pa skorajda pravilo v preostalih. Normaliziranje seksizma, nasilja, vzbujanje javnih dvomov v naravo žensk, ki da se je pokvarila. Da smo mogoče pridobile preveč pravic, si preveč upamo, ceno pa bo plačala skupna prihodnost sveta? Te stvari se, kot nam je napisala že Margaret Atwood, dogajajo počasi in postopoma. Zato se moramo bati naših lastnih spominov, zapiskov iz naše preteklosti, ki se prikradejo v misel če se spomnimo, da smo kdaj videle, slišale ali začutile ideje, ki želijo pokončati žensko samostojnost, pa smo bile kar tiho ali pa smo pogledale stran? Čisto vsi testamenti dekel iz Gileada pričajo ravno o tem: zakaj nisem odreagirala, zakaj sem se slepila, da so vsega krivi teroristi in muslimani, zakaj nisem sprejela da so nam pred očmi začeli jemati naše pravice, pa nisem zoper to, takrat ko bi še lahko kaj spremenila, storila nič? O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Ženske in korona krizaipes8. aprila, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Zdravstvena nevarnost novega virusa in spremembe v družbeno-ekonomski situaciji, ki bo okrevanju sledila, bo ženskam izstavila najvišji račun. V tem smislu je korona kriza naš neenak položaj, ki je nastal že davno pred trenutkom seljenja virusa na vse strani sveta, še bolj poglobil. Pa ne samo to, korona je pokazala na vse (prevečkrat celo namerno) spregledane mehanizme utrjevanja tega neenakega položaja in nam ponudila priložnost, da iz tega stanja izidemo z okrepljenim premislekom o pomenu zagotavljanja enakosti spolov v družbi. Pa nam bo resnično uspelo izboljšati izhodiščni položaj žensk v naslednji krizi, ali bomo tesnobno vzdušje izkoristili za to, da še odločneje zakorakamo v neke druge čase, ko je bilo življenje žensk ena sama karantena v zasebni sferi skrbi za otroke in moža? Kdo se bori na prvih bojnih linijah? V strahu za naše zdravje in za zdravje naših bližnjih, smo ljudje v tednih samoizolacije prišli do mnogih prosvetljenih spoznanj – kar naenkrat smo vsi postali zagovorniki storitev javnega zdravstva in veliki občudovalci zdravstvenih delavk in delavcev v naši državi. Najprej se je tako javno ploskalo zaposlenim v zdravstvenih in socialnih storitvah – pri nas je v tej panogi zaposlenih več kot 80 % žensk. 80 % žensk, ki v povprečju še vedno dosegajo 8 % manjšo plačo od njihovih moških kolegov, kadar pa se javno (skupaj s svojimi moškimi kolegi) izpostavijo in opozorijo na težke delovne razmere, neustrezne normative in prenizko plačilo za delo, ki ga uspešno opravljajo, jih kar po pravilu označimo za bogove v belem, ki jim nikoli ni dovolj. Ploskali smo 80 % ženskam, ki se virusu, v strahu pred morebitno okužbo, vsak dan izpostavljajo, ko odhajajo od doma in delajo, medtem ko se večina nas samoizolira doma. So to tiste ženske o katerih se sicer piše in govori, da so nežnješe, manj sposobne, šibkejše, manj pametne in zato tudi temu vsemu primerno manj plačane od njihovih moških kolegov? Poleg njih so našim potrebam po kvasu in toaletnemu papirju izpostavljene še delavke v trgovini – kako se obnašamo do njih, kakšno količino gneva in naših osebnih frustracij smo stresali na njih, ko so se nas one bale opozoriti na to, da je varnostna razdalja med nami premajhna ali pa, da naj pri nakupih uporabljamo rokavice? Kaj so poslušale, ko so opozarjale na to, da jih je potrebno ustrezno zaščiti? Jim bomo prikimali, ko bodo zahtevale da so za delo v izrednih pogojih, temu primerno plačane? Ženske, ki delajo od doma in za dom Velika skupina žensk, ki jo je situacija z boleznijo COVID-19 prizadela še bolj, so (zaposlene) ženske z otroki. Če živijo v partnerskih skupnostih obstaja velika možnost, da njihovi partnerji zaslužijo več od njih, zato so bile (zavoljo preživetja) prisiljene ostati doma in skrbeti za otroke, s čimer bodo ob del zaslužka in s tem povezano neodvisnost. Tudi, če še vedno delajo od doma, pa morajo, v veliki večini primerov, svoj čas nameniti ne le običajnemu neplačanemu delu doma, ki ga že v običajnih pogojih (ko še ni bilo razglašene pandemije in ko nas še ni skrbela gospodarska kriza, s kakršno se še nismo soočili) opravijo trikrat več od moških, temveč tudi pomoči pri šolanju na daljavo. Če so med tistimi srečnicami, ki so svojim otrokom lahko omogočile računalnik, internetno povezavo, miren kotiček za opravjanje nujnih šolskih obveznosti, se morajo še vedno posvetiti veliko večji količini kuhanja, pospravljanja in drugega gospodinjenja, ki ga preživaljanje časa izključno doma pač prinese. Če kdo iz družine zboli (tudi če za blažjo obliko bolezni COVID-19) je jasno, kdo bo za tega člana poskrbel. Kako pa je materam samohranilkam, prekerkam, tistim, ki so bile zaposlene za polovični delovni čas pa so povrhu vsega še samske in sedaj same skrbijo za otroke? Koliko zalog hrane in toaletnega papirja so si lahko pripravile one? Je za vse te ženske to res čas brezskrbnega preživljanja časa z družino, kuhanja, pospravljanja in neskončne družinske ljubezni? Ali pa bodo v dneh in tednih, ki so pred nami v resnici nemara izgubile vse svoje prihranke in s tem tudi vsaj ekonomsko svobodo, ki si jo v letih poprej težko priborile. In njihovi pogledi in njihove želje, cilji, ki so obstajali še pred mesecema in načrti – na kateri tir bodo prestavljeni? Spet, za koliko časa? Od nasilja do splava A pravzaprav je danes, ko preživljamo že četrti teden karantene, najhuje neki drugi skupini žensk. V resnici ne vemo koliko jih je, žensk, ki te dni preživlja v strahu; koliko jih je (nekatere imajo tudi otroke) zaprtih v karanteno z nasilnimi partnerji, ki se z naraščanjem tesnobe in negotovosti, spopadajo na popolnoma neprimeren način – z grožnjami in vsemi vrstami zlorab od psihičnih, do fizičnih. Iz vseh držav so v minulih dneh že poročali o tragičnih koncih nasilja nad ženskami, pa o naraščanju klicev žensk in tudi otrok na brezplačne svetovalne številke, a kot so opozarjali strokovnjaki, kličejo predvsem ženske, ki so v programe pomoči že zajete. V Sloveniji zaenkrat nevladne organizacije, ob prikimavanju policije, poročaju o zmanjševanju števila klicev na pomoč, ki pa bi nas moralo še bolj skrbeti – očitno so ženske v taki stiski, da klica, brez da se potisnejo v še večjo nevarnost, ne morejo opraviti. Kaj se torej v zaprtih domovih dogaja s tistimi, ki pomoči še nikoli niso poiskale ali pa s tistimi, ki morda v teh dneh nasilje doživljajo prvič? Da moramo biti odgovorni, misliti tudi na druge in ostati doma smo v teh dneh najbrž največkrat slišali. Zavejmo se v teh dneh, ko napol slišimo in vidimo, da se z ženskami ravna surovo, tudi naše odgovornosti pri ohranjanju družbe, ki je nasilje nad ženskami tako normalizirala, da skuša poudarjanje nevarnosti karantene za ženske prikazati kot popolnoma postransko vprašanje. Pa to seveda ni – vse to zaradi česar smo ženske žrtve te krize, tudi če se virusa nikoli ne bomo nalezle, ni feministična kaprica ali izmišljotina, to je strukturno dejstvo. Ko opazujemo pritlehne poskuse nekaterih ameriških zveznih držav, ki poskušajo pod krinko skrbi za zdravje vseh, odpovedati vse nenujne ginekološke posege – pod katere po njihovem spadajo tudi umetne prekinitve nosečnosti, se moramo zavedati, da v izrednih razmerah nastajajo politično primerna vzdušja v katerih lahko tudi v prihodnje dobro klijejo raznorazna enoumja. Ravno oteževanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok nam kaže, da je potrebno pred vse postaviti zagotavljanje pravic, ki ženskam omogočajo, da o svojem telesu same odločajo. Kot je pred dnevi poročala mendnarodna organizacija Marie Stopes International, ki v skoraj štiridesetih državah po vsem svetu (Avstrija, Romunija, Avstralija, Kitajska, ZDA, mnoge Afriške države itd.) ženskam omogoča osnovno reproduktivno zdravje in pravice, bomo v prihodnje, če vlade po vsem svetu dostopa do kontracepcije in abortusa ne opredelijo kot nujno dostopnih storitev, lahko 9,5 milijonom ženskam odtegnili dostop do splava, kar bi povzročilo vsaj dodatne 3 milijonov neželenih nosečnosti in milijonski porast izvajanja umetnih prekinitev nosečnosti v neustreznih in nevarnih pogojih. A vse to se ne dogaja daleč stran od nas, v nekem drugem svetu – nedavno so tudi na Poljskem, v obravnavo ponovno vložili zakon iz leta 2016, ki bi splav prepovedal tudi v dveh edinih primerih v katerih je trenutno dovoljen – v primeru posilstva in v primeru ogroženosti zdravja matere ali ploda. V dneh ki prihajajo bodimo zato odgovorni vsi tudi tako, da aktivno pazimo, da se ženskam ne bo odvzemalo svobode, neodvisnosti in prihodnosti njihovih želja. To bo aplavz, ki si ga zaslužimo. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... O ženskah, ki nis(m)o matereipes25. marca, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub»Ne bi bilo mogoče bolje, da bi, namesto, da bi nadomeščale svetovno prebivalstvo, rekle: iz zgodovine smo se naučile, kako daleč segajo krutost, sadizem in zlo. In zato se bomo temu uprle tako, da ne bomo več delale ljudi- sto let nobenih ljudi več! – v povračilo za zločine, zagrešene nad nami. Nič več ne bomo delale napadalcev in ne bomo delale žrtev, in tako bomo s svojimi maternicami naredile nekaj dobrega.« (Sheila Heti, Materinstvo) Nobena druga družbena vloga ni v zgodovini doživela tolike mistifikacije kot vloga matere. V času velikih tehnoloških sprememb, globalizacije in novih obrisov sveta ki smo ga vsakič na novo iznašli, je bila to vloga h kateri so se različni dušebrižniki redno radi vračali. Še posebno ob obdobjih velikih sprememb, prehajanjih iz ene družbeno-politične ureditve v naslednjo, v času spopadanja z velikimi krizami je bila vloga ženske nekega naroda pogosto obujena kot vloga tiste, ki bo narodu rojevala. Biološki dejstvi nosečnosti, ki poteka v ženskem telesu, in poroda sta uspeli po eni strani na ženska pleča prevesiti vso odgovornost za skrb, vzgojo in kasnejšen uspeh potomstva (pa tudi za harmonijo celotne družine), po drugi strani pa sta jo prepričali da gre pri vsem tem za nič manj kot čudež narave v katerem si, tista, ki je normalna, gotovo želi sodelovati. A sanjarjenje o materinstvu je pri mlajših punčkah aktivno proizvajano skozi ponujene igračke – mar se nismo vse, še preden smo dobro shodile že igrale, da smo mamice gumijastim, plišastim ali bombažnim dojenčkom? Tudi za bogat trg otroških vozičkov in druge nujno potrebne otroške infrastrukture (preko katere se menda v teh časih tudi meri stopnja ljubezni do otročiča) – saj veste voziček je malodane statusni simbol za katerega se splača celo zadolžiti – je bilo naše porivanje majhnih plastičnih vozičkov, v katere smo posadile svoje prve otročke, več kot blagodejno. Z njimi smo se odpravile na prvi odrasel sprehod, tako ponosne ker pred sabo vozimo nekaj največjega kar lahko družbi sploh prispevaš – novo bitje, še eno možnost, priložnost. Z ramo ob rami smo kramljale, tako naivne smo bile da smo potrebovale še vsaj nekaj desetletij da smo dojele, da smo se urile. Urile v materinstvo. Ta spojenost ženske z neko željo po tem, da bo (vsaj) enkrat postala mati je bila stoletja prikazana kot naravna nujnost, ki pride v točno izračunanem obdobju let, v katerih smo ženske zelo plodne. Takrat naj bi naša notranja ura (želja, klic) začela tiktakati vse glasneje, glasneje, dokler se nam že zelo ne mudi. To naj bi tako kar bilo – najdeš si partnerja, dobiš otroka, nato pa do konca svojih dni za oba skrbiš. Veliko časa, pa poguma in uspešnega boja za žensko emancipacijo, je bilo potrebnih preden smo tudi v javnosti lahko slišali dvome o materinskem nagonu in želji kot konstitutivnem delu vsake izmed nas. Seveda, v vsem tem obdobju so govorili predvsem tisti, ki so nas želeli prepričati da živimo zato, da bomo rodile nekoga (najbolj pogosto bo ta nekdo moškega spola), ki bo temu svetu nekaj dal ali zanj kaj pomembnega storil. Materinska vloga je pri tem umaknjena na stranski tir, na vlogo fizične posode in bo ovrednotena šele ob kasnejši analizi (ne)uspešnosti potomstva (za neuspele otroke, ki ne živijo ustaljenih življenj so navadno seveda krive matere, očetje pa odgovornost prevzemajo za dajanje zgleda tistim, na katere moramo biti vsi ponosni). Vzdušje ženski odločitvi za življenje brez otrok nikakor ni naklonjeno – dogodki zadnjih let, ko se pri nas in po svetu (uspešno) oživlja pritisk na ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, so pomemben del zgodbe materinstva. Tisti, ki so pred nekaj dnevi v zvezni državi Utah uzakonili, da mora ženska pred nadaljevanjem abortivne procedure, najprej pogledati ultrazvočni posnetek fetusa, nas želijo napadati v točki, ki so si jo izmislili sami in, ki sploh ne obstaja – na našo notranjo, vsem nam kar skupno željo po tem, da bi bile matere. V teh časih je zato pisanje Sheile Heti, ki je v romanu Materinstvo izšlo tudi pri nas, še toliko bolj dragoceno. Odkriti notranji monologi pisateljice, skupaj z delci pomembnih ljudi in spominov, ki njeno poznavanje materinske izkušnje opredeljujejo, so jedro njene knjige, ki je razdeljena na faze menstrualnega ciklusa: njen partner Miles, njen odnos z odsotno materjo, pa njena srečanja s prijateljicami in sodelavci in njihovi pogledi na njihovo rodnost, nam kažejo kompleksnost osebne odločitve vsakega odgovornega človeka – imeti otroka ali ne. V knjigi smo soočeni z vsemi glavni stereotipnimi predstavami tako o ideji kot želji materinstva. Medtem, ko pisateljica zapisuje njen tok misli, ki jo postopoma vodi do odločitve, nas nevsiljivo preizprašuje: bi bila mati, da bi s tem poklonila svojo mater, je to storila ona, da bi se poklonila babici; si želiš otroka, ker drugače tvoje (ostalo) delo ne bo primerno vrednoteno; si upaš na glas govoriti o tem, da si otrok ne želiš – zakaj si jih ne, te misel na njih duši, omejuje? Gotovo je, da je tudi ta debata (in kasneje odločitev) rezervirana za omejen sloj naše družbe, kar izkazuje tudi vsakdanje življenje protagonistov – pisateljica namesto otrok proizvaja umetnost, piše knjige in že zato vsak dan reflektira vse vzroce po katerih se gibljemo. Njen partner Miles je vse prej kot stereotipen predstavnik moške vrste, saj je on tisti, ki ji starševstvo večkrat pokaže v širši luči: »Rekel je: Dva, ki lahko pomagata stotinam ljudi – pa da bi vložila svojo energijo vsak v pol človeka? O človeškem življenju govoriva! Zakaj hočejo ljudje – takoj ko stvari lepo tečejo – naenkrat vse spremeniti?«. Ženske, ki se s tem lahko ukvarjajo, si te misli sploh dovolijo priklicati in se o svoji prihodnosti na tak način preizpraševati, so najbrž nujno tudi ženske, ki se čez dan ne borijo za preživetje, ženske, ki so v življenju že lahko ozavestile svoj družbeno neenak položaj in so ženske, ki si ga upajo – v svojih partnerstvih – naslavljati. Morda pa ravno v tem leži največji doprinos Materinstva? Da nam vsadi malo dvoma v nekaj kar se zdi kot ob rojstvu zapečatena usoda. In da ne odnehamo vse dokler se bodo lahko ženske za otroka odločile tako, zaradi sebe, ker bodo pripravljene sprejeti še nekoga drugega v svoje življenje, ker si bodo tega želele. Ne zato, ker bi si to želel partner. Ne zato, ker bi si to želele njihove mame ali tašče. Otrok najbrž ne smemo imeti samo zato, ker je tako prav. Ni prav, če si tega ne želimo, ker imeti otroka pač ni naša dolžnost. Ta odločitev ne pomeni pomanjkanje vsake sposobnosti (pozitivnega) čustvovanja – nasprotno, pri tem gre za osebno intimno čutenje, odločitev, ki je samo naša in o kateri drugi ne morejo soditi. Gotovo je življenje z ali brez otrok drugačno, a vrednotenje prvega ali drugega za lažjo, boljšo, vznemirljivejšo, srečnejšo življenjsko pot, naj bo res stvar naše izbire. Ne pa posledica družbenega pritiska in koservativne nuje. Nič ni narobe z ženskami, ki so matere, ker so si tega želele. In tiste, ki si jih ne želijo, otrok drugih ne sovražijo kar vsepovprek – nasprotno lahko jih imajo iskreno rade. A nič manj ženske nismo niti tiste, ki otrok nimamo. Ali, z besedami Materinstva: In vendar se mi zdi »ne imeti« nekaj prav tako osupljivega kot, neverjetnega in posebnega kot »imeti«. Oboje je nekakšen čudež. Oboje je kot izjemen dosežek. Če pristaneš na to, kar zahteva narava, ali če se temu postaviš po robu – oboje je zares lepo; po svoje veličastno in težavno. Če se proti naravi boriš in če se naravi pokoriš, oboje je menda zelo častno. Oboje se zdi nadvse dragoceno.« O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... O koncu našega prijateljstvaipes17. februarja, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub (Refleksija na romane Neapeljskega cikla, Elena Ferrante, Cankarjeva založba) Ker sem že na uvodnih straneh prvega dela Neapeljske mojstrovine Elene Ferrante z naslovom Genialna prijateljica lahko prebrala, da je Lila, ena od prijateljic, tista bolj nenavadna, iznajdljiva, iskriva, uporniška, kritična in neustrašna – izginila in da se ja za njo izbrisala vsaka sled, sem z branjem zadnje knjige O izgubljeni deklici, nalašč odlašala. Vedela sem, da se bo z zadnjo prebrano stranjo končalo tudi moje prijateljstvo z Lilo in Lenu, konec bo mojega seljenja iz nove v staro sosesko, opazovanja odraščanja, učenja, šolanja, zaljubljanja, rojevanja, nasilja, bolezni, revolucije, politike, korupcije, komore, ločevanja in smrti. Knjige, ki jih beremo pomembno uokvirjajo in pritrjujejo našim osebnim, čisto notranjim in najbolj skritim idejam, strahovom in mislim. Če so te knjige napisane samo s strani moških, ki o ženski podrejenosti, v katero smo rojene in večinoma vzgojene in iz katere brez sistematičnega učenja o vzorcih, ki vzdružujejo nepravično nadvlado nad našim spolom zaenkrat še ne moremo iziti, pač ne vedo ničesar, se ženski opolnomočenosti piše zelo slabo. Res je, da ne vemo kdo točno se skriva pod psevdonimom Elena Ferrante, ampak prepričani smo lahko, da je zagotovo ona, da je za vsemi temi besedami in stavki ženska. Morala jih je napisati ona, ki se je v življenju borila, res borila s tem vsiljenim naravnim redom stvari: z vlogo ženske, ki utihne pod udarci partnerja, vlogo ženske, ki trpi v spolnosti, vlogo ženske, ki ne soodloča o ničemer, vlogo ženske, ki jo mora dovršiti moški in smiselnost njenega obstoja se zdi zaključena. Kratko življenje nam je ženskam bilo podeljeno – nekaj let igre v strahu in nasilju, nekaj let maškarade in parade, v želji da si najdemo partnerja, da se osmislimo, da nas dokonča. In nato – konec, postanemo dokončane, sledi samo še hvaležnost za osmišljanje, ki jo plačujemo z vsakodnevno vdanostjo, pasivnostjo in pridnostjo. Dobila si otroke, imaš moža – kaj še lahko vzameš temu življenju? Temu vsemu se, iz našega, ženskega položaja, močno in uspešno upira Neapeljski cikel, zato je zame to zgodba o nečem večjem kot o prijateljstvu, kot ga poznamo iz večine umetniških stvaritev – to niso podobe dveh prijateljic, ki se sprehajata in izbirata obleke s katerimi bi zapeljevali moške, to niso podobe praznega govoričenja o bogastvu in moči partnerjev pa o kar prirojeni želji po materinstvu, poroki in gospodinjstvu. Ne, to je zgodba o iskrenem zavezništvu, to je zgodba o tovarištvu med dvema ženskama, ki sta se imeli iskreno radi, ker sta si druga za drugo želeli, da se osvobodita vsega kar jima stoji na poti, da postaneta to kar si želita. Da si pomagata tudi, če ti kdaj na poti stoji lasten otrok, partner ki te ponižuje, pretepa ali vara, delo ki te ubija in delodajalec, ki te izkorišča ali starši in družina, ki te ne podpirajo. Da si pomagata najprej za njiju dve. Da si vlijeta pogum, kakorkoli, kdaj z besedo, kdaj z dejanjem, kdaj z nemim opazovanjem, vedno z namenom opolonomočenja druge, prijateljice, za katero si želiš, da je svobodna. Ni to najlepši občutek prijateljevanja? V štirih knjigah se pomikamo od revnega otroštva dveh deklic Lile in Lenu, ki v soseski Neaplja živita v verigah neenakosti in nasilja, do njune starosti, ko Lila, uničena od življenja ki ga je preživela in od trgaične izgube svoje deklice Tine, končno uresniči svojo dolgoletno željo in se izbriše. Izbriše se iz življenja vseh, iz slik iz stanovanja, iz računalnika, iz disket iz vsega kjer je bila kakšna njena sled. Lenu, ki ji je pisateljska slava usahnila, zdaj živi v Torinu sama in brez hčerk, si je starost želela preživeti ob iskrivih klepetih s prijateljico, a iz njunega zavezništva, pripadništva in ljubezni se na koncu, ko ji Lila v poštni nabiralnik odvrže še njuni punčki s katerima se njuna zgodba začne odvijati, sprijazni da je ne bo nikoli več videla. Tudi mi je ne bomo, ne bomo več brali o njenih idejah, o brezmejnem talentu, ko se je vse česar se je lotila spremenilo v uspeh, o njenih skicah čevljev do njenega uspeha v svetu računalništva, ki ji je prinesel bogastvo, a je ona s tem pomagala soseski, želela jo je spremeniti. Predrugačiti od vplivov komore, oderuštva in razblinjenih sanj revolucije, ki je požrla vse svoje otroke. Lenu je vedela, da je ne bo več nikoli videla kako stiska oči in ustnice, kako pripravlja in ustvarja dogodke, kako se vključuje za svet, ki bo pravičen, za svet v katerem se je vredno uporabiti glas, opozoriti, se boriti. Med tema dvema prizoroma, med Lilinim izginotjem in njeno vrnitvijo v podobi podarjenih punčk, ki daje slutiti, da je res nikoli več ne bo nazaj, se zgodi Neapeljski cikel, ki ga popiše Lenu, uveljavljena pisateljica. Popis njunega odnosa bega od pijane ljubezni prek tihe želje, da bi druga umrla, da ji ne bi uspelo, do navdiha ki ga ženske moramo najti v junaštvih drugih žensk. Ko je Lila s sinom zapustila sosesko, nasilnega moža, njegovo bogastva in s tem v njegovo nemilost pahnila celotno svojo družino, se je zaposlila v tovarni izdelovalca salam in tam začela revolucijo. Takšna je bila, ni študirala na visokih institucijah univerz, a še bolj od Lenu je vedela, kako pomembno je zahajati v knjižnice, analizirati, povezovati, kritizirati. Vse do konca je brala in pisala sama, skrita v kotu knjižnice, svoje pisarne ali lastnega doma in ko se je pojavila, je vedela vse. O povojnem stanju v Neapeljski tovarni je buržujskim revolucionarjem, ki dela v pogojih, ki so jih kritizirali niso poznali, spregovorila: »Posmehljivo je rekla, da ne ve ničesar o delavskem razredu. Rekla je, da pozna samo delavke in delavce v tovarni, kjer je zaposlena, ljudi od katerih se gotovo nimaš česa naučiti, razen morda bede. Si predstavljate, kaj pomeni prebiti osem ur na dan do pasu pogreznjen v vodo, v kateri se kuhajo mortadele? Si predstavljate, kaj pomeni ure in ure izkoščevati meso, da imaš roke vse porezane? Si predstavljate, kaj pomeni delo v hladilnici, ko stalno hodiš v komore z dvajsetimi stopinjami pod ničlo, in za to dobiš na uro deset lir več – deset lir – kot dodatek za mraz. Če si vse to predstavljate, česa mislite, da se lahko naučite od ljudi, ki so pripravljeni tako živeti? Delavke morajo vodjem in sodelavcem pustiti, da jih grabijo za rit, ne da bi pisnile. Če se kaj takega zahoče lastniku, mu mora ženska slediti v zorilnico, isto je počel že njegov oče, najbrž pa tudi ded, in tam ji, preden jo naskoči, zrecitira kratek govor o tem kako ga vzburja vonj salam. Moški in ženske se morajo pustiti telesno pregledovati, ob izhodu te namreč lahko doleti posamična kontrola: če namesto zelene zasveti rdeča luč, pomeni, da skušaš odnesti salamo. Za to skrbi paznik, ki je lastnikov ovaduh, in rdečo luč prižiga ne le morebitnim tatovom, ampak predvsem sramežljivim lepim puncam in tistim, ki povzročajo težave. Takšno je stanje v tovarni v kateri delam jaz. O sindikatu tam nikoli ni bilo sledu, delavci so le ubogi ljudje, podvrženi izsiljevanju in zakonu gospodarja, ki se glasi: plačujem te, torej mi pripadaš, v moji lasti je tvoje življenje, tvoja družina, vse, kar imaš okrog sebe, in če ne boš delal, kakor bom hotel jaz, te bom uničil.« Lila se bi površnim očem zdela egoistična pionirka, ki jo zanima ona sama, a preveč enostavno bi bilo tako razumeti tudi njen odnos z Lenu, kot da bi prva na tem svetu že toliko živela, toliko doživela in preživela, da ji je bilo prej kot ostalim v njeni okolici jasno, kako se bo nek dogodek ali odnos v prihodnje odvil. Kajti Lila bi dejala preprosto »Vsak si slika življenje, kot mu ustreza« in v Lenu bi sporožila dvome, ki bi kmalu zaživeli v resničnosti. A ni šlo za napovedovanje, bistroumnost ali manipulativnost, šlo je za njeno neustrašnost – videti stvari takšne kot so in z njimi v skladu s tem, neustrašno ravnati – se upreti, se zoperstaviti, se boriti. Lenu je celo življenje čutila, da je manj vredna od oboževane Lile, ki so jo drugi zdaj kleli, zdaj hvalili, kakor je pač ustrezalo njihovim interesom. Zato so jo zavedle puhlosti kot je bil dolgočasen zakon z moškim, ki ga ni ljubila, tašča Adele – ki ji je želela ugajati, ji biti podobna, se oblačiti in dišati kot ona, čeprav jo je zaničevala in vsa ostala moževa družina, ki je pod pretvezo intelektualnih razumnikov opravljala posle v pristni mafijski maniri. Nasedla je Ninu, ljubezni njenega otroštva in mladosti, ki jo je leta varal in zamenjal za vsako žensko od katere je lahko imel kanček koristi. Vedela je, da je izobrazba nekaj česar Lila nikoli ne bo formalno dosegla, zato se je gnala. Želela je postati nekdo. »Postati. Ta glagol me je od nekdaj obsedal, a zdaj sem se tega prvič zavedala. Hotela sem nekaj postati, čeprav nisem nikoli vedela, kaj. In nekaj sem postala, jasno, a brez kakega cilja, brez pravega navdušenja, brez jasne želje. Hotela sem postati nekdo samo zato – in bistvo je v tem – , ker sem se bala, da bo Lila postala nekdo, jaz pa bom zaostala. Moj postati nekdo je bil postati nekdo znotraj njenega okvirja. Znova bi morala postati nekdo, ampak zaradi sebe, kot odrasel človek, brez ozira nanjo.« A po drugi strani, opremljena z opazovanjem Lile, ki se je že kot majhna deklica upirala in razumela ozadje razmerij njihove soseske in družbenih razlik med otroci, ki so tam odraščali, je tudi Lenu postajala čedalje svobodnejša in pogumnejša v iskanju lastnega glasu. Njuno življenje ni bilo tekmovanje, zapisano je kot doživetje dvoje različnih usod, a dogajaja se jima eno – to kar se dogaja vsem nam, ne glede na to kje se rodimo, če študiramo ali ne, če nas starši podpirajo ali nas ne, če se poročimo, če imamo otroke ali če se odločimo da jih nimamo – vedno nas ujamejo verige, ki nas želijo vkleniti v odsekane podobe žene, matere in gospodinje – vsega kar mora dopolniti moški – s tem, ko nas poroči, ko nas oplodi in ko nam uredi dom. Da lahko Eleno Ferrante beremo tudi pri nas je pomembna in velika stvar, daje umetniško legitimnost kompleksnosti nas žensk, naših izbir, želja in interesov, težavnejši poti do naših ciljev, ki je posledica naše spola. Izkazan je literarni zapis dejstva, da me nismo rod trap, ki se ga da kupiti s ceneno prijaznostjo ali denarjem, ne, me smo enakovreden del zgodovine in prihodnosti. In kar je najlepše – opominja nas o moči, ki jo imajo solidarnost, zavezništvo, empatija, tovarištvo, prijateljstvo kadar želimo nekim okvirjem pobegniti, kadar se spopadamo z rušenjem nekih vzorcev, ki se vsak dan rojevajo kot naravni, me pa vemo, da to niso, da gre za umetne konstrukte, ki nas želijo utišati. Takrat je lažje, če nas nekdo opogumi. Govori nam o vseh grenko-sladkih okusov prijateljevanja, o strinjanjih in razhajanjih, opozarja o nevarnosti vstopa tekmovalnosti v odnose in kaže na neverjetno moč, ki jo ima opogumljanje in prijateljska ljubezen – ko prijateljici res želiš najboljše zanjo in za njene sanje. Opominja nas o moči znanja, o svobodi in pozivu k delovanju, ki nas napeljujeta kadar beremo, se učimo in študiramo o okoliščinah, ki ustvarjajo neenakosti in krivice. Vliva nam moč, da se zavemo svojega glasu in ga uporabimo. Daje obljubo, da je možno drugačno življenje in drugačen svet. A potreben bo pogum, zato bo lažje, če bomo ob sebi imele prijateljico. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Koga ogrožajo skupna stranišča ali – Če se vpišeš na FDV si ne zaslužiš, da ščiješ kot moški*ipes3. februarja, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub V zadnjem času se je v javnosti ponovno razmahnilo sovraštvo do vsega, kar ne spada v tradicionalne okvire heteroseksualne realnosti, ki jo narišejo zahodni, beli moški. Komaj smo si v mislih racionalizirali šovinistične napade na poskuse uporabe spolno nevtralnega jezika na javnih mestih (v internih pravilnikih Filozofske fakultete), ko se je usula, v skrb za prihodnost naroda usmerjena – kot je navada v teh diskurzih – primitivna govoranca o straniščih, ki jih lahko uporabljajo vsi. Ja, vsi, ne samo ženske ločeno in moški ločeno, ampak vsi, tudi tisti ki se ne identificirajo kot ženske ali moški. A pojdimo lepo od začetka. Kar nekaj časa pred Fakulteto za družbene vede, so skupne sanitarije uvedli že na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Ker takrat takšnih burnih odzivov ni bilo moč zaznati, moramo opozoriti, da se najbrž veliko kritik na račun vodilne družboslovne znanstveno-raziskovalne ustanove v tej državi, ki preprosto mora – ker je njeno poslanstvo v teh prelomnih časih na neenakosti opozarjati, jih reflektirati in preučevati – skriva v nizkem ugledu, ki ga fakulteta v nekem delu javnosti uživa. Javna diskreditiranja Fakultete za družbene vede (FDV) imajo v javnosti veliko podpore tudi v delu slovenske politične elite, in to ne glede na to, da je ravno FDV izobrazila večino političnih veljakov naše države, ki imajo danes diametralno nasprotna stališča o temeljnih demokratičnih konceptih, kar je samo po sebi dokaz, da je očitano učenje rdečega enoumja na Kardeljevi ploščadi, najmanj neuspešno, če že ne popolnoma izmišljeno. S tem ko je FDV takšna stranišča uvedla in očitno dregnila v kalno vodo neenakosti, nestrpnosti in diskriminacije do vseh, ki moškosti ne enačijo z lulanjem v stoje, je upravičila svojo vlogo. Družbi in njenim članom je fakulteta nastavila ogledalo, opozorila je na široko moč silnic patriarhata, ki se ob vsakem poizkusu formiranja alternative, ki vključuje in spoštuje vse, postavi v navidezno bran in skrb za naše družine, naše ženske in našoprihodnost, in kar je morda celo najbolj pomembno – fakulteta je aktivno posegla v izgradnjo demokratične skupnosti, ki temelji na enakosti (vseh) spolov. Skupna stranišča so namreč namenjena vsem, tudi tistim, ki se ne identificirajo v klasični binarni delitvi spolov, s čimer jim je dodeljeno simbolno priznanje za njihov obstoj in možnost ter pravice vsaj prostorsko enakovrednega opravljanja fizičnih potreb. Stranišča so ločena s kabinami, kar pomeni, da v praksi pravi moški in prave ženske med preživljanjem časa na straniščih naj ne bi bili opazovani ali kako drugače zlorabljeni s strani novodobnih motilcev tradicionalnih spolnih vlog, ki postajajo najnovejša žrtev seksističnih diskurzev po vsem svetu. Zakaj bi nas ta stranišča potemtakem sploh tako motila in nas ogrožala? Ali ne skriva ravno argumentacija, ki tovrstno ureditev kritizira, ker so iz nje izvzeti pisoarji (ki so odstranjeni ravno zato, da se ne posega v intimo tistih, ki bi jih uporabaljali kot pravi moški), očitnega vzroka nastanka javnih stranišč kot temeljnih prostorov spolnega segregiranja in pisoarja kot iznajdbe, ki je to ločevanje v javnosti omogočilo? Da je spolna segregacija na primeru javnih stranišč kulturni konstrukt sodobnosti, nam ne kaže samo dejstvo, da v zasebnosti naših domov vsi spoli v večini uporabljamo eno stranišče, ampak tudi zgodovina nastanka in ločevanja javnih sanitarij. Da ni v odvajanju ali uriniranju nobene biološke razlike, ki bi priporočala takšna ločevanja po spolu kaže podatek, da je šele v letu 1739 nek gostilničar v Parizu uvedel ločena stranišča po spolu, medtem ko so to v ZDA prvič zabeležili šele 100 let kasneje. In kdaj ter zakaj je nastal pisoar? Konec 19. stoletja so prvič uporabljeni pisoarji, ki so obveljali kot za moške primernejša oblika uriniranja, ki je dobila mesto v moških javnih straniščih. Začetek industrijske revolucije, ki je pomenil začetek aktivnega ločevanja med zasebnostjo in javnostjo, je torej pomenil tudi nov zalet v procesu reproduciranja spolne razlike. Kot je leta 1977 v prispevku Arangements between the Sexes zapisal že Erving Goffman, so vsi javni prostori (z izjemo veleblagovnic) ustvarjeni po meri moških, ravno prostori javnih stranišč pa so predstavljeni kot posledica razlike med spoloma, namesto kot eden izmed vzrokov reprodukcije te razlike. Čez čas so ta stranišča postajala še bolj različna, ker so bila namenjena ne le utrjevanju spolne razlike, ampak še aktivnemu proizvajanju mitološke predstave o naravni potrebi po ženskem lepotičenju ter po ženskem druženju, ki so rezultirale v večjih in bolj urejenih, lepše opremljenih straniščih za ženske. Ker pravimmoškim je seveda vseeno v kakšnem okolju urinirajo, oni to na hitro opravijo, potem pa hitijo naprej reševati svet. To ločevanje, ki je v začetkih (podobno kot lahko poslušamo tudi danes) skrbelo tudi za žensko krepost in njeno skrivanje spolnih organov (od tod tudi obiski stranišč, ki jih ženske opravljajo skupaj) se je razširilo, kot pravi Goffman, še na mnoga druga področja: od ločevanja poučevanja športne vzgoje, ločevanja barov, ločevanja v bazenih, fitnesih in drugod. Če pa koga moti, da si ženske tudi na (javnih) straniščih menjujemo higienske vložke, tampone ali menstrualne skodelice, se mora najprej vprašati zakaj pravzaprav ga to moti do te mere, da bi ženske zaradi mesečnega krvavenja morale biti stigmatizirane in odmaknjene v neke zakotne sobice, kjer bi z menstrualno krvjo, vložki in tampone na hitro in na skrivaj opravile. Veliko nam o naši družbi pove, da je več pozornosti javnost namenila opozarjanju na več časa, ki ga ženske (tudi zaradi menstruiranja, bojda) preživljamo na javnih straniščih, kar naj bi govorilo v prid binarnim straniščem, kot, da bi opozorili na to, da pri nas velja 22-odstotni davek na nujne (!) ženske higienske dobrine, ki niso namenjene nikakršnemu luksuzu. Na stranišča zahajamo vsi, zrela demokratična skupnost bi morala prenesti obstoj javnih skupnih stranišč, ki jih lahko, glede na svoje potrebe in spolne identifikacije, uporabljali vsi spoli naenkrat. Ker nam je potreba po uporabi stranišč skupna. Obiskovanje stranišč nikomur ne bi smelo odvzemati ničesar, niti ne bi smelo utrjevati spolnih vlog, ki bi morale biti že davno preživete. Ste doma kaj manj moški, če nimate pisoarja, če se pred vami na stranišče usede vaša partnerka, za njo pa še vaš homoseksualni sin ali otrok, ki se identificira kot trans oseba? [1] Anonimni komentar pod novico o uvedbi širih skupnih stranišč na Fakulteti za družbene vede. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Norhavs pri nas (doma)ipes3. januarja, 2020Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubRefleksija na roman Norhavs na vrhu hriba (Suzana Tratnik, Cankarjeva založba 2019) Suzana Tratnik nam je z Norhavsom nastavila ogledalo. Tega ni storila mimogrede, med vrsticami in v strahu pred našimi odzivi; ne, njeno pisanje je iz strani v stran bolj brutalno, bolj boleče in bolj iskreno. In bolj kot Norhavs prebiramo, ko se čezenj prebijamo – tako simbolično kot v Privežicah po strmem bregu vodi pot do Norhavsa, ki je na vrhu hriba –, bolj se nam dozdeva, da smo opisanemu že bili priča, da smo to že (vsaj) enkrat doživeli ali pa o tem slišali koga pripovedovati. Zato nas na koncu, od padca v prepad pred strahoto naše podobe v ogledalu, reši samo dejstvo, da je Ariani Firsen uspelo ubežati norhavsu in pobegniti iz Privežic. Ariana v Privežicah sicer živi skupaj s svojo teto (sama ji pravi »mačuha«) Kristo, sestro njene mame Mirte, za katero Ariano prepričujejo, da je mrtva. Življenje s Kristo je za mlado deklico polno fizičnih in psihičnih zlorab, ki punčko prisilijo, da od petega leta starosti ne joka več. Ker ne (z)more. A Kristina zloba do nečakinje je imela še nekaj malomeščanske primesi, ki sicer preveva tudi ostale prebivalca kraja, posebno tiste, ki se z opravljanjem dela na položaju moči, kot na primer županja kraja ter delavci in delavke norhavsa, z močjo oholo in primitivno poistovetijo in postanejo – v razmerah norhavsa – vsemogočni: županja je denimo referenčna oseba, ki dovoljuje oskrbovancem norhavsa prisostvovanje na prazniku njihovega kraja, Greti – paznica norišnice pa po potrebi in lastni presoji (ob manku kakršnekoli izobrazbe ali splošne pameti) deli »nezavest« (injekcijo pomirjevala) med prebivalce norhavsa. V tem duhu je bilo tudi Kristi bolj pomembno to kar bi si o njenem odnosu z nečakinjo mislili ostali sokrajani, kot pa njun dejanski odnos. »Če tvoja mati ne bi že crknila, bi jo sama še enkrat zaklala. In spet bi bila obsojena nate, smrklja mala.« Krista jo je doma trpinčila, svetu pa razlagala kako histerična je mala nečakinja in da je to stanje gotovo nasledila po materi. In da jo je že zdaj strah, kaj če se je tamala vrgla po nori babici v norhavsu. (Pri dedovanju neprisebnosti je sebe vedno gladko preskočila) No, kaj moremo, dejansko vsaj daleč ni, ta naš norhavs, je nazadnje sklenila. V bolnišnici je namreč že stanovala ena izmed članic njihove družine – babica Rozika, ki jo je Ariana obiskovala samo zato, ker si je želela, da bi ji v kakšnem trenutku prisebnosti morda priznala, da je Mirta res še živa in da s tem, njeno trinajstletno kopanje skrivnega rova pod zemljo, ki je naposled pripeljalo do prazne mamine krste, dobi nek smisel. V tem začaranem krogu zlorabe alkohola, drog, poskusov spolnega in fizičnega nasilja nadnjo, ob opazovanju svoje okolice – vrstnikov, ki so se rodili v izgubljene usode vsiljenega vojnega stanja v katerem moraš nad vsakim, če želiš preživeti v Privežicah in ne katatonirati v norhavsu, izkazovati svojo prevlado, prevlado svojega priimka ali pa fizične moči, vrti v začaranem krogu. Poskus študija v mestu ji je spodletel in ko se je vrnila je večino dni preživela v prepirih s Kristo, popivanju v Otmarjevem lokalu (ki ga je lahko odprl samo zato, ker je on Otmar Idan Kavčec, sin Županje Idan Kavčec), izogibanju Vujeta, ki jo je nekoč skoraj spolno zlorabil in v raziskovanju resnice o svoji materi. Vse to se spremeni, ko v Privežice pride Rava (Vidra, kot jo imenuje Ariana), raziskovalka zanimivih krajev in običajev, ki je prišla dokumentirati vse tisto, kar je Ariana od nekdaj prezirala. Ko so v prvem poglavju romana, ki nosi naslov po imenu kraja Privežnice hitro orisane, se bralcu zazdi, da je avtorica med pisanja zašla v njegovo vas. Privežice so dolgočasen kraj za ubit. Že sto let enak, če je taki vukojebini sploh mogoče pritakniti kakšno zgodovino. Tu se nikoli ni dalo ničesar spremeniti. Privežice so nastale, potem pa so stale tam, in to je to. Ena sama dolga glavna cesta z obrabljenim, pokrpanim asfaltem, ki se na južnem koncu steka v makadamsko. Če je treba razlagati naprej: ta se potem zoži v kolovoz skozi gozd, ki se ravno tako ni zapisal v nobene prirodoslovne anale. Na začetku gozda je še v drugi svetovni vojni pokončno stal razgledni stolp, zdaj pa se že močno maje in ne služi ničemur več. Stoji pa še vedno. Nad prvo stopnico visi na verigi opozorilna tabla za turiste, ki odsvetuje vzpenjanje po preperelih stopnicah. Ampak tu okoli ni turistov. Ko pa se roman končuje doumemo, da je norhavs povsod okoli nas. Vidra in Ariana se zapleteta v ljubezensko razmerje, ki med pravovernimi prebivalci ne ostane neopaženo, postaneta »degenerirani lezburi«, zreli za norhavs. Seveda, tudi v Privežicah veljajo pravice in svoboščine, kot opozori Vidra napadalno Kristo, ki zaljubljenki žali, ker se imata radi, a to še ne pomeni, da bi veljale za vse enako. »A ti jemljem kakšno pravico? Na, tule jo imata!« Krista dvigne krilo, se prime za mednožje in z njim sune proti njima. Ariana odkima in se drži za glavo. Napačen tekst, draga Vidra, si misli, tukaj v Privežicah nikomur ni mar za svobodo. Ta leži na cesti, pa se nihče ne skloni, da bi jo pobral, ker je imajo vsi polno kapo. Nikomur se ni obnesla. Ne vedo kaj bi z njo. Tudi Ariana ni vedela, zakaj bi si jemala več svobode, kot jo je imela. Zdaj že ne več. Za koga in zakaj? In, res njihov odnos do svobode (drugega) je viden v vsaki še tako banalni dejavnosti, ki naj bi kraj definirala. V proslavah, ko ljudi vrtijo v gajžulah (krsti podoben zaboj z ročaji in električnim nastavljanjem vrtenja), da bi jih spravili k pameti, da bi ženske splavile otroka, ki je za vas nezaželen oziroma da bi kaznovali in disciplinirali vse, ki se ne zavedajo da je kazen za odmik od strinjanja z njihovo norostjo odhod v Norhavs. V skupinskih posilstvih, ki so za nekatere prava zabava – ko skupina mladih izmenično posiljuje Justi iz Norhavasa, pri čemer ravno toliko uživajo še ob pogledu na nemočnega Zvončka – njenega skritega partnerja, sicer zaposlenega v Norhavsu, ki ne stori nič, ampak dogajanje samo opazuje, sta z vrha stolpa na skrivaj dogajanju priči tudi Ariana in Vidra. Ko uspeta pobegniti, ju ujame Vuje, prestreže ju in ju začne napadati, Ariana ve da bosta naslednji žrtvi onidve, zato ga prej s kamni pokonča. Vuje je mrtev, Vidra pristane v Norhavsu, Ariana pa išče načine kako bi ju rešila. Privežice so vsaka (tudi slovenska) skupnost, ki ji še vedno vlada najbolj nizkotno sovraštvo do žensk, ki se v odnosih z ženskami, ki od ideala heteroseksualnosti, ki je v zameno za mir predala pamet in govor, še bolj intenzificira. V takšnih okoljih so »lezbače« in »nore babe« iz Norhavsa seveda odklon in nevarnost za navidezno naravni družbeni red, ki temelji na prevladi heteroseksualno moške racionalnosti. Tudi zato je ta knjiga tako pomembna – sočen jezik, s katerim je mojstrsko opisano lokalno konstruiranje neke realnosti, ki temelji na takojšnji izključitvi in diskriminaciji vseh, ki so do Norhavsa in norhavsovskega vodenja občine in življenja nasploh kritični, je sredstvo s katerim nam avtorica ogledalo nabije naravnost na naše nosove. Zveni znano – vaško opravljanje žensk, ki si upajo, ki izstopajo, ki se ne vdajo v vsiljeno usodo, ki jih ni strah? Norhavs deluje po enostavni logiki ohranjanja – kdor je proti nam, je res nor. In v vsaki skupnosti je Norhavs (kraj institucionaliziranega disicpliniranja – norišnica) in so norhavsi (dislocirane enote vzgajanja krotkih ovac), ampak rešiti se da, pobegniti se da, samo to moramo storiti še pravi čas, dokler še nismo povsem otopeli od različnih vrst »nezavesti«. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Ženske, ki so nas zaznamovaleipes29. decembra, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Bliža se konec leta, kar obenem predstavlja imeniten čas za pisanje raznovrstnih seznamov. V teh dneh nam je tu pa tam tako postreženo tudi z listino žensk, ki naj bi zaznamovale letošnje koledarsko leto. Kot po pravilu, so na tovrstne sezname uvrščene najhitrejše in najmočnejše športnice, najbolj izpostavljene političarke, na seznamu pa se lahko znajde tudi kakšna pripadnica našega spola, ki je v tem letu poskrbela za tako imenovani škandal, kar pomeni da je na splet ali v javnost pricurjala kakšna njena gola fotografija, videoposnetek njenega aktivnega spolnega življenja, ali pa se je od partnerja ločila in srečo poiskala z drugim, skratka škandal je vsakič, kadar ženske svoje vloge ali lepe ali pametne ne igramo več. Letošnji seznami vsebujejo še vsaj dve imeni političnih aktivistk, ki pa sta bili med samim letom deležni tolikšnega poenostavljenega spletnega psihoanaliziranja in diskriminiranja poskusov njunega velikega in pomembnega dela (opozarjanje na nevzdržnost sistema pri ohranjanju okolja in neustrezno ter nehumano reševanje migrantske problematike), da je njuna prisotnost na takih listah še en odraz preproste hinavščine naše skupnosti več. Če želimo prostor v javnosti in možnost javnega opozarjanja na aktualne probleme ali na prihodnost, ki bo našo svobodo omejevala, demokracijo pa še bolj krčila, omejiti zgolj za tiste, ki ob opozarjanju na težave, vzporedno ponudijo še ekonomske rešitve, ki bodo služile sistemu in ne bodo segale čez obstoječa pravila igre, katerih spremembe bi morali kot skupnost zahtevati najprej, ne počnemo nič drugega kot igramo deklo sistemu, ki ga iz kavča analiziramo. Prva želja za leto 2020 bi zato lahko bila, da vsake ženske, ki v javnosti spregovori, ne odpravimo kar takoj nazaj za štedilnik ali pred kalkulator. V času konzumiranja realnosti skozi družbena omrežja, okužene tudi z lažnimi novicami, si moramo najbrž želeti (predvsem tudi) žensk, ki bodo javno, glasno in neustrašno naslavljala prava vprašanja in ne zgolj ponavljala že preživetih in neuspešnih odgovorov, ki so jih v večini primerov sproducirali moški. Druga želja za leto, ki prihaja bi zato morala biti, da vzpostavimo družbene okoliščine, politično kulturo in klimo, ki bo ob koncu leta rezultirala v drugačnih seznamih. Kaj sporočamo ženskam in moškim, deklicam in fantkom in da – tudi tistim, ki se v te binarme ne ujamejo –, da so nas najbolj zaznamovale ženske, ki so, politično gledano sicer res na visokih položajih odločanja, a je njihova vloga tam tako omejena z globalnimi razmerji moči in pod takšnim vplivom diktata ohranitve sistema neenakosti, da v praksi delujejo kot praktično čiste marionetne? Zato tudi od njihovega položaja ne moremo pričakovati revolucij na področju ženske emancipacije, niti se nad njihovimi individualnimi uspehi ne smemo pustiti odpraviti kot celoten ženski rod, ki da je s tem dobil svoj del zgodovine, sedaj pa naj nazaj sede in molči. Tako kot so naša praktična življenja zaznamovale političarke, bi nas zaznamoval kdorkoli na tem položaju, ki neke svobodne kreativnosti pri opravljanju funkcije pač ne predvideva, kaj šele dopušča. Takšno nereflektirano pisanje seznamov dokazuje obstoj izpraznjenega razumevanja vsebine boja za žensko emancipacijo in boja za enakost spolov. Če bi namreč to oboje upoštevali, bi vedeli da je za to kar je zaznamovalo ženske v letu 2019 in za ženske, ki so to leto zaznamovale, od funkcij pomembnejši odnos družbe do vprašanj povezanih s položajem žensk v naši skupnosti. Zato je mene v tem letu bolj kot nastop prve ženske predsednice Evropske komisije, zaznamoval odnos medijev in dobršnega dela naše družbe po brutalnem napadu na sodnico iz Maribora, po oprostilni sodbi storilcu spolnega napada ker je žrtev na začetku napada spala in je silo uporabil za dokončanje, ali pa dejstvo da v Mariboru v zdravstvenem domu še vedno deluje zobozdravnik, ki je obsojen napada na pacientko? Zaznamovane smo bile z jasnimi sporočili, da nasilje nad ženskami ni a priori zavržno dejanje, ampak prostor za iskanje olajševalnih okoliščin storilcev in da se tudi, če nasilje doživimo, preživimo in prijavimo, v praksi ne spremeni nič, kar bi zmanjšalo možnost trpinčenja novih žrtev. Koliko žensk, koliko žrtev nasilja je spremljalo te odmevne primere in tudi te neprimerne in strašne odzive? Na kakšen način jih je vse to zaznamovalo? Kaj jim je bilo sporočeno, če same živijo v strahu, nasilju in ekonomski odvisnosti od partnerja? Kdaj bi imele one voljo in čas slaviti imenovanje Ursule von der Leyen ali Christine Lagarde? Šovinizma je bilo v naši deželi, spet, tudi v letu, ki se poslavlja, na pretek. V središču prestolnice in na plakatih javnega mestnega prometa so nas ustavljali plakati zavoda, ki se aktivno zavzema za krčenje ustavne pravice žensk – pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Tem sporočilom so se čez leto pridružile še mnoge druge odkrito nazadnjaške in seksistične oglaševalske kampanje, ki so očitno prepoznale, da je v Sloveniji duh časa tako nazadnjaško pokvarjen, da bodo njihova sporočila očitno naletela na legitimno odobravanje širše množice. Organizirale so se mnoge javne razprave, na javnih krajih in javnih televizijah, ki so dovolile razpravljati tistim, ki žensk ne želijo sprejemati ne kot enakovreden, ne kot Drugi, ampak kot zadnji nepomembni spol, ki je, kot žrtev spiranja možganov radikalnih feministk, zdaj izpraznjen svoje biti in odgovoren za vse slabo, kar se godi v družinah in družbi. Hude slave, ploskanja in zveličanja so bili deleži še tuji strokovnjaki, ki so o tem pridigali na naših tleh – hitro so najbrž dojeli, da je klima v naši dolini za takšne vrste razpihovanja sovraštva do žensk in istospolno usmerjenih zelo ugodna, pa je število navdušencev temu primerno pred dvoranami strmo naraščalo. Veliko posameznikov se je strinjalo z nevarnimi spomini “starih časov” in tradicionalnih vlog in vrednot, ki so za ženske pomenili življenje v okovih in strahovih na vseh ravneh. Da je taisti strokovnjak na nekih drugih mestih izjavljal, da se nasilje moškega nad žensko učinkovito pozdravi z ljubeznijo dobre ženske in vsiljeno monogamijo, navdušenih ljudi ni odvrnilo od prikimavanja. V teh okoliščinah je zato resnično težko razumeti tiste, ki menijo da je boj končan, da je zgodovine konec in, da je enakopravnost zadnja instanca boja za enakost spolov. Kako naj si to razlagamo ženske, ki s(m)o posledice neenakosti živele vsak dan na vseh ravneh naših življenj: ko so nas v vrtcih soočili s pridnostjo (in pohlevnostjo) kot glavno značilnostjo našega spola, ko smo v šolah pridnost morale numerično dokazovati ob posebej izražanem zanimanju za točno določene predmete (in za svoj prijeten videz, kakopak) in, ko smo študij končale z višjimi ocenami, pa dobile slabša delovna mesta, ali pa nižjo plačo od moškega kolega, ki je opravljal enako delo? Kaj si mislimo, če smo ob vsem tem priča ali pa na lastni koži doživljamo še nasilje nad nami, našim telesom, našimi čustvi, samo zato ker smo šibkejšega spola, naš partner pa kdaj preveč popije, je kdaj preveč vzkipljiv ali pa, kot se zgodi v zaključenem krogotoku nasilja nad ženskami – krivdo pripišemo sebi, ker nismo znale biti tiho, smo ugovarjale, smo govorile ko ne bi smele… H kakšni družbi pripomoremo, če nam na vse to nekdo (bodimo iskreni, največkrat je to moški na (kvazi) poziciji moči z latentno afiniteto do izražanja fizične, ekonomske in spolne sile nad ostalimi spoli) navrže, da imamo dovolj pravic, da smo dosegli izenačitev in da je vse ostalo pretiravanje? Težko se je zato v teh okoliščinah sploh boriti proti šovinizmu, če v večinskem delu družbe ne obstoji prepričanje, da pri vprašanjih diskriminiranja žensk, ustrahovanja, sploh govorimo o šovinizmu. Težko je prepoznati in ukrepati proti nasilju, če s(m)o žrtve šovinizma in nasilja vseh vrst, kadar se temu odločno in javno zoperstavimo, označene za preveč občutljive. Najtežje pa je, če ob nasilju ki se nad nami dogaja, ostali molčijo in pogledajo stran. Takrat za storjeno postanemo soodgovorni, ne glede na to za kako napredne in prosvetljene se sicer imamo, s svojo držo pa žrtvi in storilcu sporočimo, da je v tej družini in družbi takšno nasilje postalo normalizirano. Naj v letu 2020 (končno) nastopi čas za enakost! O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Kdo ste in kako vas vidijo drugi?ipes27. novembra, 2019Avtorji / Gender Hub / Nina PejičPred kratkim sem nehala poslušati komercialne radie med vožnjo z avtomobilom. Radio dnevno doseže več kot 70 odstotkov Evropejcev, 86 odstotkov svetovnega prebivalstva dnevno posluša program na radiu. Jaz med njimi nisem več, ker me enostavno motijo stereotipi, ki se jih radijski voditelji ter voditeljice, z redkimi izjemami, dnevno poslužujejo. V to kategorijo padejo seveda tudi preživete šale, ki jih kot milenijka zagotovo ne želim več poslušati: kako se izogniti prepiru z ženo, ko po dolgem dnevu prideš domov? To ne predpostavlja zgolj tega, da bo žena iz službe prišla domov prva, temveč tudi to, da smo prepirljive. Možu nikoli ne damo njegovega prisluženega miru, le težimo mu – po tem, ko se po težkem dnevu vrne v domače kraljestvo. To je znano dejstvo, očitno, posebej med starejšo moško populacijo radijskih voditeljev in njihovih sovoditeljic (na žalost so ženske voditeljice na radiju še vedno redkejše), ki se jim ob teh že resnično dolgočasnih vsebinah ustrežljivo hihitajo. Moški imajo po prepričanju naše družbe pač resnično dober smisel za humor, hkrati pa so še pravični, racionalni in mirni. Ženske so po prepričanju širše družbe večkrat označene kot lepe, tečne in… vibrantne. Znanstveniki Univerze v Kopenhagnu so uporabili umetno inteligenco za pregled 3,5 milijona knjig – 11 milijard besed – in navedli najpogostejše pridevnike, ki se pripisujejo ženskam ter moškim. Pridevniki pripisani ženskam so bili najpogosteje povezani s fizičnim izgledom, pridevniki pripisani moškim pa z vedenjem. »Lepa« in »seksi« sta dva najpogostejša pridevnika, s katerim so opisane ženske, »pravičen«, »racionalen« in »pogumen« pa opisujejo moške. Ogromno količino knjig so pregledali prav z namenom ugotoviti, ali obstaja razlika med vrstami besed, ki opisujejo moške in ženske v angleški literaturi. Iz rezultatov je razvidno, da so pridevniki, namenjeni ženskam, besede za videz, pridevniki namenjeni moškim pa so besede, ki opisujejo obnašanje in značajske lastnosti. Tako so tudi statistično potrdili nekaj, česar se verjetno vsi na neki ravni tudi zavedamo. Njihova analiza kaže, da so negativni pridevniki povezani s telesom kar petkrat pogosteje uporabljani za ženske kot za moške. Pozitivni in nevtralni pridevniki, ki se nanašajo na telo in videz, se ob besedah za ženske (npr. hči, žena, mama, stevardesa itd.) pojavljajo dvakrat pogosteje. Nekatere izmed identificiranih besed, ki se uporabljajo za ženske ter moške: Vir: weforum.org Ženske so torej v naši literaturi opisane kot lepe, prekrasne, plodne, seksi, vibrantne, živahne, ‘tečne’ oz. godrnjave (nagging), moški pa kot pravični in nepravični, zanesljivi in nezanesljivi, racionalni, mirni, pogumni, častni, surovi. Upam, da smo s takimi pridevniki zadovoljni, ustvarjamo jih namreč mi, vsakodnevno. Takšne in podobne zaključke o tem kakšni naj bi bili, tako ženske kot moški, vsak dan beremo, poslušamo in začutimo okoli sebe. Kalupne stereotipne podobe nas ženejo k doseganju lepotnih standardov, preprečujejo izražanje naših čustev, nas zapirajo v določena obnašanja, nas označijo kot preostre, prenežne, preživahne in pre-nekaj. Kdo pa zares smo? Kdo zares ste? Kaj si želite biti? Nismo enodimenzionalni, kot nas opisujejo zgodnje besede: vsak(a) izmed nas je občasno godrnjav(a), len(a), pa tudi zanesljiv(a), odločen(na), pogumen(na). Vse te lastnosti se med seboj prepletajo in ‘udarijo’ na plan v določenih trenutkih – mi pa jih občasno skrijemo, zaradi pričakovanj ljudi okoli nas in zaradi slik, ki smo jih skozi leta ustvarili sami o sebi, o tem, kakšni bi morali biti. Sama si želim svobode – samostojnosti odločanja o svojem življenju in prepuščanje trenutkom, v katerih sem lahko odkrito jaz: občasno godrnjava, občasno pogumna in včasih prestrašena, ob vikendih vibrantna in čim večkrat radovedna, vedoželjna, častna ter pravična – kot vi, unikatna in neponovljiva mešanica stalno spreminjajočih se lastnosti, čustev in občutkov. Naj nam te svobode ne vzamejo niti preživeti radijski voditelji. O avtorici: Nina Pejič Nina Pejič je raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Ljubi me, normalna semipes20. novembra, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Refleksija na roman Normalni ljudje (Sally Rooney, Mladinska knjiga 2019) »Na splošno ugotavljam, da moške precej bolj zanima omejevanje svobode žensk, kot uveljavljanje svoje, reče Marianne. Mislim, če pogledaš, kako moški v resnici živijo, je prav žalostno, reče Marianne. Celoten družbeni sistem je v njihovih rokah, pa se zase ne spomnijo ničesar boljšega. Niti zabavajo se ne.« Sally Rooney ni vzhajajoča zvezda, ona je mega zvezda. Njene knjige na valu navdušenja in v kratki dobi enega maha, prebirajo ne samo holivudske zvezde in zvezdniki, temveč tudi tisoči njenih oboževalcev in oboževalk po vsem svetu. Ne glede na njeno slavo in laskave opise in nazive, ki so ji podeljeni s strani širšega dela strokovno-kritiške literarne srenje (glavna britanska književna nagrada, irski roman leta, Costa za najboljši roman, knjiga leta po izboru knjigarn Waterstones, nominacija za Bookerjevo nagrado idr.), je za bralstvo morebiti najpomembneje, da se ustavi pri označitvi Sally Ronney za Jane Austin prekariata in, da na tej točki tudi začne razmislek o nas, o prebranem in o normalnem kot ga opiše avtorica. Zgodba okoli katere se roman odvija ni nič novega in za povprečnega odjemalca kulturnih vsebin tudi nič presenetljivega – Connell je sin gospodinje, ki služi pri mami bogate Marianne, s katero Connell tudi hodi v šolo, a se tam zaradi njenega ekscentričnega obnašanja in posledičnega slovesa, pretvarja da je ne pozna: »V šoli se do ljudi vede z odkritim prezirom. Nobenih prijateljev nima in med malico na samem bere romane. Marsikdo jo prav sovraži. Oče ji je umrl, ko je bila stara trinajst let. Connell je slišal, da je zdaj baje umsko bolna ali kaj. Res pa je najbolj brihtna od vseh v šoli. Groza ga je ostati takole sam z njo, ampak obenem tudi fantazira, kaj bi ji rekel, da bi naredil vtis nanjo.« Iz skrivnih pogovorov za vrati bele vile, v kateri Marianne prebiva z nasilnim bratom in prestrašeno mamo, se med Connellom in njo rodi ljubezen. Celotno dogajanje se nato odvija na različnih etapah njunega odnosa in predvsem s spremembami njune zveze, ko se morata soočiti z okoliščinami kot so odhod na fakulteto, sprememba okolja, nova poznanstva, (ne)uspehi in (osebna) pričakovanja. Med vsemi temi novimi dejstvi v njunem življenju oba krmarita proti (Marianne) in stran od (Connell) normalnega življenja, kot da je to tisto, kar bi jima omogočilo srečo. Nikoli se ne znajdeta na isti točki, zato se njune poti od srednješolskega skrivanja bolj kot ne samo še v globino razhajajo. Na začetku, ko sta bila še sošolca je bil Connell del najbolj zaželene družbe v njihovem mestu, ki ji Marianne niti zdaleč ni pripadala, dajala je vtis, da si tega niti ne želi: »Za trenutek se mu zazdi mogoče obdržati oba svetova, obe verziji njegovega življenja, in se seliti iz ene v drugo, kot bi stopal skozi vrata. Lahko uživa spoštovanje takih, kot je Marianne, obenem pa je priljubljen v šoli, lahko si na skrivaj ustvarja mnenje o stvareh, nobenih sporov ni treba, nikoli mu ne bo treba izbirati med enim in drugim. Le malenkostno se mora sprenevedati, pa lahko živi popolnoma ločeni življenji in se mu nikoli ne bo treba soočiti s ključnim vprašanjem kaj naj s sabo in kakšen človek sploh je.« Njune poti se prvič ločijo ko Connell na maturantski ples ne povabi Marianne, ampak, da bi ugodil pričakovanjem njegovih prijateljev, za spremljevalko izbere Rachel Mokan, ki je v šoli priljubljena vsaj toliko kot on. Naslednjič se Connell in Marianne srečata na fakulteti, kjer so njune vloge prvikrat zamenjane: ona je družbeno zaželeno dekle v vezi z javnim zagovornikom holokavsta in kupom bogataških prijateljev, on pa osamljen fant, ki nikogar na zanima. Kmalu se zapleteta in Connell napreduje v status pribogataša: »človeka, ki mu za rojstni dan prirejajo zabave presenečenja in mu fine službe same padajo v naročje.« Connell in Marianne na naslednjih nekaj straneh živita v ljubezenskem razmerju, v varnem zavetju njenega stanovanja, beremo lahko o njegovem razmišljanju o njej, njuni ljubezni in njegovi moči nad njeno srečo. »Zlezel je nazaj v posteljo, k njej, in jo poljubil na lice. Prej, po filmu je bila žalostna, zdaj pa je bila srečna. Zmožen jo je bil osrečiti. Preprosto ji je lahko dal srečo, kot bi ji dal denar ali seks. Z drugimi ljudmi se je zdela vsa neodvisna in odmaknjena, ob njem pa je bila drugačna, drug človek. Bil je edini, ki jo je poznal takšno.« Ko se nam zazdi, da sta se junaka zgodbe postavila v pravilno ravnotežje začetne zgodbe, ki bi jima omogočila da skupaj dočakata smrt – da Connell z ljubeznijo rešuje Marianne, se njune poti po koncu izpitov ločijo in vsak od njiju pristane z drugim partnerjem. Marianne začne razmerje s spolnim sadistom Jamieyem, ki jo med seksom pretepa v čemer ona uživa, Connell pa se ustali s Helen, ki predstavlja pravo nasprotje Marianne, po njegovem je Helen namreč: »/…/ prijazen človek je, in Connellu počasi postaja jasno, da so mu dejansko vešč prijazni ljudje, da bi celo sam hotel biti tak. Vedel je, da spada k njej. Njun odnos je bil normalen, dober. Živela sta življenje, kot ga je treba živeti.« Ob opazovanju tega, kar je našel Connell in reflektiranju težavnih odnosov njene družine, ki Marianne zaznamujejo že od otroštva, se slednja naposled stre in Connellu prizna, da si tudi ona želi tega – (p)ostati normalna: »Ne vem kaj je narobe z mano, ponovi Marianne. Ne vem, zakaj ne morem biti taka kot normalni ljudje. Ne vem zakaj ne znam v drugih vzbuditi ljubezni. Mislim, da je z mano že od rojstva nekaj narobe.« Če je Sally Ronney Jane Austin moje dobe, kaj to pomeni za mojo željo po odobravanju in življenju v varni coni konformizma, v kateri bi me skrbelo zgolj to, da sem priljubljena, všečna in čim bolj normalna? Smo ženske res tako krhka bitja, da še vedno verjamemo v to, da bo nas in našo travmatsko prtljago preteklosti (ki jo v življenju nosijo tudi moški, mimogrede) rešil samo On, ki nas bo ljubil in, s katerim bomo šele lahko normalne? Je normalno, da je srečna prihodnost našega življenja odvisna od želje nekoga drugega, če si nas zaželi za partnerico? So v tem smislu Normalni ljudje »univerzalna zgodba o razmerju moči v sodobnem partnerskem odnosu, v kateri se prepozna vsakdo od nas«? Kaj to pomeni, za sodobno dojemanje ljubezni, odnosa in predvsem vlogo ženske in njene svobode, želje in pravice živeti v skladu s svojo preteklostjo in želeno prihodnostjo? Je res Marianne v iskanju normalnosti, ki jo enači z željo po vzbujanju ljubezni v Drugih, arhetip sodobne ženske? Mislim, da ne. In njena pasivnost, v iskanju miru, pomiritve odvisne od nekoga drugega – kaj pa njene želje, kaj bi si ona želela postati in kakšnega človeka bi si ona zamišljala ob sebi? Res nekoga, ki se je dolgo sramoval njunega intimnega prijateljevanja? In kaj sploh je normalno življenje? In zakaj bi bila nenormalnost nekoristna in škodljiva? Suh jezik avtorice je gotovo dober prikaz opustošenosti modernih odnosov in instantnega življenja, ki ga je danes najbolj enostavno živeti – za zasloni in nad tipkovnico lahko ustvarjamo srečne podobe svojih žalostnih in izpraznjenih dni. Na našo srečo je univerzalna predvsem kompleksnost človeških odnosov – od trenutka, ko se dva odločita da bosta čez življenje poskusila iti skupaj, se jima pridružijo vse plasti vsega kar sta bila prej, vsega česar sta se bala prej in vsega kar si želita. Ženske bi morale imeti močan glas – da se uprejo tistim, ki jih nadlegujejo, ponižujejo in zlorabljajo ter da izrazijo in zahtevajo življenje tudi po svojih željah. Normalno ali nenormalno. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Mlade ženske in zaposlitevipes13. novembra, 2019Avtorji / Gender Hub / Lucija Tacer Mladi ljudje, ki so zaključili izobraževanje (še posebej študij na fakulteti), bi morali imeti normalne pogoje za pridobitev stimulativne zasposlitve. V praksi pa v Sloveniji pogosto ni tako. Ta situacija je vidna že v tem, da imajo mladi povprečno nižjo stopnjo zaposlitve kot državno povprečje (35 % zaposlenih v primerjavi z 75 % na državni ravni)[1]. Poleg mladih imajo tudi ženske na splošno slabši položaj na trgu dela. Prekarna zaposlitev žensk je okoli 4,2 % v primerjavi s 3,3 % pri moških[2], raven zaposlenosti prav tako zaostaja za moškimi z 72 % zaposlitvijo žensk in 79 % zaposlitvijo moških in odstotek zaposlitve za določen čas je višji za ženske kot za moške[3]. Dodatno pa so ženske tudi v večji meri kot moški v Sloveniji, čeprav manj kot na ravni EU, zaposlene s skrajšanim delovnim časom[4]. Oseba, ki je mlada in ženska na trgu dela je v posebej zapostavljenem položaju. Zakaj se ženske v obdobju življenja, v katerem so ljudje najbolj sposobni delovne aktivnosti, srečujejo s toliko ovirami pri zaposlovanju? V obdobju najnižje brezposelnosti v prejšnjem letu, je skupina mladih žensk (25–34 let) imela najnižje stopnje zaposlitve[5]. Razlog za ta problem je osredotočen na predsodke delodajalcev, ki vidijo v zaposlitvi mlade ženske pogosto strošek (zaradi pričakovanega dopusta pri začenjanju družine) in ne osvežitev podjetja kot pri drugih mladih delavcih[6]. V dobi manjše ekonomske rasti, v letu 2013, ni bila zgodba nič drugačna. Ženske so pod 25. letom starosti predstavljale manjšino brezposelnih v tej starostni kategoriji, v kategoriji 25–29 let pa večino[7]. Zavod za zaposlovanje je razlike pretežno skušal utemeljiti in upravičevati z dejstvom, da imajo ženske povprečno višjo izobrazbo in kasneje vstopijo na trg dela ter, da imajo bolj pogosto družboslovno izobrazbo po kateri naj bi bilo na trgu manj povpraševanja[8]. Kljub navedenemu pa je Peter Debeljak, takratni direktor Urada RS za mladino, izpostavil, da je po raziskavah zaposljivost žensk kar 200-krat manjša kot zaposljivost moških zaradi pričakovanja rojevanja otrok[9]. Predlagal je, da bi za izenačitev na trgu dela lahko uvedli subvencije za zaposlovanje žensk[10]. Razlogi za tak trend zaposljivosti mladih žensk niso le objektivne narave, ampak tudi posledice neenakega obravnavanja. Pred kratkim je bila otožena pozicija pri zaposlovanju mladih žensk izpostavljena kot pomembna posledica ob dokončnem zaprtju Mure[11]. Brez zaposlitve v teh zadnjih fazah naj bi ostale le ženske in tiste stare okoli 30 let z slabo možnostjo zaposlitve[12]. V spominu mi je ostala izjava Sindikata mladi PLUS, ki je poudaril, da imajo delodajalci pogosto predsodke pred ženskami v njihovih 30. letih in na razgovorih sprašujejo o družini in prioritetah, kar jih postavlja v slabši položaj[13]. Ta komentar me je pretresel, ker zveni kot da je tak pojav v naši družbi normaliziran in le ena od nenaklonjenosti delodajalcev ženskam. Taka vprašanja na razgovoru za službo pa niso le to – nenaklonjenost. Pomembno je izpostaviti, da so taka vprašanja na razgovorih protipravna. Podlago imajo namreč v 28. členu Zakona o delavnih razmerjih (ZDR), ki kot pravice in obveznosti delodajalca navaja tudi: » (2) Delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne sme od kandidata zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu, o nosečnosti, o načrtovanju družine oziroma drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem.” Kljub jasnem zakonu, pa se prakse od prepovedi močno razlikuje in prispevajo k stiski mladih kvalificiranih žensk pri iskanju zaposlitve. Ob pogledu na nekaj osebnih izkušenj mladih žensk v takih položaji je razvidno, da se poleg neprijetnosti ob prepovedanih vprašanjih na razgovorih (na katere mnogo žensk zaradi pritiska odgovori), goji tudi splošna ozaveščenost o neproduktivnosti mladih mamic in nosečnic[14]. Ti stereotipi se v raziskavah sploh ne potrjujejo in kažejo na obratno situacijo[15]. Na dolgi rok so moški in ženske z otroki povprečno bolj produktivni na delovnem mestu, kot njihovi sodelavci brez otrok[16]. Rezultati so še posebej očitni za ženske. Kljub dolgoročno pozitivnim rezultatom se od žensk še vedno pričakuje, da so mame, a na trgu dela se zaradi tega v njih goji krivdni občutek neprispevanja ali manjšega prispevanja k delovanju podjetja. Kaj torej storiti? Ena izmed možnosti je sankcioniranje delodajalcev preko Inšpektorata za delo, a zaradi neprijetnosti in aktivnega dela na strani diskriminirane osebe ni najbolj privlačna za ženske v tej situaciji[17]. Korenita sprememba bo terjala premik v mislenosti družbe glede vlog moških in žensk, razporeditvi obveznosti med partnerjema doma in vključujoč pristop podjetij pri uspostavljanju družini prijaznega delovnega ritma. Zakonodajna sprememba na ravni EU, Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev, bi lahko zanimivo vplivala na spremembo položaja žensk pri zaposlovanju, še posebej zaradi predsodkov delodajalcev glede porodniškega in materinskega dopusta[18]. Poleg različnih ukrepov za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenje direktiva uvaja tudi neprenosljiva 2 meseca starševskega dopusta za očete[19]. Taka sprememba lahko izboljša enakost spolov na trgu dela in pri zaposlovanju mladih, ker so pričakovanja za starševski dopust za mlade ženske in moške bolj izenačena. Ob ustvarjanju družine bi se, enako kot od žensk, splošno začelo pričakovati, da si bo tudi oče vzel vsaj 2 meseca dopusta. To lahko posledično tudi prispeva k znižanju plačne vrzeli, ker se bo od obeh spolov pričakoval vložek v družinsko življenje. Poleg pozitivnih učinkov za enakost spolov na trgu dela, pa lahko taka sprememba prinese tudi večjo povezanost očetov in otrok, posledično pa tudi enakomerno deljeno odgovornost do otrokovo vzgojo in skrbstvo z materami. Zaenkrat je izenačevanje odgovornosti do vzgajanja in skrbi za otroke prisilno, a bo na dolgi rok eventualno lahko prepuščeno ljudem brez regulative, ko se bodo navade aktivnega očetovstva ustalile. S spremembami kulture v podjetjih se lahko, pred veliko zakonodajno spremembo na ravni EU, spopademo tudi s certifikati za spodbujanje enakosti med spoloma. V tej smeri deluje nov certifikat GEMA (Gendar Equality Management Assessment), ki ga je razvil Inštitut za proučevanje enakosti spolov[20]. Certifikat se podeljuje podjetjem, ki dosegajo določene standarde na področju enakosti spolov in jih postavlja na pot izboljševanja pri nudenju enakih možnosti svojim zaposlenim[21]. Vprašanja o načrtovanju družine, na podlagi katerih delodajalci potrjujejo svoje predsodke do zaposlovanja mladih žensk so nezakonita, a zaradi neenakosti v položaju delavca oziroma delavke in delodajalca oziroma delodajalke, jih je težko preganjati le s pravnimi sredstvi. Izboljšava na tem področju bo morala vsebovati premik mislenosti glede enakosti spolov na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Z obveznim starševskim dopustom za očete, ki bo pomenil korak k izenačitvi bremena družine na kariero posameznika in s spodbujanjem praks za izenačevanje možnosti znotraj podjetij, bomo prišli k pravičnejšim rezultatom, ki niso nujni le za mlade ženske, temveč za zdravje naše družbe na sploh. [1]Statistika zaposlenosti, URL: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Employment_statistics/sl#Prekarna_zaposlitev (9. oktober 2019). [2] Statistika zaposlenosti, URL: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Employment_statistics/sl#Prekarna_zaposlitev (9. oktober 2019). [3] Statistika zaposlenosti, URL: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Employment_statistics/sl#Prekarna_zaposlitev (9. oktober 2019). [4] Statistika zaposlenosti, URL: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Employment_statistics/sl#Prekarna_zaposlitev (9. oktober 2019). [5] Valjavec, Mlade ženske težje najdejo zaposlitev, URL: https://www.rtvslo.si/slovenija/mlade-zenske-tezje-najdejo-zaposlitev/447822 (9. oktober 2019). [6] Valjavec, Mlade ženske težje najdejo zaposlitev, URL: https://www.rtvslo.si/slovenija/mlade-zenske-tezje-najdejo-zaposlitev/447822 (9. oktober 2019). [7] Dernovšek, Mlade izobražene ženske vse teže do zaposlitve, URL: https://www.dnevnik.si/1042593736 (9. oktober 2019). [8] Dernovšek, Mlade izobražene ženske vse teže do zaposlitve, URL: https://www.dnevnik.si/1042593736 (9. oktober 2019). [9] Dernovšek, Mlade izobražene ženske vse teže do zaposlitve, URL: https://www.dnevnik.si/1042593736 (9. oktober 2019). [10] Dernovšek, Mlade izobražene ženske vse teže do zaposlitve, URL: https://www.dnevnik.si/1042593736 (9. oktober 2019). [11] Dogodki in odmevi, URL: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dogodki-in-odmevi/174629868 (9. oktober 2019). [12] Dogodki in odmevi, URL: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dogodki-in-odmevi/174629868 (9. oktober 2019). [13] Dogodki in odmevi, URL: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dogodki-in-odmevi/174629868 (9. oktober 2019). [14] Finc, Na razgovoru: Imate družino? Kje dela partner?, URL: https://www.delo.si/gospodarstvo/kariera/na-razgovoru-imate-druzino-kje-dela-partner.html (9. oktober 2019). [15] Mui, Study: Women with more children are more productive at work, URL: https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2014/10/30/study-women-with-more-children-are-more-productive-at-work/ (9. oktober 2019). [16] Mui, Study: Women with more children are more productive at work, URL: https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2014/10/30/study-women-with-more-children-are-more-productive-at-work/ (9. oktober 2019). [17] Finc, Na razgovoru: Imate družino? Kje dela partner?, URL: https://www.delo.si/gospodarstvo/kariera/na-razgovoru-imate-druzino-kje-dela-partner.html (9. oktober 2019). [18] Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU, URL: https://eur-lex.europa.eu/resource.html?uri=cellar:84205176-2b39-11e7-9412-01aa75ed71a1.0010.02/DOC_1&format=PDF (9. oktober 2019). [19] Council of EU, Better work-life balance for parents and carers in the EU: Council adopts new rules, URL: https://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2019/06/13/better-work-life-balance-for-parents-and-carers-in-the-eu-council-adopts-new-rules/ (9. oktober 2019). [20] O nas, URL: https://gema-certificate.com/sl/o-nas/ (9. oktober 2019). [21] O nas, URL: https://gema-certificate.com/sl/o-nas/ (9. oktober 2019). O avtorici: Lucija Tacer, dip. ekon. in pol. Lucija Tacer je študentka Pravne fakultete in ima diplomo iz ekonomije in politologije iz Univerze Vanderbilt. Posebej jo zanima delo na področju enakosti spolov in vloga zakonodaje pri uresničevanju teh ciljev. Kot gostujoča kolumnistka se je Inštitutu za proučevanje enakosti spolov pridružila v letu 2019. ... Kam tone Hrvaška?ipes16. oktobra, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Ste v zadnjih dneh zasledili kakšne novice o dogajanju na Hrvaškem, ki vas niso zabavale tako kot so, tako se je zdelo, veliko večino slovenskih državljanov, v dobro voljo med vročim poletjem spravljali zapisi o slabi turistični sezoni in pomanjkanju nacionalne strategije tamkajšnjega turizma? Pomembnejše od štetja nočitev vzdolž obale je štetje sistematičnih kršitev pravic žensk, otrok in normaliziranje strukturnega nasilja nad Hrvaticami, ki se je v zadnjih mesecih pri naših sosedih ciklično izmenjevalo z mnogimi pomembnimi zmagami za krepitev vloge in položaja žensk v njihovi družbi. V teh dneh je v javnost prišla sramotna sodba sodišča iz Zadra, ki je petim posiljevalcem (starim od 17 do 19 let) dovolilo, da se za posilstva in fizično nasilje nad bivšim, 15-letnim dekletom enega izmed storilcev (v obdobju enega leta – od avgusta lani do avgusta letos, so dekle posilili šestkrat), branijo iz prostosti. Grozljiva zgodba, ki se, v državi z neodvisnim sodnim sistem in močno civilno družbo z ničelno toleranco do nasilja, ne bi smela zgoditi nikoli. Pa se je. In z veliko zaskrbljenostjo lahko ugotavljamo, da to (skoraj) nikogar ne preseneča. Posiljevalci so, po pisanju hrvaških medijev, sinovi očetov (očetov ja, ne mater) z veliko družbeno-politično močjo, ki so svojim otrokom pomagali tako, da so najprej pred sodiščem protestirali in obtoževali žrtev, da je napad izzvala sama in da je zato odgovorna ona, potem pa so dosegli še, da jih je sodnik, na začudenje policistov, izpustil iz pripora. Kako se ob tem počuti petnajstletna deklica? Ko je po eno-letnem izsiljevanju s posnetki spolnih napadov v vedno nova obredna posilstva, končno zbrala pogum, se zaupala šolski psihologinji in napade prijavila, se danes sooča z dejstvom, da mora še naprej živeti v istem okolju kot sedem nasilnežev, ki očitno niso storili nič tako zelo narobe, da bi jih veljalo obdržati v priporu? Najbrž precej podobno kot se počutijo Hrvatice, ki želijo opraviti splav pa se ob tem takoj soočijo s tremi ovirami: prva je ugovor vesti, ki ga na Hrvaškem uveljavlja 208 od 375 ginekologov (kar pomeni, da na Hrvaškem obstajajo županije kjer splava ne opravlja nobeden od tamkajšnjih ginekologov), druga je pogostost organiziranja različnih protestov, ki pod vodstvom Željke Markić skrbijo za prihodnost hrvaškega naroda, s tem da protestirajo proti implementaciji Istanbulske konvencije, proti pravici do splava, oziroma nasploh v imenu družine ščitijo »nerojene otroke, najbolj ogroženo manjšino na Hrvaškem«, tretji pa je (rezultat tudi prvih dveh) obstoj nekega širšega družbenega (ne)razumevanja, normaliziranja in reproduciranja nasilja nad ženskami. Ker je tako pač od nekdaj bilo, da smo morale molčati in nastavljati drugo lice, naj tako tudi za vedno ostane? Petnajstletna deklica si najbrž nikoli v življenju ni predstavljala, da se ji bo kdaj zgodilo kaj takšnega. Da jo bo bivši fant, skupaj s svojimi prijatelji, spolno napadel, to posnel in jo s posnetkom še eno leto silil v nova posilstva. S čim ji je grozil? Da bo posnetke pokazal njenim staršem, družini in njenim prijateljem. Posnetke česa, se moramo vprašati, je fant grozil, da bo pokazal? Posnetke kaznivega dejanja, ki ga je izvajal on, skupaj s prijatelji – in ne posnetke trpljenja deklice, ki bi šli na račun njenega izzivanja storilcev, v kar jo je njeno mlado življenje očitno prepričalo. To je najbolj tragična posledica te grozljive zgodbe, s katero se mora hrvaška družba nujno soočiti. Kaj učimo mlade deklice o njihovem telesu, o nasilju, o spolnosti, odgovornosti in privolitvi? Da je žrtev lahko kriva, da naj jo bo sram in, da naj o nasilju molči? Da naj se mu zato v nedogled predaja vedno znova in znova dokler ne bo postala otopela in bo v resnici razpolago nad svojim telesom in voljo predala v roke nekoga drugega? Ali pa jih učimo, da je nasilje nedopustno in da ga je potrebno prijaviti? Da imamo policijo, sodstvo in družbo ki bo nasilje obsodila, žrtev pa ne dodatno stigmatizirala? Kaj pa se potem zgodi v praksi? Marca 2019 je na Trgu kralja Tomislava potekal protestni shod iniciative #SPASIME, usmerjen k zahtevam po redefiniciji nasilja v Hrvaški politiki, zakonodaji in družbi: nasilje je namreč obravnavno kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Pred nekaj tedni je premier Andrej Plenković, predvsem na podlagi pritiskov organizacij in civilne družbe, ki je več let opozarjala tako na neustrezno zakonodajno ureditev sankcioniranja nasilja, kot na javno normaliziranje pojavnosti nasilja in seksizma v hrvaški družbi, končno napovedal spremembe zakonodaje. Napovedal je da bo vlada v parlament poslala predlog sprememb zakonodaje, ki naj bi med drugim tudi spolni odnos brez privolitve izenačil s posilstvom in dvignil mejo kazni za storilce – iz trenutne predvidene zaporne kazni enega do treh let, do zaporne kazni treh do desetih let. Poleg tega naj bi nova zakonodaja pomagala odpraviti tudi ostale pomanjkljivosti, kot so neobravnava preiskovanja groženj v družini in partnerskih odnosih in opredeljevanja nasilja v družini kot prekrška in ne kaznivega dejanja. Vse to je seveda na Hrvaškem že davno potrebno in pomembno. A žal, kot smo videli že tolikokrat in na tolikih mestih po vsem svetu (mnogokrat tudi v Sloveniji, ki ima področje zakonodajne ureditve enakosti spolov sprejemljivo urejeno, a v praksi šepa na več mestih), to ne bo dovolj. To ne bo pomenilo pravzaprav nič, če bodo obstajali sodniki, ki bodo sankcionirali dekleta, ki si bodo v takih okoljih upala spregovoriti o nasilju, ki sem jim je zgodilo. To ne bo pomenilo nič, če bodo ostala dekleta zato molčala, ker bodo videla da storilci niso sankcionirani in, da pri kaznivem dejanju posilstva očitno ni najbolj pomembno, da zaščitimo žrtev, temveč da daje družba potuho svojim privilegiranim članom, katerih ugled in moč njihovih očetov jim očitno daje pravico za razpolaganje z našimi (ženskimi in moškimi) telesi. Hrvaške civilne iniciative v soboto, 19. oktobra, v centru Zagreba organizirajo nov protest – #PRAVDAZADJEVOJČICE, s katerim želijo mladim ženskam, preteklim, sedanjim in bodočim žrtvam nasilja, poslati drugačno sporočilo – da za nasilje niso krive same in da nasilja hrvaška družba ne podpira in ne odobrava. Pomembno je, da bo njihov glas močnejši od tistih, ki si želijo da ženske zamrznemo v času tišine, pokore in sprejemanja vsega, tudi nasilja nad nami. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Vse kar smoipes2. oktobra, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubRefleksija na zbirko kratkih zgodb Kozjeglavka (Zarja Vršič, Cankarjeva založba 2019) Če se branja kratkih zgodb Zarje Vršič človek loti površno in dopusti, da mu med branjem misli tavajo stran od junakov in dogajanja, ki ga je avtorica tako natančno in nepristransko zapisala, se tej knjigi in njenim bralcem dogodi velika krivica. Podobno se pripeti, če nas prevzame tako imenovan domišljijski svet, v katerega zgodbe nedvomno vstopajo in prebrano okarakteriziramo kot prikupne pravljice za odrasle o katerih pa bomo razmišljali kdaj drugič. Ko bomo imeli več časa in več energije. Velika škoda je, če se branja teh zgodb ne lotimo v stanju sorazmerne notranje umirjenosti in pretežne iskrenosti (do sebe). Šele takrat se najdemo kot liki v zgodbah, ki se zdijo odseki najbolj norih sanj, kdaj nočnih mor in kdaj prijetnih sanjarjenj iz katerih se človek sploh noče zbuditi. Z zgodbami vstopamo v psihološke ustroje različnih oseb, včasih nam jih predstavljajo moški, drugič ženske, mladi, upokojenci, falirani študentje in profesorji matematike. Za zgodbo pravzaprav sploh ni pomembno kdo jo bralcu prenaša, niti ni jasno izrisane podobe protagonistov in antagonistov, ki v njej nastopajo. Vse so napisane z enako močno silo, ki na bralca deluje skozi celotno delo enakomerno – pušča nas v čakanju, v pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj, kar se bi nam (najbrž na podlagi naših lastnih izkušenj in osebne predelave prebranega) zdelo primerno in verjetno. To se v zgodbah skoraj nikoli ne zgodi. Konci niso srečni, so realni: ljudje in živali umirajo. V zgodbah se srečamo z baletko Ano, ki se vsako popoldne še vedno odpravlja na treniranje baleta. V mislih, v resnici ima amputirano nogo. Pa moškega, ki umre po pomoti – ker se znajde v hiši, ki stoji na mestu, kjer si sam nikoli ni želel živeti: »Morja sploh ne maram, hišica ob obali je bila Natašina ideja. V osnovi je torej šlo za pomoto, vidite? Smrt je preprosto smola pri kartanju z bogom.« Beremo lahko o ženskah, ki doživijo tragično avtomobilsko nesrečo ravno v trenutku, ko se odločijo (seveda, po poceni new age nasvetu pedikerke) da bodo ponovno stopile v stik z odtujenim sinom. Pokličejo ga, sin se oglasi, ženska umre. Pa o ženski, ki je tako ljubosumna na saksofon, ki ga igra njen izbranec, da se sčasoma začne preobražati v glasbilo. Ko se s fantom odpravita na dopust, jo fant kar pospravi v kovček in vzame seboj na letališče. »Skozi trdo usnje sem slišala, kako v aktovko z naglico pakira zvezke z etudami in zlaga notno stojalo. Na srečo se je takrat oglasil telefon, izkoristila sem priložnost in se z vso močjo uprla ob pokrov, moja nova trda kovinska konstitucija mi je bila pri tem v neznansko pomoč. Ko sta zatiča končno popustila, sem panično pobrala preostanek svojih stvari, v slovo še dvakrat močno brcnila v presnet kovček in se pobrala.« Kako se končna takšno razmerje in kakšnega partnerja si je po tem izbrala ženska iz zgodbe? »Moj novi fant študira geologijo in rad gleda črno-bele filme, po možnosti neme. Je podnajemnik v moderni pritlični garsonjeri in ne ve, kakšna je razlika med altovskim in tenorskim saksofonom. Živi v prepričanju, da je Schnyder eden od igralcev, ki trenirajo za nemško državno ping-pong ekipo.« V kratki zgodbi Ženske se okoli menstruacije in stigme, ki spremlja mlada dekleta, ko jo prvič dobijo (so bolne, zapacane in umazane), odrasle ženske ki zaradi nje težko uživajo v spolnosti (»Rad ližem pičke!«, »Jebi se ti s svojim lizanjem, menstruacijo imam, lahko me od zadaj.«) in ženske, ki se ob njeni izgubi v menopavzi počutijo odslužene, srečamo s cikličnim občutenjem sramu, krivde in manjvrednosti, ki jo ženske očitno občutimo v vseh etapah našega življenja. Ali pa beremo o človeku, ki boleha za rakom. Njegovo doživljanje bolezni in telesnega sobivanja s tem zahrbtnežem je opisano takole: »Čutim te, kako prebivaš v meni. Vijačiš se po sluznici in globoko v tkivo iztezaš svoje pohlepne lovke. Midva se hraniva skupaj, jaz s težavo, ti z mano. Že tretjič sem si z zdravili pobil pol črevesja. Ti si ostal. Najbolj žalostno pri vsem tem je, da je drugače vse isto. Živiva. Dnevi so še vedno zapolnjeni z običajnimi klavrnimi problemi, le da imam enega več.« Kakšen naj bo konec to zgodbe, ki nosi naslov »Umrl boš z mano, ti prasec«? Nihče ne ozdravi, moškega ponoči na sprehodu nekdo napade in ko mu želi odvzeta nekaj kar je samo njegovega, se moški spomni: »Nič nim…, hočem reči, potem se spomnim nate in utihnem. Hkrati hudobno pomislim: nisem sam in umrl boš z mano, ti prasec.« Ali ni vse zgoraj zapisano pravzaprav del življenja in izkušenj prav vseh nas? Če zgodbe vzamemo kot osnovna čustva doživljanja primarnih konceptov ljubosumja, izgube, bolezni, staranja, iskanja smisla, ljubezni, prevar in starševstva, pa če k temu dodamo naše (p)osebne življenjske izkušnje, tiste zgodbe v katerih se jaz in ti razlikujeva, a če jih odmisliva trpiva za isto rečjo, le da na njo gledava in jo razumeva drugače? Kot v zgodbi Zunaj/znotraj beremo o eni osebi, ki jo vidimo drugače, kadar živimo z njo ali pa jo srečamo na mestu kjer dela. To kar zgodbam dodamo mi, obremenjeni z našim življenjem, je šele njihova kompleksnost, ki je odvisna od tega kako bralec na posamezno zgodbo doživlja, kako to razume in zakaj to vidi ravno tako. V resnici pa obstaja nekaj kar je večje tako od naših narcisističnih razlik, kot od razlikovanj, ki so posledica življenja v določeni družbi, z določenim biološkim spolom in družbeno-ekonomskem razredu, ki mu v tem življenju pripadamo. Ravno o tem govorijo te zgodbe. O univerzalnem doživljanju življenja, ki se ga moramo kot takšnega sploh naučiti in si ga upati gledati ter razumeti. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Česa si ženske želimo?ipes25. septembra, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubZahodni pop-kulturi je uspelo Freudovo znano vprašanje Kaj si želijo ženske reducirati na še eno izpeljavo razumevanja življenja ženske kot življenja, ki ni popolno če ni preživeto ob moškem, v službi podrejanja njemu. Ker se moško življenje in njegova izpopolnjenost ne merita glede na njegovo uspešnost pri iskanju partnerke (starejši samski moški so šarmantni in neukrotljivi, s starejšimi samskimi ženskami pa je ponavadi marsikaj narobe), je očitno, da je družbena konstrukcija ženske kot partnerke moškemu, postala norma. Čimprej naj ženske zato spoznamo česa si želimo in kaj potrebujemo – moškega. Še ne tako dolgo nazaj so v našem okolju ženske, v skrbi za prihodnost in srečo v njihovih življenjih, bile aktivno vzgajane v bodoče poslušne, pridne in nasploh želene partnerke svojim bodočim možem. Ko je moja babica hodila v osnovno šolo, je vaško cerkev doletel obisk misijona, ki je pripravil posebna predavanja odvisna od spola in starosti slušateljev oziroma slušateljic. Moja babica, takrat deklica, ki o prihodnosti z moškim (še) ni razmišljala, je morala z oltarja resnice, nad katerim je bil samo še Bog, poslušati pridige o ženskem rodu kot posodi za pljunek moške strasti, njihovi ničvrednosti in o grešnosti, ki se ji bodo predale, če se bodo zaničevanju in nasilju nad njihovimi telesi uprle, ali o tem kdaj javno govorile. Takšni popotnici žensk na podeželju se je pridružila še domača vzgoja, ki jih je vseskozi svarila pred najhujšim možnim izidom njihove usode – (p)ostati teta. Tete so bile samske ženske, brez otrok ki so navadno ostajale na domačih kmetijah in tam opravljale vso tisto delo, ki so se mu drugi (tisti, ki so uspeli in se poročili) lahko izognili: čuvale so otroke, delale na poljih in vinogradih, skrbele za živino in za bolne ter onemogle (stare) starše. Tete so svoje življenje preživele brez vsakršnih pravic, prihodkov in varnosti. Vsem na očeh so bile emocionalno, fizično, včasih tudi spolno zlorabljene, samo zato, ker si niso ustvarile svoje družine. Teta pa ni mogla postati žena le zato, ker je moški za ženo ni izbral – v določitvi njihove usode in posledic, ki jih je takšno življenje imelo torej ni bilo ničesar svobodnega, kaj šele emancipatoričnega. Kljub temu da so kot zastonj delovna sila k poteku življenja in dela na kmetijah prinašale veliko, so bile zaničevane tako s strani sorojencev, kot s strani staršev – bile so nepopolne ženske, ki jim ni uspelo doseči namena njihovega življenja. Od tet do suženj je bil le majhen korak. Od takrat do danes je zastopanost žensk na trgu delovne sile narasla in ponekod celo presegla zastopanost moških, ženske smo postale (bolj) ekonomsko neodvisne kar se je v zgodovini pokazalo kot nujen in osnovni pogoj za naše svobodno življenje. Prakse ohranjanja naše podrejenosti so se tem novim stvarnostim morale podrediti, postati so morale po eni strani bolj subtilne (zaradi naraščujočega vedenja o zgodovinski konstrukciji šibkejšega spola) in po drugi strani bolj razpršene (zaradi širjenja prostorov, v katere smo ženske začele odločno vstopati). Tete so danes nadomestile druge podobe nepopolnih žensk – uspešne poslovne ženske, ženske, ki si ne želijo otrok, samske ženske in tiste, ki ne živijo v partnerski zvezi z moškim ampak z žensko. Za vse omenjene velja, da naj bi živele nenaravno, neprimerno in da naj bi bile v svojem življenju pravzaprav precej nesrečne, ker jim manjka – moški. Kako svobodne so torej lahko pri izbiri svojih življenjskih poti, če jih kot okolica sodimo na podlagi prastarih vzorcev, ki so posledica ustvarjanja sužnjelastniških odnosov? Kakšen napredek smo dosegli, če se nam zdi vrhunec emancipacije moški partner, ki ženski pomaga pri opravljanju dela, ki ni žensko, ampak je ženskemu spolu samo tradicionalno pripisano? Ali pa, ko ploskamo družini, natančneje očetu, ki je za spočetje sicer odgovoren ravno tako kot mati otroka, a se je kljub vsemu prijazno odločil, da bo pri vzgoji in skrbi za potomstvo aktivno sodeloval? Zakaj to ne postane norma in ne izjema, ki ji ploskamo kot da gre za opravljanje samaritanskega dela za pomoč ubogim ženskam?! In čeprav nam je danes omogočeno živeti tudi drugače, se (pre)mnoge ženske, predvsem zaradi vzorcev, vzgoje in situacij, ki so jim bile priča v življenju, še zmeraj odločijo, da ga bodo preživele v skrbi za srečo moškega, pod pretvezo da bodo s tem izpolnile lastno življenjsko nalogo. Ravno zato, ker sem ženska za moje srečno življenje ne bo dovolj, da postanem del (bolj ali manj enakovredne) partnerske zveze oziroma skupnosti. Za možnost srečnega in svobodnega življenja bi potrebovala še okolico in družbo, ki moje sreče ne bi enačila z mojim življenjem, preživetim dva koraka za mojim partnerjem. Obstajati morajo še drugačne želje. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Ženske in suženjstvo – preteklost ali sedanjost?ipes28. avgusta, 2019Avtorji / Gender Hub / Lucija TacerRefleksija na roman Veronique Olmi z naslovom Bakhita Zgodba o življenju Sudanke Bakhite s konca 19. stoletja je srhljiva – iz otroštva suženjstva postane katoliška svetnica. Njene izkušnje so prvič zapisali ob koncu njenega življenja in jih naslovili »Čudovita zgodba« (itl. »Storie meravigliose«). »Čudovita« za promocijo moči Katoliške cerkve in italijanskih oblasti pri osvobajanju afriških sužnjev, a nikakor ne kot opis tistega, kar doživi Bakhita. Ukradeno, zasužnjeno otroštvo jo zaznamuje za celo življenje: brazgotine na koži, psihična zlomljenost, ponižnost in pokora. Spremljamo leta trpljenja sužnje gospodarjev v muslimanskem Sudanu, nato pa v Italiji. Po mnogih letih suženjstva pri italijanskih gospodarjih je po naključnem spletu okoliščin v katoliškem zavodu kanosijank osvobojena. Preostalo življenje preživi kot redovnica v samostanu in po smrti postane katoliška svetnica. Bakhitina zgodba pa ni samo zgodba sužnje in njene poti v svobodo v začetku 20. stoletja. Bakhitina zgodba je tudi zgodba žensk in razlik v njihovem položaju v dveh različnih okoljih – tako s kulturnega kot verskega vidika, v Sudanu in Italiji. Bakhitina zgodba je zgodba razlik v odnosu družbe do drugačnih ras. Nazadnje pa je Bakhitina zgodba tudi zgodba podobnosti med človeškimi skupnostimi. Predstavi stalnice, ki jih občuti, ne glede na to, kje živi: krutost in trpljenje ljudi, ki ne pozna meja. Bakhito pri sedmih letih ugrabijo iz njene vasi Olgossa v Sudanu in zasužnjijo. Vključena je v trgovino suženjstva, ki je v Afriki cvetela konec 19. stoletja. Začetek svojega življenja v suženjstvu preživi v Sudanu, kjer se travmatične izkušnje začnejo v karavani sužnjev in na tržnicah velikih mest. S prijateljico Bino, ki je tudi sužnja, skušata pobegniti, a ju na videz dobrohotni pastir prevara in ponovno ugrabi. Skupaj z Bino tako končata najprej pri arabskemu bogatašu, kasneje pa je sama prodana turškemu generalu. Pri obeh gospodarjih izkusi stalno fizično nasilje ter izkoriščanje. Kot primer ene izmed sprevrženih skrajnosti, ki so jih deležna ta dekleta, prodana v suženjstvo, je telesno zaznamovanje. Na zahtevo žene turškega generala se njene sužnje zaznamuje z urezninami po celem telesu (tetovaže), zaradi česar najmlajša sužnja umre. Pri islamskih gospodarjih je morala biti Bakhita, kot vse sužnje, ves čas gola. Prvič prejme obleko, ko jo po naključju ob vzhodu revolucije, ene izmed neštetih v Sudanu, kupi italijanski konzul v Kartumu, Signor Legnani. Ta tunika ji po dolgem času povrne upanje v njeno prihodnost[1], povrne ji najintimnejšo zasebnost, njeno telo, ki ni več predmet razpolaganja drugih: »Vrnili so ji njeno telo, ki je bilo dotlej zgolj predmet zaslužka in tolikerih nasilnih dejanj«[2]. Dejstvo, da je bila oblečena in počesana, ji je dalo občutek svobode in s tem pogum za ohranitev svojega dostojanstva[3]. Za njo je bila to nova raven spoštovanja, brez primere v minulem življenju pod suženjskimi gospodarji. Z italijanskim konzulom Legnanijem se kasneje pripelje v Italijo, kjer kljub obljubam ni osvobojena, temveč podarjena kot služkinja družini njegovih prijateljev Michielli. Tu Bakhita občuti predvsem psihične okove suženjstva, ki ji ne dopuščajo, da sama odloča o svoji usodi, gibanju ali nastanitvi. Bakhita se tega obdobja vseeno spominja v pozitivni luči. Pri družini je vzgojila njihovo hčer Mimmino, s katero sta se navezali. Ta medčloveška vez ji je omogočila, da se je lažje prebijala skozi krivice. V Italiji je Bakhita sicer občutila številne omejitve in nepripadnost, a vendar je bila odločena, da se ne bo nikoli vrnila v Sudan in ponovno tvegala fizično izživljanje njenih gospodarjev. Bakhitina življenjska zgodba je polna nečlovečnega ravnanja, ki pripelje do tega, da se ti zamajejo moralni standardi. Ko se poglabljaš v zgodbo kar naenkrat začutiš, da je suženjstvo postalo sprejemljivo, le v manj brutalni obliki. Italijanski gospodarji do Bakhite niso nasilni, z njo »boljše ravnajo«, a še vedno ni svobodna. O njeni prihodnosti odločajo drugi in njihovim zahtevam ter odločitvam se mora neprestano podrejati. Kljub zavedanju o obstoječi nepravičnosti, se mi je med branjem porajala misel, da je to ujetništvo za njo neprimerljivo boljše. Boljše ujetništvo? Absurd. Bakhita veliko premišljuje o podobnostih in razlikah med svetovoma Evrope in Afrike, še posebej med položajem žensk v muslimanskem in katoliškem svetu. Takoj ob prihodu v hišo italijanskega konzula v Kartumu opazi, da so moški in ženske pomešani v hiši, da imajo ženske odkrite obraze, da vsi jedo v istih prostorih in da ima gospodar le eno ženo.[4] V Italiji lahko ženske zunaj hodijo tudi ponoči, nekatere celo same[5]. Lahko se občuti, da se Bakhiti zdi življenje Italijanke bolj svobodno in tako tudi bolj privlačno kot življenje Sudanke. Poleg različnega položaja žensk, pa Bakhita opazi tudi, da je rasna sestava v Italiji mnogo bolj homogena kot v Sudanu, in s tem prinaša večjo nestrpnost ljudi do različnih ras. Njena barva kože jo vsak dan opominja, da se nikoli ne bo mogla počutiti popolnoma sprejeto v tej družbi. Prihaja iz dežele, kjer je bila le ena iz med mnogih, v Italiji pa je vedno drugačna. Včasih se je ljudje celo bojijo. Otroci verjamejo, da je žena črnega moža, pred katerim tečejo v otroški igri[6]. Bakhitina izkušnja nas opomni, kako škodljiva in rasistična je lahko nedolžna otroška igra, ki se jo nekateri otroci igrajo še danes. A kljub siceršnji nagnjenosti k nestrpnosti do drugačnih, se je ljudje v Italiji v vsakem mestu, kjer ostane dlje časa, navadijo in jo kmalu vzljubijo. Njena odprta in dobrohotna osebnost premaga večino hudo zakoreninjenih stereotipov. Zagotovo pa ji pomaga to, da je sprejela katoliško vero, in je vsaj v tem pogledu mnogim Italijanom enaka. Ne glede na razlike med življenjem v Italiji in Sudanu, nas Bakhita opominja tudi na nekatere stalnosti v človeški družbi, kot so nemir, trpljenje in človeška surovost.[7] »V vseh dolgih letih njenega življenja jo je pot vodila skozi mnoge dežele, a povsod je videla eno in isto krajino, krajino izgubljenih ljudi, mater, oropanih otrok, in otrok, oropanih nedolžnosti.«[8] Ko vidi v verige vklenjega kmeta v Italiji[9] se spomni suženjstva v Sudanu in ugotovi, da tudi v Italiji ljudje ne morejo ubežati trpljenju in okrutnostim družbe. Ob tem se spomni, da je še vedno tudi sama ujetnica, čeprav jo fizično več ne zlorabljajo. Je danes še vedno enako? Je edina stalnica med različnimi družbami na svetu krutost ljudi? Je res le trpljenje in zloraba ljudi tisto, kar je zagotovljeno v vsaki človeški skupnosti? Želela bi verjeti, da bi bil Bakhitin zaključek o skupni značilnosti družb po svetu drugačen, če bi prišla v Evropo po drugi svetovni vojni. V času, ko so se začeli oblikovati standardi temeljnih človekovih pravic, med njimi seveda tudi prepoved suženjstva[10]. Čeprav menim, da je sprejetje dokumentov o človekovih pravicah bistveno, seveda še vedno sam dokument ne prepreči trpljenja in izkoriščanja ljudi. Le med kratkim sprehodom po mestu, tudi Ljubljani, vidimo, da nekateri izpadejo iz družbe in težko dosežejo dostojno življenje tudi v razvitem svetu. Mednarodno sodelovanje na področju varovanja in zagotavljanja človekovih pravic je omogočilo pomembne premike proti bolj pravičnem globalnem sistemu, pa četudi le z načelnimi usmeritvami držav proti kršitvam. V prihodnosti moramo stremeti k vse bolj konkretnim spremembam. Le tako bodo lahko življenja, prežeta s kršitvami temeljnih pravic in neenakostjo (tudi spolno), kot je bilo Bakhitino, le še žalosten spomin našega razvoja in ne resničnost, ki jo živimo. O avtorici: Lucija Tacer, dip. ekon. in pol. Lucija Tacer je študentka Pravne fakultete in ima diplomo iz ekonomije in politologije iz Univerze Vanderbilt. Posebej jo zanima delo na področju enakosti spolov in vloga zakonodaje pri uresničevanju teh ciljev. Kot gostujoča kolumnistka se je Inštitutu za proučevanje enakosti spolov pridružila v letu 2019. [1] Olmi 2019, str. 156. [2] Ibidem. [3] Olmi 2019, str. 169. [4] Olmi 2019, str. 162. [5] Olmi 2019, str. 188. [6] Olmi 2019, str. 400. [7] Olmi 2019, str. 202 & str. 374. [8] Olmi 2019, str 423. [9] Olmi 2019, str. 202. [10] Splošna deklaracija človekovih pravic, 4. člen.... Kakšne zgodbe bomo pripovedovale našim hčeram?ipes21. avgusta, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Refleksija na roman Dnevi zavrženosti (Cankarjeva založba, 2016) Dolgo časa sem se Ferrantemaniji zavestno zoperstavljala, precej vzvišeno sem menila, da tolikšna popularnost avtorice ne more sovpadati z literarno ali celo družbeno-kritično, subverzivno vrednostjo besedila in da moje branje, v katerega Elena Ferrante zato ni imela vstopa, ne pogreša ničesar. Njena želja po odsotnosti, kakor sama imenuje svojo odločitev, da piše pod psevdonimom in dejstvo, da dejansko osebo za romani poznajo samo založniki, sem cinično razumela kot spreten trik ene najpomembnejših industrij današnjega časa – marketinga. Kako sem se motila! Danes, ko nikakor nisem absolutna poznavalka njenega opusa, niti ne posedujem diplom iz književnosti ali poznavanja literature v najširšem smislu, sem postala njena skromna občudovalka. In danes na to gonjo po določitvi pravega obraza in imena ter priimka avtorici zgodb o ženskah, ki se izgubijo, iščejo in se najdejo, gledam drugače – upoštevajoč vsebino njenih del in širši diskurz s katerim si javnost osmišlja mesta in podobe, ki jih v naših skupnostih zasedamo ženske. Še posebno med branjem Dnevov zavrženosti sem dobila občutek, da si ljudje, soočeni z brutalno iskrenostjo izpovedovanja najhujših dnevov naših življenj in najhujših travm, ki so nam jih prizadejali Drugi (pogosto tisti, ki naj bi nam v življenju pomagali in stali ob strani), želimo uteho pred soočenji z lastno resnico našega obstoja in odnosov, ki nas opredeljujejo na tak ali drugačen način razložiti odnose drugih. Po utečeni metodi demoniziranja in kritiziranja drugih in opravičevanja in normaliziranja naših. Prepričana sem, da bi, če bi vedeli kdo je Elena Ferrante, kje živi, kaj dela in kdo je del njene družine, v posameznih izsekih njenega življenja našli opravičilo za njene odstavke. Mnogi izmed njih bi tako izgubili svojo veliko vrednost, saj bi se bralcem lahko zazdelo, da pač piše tako, ker je bila sama zapuščena, razočarana in kdaj tudi pretepena. Če želimo iz tega, kar nam v branje ponuja avtorica resnično odnesti kaj, kar lahko spremeni tudi naše življenje, je nujno da je ne poznamo. Da ne poznamo nobenih olajševalnih (ali oteževalnih) okoliščin za preizkušnje žensk, ki so v teh delih tako mojstrsko opisane. Zakaj? Ker za situacije, ki jih v današnjem svetu doživljamo zgolj in samo ženske, samo zato, ker smo v to rojene in vzgojene, olajševalne okoliščine pač ne obstajajo. Dnevi zavrženosti se začnejo z dnem, ko se Olgi podre svet, ki ga je poznala. Mož Mario, oče njunih dveh otrok Giannija in Iliarije, ji po kosilu mirno oznani da jo zapušča. Kmalu izvemo, da se je zaljubil v Gino, petnajstletno dekle, ki ga je poznala tudi Olga. Temu dogodku sledijo mojstrski zapisi različnih načinov spoprijemanja z novo relanostjo, ki je Olga dolgo ne more niti doumeti. Že v drugem poglavju se Olga s spomini vrne v neapeljsko otroštvo, pred očmi se ji izriše podoba sosede, ki jo je doletela usoda, podobna njeni. Ob spominjanju odziva njene mame in druge okolice na žensko, ki je ostala sama, se srečamo z močjo socializacije, ki nam že v otroštvu postavlja jasna mesta. In vloge. Če jih ne moremo izpolniti, smo krive same, četudi nam to vlogo z odhodom odrečejo drugi. »Moja mama je o tem govorila s svojimi delavkami; rezale so, šivale in govorile, govorile so, rezale in šivale, medtem ko sem se jaz pod mizo igrala z bucikami in kredo in pri sebi premlevala to, kar sem slišala, žalostne in opozorilne besede, če ne znaš obdržati moškega, izgubiš vse, ženske pogovore o koncu čustev, o tem kaj se zgodi, ko ženska, polna ljubezni, ni več ljubljena in ostane brez vsega. Soseda je izgubila vse, celo svoje ime (menda se je imenovala Emilia), naenkrat je postala »revica«, tako smo ji rekli, ko smo govorili o njej. Revica je jokala, revica je vpila, revica je trpela v parajoči bolečini, ker ob njej ni bilo več potnega rdečelasca in njegovih zahrbtnih zelenih oči.« Olga postane opisana revica. Soočena je z vsemi posledicami njegove odločitve, odslej mora skrbeti za vse, za otroka, za psa in za denar. Tega se prestraši. Morda tudi zato, ker je zmotno menila, da je skrb za eksistencialno preživetje neke družine najvišji izkaz ljubezni in skrbi, ki ga ženska od moškega sploh lahko prejme? Bala se je te nove realnosti – kjer gre za življenje, ki ga ni poznala, življenje na katerega ni bila pripravljena – samo dve leti pred tem je možu omenila, da bi si rada poiskala službo, ki bi njene dneve drugače osmislila in jo za nekaj ur odvrnila od doma. Ni je podprl, pregovoril jo je naj službo zapusti. Morda ga je, ravno iz strahu, da ne bi postala »revica« poslušala. Olga se z moževim odhodom zato ni pripravljena sprijazniti, namesto tega se domišlja načinov kako bi se mu približala: »Treba mu je – sem si govorila – odpreti oči. Če bi nas videl, če bi vedel, kako je doma, če bi samo en dan spremljal naše življenje, ki je postalo kaotično, tesnobno, napeto kot struna, ki se ti zarezuje v meso, če bi prebral moja pisma in spoznal, kako zavzeto se trudim ugotoviti, kaj se je zalomilo v najinem odnosu, bi se takoj premislil in takoj vrnil v družino.« Če pomislimo, da živimo v družbi, kjer je uspešnost partnerskega odnosa reducirana na žensko sposobnost ubogajanja, zabavanja, sprejemanja in streženja moškemu, nas ne more čuditi, da ženske krivdo za nastalo situacijo, ob tem ko jih partner zapusti, najprej pripišejo sebi. Včasih še pretirani skrbi za skupne otroke ali pa drznim poizkusom uveljavljanja svoje vloge v javnem življenju – zasledovanju poklicnih ambicij. Po štiriintridesetih dneh se je na vratih ponovno pojavil Mario. Olga je pred tem z otroki že pripravila natančno režiran plan obiska, katerega namen je bil jasen: »Zvečer pride oči. Vsi se moramo potruditi, da ne bo več odšel.« Ko je prišel, jo je zadelo: »Na obrazu in telesu mu ni bilo videti, da bi nas količkaj pogrešal. Medtem ko so bili na meni dobro vidni sledovi trpljenja – tega sem se zavedala v trenutku, ko me je oplazil njegov zaskrbljeni pogled – on ni mogel skriti znakov dobrega počutja in sreče.« Ob tem se Olge polasti občutenje krivice. V njej se mešajo spomini na sosedo, revico, ki zapustitve ni prenesla in je naredila samomor in kratki izseki opogumljanja, ko je misli pisala sama zase in se tako bodrila: »Bori se. Bala sem se predvsem tega, da sem posamezno misel vse težje zadržala, da se nisem mogla osredotočiti na nujna opravila. Plašili so me nenadni in neobvladljivi miselni zasuki. Mario, sem pisala in se bodrila, ni odnesel s sabo sveta, odnesel je le samega sebe. In ti nisi ženska izpred tridesetih let. Sodobna ženska si, okleni se sedanjosti, ne toni v preteklost, ne izgubljaj se, močno se drži. Nikar se ne vdajaj nepremišljenim, strupenim, besnim monologom. Izbriši klicaje. On je odšel, ti ostajaš. Ne boš več deležna leska njegovih oči, njegovih besed, pa kaj? Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi. Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala sebe, se bom spoprijela sama s sabo.« In s tem se mora Olga spoprijeti in preživeti – spomine na njuno mladost, na njeno razdajanje in pomoč za njegovo kariero in njegov študij, na njegovo napredovanje v službi in na njene dneve, meseca in leta, ki so eden enak drugemu minevali v vedno eni in isti skrbi – za njega, za otroka za psa. Komu to ženske dolgujemo? Tistim, ki prinesejo več denarja domov – čeprav ga več zaslužijo samo zato, ker so moški? Prednicam, ki so nas strašile z zgodbami žensk, ki so izgubile razum ob izgubi moškega, namesto da bi nas spodbujale k izgradnji trdnih temeljev našega sebstva. Da bi se me lahko lažje spopadale s stvarmi, ki nas v resnici sploh ne pokončajo, samo rojene in vzgojene smo bile v idejo, da je konec nekega odnosa tudi smrt našega obstanka. Če bi Olge tega sveta prej čutile, da lahko na tem svetu stremijo za svojimi željami (ki so lahko drugačne – ali enake – od želja moških), da je njihov glas enako pomemben in da mora biti slišan, da nasilja nobene vrste ne rabijo prenašati in da ga ne smejo normalizirati z opravičevanjem partnerja in prevračanjem krivde nase, bi se, morda, ob koncih nekih odnosov, počutile drugače. Bolj močno, bolj pomembno in manj zavrženo. Ker to (še) ni del običajnih življenjskih poti deklet, se emancipacija do svobode dogodi bolj počasi, bolj naporno in bolj po ovinkih. Najprej se otresemo iluzije romantične ljubezni. Ali pa ljubezni nasploh – kaj ljubimo, če ne samo naše iluzije o tistem, ki ga gledamo? Našo predstavo o človeku občudujemo in ker je iluzija v nasprotju z realnostjo, se vsake toliko (na veliko) razočaramo. Če je razočaranje tolikšno, da se z realnostjo ne uspemo pomiriti in nanjo hitro pozabiti, se spopademo z ostanki iluzij: »Vse je bilo golo naključje. Kot punca sem se zaljubila v Maria, prav lahko pa bi se v koga drugega. Gre za telo, ki mu nazadnje pripišemo ne vem kakšno vsebino. Skupaj preživiš dobršen del življenja, misliš, da je edini moški, s katerim se imaš lahko lepo, pripišeš mu kup plemenitih lastnosti, medtem ko je le trs, ki izpušča lažne zvoke; ne veš, kdo je v resnici, pa saj tega ne ve niti sam. Naključja smo. Živimo, zapravljamo življenje, ker je nekoč davno nekdo, ki si je želel v nas izprazniti kurca, med ženskami izbral nas, izkazoval pozornost nam. Pritlehno željo po fuku zamenjamo za ne vem kakšen poklon, ki je namenjen samo nam. Ja, on je res nekaj posebnega in opazil je, kako nekaj posebnega smo me. Svojemu poželenju po kurcu damo ime, poosebimo ga in ga imenujemo ljubezen moja. K vragu vse skupaj, vse to slepenje, vse to nesmiselno ščegetanje. Kakor je nekdaj fukal s tabo, zdaj fuka z drugo, kaj si boš domišljala? Čas mineva, ena gre, druga pride. Že sem hotela pogoltniti nekaj tablet, hotela sem zdrkniti v svojo najglobljo temo in zaspati.« Olga po tem ni poskušala storiti samomora, spustila se je v nočno avanturo s sosedom iz bloka, da bi se maščevala, da bi si dokazala, da je še lepa, še zaželena in da bi potrdila, da ljubi svojega moža. Po tem je skoraj umrla še nekajkrat. Blodila je med časi, med preteklostjo ki jo je ponazarjala soseda iz Neaplja, njena mama in kruto sedanjostjo ki je v njo butala z vprašanji Ane Karenine »Kje sem? Kaj počnem? Zakaj?«. Očitno je iskala smisel. Smisel za novo življenje, ki se je na silo začelo po odhodu njenega moža. To ni bil nov smisel, mogoče je bil prvi smisel ki ga je svojemu obstoju dala, zdaj na silo osvobojena pritiska matere, gospodinje in skrbnice za srečno družinsko življenje. Zaupati je morala sebi, svojim občutkom in lastni presoji in ne več predajati vsega v roke nekoga drugega. Ne zato, ker jo je zapustil, temveč zato, ker so njeni občutki vredni in njene odločitve pomembne. Otroka in odgovornost zanju sta jo prebudila iz blodnje trpljenja, ko je iskala sebe. Ko jo je zapustil mož je s seboj odnesel predstavo o njej, ki je bila plod družbene konstrucije žensk(osti) – neločljivo povezane z moškim, ki ga naenkrat ni bilo več. Ustvarjati je odšel drugo žensko – partnerico moškemu –, mlado Gino. Odšla je v službo, začela je ponovno skrbeti za otroka in se dogovorila, da ju je videval tudi Mario. Zavrženost ji je ponudila priložnost, da je poskusila biti to kar je. In to kar si želi. Maria je gledala z drugačnimi očmi, on ni bil več kreator njenega smisla, zgolj vzdrževalec njenega dolgotrajnega niča. Smo ženske sploh kaj žive, če živimo samo za druge? Zelo pomembno je kakšne zgodbe nas bodo slišale pripovedati naše hčere. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Varuška = kvaliteta opravljene storitve (siti otroci in počiščeno stanovanje)?ipes7. avgusta, 2019Ana Pavlič / Gender HubRefleksija romana Uspavanka (Mladinska knjiga, 2019) “Dojenček je mrtev. Nekaj sekund, pa je bilo vsega konec. Zdravnik je zatrdil, da ni trpel. Izmaličeno telesce, obkroženo z igračkami, so položili v sivo vrečo in nad njim zapeli zadrgo. Punčka je bila, ko so prišli reševalci, še živa. Borila se je kot divja zver. Našli so sledi boja, delce kože za njenimi mehkimi nohti. V reševalnem vozilu, ki jo je peljalo v bolnišnico, je bila nemirna, stresali so jo krči. Imela je izbuljene oči in zdelo se je, da hlasta za zrakom. Grlo ji je zalivala kri. Pljuča so bila predrta in na glavi je imela poškodbo od silovitega udarca ob modri predalnik.” S tako hladnimi, odsekanimi opisi grozljive tragedije se Uspavanka prične. Kmalu izvemo, da je “mati v šoku” in da je “druga ženska”, tista, ki je otroka umorila, poskusila končati tudi svoje življenje: “Seveda so morali reševati tudi drugo žensko. S prav tolikšno profesionalnostjo, brez vpletanja čustev. Na obeh zapestjih si je prerezala žile in si zarinila nož v grlo. Nato je nezavestna obležala ob ograjeni otroški posteljici. Dvignili so jo, ji izmerili utrip in krvni pritisk. Preložili so jo na nosila in mlada stažistka ji je s prsti pritiskala na rano na vratu.” Taki otvoritvi sledi še bolj napeto, včasih kar grozljivo, branje psihološkega trilerja, ki nas z odstiranjem drobnih delcev podrobnosti iz življenja glavnih junakov zgodbe pred tragedijo, napeljuje k odgovoru na temeljno vprašanje tega dela: zakaj je popolna varuška ubila otroka? In še, v popolni skladnosti s človeško naravo – kako bi starši lahko pošast v varuški spregledali že prej, in še bolj pomembno: zakaj jima to ni uspelo? Ko sta se Myriam, zgolj in samo gospodinja ter mati Mile in Adama, sicer pa z diplomo iz prava in veliko željo po delu in karieri, ter Paul, bohem ki poskuša uspeti v glasbeni produkciji, začela odločati o njuni bodoči varuški, je bil seznam njunih zahtev kratek. In jasen. Ali, kot svoje razumevanje ne le delovnih obveznosti neke varuške, ampak tudi razumevanje sveta neenakosti, pri čemer je zelo pomembno na katerem delu sveta, staršem kakšne vere in rase se rodiš, predstavi Myriam: “Nobenih nezakonitih priseljenk, se strinjava? Če bi šlo za gospodinjsko pomočnico ali pleskarja, nimam nič proti. Je že prav, da si ti ljudje najdejo delo. Ampak za čuvanje otrok je to prenevarno. Nočem koga, ki se bo bal poklicati policijo ali se odpeljati v bolnišnico, če bo kaj narobe. Drugače pa … ne prestara, nezakrita, nekadilka. Pomembno je, da se zna obrniti in da je vedno na voljo. Da bo lahko delala, da bova midva lahko delala.” Paul in Myriam sta iz pripovedovanja prijateljev, ki so se srečevali s podobnimi težavi vedela tudi, da je za varuško zelo pomembno, da ima svoje otroke v domovini, ali pa da jih nima. V nasprotnem primeru ji je namreč običajno težje zvečer ostajati dlje v službi. Po nekaj dneh iskanja, razgovorih ki so razkrivali predvsem uspešnost prenosa rasizma staršev na šestletno Milo, se je paru končno nasmehnila sreča. Vstopila je Louise. Louise, belka, iz Francije. “Kadar Myriam komu pripoveduje o tem prvem pogovoru, nadvse rada reče, da je bilo takoj vse jasno. Kot ljubezen na prvi pogled.” Louise je že ob prvem srečanju povedala, da ji je mož umrl in da je njena hči Stéphanie stara že dvajset let, s čemer je bodoča delodajalca dokončno prepričala – vedno nam(a) bo na voljo. Začelo se je njihovo skupno življenje, Louise se pri svojem delu trudi, kuha, pospravlja, skrbi za otroke in postaja nepogrešljiva. “Moja varuška dela čudeže”, pravi Myriam, kadar opisuje, kakšno spremembo je v njihova življenja prinesla nežna, mila in majhna Louise. Glede na to, da je Myriam šele ob prihodu varuške lahko sprejela lastne misli o tem, da sta jo njuna otroka in skrb za njuno nebogljenost doslej ovirali na njeni poti do uspeha, je bilo njeno navdušenje nad Louise res pristno. Varuška ni zgolj skrbela za otroka, ju hranila, preoblačila in se z njima igrala, temveč je staršema, predvsem mami, omogočila da nista bila priseljena več izbirati med družino in kariero. Za družino je odslej namreč skrbela Louise. Obsedeni z Louisino nepogrešljivostjo jo celo povabijo na letovanje v Grčijo, kjer se bralcem zazdi da Louise prvič uživa na neki terasi, pije vino in se tudi prvič okopa v neskončnem morju. Šele ko varuška postane naenkrat prestrašena z mislijo o bližnji prihodnosti v kateri bosta oba otroka dovolj velika, da je Myriam in Paul ne bosta več potrebovala, in ko prične na silo poustvarjati idealne trenutke v katerih bi se zakonca lahko zbližala in spočela še tretjega otroka – nekoga, ki bi Louise spet naredil nepogrešljivo, nam avtorica začne odstirati njeno žalostno preteklost. Njen odnos z možem Jacquesom, ki ji je “neznansko rad govoril, naj utihne”. Njun odnos je bil skupek bolečine, trpljenja in poniževanja. “Jacques je bil naporen, bučen. S starostjo je postajal prepirljiv in domišljav. Kadar se je zvečer vrnil z dela, je najmanj eno uro pogreval zamere proti temu ali onemu. Po njegovih besedah so ga vsi hoteli okrasti, ga zmanipulirati, izkoristiti njegov položaj v svoj prid. Ko so ga prvič odpustili, je svojega šefa tožil pred razsodiščem med delodajalci in delojemalci. Proces ga je stal kar nekaj časa in ogromno denarja, toda končna zmaga mu je prinesla tolikšen občutek vsemogočnosti, da je dobil veselje do pravdanja in sodišč. Pozneje si je vtepel v glavo, da bo obogatel, če bo po banalni avtomobilski nesreči tožil zavarovalnico. Potem se je spravil nad sosede iz prvega nadstropja, pa na občinsko upravo, pa na upravnika večstanovanjske hiše. Po cele dneve je sestavljal neberljiva, grozeča pisma.” Ko je umrl, je Louise zapustil kup dolgov. Ničesar ne izvemo o otroštvu ali odraščanju Louise, namesto tega nam avtorica naniza še nekaj povednih epizod ki jih je slednja imela s svojo hčerko Stéphanie, da se nam slika nasilja in trpljenja iz katerega je Louise bežala, še ostreje izriše. Najprej, slika mame in hčere, majhne Stéphanie ki jo mora varuška s seboj voziti na delo, ker je ne more nikjer pustiti. Njena Stéphanie jo je ovirala pri skrbi za tuje otroke. Živa pa je bila tako ali tako samo zato, ker je Louise zaspala na dogovorjeni poseg v bolnišnico: “Tako si je Stéphanie izsilila pot v njeno življenje, kopala je po njej, jo raztegovala, ji cefrala mladost. Klila je kot goba na vlažnem lesu.” Naslednja slika, mati in hči skupaj na počitnicah v podeželski hiši družine Rouvier za katero je Louise dolgo delala. Za Stéphanie to niso bile počitnice, ker je bila varuškina hči. Njena prisotnost, njen izgled in njene sprane kopalke so mamine delodajalce navdajale z gnusom: “Mama ji je govorila, naj bo čim bolj neopazna, naj se tiho igra. Naj ne daje videza, da preveč uživa. “Čeprav so nama rekli, da sva tudi midve nekoliko na počitnicah, jim ne bo všeč, če se boš preveč zabavala.” Pri mizi je sedela ob mami, daleč od gostiteljev in njihovih gostov. Spominja se, da so ljudje govorili in govorili. Onidve z mamo pa sta samo povešali pogled in molče goltali svoje jedi.” Stéphanie je zgodaj odšla neznano kam. Louise je ne pogreša. Najbrž poskuša uiti iz začaranega kroga nasilja, revščine in diskriminacije, v katerega je bila rojena. Podobno kot to počne njena mama. Človek je več kot okrutno dejanje, ki sledi izbruhu nasilja, ki je bilo predhodno vžgano v njega s strani vseh tistih, ki so to telo lastili. Louise je zmogla ljubiti otroka, ki ju je čuvala, nežno ju je opazovala med igro, se veselila njunih napredkov in nedolžnih vragolij, dokler je ni premagal strah. Strah, da ne bo več potrebna, zaželena in koristna, da svet v katerega je vsako jutro s prestopom praga stanovanja družine Massé vstopala tako polna upanja, da ga zvečer sploh ni želela zapuščati. Frustracija ki se nabira v telesih in mislih tistih, ki služijo drugim tako, da jim olajšajo življenje, in se ob tem morajo delati nevidne (da ne bi koga opomnili na vest, krivdo ali pa celo, da s svojo podobo ne opozarjajo na bedo iz katere so in v katero se morajo vrniti) je gromozanska, grozljiva in nepravična. Iz nje se je Louise porodila ideja, da “nekdo mora umreti. Nekdo mora umreti, da bomo lahko srečni.” Morajo umreti otroci, da bi Myriam in Paul imela nove, ki bi jih spet varovala ona? Mora umreti ona, ki je spet in spet razočarana v življenju, v katerem se nič ne zgodi po njeni želji, vsaj enkrat? Je ona del ljubezenskega razmerja para, ona ki ju opazuje, posluša kadar se ljubita in morda prvič sploh vidi kako izgleda ljubezen? Bodo v njenih mislih pravzaprav oni trije srečni, ko otroka umreta? Ali je Louise preprosto oddelala svoje, se nagarala, telo – njen stroj ki jo upravlja, da si zasluži za mizerno preživetje, jo opozarja da se stara, njena duša pa da druge priložnosti ne bo več. Vse je zamudila. “Ko hodi v njej odmevajo bolestni refreni. Po glavi ji rojijo stavki, ki si jih ni izmislila sama in za katere sploh ni prepričana, ali jih docela razuma. Srce ji je otrdelo. Z leti se je obraslo z debelo, hladno skorjo in zdaj komaj še sliši njegov utrip. Nič več je ne more ganiti. Sprijazniti se mora z mislijo, da ne zna več čutiti ljubezni. Izčrpala je vse, kar je bilo v njej nežnosti, njene roke nimajo več ničesar, kar bi lahko pobožale. “Kaznovana bom za to”, sliši lastne misli. “Kaznovana bom za to, ker ne znam več čutiti ljubezni.”” Odgovora na to zakaj je Louise morila in koga je s tem nameravala osrečiti nam Leïla Slimani ni zapisala. Prepustila ga je naši lastni subjektivnosti, našim osebnim dihotomijam med vidnim in nevidnim. In med namerno skritim in spregledanim. Koga naj torej uspava Uspavanka? Morda družbo, ki že nekaj časa prav po zimsko spi in sanjari v svetu iluzije, predstave in ima široko zaprte oči za kruto realnost, s katero bi se morali soočati. Vsi skupaj, za prihodnost vseh nas. Morda je Uspavanka za tiste, ki želijo druge narediti nevidne in jih v to celo silijo? Dokler se nevidni ne zlomijo pod težo teh pritiskov in naredijo nekaj resnično vidnega. Tragično vidnega. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Pomisleki glede nove ureditve premoženjskih razmerij med zakoncemaipes31. julija, 2019Avtorji / Gender Hub / Lucija TacerPred nekaj meseci je v Sloveniji začel v popolnosti veljati Družinski zakonik[1]. Ta zamenjuje štirideset let star Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki smo ga doslej uporabljali za urejanje razmerij družinskega prava[2]. Medtem ko Družinski zakonik prinaša veliko pozitivnih sprememb, še posebej glede priznavanja samostojnosti ljudem z motnjo v razvoju in duševnimi motnjami[3], menim, da bi se morala sprememba ureditve premoženjskih razmerij med zakoncema obravnavati bolj kritično. Pred uvedbo Družinskega zakonika sta imela zakonca po sklenitvi zakonske zveze po samem pravu skupno premoženje[4]. Skupno premoženje je tisto, ki sta ga zakonca ustvarila z delom med časom trajanja zakonske zveze in spremembe tega zakonskega režima niso bile na voljo[5]. Nova ureditev v Družinskem zakoniku dopušča možnost, da si zakonca sama prosto uredita premoženjski režim, ki je drugačen od zakonske ureditve (npr. izključita skupno premoženje ali določita drugačne posledice razveze glede deljenja premoženja)[6]. Po novi ureditvi se torej premoženje, ki je bilo prej skupno in se je delilo na polovico, zdaj lahko s sklepom pogodbe med zakoncema ureja drugače[7]. Na prvi pogled je ta sprememba pozitivna, saj poudarja temeljna načela civilnega prava kot je avtonomija pravnih subjektov, da odločajo o vsebini svojih pravnih poslov[8]. Sprememba tudi sledi trendu v Evropi, kjer je Slovenija ena zadnjih držav, ki je uvedla to možnost[9]. Kljub prednostim, pa je zaradi še vedno obstoječe neenakosti med spoloma v naši družbi uvedba avtonomnega sistema ureditve premoženja med zakoncema lahko problematična. Če bi imeli moški in ženske v vsakdanjem življenju res enake možnosti; tako v smislu kariere, kot tudi delitve družinskih obveznosti, bi bila takšna ureditev popolnoma smiselna. Ob obravnavi osnovnih statistik, pa se lahko prepričamo, da temu ni tako in da se ženske v zvezi bolj pogosto odrekajo razvoju kariere, kot moški. To posledično vpliva na premoženje, ki so ga ženske zmožne ustvariti v času zakonske zveze. Nov režim, ki dopušča neenako delitev premoženja pridobljenega z delom, lahko torej vodi v dodatno diskriminacijo žensk v zvezi. V skladu s predstavitvijo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je Slovenija teoretično v dobrem stanju na področju enakosti med spoloma navkljub še vedno daleč od realizacije tega v vsakodnevnem življenju prebivalcev[10]. Res je, da globalni indeks enakosti spolov (WEF) postavlja Slovenijo na visoko 11. mesto[11] ter, da je v Sloveniji delež zaposlenosti žensk (70 % žensk zaposlenih nad 20. letom) nad povprečjem EU[12]. Kljub visoki stopnji zaposlenosti, pa obstaja v Sloveniji med moškimi in ženskami plačna vrzel povprečno v višini 7,8 %, ki vrhunec doseže v kategoriji oseb starih med 45 in 54 let[13], ko znaša kar 12,2 %. Pomemben razlog za morebitne zadržke pri uvedbi pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema je predvsem usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, ki ima v praksi večji negativni učinek za kariere žensk in posledično njihova premoženja med časom trajanja zveze. Ženske so tudi v Sloveniji, čeprav manj kot v drugih evropskih državah, bolj pogosto zaposlene s krajšim delovnim časom (13,7 % žensk v primerjavi s 6 % moških)[14]. Glavni razlog za zaposlitev s krajšim delovnim časom pa je skrb za otroke ali druge odrasle potrebne pomoči[15] – torej skrbstvene obveznosti, ki navadno izhajajo iz skupnega ali zakonskega življenja. Ženske prav tako v povprečju namenijo več časa za gospodinjenje in skrb za otroke, ki se po letnih seštevkih odraža v razliki med 26 delovnimi dnevi, ki jih moški porabijo za ta opravila in 65 delovnimi dnevi na leto, ki jih porabijo ženske[16]. Neenakosti so vidne tudi pri delitvi starševskega dopusta, odsotnosti iz službe zaradi nege družinskega člana, odločitvi za menjavo službe zaradi boljšega usklajevanja družinskih obveznosti in odpovedi napredovanja zaradi le-teh[17]. V vseh navedenih kategorijah ženske v Sloveniji žrtvujejo svoje karierne možnosti v večji meri kot moški[18]. Razlike, ki še vedno obstajajo med spoloma na naštetih področjih kažejo, da se v naši družbi kljub enakopravnosti moških in žensk in prizadevanju za enakost, ta v realnosti še ne odraža. Zaradi neenakih bremen za moške in ženske v zvezi, ki vplivajo na kariero posameznika, je možnost avtonomnega urejanja premoženjskega razmerja s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij lahko problematična. Še posebej način, da se premoženje pridobljeno z delom za časa trajanja zakonske zveze ne deli na polovico, temveč po načelu »kar zaslužim jaz, je moje, kar zaslužiš ti, je tvoje« verjetneje vodi k večji neenakosti[19]. Seveda je sklenitev take pogodbe le možnost, ki jo dopušča Družinski zakonik in je lahko neuporabljena. Teoretično je celo lahko uporabljena za zaščito blaginje ekonomsko bolj zapostavljenega partnerja, vendar je malo verjetno, da bi se institut namenjen zavarovanju lastnega premoženja urejal v prid nasprotne pogodbene stranke. Ne glede na moje pomisleke, se ta institut uporablja v mnogih evropskih in drugih državah po svetu. Primerjalnopravno je v državah EU avtonomno urejanje premoženjskega režima med zakoncema v obliki predporočne pogodbe (to je le vrsta pogodbe, ki jo zakonca lahko skleneta s pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij, slednji je širši pojem) pogosto sprejeto. Kljub temu pa se v pravu in sodni praksi teh držav pojavljajo znaki potencialnih izzivov in problematik z vidika enakosti spolov. Nemško federalno sodišče je odločilo, da se predporočne pogodbe, ki očitno zapostavljajo eno izmed strank razveljavijo[20]. Še bolj specifično pa je odločilo, da se takšna pogodba lahko izpodbija, še posebej v primeru, ko se enemu od partnerjev očitno dvignejo dohodki, ker drugi ostane doma in skrbi za otroke[21]. Podobno je tudi na Danskem, kjer kljub sprejemanju predporočnih pogodb sodišča zavrnejo uveljavitev pogodbe, če je ta nepravična do strank[22]. V Španiji tudi ob načelni dovolitvi predporočnih pogodb, ne veljajo tiste, ki so v škodo otrokom ali resno oškodujejo enega od zakoncev[23]. Glede na navedene prakse v državah, ki take pogodbe že sprejemajo je razvidno, da velika avtonomija med zakoncema lahko ogrozi enakost med spoloma, ki mora biti pravno zavarovana. Res je, da z uvedbo večje avtonomije sledimo trendu evropskih držav[24], a to ne pomeni, da je ne smemo kritično obravnavati. Pozitivna plat nove ureditve je, da se stranki lahko z vnaprejšnjim dogovorom izogneta dolgotrajnim sporom na sodiščih[25]. Kljub temu pa menim, da je načelna ureditev, ki zagotavlja večjo enakost med zakoncema bolj pomembna od vrednot ekonomičnosti in učinkovitosti. Iz tujih sodnih praks pa tudi vidimo, da enakost med zakoncema z novo ureditvijo ni zagotovljena. Tudi sama bi si želela, da bi bile statistike drugačne in bi bile tako družinske obveznosti obeh zakoncev v trajnem odnosu bolj enakovredno porazdeljene kakor tudi možnosti za kariero in enak zaslužek, a na žalost kljub izboljšanju v zadnjih letih temu še vedno ni tako. Dokler enakost med spoloma ni zagotovljena v vsakdanjem življenju, obstaja verjetnost diskriminacije žensk pri uporabi nove ureditve premoženjskih razmerij med zakoncema. O avtorici: Lucija Tacer, dip. ekon. in pol. Lucija Tacer je študentka Pravne fakultete in ima diplomo iz ekonomije in politologije iz Univerze Vanderbilt. Posebej jo zanima delo na področju enakosti spolov in vloga zakonodaje pri uresničevanju teh ciljev. Kot gostujoča kolumnistka se je Inštitutu za proučevanje enakosti spolov pridružila v letu 2019. Bibliografija Bauman, J. in Bostič, T. (2019). Družinski zakonik: Koristnice. Radio Maribor. Dostopno prek https://4d.rtvslo.si/arhiv/koristnice/174617933 (23. julij 2019). Juhart, M., Možina, D., Novak, B., Polajnar-Pavčnik, A. in Žnidaršič Skubic, V. (2016). Uvod v civilno pravo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. (2019). Novosti družinskega zakonika: Studio ob 17h. MMC RTV Slovenija. Dostopno prek https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-ob-17h/174609005 (23. julij 2019). (2019). Prenups around the world. The Law Office of Jeremy D. Morley. Dostopno prek https://www.international-divorce.com/prenups_around_the_world.htm (23. julij 2019). Robnik, S. (2019). Enakost žensk in moških: Kje smo? Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dostopno prek http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/Moje_delo._Moja_pokojnina/Sonja.pdf (23. julij 2019). Rus, U. (2019). Začel je veljati nov družinski zakonik: kam po razvezo in kam po skrbništvo? Dnevnik. Dostopno prek https://www.dnevnik.si/1042883279 (23. julij 2019). (2019). “Predporočno pogodbo, prosim!”. Sibinčič Križanec. Dostopno prek https://www.s-k.law/sl/predporocno-pogodbo-prosim/ (23. julij 2019). (2019). Spremembe Družinskega zakonika – od 15. 4. 2019 dalje. Računovodja.com. Dostopno prek https://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=10658/Spremembe_Druzinskega_zakonika_-_od_15_4_2019_dalje (23. julij 2019). STA & VIDEO: Planet TV. (2019). Družinski zakonik začel veljati: preberite, kaj se spreminja. SiolNET. Dostopno prek https://siol.net/novice/slovenija/druzinski-zakonik-skrbniske-pravice-nad-otroki-bodo-lahko-dodeljene-tudi-ozji-druzini-495232 (23. julij 2019). World Economic Forum. (2018). The Global Gender Gap Report 2018. Dostopno prek http://www3.weforum.org/docs/WEF_GGGR_2018.pdf (25. julij 2019). [1] Družinski zakonik, 2017. [2] Bauman in Bostič (2019). [3] Novosti družinskega zakonika: Studio ob 17h. (2019). [4] Bauman in Bostič (2019). [5] Rus (2019).; Bauman in Bostič (2019). [6] Spremembe Družinskega zakonika – od 15. 4. 2019 dalje. (2019).; “Predporočno pogodbo, prosim!”. (2019). [7] Bauman in Bostič (2019). [8] Juhart, M., Možina, D., Novak, B., Polajnar-Pavčnik, A. in Žnidaršič Skubic, V. (2016). str 46. [9] Bauman in Bostič (2019). [10] Robnik (2019). [11] World Economic Forum. (2018). str. 8. [12] Robnik (2019). [13] Robnik (2019). [14] Robnik (2019). [15] Robnik (2019). [16] Robnik (2019). [17] Robnik (2019). [18] Robnik (2019). [19] Rus (2019). [20] Prenups around the world. (2019). [21] Prenups around the world. (2019). [22] Prenups around the world. (2019). [23] Prenups around the world. (2019). [24] Bauman in Bostič (2019). [25] Bauman in Bostič (2019).... Ženske smo za enako delo plačane manj. In pika.ipes24. julija, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubNeko marčevsko sredo leta 2017 so v osrčju evropske demokracije – v veliki dvorani Evropskega parlamenta, med parlamentarno razpravo poslanci in poslanke prišli do problematike plačilne vrzeli med spoloma. K besedi se je prijavil evropski poslanec iz Poljske, Janusz Korwin-Mikke, ki je obstoj plačilne neenakosti na hitro odpravil s preprosto argumentacijo – res je, da so ženske plačane manj in prav je tako. Dejal je, da ženske pravzaprav moramo biti plačane manj, saj da smo “šibkejše, manjše in manj inteligentne”. Tako je govoril poslanec gospodarsko-politične združbe držav, ki naj bi branila in utrjevala demokracijo v Evropi. Ta združba – Evropska unija – sicer že vse od leta 1957 v evropske pogodbe vključuje načelo enakega plačila za enako delo. Poudarjanje pomembnosti tega načela kot enega izmed temeljnih pogojev za uspešno implementacijo enakosti spolov je rezultiralo v mnogih evropskih in nacionalnih direktivah ter iniciativah, pa vendar, kljub obstoječi in javno znani statistiki, še vedno obstajajo mnogi, ki se s poslancem iz Poljske strinjajo. Naj imamo nižje plače, saj bomo živele dlje in tako preživele moške, ki v sicer povprečno krajšem življenju uživajo v višji plači? Naj imamo nižje plače, če ne delamo v rudnikih in ne polagamo asfalta v vročem poletju? Naj imamo nižje plače, če smo več na bolniški (ko skrbimo za otroke in druge člane naše družine) in še na porodniški? Naj smo torej, zato ker so (tudi) v naši družbi še vedno globoko vkoreninjene predstave o šibkejšem spolu, ženske kaznovane z nižjim plačilom za enako delo, samo zato ker smo ženske? Pred dobrim mesecem je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije organizirala odmevno konferenco Enako plačilo za enako delo, na kateri so bili predstavljeni najnovejši podatki o naraščajoči plačilni vrzeli za Slovenijo, še več – izmed držav Evropske unije se plačilna neenakost po spolu najbolj povečuje ravno pri nas. Danes ženske v Sloveniji zaslužijo 8 % manj kot moški (povprečje EU je 16 % manj), leta 2010 je bila neprilagojena plačna vrzel 0,9 %, pri čemer obstajajo še višje razlike med posameznimi zaposlitvenimi sektorji, na primer “v finančnih in zavarovalniških dejavnostih je plača moških višja za 24,5 odstotka, v zdravstvu in socialnem skrbstvu 23,2 odstotka, na področju izobraževanja 16 odstotkov in podobno”. Najvišje razlike v plačah med moškimi in ženskami se pojavljajo ravno na enakih delovnih mestih, z enakimi leti izkušenj in na enakih delovnih mestih, v letih 2010–2015 je bila vrzel na ravni delovnih mest tako 14,2 %. Zakon o delovnih razmerjih v 133. členu zagotavlja enako plačilo žensk in moških: “(1) Delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol; (2) Določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so neveljavna”. Kljub velikemu deležu žensk na trgu dela, kljub povprečno višji izobrazbi, ki jo ženske dosegajo ter dobremu sistemu javnega institucionalnega varstva otrok, ki predstavlja za aktivno žensko delo mater pomemben element, je v državnih in zasebnih institucijah sprejemljivo in normalizirano plačno segregiranje po spolu. K temu seveda pripore otežen dostop do zbiranja podatkov in splošna nizka transparentnost plačne politike organizacije (Ministrstvo za javno upravo v javnem sektorju plač denimo ne meri po spremenljivki spola). Ker je očitno, da zgolj zakonodajna ureditev tega področja (ki jo imamo, pa se v praksi ne preverja) in cel kup pobud ni dovolj, je potrebno javna in zasebna podjetja spodbuditi k izvajanju načela enakega plačila za enako delo. Zaposlene pa ozavestiti o njihovih pravicah in o možnostih ukrepanja, kadar to neenakost odkrijejo. Plačna vrzel je sicer le ena dimenzija širših spolnih vrzeli, ki pomembno definirajo naš vstop, položaj in izstop iz trga delovne sile. Ženske se z (ne)enakostjo, ki jo živimo v delovno aktivni dobi, soočamo tudi zaradi spolno pripisanih vlog in razmerij, ki so nam zgodovinsko mesto dodelile v zasebnih prostorih, v skrbi za dom, družino in partnerja. Mnogo teh spolnih stereotipov je prisotnih še danes, saj je bil vstop žensk na trg dela posledica povečanega povpraševanja po delovni sili v začetku 20. stoletja, nikakor pa ni pomenil dokončne zmage emancipacije, kot nas v to želijo danes prepričati tisti, ki menijo, da so pozivi po enaki obravnavi žensk na delovnem mestu nesmiselni, saj naj bi bile lahko zadovoljne že s tem, da sploh delamo. Saj se še spomnite, da smo vendarle “šibkejše, manjše in manj inteligentne”? Spolni stereotipi in v družbeno univerzalno vpisana (javna) mnenja in spolna razmerja pomembno vplivajo tako na vertikalno (znotraj organizacije ženske zasedajo večinoma nižja, manj plačana in manj pomembna delovna mesta – v Sloveniji je na najvišjih položaj manj kot 10 % žensk) kot horizontalno spolno segregacijo (ženske se večinoma zaposlujejo v skrbstvenih ter storitvenih poklicih, vzgoji in nižje šolskem izobraževanju). Težave, ki jih neenako plačilo ženskam prinaša pa se seveda ne končajo z njihovo upokojitvijo, ampak se prevesijo v še hujšo pokojninsko vrzel, ki na ravni Evropske unije znaša 39 %, v Sloveniji pa 24 %. Tako nas ne more presenetiti, da vse analize kažejo, da je tveganje za revščino v Sloveniji pri vseh starostnih obdobjih višje za ženske, še posebno naraste (v primerjavi s tveganjem revščine moških) po 60. letu starosti, najvišjo stopnjo pa doseže pri starosti nad 75 let – v tej skupini v revščini v Sloveniji živi vsaka tretja ženska. Če vemo, da je prag revščine pri nas določen z 662 evri, medtem ko je povprečna starostna pokojnina za ženske 634, 07 evra, povprečna vdovska za ženske pa 408, 93 evra, nas to ne more in sme čuditi! Pomanjkanje javnih razprav na temo primerjalno slabšega položaja žensk na trgu delovne sile, očitno ne dovolj pogumno in usmerjeno izvajanje zakonodaje na področju zagotavljanje enakega plačila in reproduciranje spolnih stereotipov, ki ženske kot “šibkejše, manjše in manj inteligentne” ohranjajo v njihovi drugosti in podrejenosti, se mora končati. Prej kot v sedemdesetih letih, kot kažejo izračuni Mednarodne organizacije dela (ILO) za potreben čas, ko naj bi bila plačilna vrzel dokončno presežena. Javnost mora postati seznanjena z dejstvom, da plačilna neenakost v Sloveniji obstaja, narašča. In da je nedopustna. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Kako začeti revolucijo?ipes17. julija, 2019Avtorji / Gender Hub / Nina Pejič 1) Združiti ljudi skozi isti cilj. Priprave so trajale mesece. Lokalne organizacije so se povezale pri deljenju znanja, stroškov in medijske podpore. Ženske vseh poklicev ter vseh starosti so se v serijah delavnic organizirano učile javnega nastopanja in pripovedovanja zgodb pred kamerami. Vsaka lokalna skupnost je našla mentorico s predhodnimi izkušnjami nastopanja, ki je svoje znanje delila s tistimi, ki so želele pripovedovati. Mnenjske voditeljice, vse od profesoric, političark do voditeljic, so stopile v prvo vrsto žarometov. Vsaka povsem običajna Irka se je naučila svojo zgodbo povedati jasno, odločno in brezkompromisno. V Dublinu so potekale priprave na leto dni protestov. Zahteva spremembe osmega amandmaja k Ustavi, s katerim so leta 1983 prepovedali splav na Irskem, je prišla od spodaj navzdol. Sprožil jo je t. i. Primer X, v katerem je bila noseči 14-letni žrtvi posilstva odvzeta pravica potovanja v Veliko Britanijo, da bi prekinila nosečnost. Sprožil jo je primer smrti Savite Halappanavar leta 2012, v katerem je bila njena prošnja po nepopolnem spontanem splavu za prenehanje nosečnosti na univerzitetni bolnišnici Galway zavrnjena, ker je bilo ogroženo »le njeno zdravje in ne njeno življenje«. Dekle je umrlo zaradi sepse pet dni kasneje. Ženske, ki jih je več kot 30 let prepoved potiskala v življenjsko nevarnost, v stigmo in v tišino, so se samoorganizirale znotraj naključnega trenutka v zgodovini, pa vendar trenutka niso prepustile naključju. Zavedale so se, da morajo biti naključni trenutki revolucije izkoriščeni v popolnost, sicer so izbrisani iz zgodovine. Kaj smo videli mi? Na zgodovinskem referendumu leto dni kasneje, je 66,4 % Ircev in Irk glasovalo za ukinitev ustavne prepovedi splava, vodilna udeležba pa je bila rekordna. Dosegli so nemogoče. Pripovedi tisočih zgodb irskih državljank so pokazale, koliko žensk je bilo s prepovedjo prizadetih. Razkrita potovanja v tujino, z željo po končanju nosečnosti, brez podpore in nadaljnje nege, v obupnih higienskih pogojih. Razkriti materialni, fizični in psihični stroški, ki ilegalen splav obdajajo, odsotnost možnosti, da pridobijo dopust z dela, skrb glede zaupnosti, odsotnost dostopnosti nadaljnjega zdravljenja. Razkrite zgodbe so v veliki meri prepričali tudi prej neprepričane. 2) Opredelitev potrebe po reformi. V Chatam House, enem najstarejših (ustanovljen je bil natančno 99 let nazaj), največjih (skoraj 300 zaposlenih sodelavcev) in najuglednejših svetovnih think-tankov se je zbrala neformalna skupina zaposlenih. Govorili so o organizacijski kulturi njihove raziskovalne hiše. Spraševali so se, zakaj v Chatam House raziskovalnem projektu o vplivu mednarodne pogodbe o trgovini z orožjem ženske kot disproporcionalno prizadeta skupina sploh niso omenjene. Spraševali so se, čemu tak zadržek pred presečnim vključevanjem tematike enakosti spolov v Chatam House raziskovalne projekte o vojni ekonomiji. Spraševali so se na koliko izmed več kot 300 zasebnih in javnih dogodkov v Londonu in na mednarodni ravni vsako leto vključijo 50 odstotkov ženskih govork. Spraševali so se zakaj organizacija, katere moč privablja svetovne voditelje ter voditeljice in najboljše analitike ter analitičarke na svojih področjih z vsega sveta, še vedno organizira ‘manels’ (panele z le moškimi govorci). Neformalna skupina je izven lastnega delovnega časa in na podlagi lastne strasti do tematike pripravila obsežen pregled pravičnosti dela organizacije na treh področjih: raziskovalnem, organizacijskem ter na področju objav. Pripravili so pregled ocenjevalnega sistema za raziskovalne projekte, predloge za spremembe znotraj raziskovalnih tem in načrtov organizacije, identificirali in govorili s potencialnimi zagovorniki teh sprememb znotraj organizacije. Skupina je pripravila sistematičen načrt za vključevanje ženskih govork na področju mednarodnih odnosov in varnosti v vse javne dogodke v prihodnosti Chatam Housa. Priprave so potekale dve leti in zahtevale 14 internih sestankov skupine ter njihovo individualno delo, po zmožnostih vsakega posameznika in posameznice znotraj skupine. Kaj smo videli mi? Chatam House je sprejel interni akcijski načrt za področje enakosti spolov, potrjen s strani vodstva in implementiran v vsakem oddelku skozi vodje oddelka, ki so ga javno podprli in podprle. Prej neformalna notranja delovna skupina je postala formalizirana in dobila sredstva, tako človeška kot finančna, za nadaljevanje svojega dela. Chatam House je javno razglasil svojo zavezanost k dvigovanju ozaveščenosti o enakosti spolov v vseh svojih dejavnostih, s ciljem izboljšanja organizacijske kulture think-tanka, krepitve analitičnih metod in praks ter pravičnosti pri objavljanju raziskovalnega dela. 3) Dostop do pravih ljudi, pravih sredstev in motivacije. Razpravljale so o vrstah sivih oblek na fotografijah evropskih in NATO srečanj. Razpravljale so o lastnih kompetencah, ovirah, uspehih v pogajanjih in pravilnih političnih odločitvah, ki so jih sprejele. Skoraj dvajset let nazaj se je sedem soustanoviteljic zbralo v hiši ene izmed članic novo-ustanovljene bruseljske organizacije WIIS (Women in International Security). Tam so bile prostovoljno, s ciljem spremembe statusa quo. Nato je po sedmih letih v neformalno ‘sestrsko’ organizacijo vstopila Cristine Gallach, takratna direktorica za medije in komunikacijo Sveta EU, danes pa podsekretarka za komunikacijo in obveščanje javnosti pri Združenih narodih. Sledila ji je horda mladih zagnanih pripravnikov in pripravnic, ki so jo želeli impresionirati in si zaslužiti mesto pod njenim vodstvom, hkrati pa so bili navdušeni nad projektom WIIS. Leto 2013 je označilo pričetek organiziranega in registriranega neprofitnega združenja ženskih strokovnjakih, predanih ustvarjanju vetrov prepiha v bruseljskem, evropskem in svetovnem sektorju za zunanje zadeve in varnost. Že uveljavljene in uspešne ženske so stopile skupaj in ustvarile mrežo zagovorništva ter pridobivanja sredstev v času, ko so se ženske za dostop do najvišjih in najpomembnejših panelov še vedno morale boriti vsakodnevno – prostovoljno. Danes je ta boj že začet in drugim ženskam s področja je lažje, čeprav ne enostavno. Kaj smo videli mi? WIIS je v zadnjih petih letih postal ključni akter varnostnih razprav v Bruslju ter ključni akter vseh razprav o enakosti spolov v Evropski Uniji. Danes ima mreža 700 članic, ki skozi razprave o aktualnih političnih izzivih spodbujajo voditeljstvo med ženskami, mentorstvo in povezovanje ter intelektualno raznolikost. Organizacijo še danes vodi energična in prostovoljna ekipa visoko-zvenečih imen, ki sestavljajo upravni odbor organizacije. Nihče ne ve, da je zgodba do uspeha trajala kar dvajset let. 4) Širitev sporočila. Zadnje tri dni sem preživela v Bruslju, kjer sem se pogovarjala z ženskami, ki revolucijo v svojih državah netijo vsak dan. Med temi so bile tudi tri ženske, ki so delile svojo zgodbo soustanoviteljice (3), vodje delovne skupine (2) in organizatorke protestov (1). Danes sem zgodbe delila z vami z zavedanjem, da o podobnih zgodbah v naši okolici žal ne govorimo vsak dan. Ne govorimo o trudu, odrekanju prostega časa, časa z družino, delovnega časa in vseh urah, vloženih v boj za enakost spolov, najsibo na področju pravice do splava, interne organizacijske strukture organizacije, v kateri smo zaposleni, ali na področju ženskih glasov v evropskih tradicionalno moških razpravah. Občasno govorimo o zgodbah o uspehu, o premikih na področju enakosti spolov. Naj vas kolumna opomni, da za njimi stojijo desetletja sistematskih priprav in izjemno število ur ljudi, ki se za enakost spolov borijo le zato, ker je tako prav. O avtorici: Nina Pejič Nina Pejič je raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Oddam maternico v najem, ugodno, oddam najboljšemu ponudnikuipes14. julija, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubRefleksija o Farmi, romanu Joanne Ramos (Mladinska knjiga, 2019) “Nisi videla nujnega obvestila v poročilih, da ni nič več sveto? Vse je na prodaj. Vključno z vsemi v tej tovarni otrok.” Farma ni lahkotno branje. Njena vsebina nas zato ne bo popeljala v nobene neznane svetove, ki si jih pred spanjem zamišljamo, morda o njih celo sanjamo. Ne, roman ki tudi v svojem koncu ostaja predvsem realna refleksija aktualne družbeno-politične situacije in položaja žensk različnih družbenih razredov in kulturnih ozadij, nas bo zvlekel pred situacije od katerih naše misli in pogledi navadno bežijo stran. Popisa zgodb žensk, ki se odločijo oddati maternico v najem ne smemo brati kot distopičnega orisa prihodnosti, ki je zgolj potencialna. Ne, farma (in Farma) je realna. In v tem je največja literarna in družbeno-kritična vrednost tega besedila. To, o čemer piše Joanne Ramos se namreč dogaja (tudi) čisto blizu nas. Že danes, ta trenutek. Pod krinko humanitarnega imperializma (pomagati ženskam, ki našo pomoč sicer gotovo potrebujejo) se ustvarja praksa pomoči, ki od žensk zahteva, da na posodo predajo del svojega telesa, v primeru tega romana – maternico, zgodbe iz različnih krajev in koncev sveta pa kažejo, da so glede na zakone ponudbe in povpraševanja, na voljo tudi drugi deli naših teles. Če žensko telo izvede delo v skladu z določili pogodbe, po koncu prejme denarno izplačilo. Temu se reče humanitarna pomoč. Tisti, ki so del reproduciranja neenakega položaja žensk, še posebno poslabševanja že tako slabih družbeno-ekonomskih položajev iz katerih ženske danes živimo in delamo, pa so potemtakem samooklicani samaritani. Ker ženskam, ki so v stiski pomagajo, da lahko zaslužijo denar in omogočijo boljše življenje sebi in svoji družini? Pri vsem tem pa gostiteljic sploh ni potrebno siliti, da postanejo gostiteljice, to je bilo namreč storjeno že veliko prej. In za to smo soodgovorni vsi. Ali, kot si svoje vodenje Farme racionalizira direktorica Mae: “Ampak, kakor si sama priznala, je trgovina še zmeraj najboljša opcija, ki je na voljo. Brez trgovine, brez te relativno boljše opcije, bi bilo tisti na eni strani slabše, ne bi rekla? Naših gostiteljic ne silimo naj bodo gostiteljice. Prostovoljno se odločijo, da bodo delale za nas – lahko celo rečem, da z veseljem. Izredno lepo ravnamo z njimi in več kot primerno so plačane za svoje delo”. Farma se začne tam kjer ženske živijo težko življenje. Življenje, ki ga na vsakem koraku v vsakem njihovem početju prevevajo produkti ideje o njihovi manjvrednosti, neenakem položaju in neenaki obravnavi, ki s(m)o ji izpostavljene. Če so tujke, priseljenke ali če živijo v državah v katerih namesto demokracije in vladavine prava, vladata korupcija in klientilizem, bodo farme samo hitreje rastle. In se še bolj uspešno širile. “To življenje je tako težko, ta služba pa je tako lahka” si gostiteljice ponavljajo kadar oddajajo svoje maternice v najem. In s tem razkrivajo največjo hinavščino svobodnega sveta, sveta ki po eni stvari poveličuje mit(ologijo) materinstva in lik prave, skrbne in trpeče matere, po drugi strani pa mesta, ki ga te matere lahko zasedajo skrbno omejuje. In nas kot ženske selekcionira. Hierarhizira. Na tiste, ki bodo prave matere lahko postale, četudi otroka nikoli ne bodo donosile in na tiste, ki bodo pri tem pomagale. Na tiste katerih maternice bomo najemali. Seveda obstaja več vrst nadomestnega materinstva in seveda obstaja mnogo novih, sodobnih oblik družine, ki si otroka želijo, pa ga ne morejo imeti in je v takih primerih izbira nadomestne matere edina možnost za dejansko srečno življenje neke družine. A Farma se s takimi primeri ne ukvarja. Na Farmi so stranke manekenke, ki ne želijo pod vprašaj postavljati svojega telesa in s tem svoje kariere, ali pa ženske, ki si otroka zaželijo pri poznih petdesetih, pa tiste, med njimi je tudi Mae, idejni vodja in glavna direktorica Zlatih hrastov (uradnega imena Farme), ki za nosečnost preprosto nimajo časa. Prastaro vodilo tega sveta je, da za opravljanje dela ki si ga ne želimo opraviti, najamemo tiste med nami, ki so v toliko slabšem položaju od našega, da bodo za plačilo neko za nas neprijetno delo opravili. Temu lahko rečemo imperialistično nadomestno materinstvo in temu smo priča v notranjem organizacijskem delovanju Zlatih hrastov, ki nam ga avtorica tako ostro izriše pred očmi. Stranke so stranke, nadomestne matere pa so gostiteljice. Elitne stranke dobijo elitne gostiteljice, pri čemer za sveto trojico gostiteljic velja “belka, ki je lepa (a ni seksi) in je obenem še izobražena”. Izkušnje so pokazala, da je ob tem za gostiteljico najbolj nujno še, da je dodatno motivirana (Mae pravi “Motivirane gostiteljice so najboljše gostiteljice: “Če boš rodila zdravega otroka, in prepričana sem, da ga boš, bodo tvoje skrbi za najemnino lanski sneg. Pa tudi vse druge finančne skrbi, ki jih imaš””). Dodatno motivirane v vsakdanjih življenjskih praksah pomeni: v izdatno slabšem eksistencialnem položaju, ki je povezan z izjemno nizko stopnjo samopodobe in s tem nagnjenostjo k poslušnosti vsakršne avtoritete. Ko je Jane, glavna protagonistka Farme opravljala še zadnje teste, preden so jo sprejeli v z žico in nadzornimi kamerami zastražen objekt, je na vprašanja odgovarjala takole: “Nazadnje je morala opraviti še računalniški test, v katerem je morala samo označiti, ali se strinja ali ne strinja s trditvami na seznamu. Za vse težave sem sama kriva. Pomislila je na Billyja, na Carterjeve, in kliknila: zelo se strinjam. Marsikaj naredim bolje kakor skoraj vsi drugi, ki jih poznam. Pri tem se je na glas zasmejala. Saj niti srednje šole še ni končala. Nikakor se ne strinjam. Ne moti me, če mi ukazujejo. Se strinjam.” Tako je postala elitna gostiteljica. Elitno ubogljiva in elitno poslušna, v elitno slabem položaju, ki je vodjem Zlatih hrastov dajala slutiti, da bo za “zarodek številka 84” skrbela dobro, ga varno donosila in rodila. In šele takrat bo seveda prejela obljubljeno plačilo. Plačilo je prejeto, ko je delo opravljeno v celoti. Podjetniška logika optimiziranja dobička, zadovoljstva strank in izkoriščanja delavk (gostiteljic) je v Zlatih hrastih izpeljana do zadnje najmanjše podrobnosti in je primerna za izvoz v najdonosnejše multinacionalke našega časa. Glavni objekt je zarodek, plod, bodoči otrok. Spol in fenotip sta, ob primernem doplačilu, lahko določena in izbrana vnaprej. Njegovemu rojstvu je podrejeno vse, tudi zdravje gostiteljice: ko je bila Reagan na preiskavah zaradi morebitno rakave bule na njenem vratu, smo lahko bralci izvedeli, da bi v primeru potrditve diagnoze, njena operacija prišla na vrsto šele po tem, ko bo opravila svoje delo. In rodila. O njenem zdravstvenem stanju je niti niso obveščali, da ne bi karkoli negativno vplivalo na stanje nosečnosti. V primeru, da se namreč zgodi najhujše in pride do splava, so v težavah vsi – ne samo gostiteljica, ki ne prejme honorarja, temveč tudi zavod Zlatih hrastov, ki se mora soočati z nezadovoljstvom strank in na novo kalkulirati dobiček. Komunikacija gostiteljic z družino in prijatelji mora biti omejena, dogaja se lahko samo v okviru medijske sobe kjer je ves stik z zunanjim svetom strogo zabeležen, nadzorovan in omejen (Reagan so denimo onemogočili dostop do spletnih strani, ki bi vsebovale informacije o Hodkingovem limfomu). Nožev v jedilnici gostiteljice ne uporabljajo (da se ne poškodujejo, ali da ne poškodujejo koga drugega?), njihova prehrana in športna aktivnost sta strogo opredeljeni, na sprehode hodijo v dvojicah (da se nadzorujejo in omejujejo?), na rokah nosijo lokacijske zapestnice in od vsega začetka jim je predstavljeno kdo je mamica (da nikoli ne pozabijo kdo so, oziroma kdo one niso?). Mamica je mati, ki bo otroka prejela takoj, ko ga bo gostiteljica rodila. Mamica je preko video zaslona prisotna na vseh zdravniških pregledih, tam ji zdravnica dr. Wade kaže napredek v rasti in razvoju njenega ploda, pri tem pa zaslon ultrazvoka vztrajno odmika stran od pogleda gostiteljice. Če se v nosečnosti ugotovi napaka pri plodu, ga mora gostiteljica splaviti. Najbrž se tako vnaprej izognejo nevšečnostim ob vračilu blaga z napako. Spomnimo se ob tem resničnega primera para iz Avstralije, ki je preko nadomestne matere iz Tajske prejel dvojčka, pri čemer ni želel sprejeti sina z Downovim sindromom. Pustila sta ga pri nadomestni materi in s tem zapečatila usodo (legalnega) komercialnega materinstva na Tajskem. Nič od opisanega zato ni v popolnem nasprotju z dejanskim izvajanjem komercialnega, tržno usmerjenega nadomestnega materinstva, ki se (po tem ko sta prejšnji velesili te industrije Tajska in Indija to prepovedali) dogaja na primer v Ukrajini, kjer na leto podpišejo med 2000 in 2500 pogodb za nadomestno materinstvo. Mednarodna trgovina jajčec, sperme in maternic, ki pomeni dejansko poblagovljanje teles žensk je omogočila, da so se bile ženske, ki se borijo za preživetje prisiljene prostovoljno odločiti, da bodo postale inkubatorji. Kar po eni strani predstavlja ogromen svet dobička in zaslužka, po drugi strani predstavlja podaljšek izkoriščanja žensk, nevidna roka imperialističnega nadomestna trga pa je zato podaljšana roka simbolnega nasilja nad ženskami. V Ukrajini je za celoten paket storitve potrebno odšteti med 40.000 in 50.000 evrov, nadomestna mati, ki nima do otroka nobenih pravic, kar je ena izmed pomembnih lastnosti njihove zakonodaje, pa prejema na mesec okoli 200 evrov. Za državo, kjer je povprečna plača 237 evrov, to ni malo. Preostali del denarja (med 10.000 in 14.000 evrov) prejme po rojstvu, znesek, ki še ostane pa roma k posredniški agenciji oziroma kliniki. Za to, da sploh lahko postaneš nadomestna mati v Ukrajini je nujno, da že imaš enega biološkega otroka, ki te doma čaka. In da se najbrž, potem ko od 32. tedna nosečnosti naprej prebivaš v stanovanju, kjer si celo posteljo deliš z drugimi nosečnicami, opominjaš in dodatno motiviraš za svoje delo. Na tak način se dodatno racionalizira nesebičnost industrijskega nadomestnega materinstva, kjer naj bi šlo za sklenjen krog medsebojne pomoči: si revna in se ne moreš preživljati – pomagali ti bomo, oddaj maternico v najem – s tem ti pomagaš nam, ki nimamo časa za nosečnost ali pa se preveč bojimo strij, celulita in odvečnih kilogramov, ki bodo nosečnosti sledili. Prejela boš ravno dovolj denarja, da boš lahko preživela toliko časa, da bo tvoje telo spet nared za novo nosečnost. In mi za novega otroka, tokrat morda svetlolaso deklico z modrimi očmi? Porod in naš odnos do rojenega otroka je pomembno opredeljen z obstoječimi ideologijami in mitologijami. Kaj za družbo pomeni, da ni pripravljena na oploditev z biomedicinsko pomočjo za samske ženske ali da nasprotuje formiranju družin kjer sta partnerja istospolna, po drugi strani pa omogoča, ter v primeru zvezdnikov kova Kim Kardashian in podobnih, celo javno utemeljuje izbiro nadomestnega materinstva, ker za nosečnost nimamo časa? Ali pa ker si to pač lahko privoščimo? Vse to so vprašanja, ki jih Farma začne odpirati. Naša naloga je, da se z njimi odgovorno spopademo. Že danes. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Intervju z mag. Violeto Bulcipes11. julija, 2019Avtorji / Gender Hub / Kaja PrimoracV luči volitev v Evropski parlament 2019 Inštitut za proučevanje enakosti spolov pripravlja neodvisno raziskavo o enakosti spolov na evropskem političnem parketu in njenimi percepcijami med slovenskimi političnimi odločevalkami in odločevalci v Evropski uniji. V ta namen smo imeli možnost izvesti intervju tudi s slovensko Evropsko komisarko mag. Violeto Bulc. Enakost spolov kot temeljna vrednota Evropske unije je v delovanju sklica Evropske komisije, ki mu pripadate tudi vi, temeljila na petih prednostnih nalogah med katerimi sta tudi “krepitev udeležbe žensk na trgu dela in enake ekonomske neodvisnosti žensk in moških” in “spodbujanje enakosti žensk in moških pri odločanju”. Ali ste dimenzijo enakosti spolov na kakršenkoli način vnašali tudi v svoj resor? Ter ali menite, da je t. i. vključevanje vidika spola (gender mainstreaming) pomembna presečna tematika, ki jo je potrebno naslavljati na različnih koncih – morda tudi z vidika mobilnosti in prometa? Za Evropsko unijo (EU), sploh pa za Evropsko komisijo (EK), je enakost spolov eno izmed ključnih načel delovanja. Predsednik Jean-Claude Juncker je že na začetku mandata zastavil jasen in merljiv cilj, v skladu s katerim se je bilo do konca mandata potrebno iz takrat 23 % zastopanosti žensk na vodilnih položajih v okviru Evropske komisije, vzpeti na 40 %. Osebno mi prizadevanja za to niso bila tuja (in posledično tudi ne težka), saj v uravnoteženo zastopanost verjamem že od nekdaj – tudi spolne kvote se mi zdijo potrebne do takrat, ko se družba vsaj delno ne uravnoteži in ponotranji tovrstne miselnosti, zato da se lahko dejansko osredotočiš na spremembo, ki je nujno potrebna za trajnostni razvoj družbe. V sklopu mojega resorja smo bili zatorej zelo pozorni, da smo ženske vedno spodbujali, da so se prijavljale na razpise (seveda na koncu velja pravilo, da zmaga najboljši, vendar pa se med dvema popolnoma enakovrednima življenjepisoma prednost da ženski, z namenom izkazovanja, da imajo tudi ženske enake sposobnosti kompetence za prevzemanje vodstvenih pozicij). Zato sem zelo ponosna, da imamo sedaj na vodstvenih pozicijah v Generalnem direktoratu EK za mobilnost in promet kar 41 % žensk. V naslednji fazi je to potrebno premakniti še na ravni namestnikov direktorjev in direktorjev posameznih področij. Prav tako moramo sedaj enako doseči še na ravni vodij služb, kjer pa je trenutno ta statistika znatno nižja (okrog 26 %), vendar se postopoma izboljšuje. Za vse to pa je seveda potrebna zadostna zastopanost žensk v bazi, da ta sčasoma odseva na višje položaje. Dokazali smo torej, da se da – da je mogoče. In da ni popolnoma nobenega izgovora, da se to ne bi preneslo tudi v druga okolja. S tem namenom k podobnim prizadevanjem zelo spodbujamo tudi ostale deležnike s katerimi sodelujemo. Eden izmed zelo pomembnih korakov, ki smo jih v obdobju teh 5 let za boljšo zastopanost žensk v prometu naredili pod mojim vodstvom, je bila vsekakor ustanovitev iniciative in platforme za ženske v prometu (Women in Transport – EU Platform for Chaneg). Prvi rezultati so že vidni – Švica je na primer ustanovila posebno skupino imenovano Svet za raznolikost in vključevanje, ki skrbi za uravnoteženost na delovnem mestu za cel železniški sektor, saj so ugotovili, da žensk v slednjem praktično ni (na ravni EU statistika zastopanosti žensk namreč kaže 23 % vseh poklicev v prometu, če pa pogledamo strojevodje pa samo 3 %, 5 % za pilotke in 2 % za kapitanke na ladjah). Gre za odgovorne položaje, položaji, ki spreminjajo podobo sektorja. In menim, da so bili na tem mestu res narejeni veliki koraki, da se spodbudi izboljšanje teh statistik. Poleg omenjenega švicarskega portala smo dobili tudi dobro informacijo od nizkocenovnega letalskega prevoznika EasyJet, ki si je samoiniciativno postavil popolnoma merljiv cilj, in sicer, da želijo imeti do leta 2020 vsaj 20 % pilotk. To pomeni, da sedaj sistematično spodbujajo zanimanje mladine za ta poklic in šolajo pilotke, že izšolane pa pošiljajo na teren kot vzornice ostalim in kot dokaz, da lahko tudi ženske popolnoma samozavestno opravljajo to delo. V sklopu iniciative za ženske v prometu tudi skozi konference spodbujamo izmenjavo dobrih praks med podjetij in organizacijami. In četudi smo iniciativo pričeli z manjšo delavnico, ki se je je udeležilo približno 25 oseb, se je ta že lani prevesila v konferenco z več kot 150 udeleženci in udeleženkami. Letos bo ta številka še večja in všeč mi je, da se je v velikem številu udeležujejo tudi moški. Naše povabilo namreč ni k ustvarjanju sistemov za ženske, ampak za ustvarjanje sistemov za enake možnosti vseh. Zaradi tega je pomembno, da to ustvarjamo skupaj. Tako statistike kot tudi moje lastne izkušnje kažejo, da lahko z uravnoteženimi ekipami proizvedeš tudi mnogo bolj trajnostno-vzdržne rešitve. Tudi delovno vzdušje je bolj pozitivno, saj avtomatsko gledaš na družbo kot na celoto. Očitno je namreč, da so za večino stvari v preteklosti stali moški in so zato ženskam neprijazne. Eden izmed tipičnih praktičnih primerov so stekleni stropi – zakaj narediti steklen strop, če vemo, da po njem hodijo tudi ženske, ki nosijo krila in je zanje tovrstna raba tal popolnoma neprimerna. Podobno velja za pisarniško pohištvo oziroma pohištvo v konferenčnih sobah, ki nikakor nima prostora za odlaganje torbice, četudi je ta sestavni del ženskega vsakdana (kot notranji žep suknjiča pri moških, namenjen za denarnico ). Takšne drobne podrobnosti še zmeraj kažejo na to, da družba še ne razmišlja celostno. In moje geslo, ki ga v zvezi s tem nenehno uporabljam je: ”We need A WHOLE society at the table”. S tem želim povedati, da mora biti družba ustrezno zastopana, ne glede na o čem se za odločevalsko mizo razpravlja. Mislim, da gredo stvari v pravo smer, se pa še vsekakor ne smemo zadovoljit s tem kar imamo. Zavedati se namreč moramo, da enakost spolov ni linearna, temveč dinamična. In tako kot ji to omogoča napredek in pozitivni premik, lahko hkrati dopusti tudi, da zadeve hitro zdrsnejo nazaj v razmerja, ki smo jih imeli nekoč. Kakšne steklene stene in strope ste morda na svoji karierni poti morali zdrobiti in prebiti tudi sami (morda že znotraj meja naše države in v času vašega študija informatike) ter kako zahtevna je bila za vas pot do položaja kandidatke za komisarko? Sama sem se vso mladost udejstvovala v športu, kjer sem tudi prišla do mojega prvega spoznanja, ko sem ugotovila, da za ženski šport nikoli ni bilo denarja. Ženske smo lahko bile že zelo zadovoljne s tem, da smo sploh lahko kaj počele – velikokrat ni bilo niti za sendvič. To je bil prvi stik s to tematiko, ki sem ga doživela sama. Seveda me to ni odvrnilo od tega, da se v športu ne bi udejstvovala, je pa vsekakor pustilo pomemben pečat v moji zavesti. Naslednji korak je bil študij na Fakulteti za elektrotehniko, kjer so bili moški v absolutni dominanci. Vendar pa je med nami, študenti in študentkami informatike, vladala precejšnja uravnoteženost spolov, sploh ob koncu študija. To mi je takrat dalo signal, da pa morda nove tehnologije, novi pogoji, nova orodja vendarle odpirajo ženskam povsem nove možnosti. Zakaj temu danes več ni tako je zelo dobro vprašanje, ker kot sporočajo s Fakultete za računalništvo in informatiko je to razmerje ponovno porušeno in pri vpisu prevladujejo moški študentje. Sama sem torej imela možnost, da sem skozi fakultetno izobraževanje v Sloveniji šla zelo samozavestno. Nato pa me pot odpeljala na magistrski študij v Silicijevo dolino. Tam smo bili tako moški kot ženske enakovredno zastopani. Tudi ko sem prišla v službo v visokotehnološko podjetje nas je bilo kar pol pol. In tam sem imela priložnost videti kako pomembno je, da imamo v ekipi tako moške kot tudi ženske, ker v trenutku ko smo bile same ženske ali nas je bilo premalo, se je pričel pojavljati nek drug koncept razumevanja problema, ki ni bil več naravnan tako trajnostno-vzdržno. S to popotnico sem se podala naprej v življenje. Kasneje sem prišla na Telekom, kjer ta razmerja seveda niso bila niti približno uravnotežena – na eni strani je bila ženska administracija in na drugi moški na inženirskih in managerskih pozicijah. Sama sem se zelo trudila in tudi v svojo ekipo pripeljala večino žensk. Ko me je pot odpeljala naprej v zasebne vode pa sem še naprej skrbela, da sem imela zmeraj uravnotežene ekipe. Enako je tudi sedaj na EK – tukaj imamo pravila, da mora biti pol kabineta ženskega in pol moškega (seveda poleg drugih pravil, ki so še, da mora biti pol osebja iz Slovenija in pol iz drugih držav, pol uradnikov in pol ne-uradnikov). Na nek način sem mela torej privilegij zaznavanja teh razlik in hkrati vedno tudi soustvarjanja bolj uravnoteženega okolja. Ali sem bila priča različnim moškim konceptom in spolnim stereotipom – jasno, na vsakem koraku. To če želiš, vidiš. Moram pa reči, da tega nisem zgolj ignorirala, temveč tudi z vso samozavestjo vstopala tudi v najbolj moške kroge. Ne s podcenjevanjem, ne z mislijo, da si moram prostor izboriti kot ženska, ampak s samozavestjo znanja, prevzemanjem odgovornosti, predvsem pa s tem, da sem vsa morebitna obnašanja, ki bi uveljavljala moško nadvlado nad ženskami, nevtralizirala z različnimi orodji. Bi pa bilo zelo nekorektno, če ne bi omenila, da sem opazila, da mnogo žensk teh orodij ne pozna in da se je mnogim zgodila krivica, proti kateri se (tudi če sem se želela) nisem mogla boriti, saj so bili določeni krogi enostavno premočni. Prepričana sem, na primer, da ne bi nikdar postala Evropska komisarka, če ne bi takrat predsednik Juncker zahteval, da iz Slovenije pride ženska. Opazila sem tudi, da je mnogo moških zelo samozavestnih, da lahko opravljajo tudi najbolj odgovorne funkcije, čeprav se potem velikokrat izkaže, da nimajo kompetenc, ustrezne izobrazbe ali ustreznih izkušenj. Ženske na drugi strani pa smo do sebe mnogo bolj kritične in želimo presegati zastavljene pogoje, da lahko samozavestno vstopamo na neke pozicije. Sama ne mislim, da je to slaba lastnost, vsekakor pa je potrebno tukaj še veliko narediti na vzgoji. Poleg tega opažam tudi, da če se da žensko na vodilni položaj, se od nje pričakuje, da bo idealna in, da bo naredila vse prav. Samo poglejmo okrog sebe koliko je projektov, ki ne dosegajo zvenečih rezultatov ali so celo neuspešni, ki so jih vodili moški. In koliko funkcij imajo v rokah moški, pa ne slišimo nobene take kritike. Se pravi, da imamo nek demagoški konstrukt znotraj družbe, ki ga je treba še ozavestit, nato pa začeti spreminjati. In tukaj v veliki meri računam na nevladne organizacije, inštitute, univerze in njihove raziskovalce in raziskovalke, da nam bodo pomagali razumeti dejanske vzroke za tovrstnega odnosa. Kajti šele ko nekaj ozavestimo, lahko to tudi zares spremenimo. Vemo, da je doseganje enakosti sestavljeno iz enakih pravic (enakopravnosti), odgovornosti, možnosti in priložnosti, ki jih spola živita v javnem in zasebnem življenju. Kljub temu, da je tako na ravni EU, kot še posebej na ravni Slovenije, za enakopravnost razmeroma dobro poskrbljeno, smo od dejanskega življenja v družbi, kjer bi vladala (tudi) enakost spolov, še vedno precej oddaljeni. Kje vi vidite ključne razloge za to in kako narediti najpomembnejši korak naprej, od zakonodaje k družbeni praksi? To je zelo kompleksno vprašanje, na katerega verjamem da ni enostavnega odgovora. Tudi jaz si ne upam trdit, da imam celostno sliko. Lahko pa iz lastnih izkušenj povem, kje vidim, da se da še veliko narediti. Prvo je popolnoma na začetku – v vzgoji. Menim, da naši vrtci in naše javne šole zelo skrbijo, da ta tema v resnici ni tema, tj. da se tretira vse otroke enako, vse izobraževalne aktivnosti potekajo skupaj – otroci imajo skupaj vse predmete, skupaj hodijo na izlete. Na tej točki torej ni nikakršne separacije in to je zelo pomembno, saj se otroci na tak način učijo sodelovati z drugim spolom in lahko z osebami nasprotnega spola tvorijo prijateljske odnose. Poleg šole pri vzgoji seveda ključno vlogo odigra tudi družina in vloge, ki jih opravljata v družini oče in mati. Poleg teh dveh elementov, pa na odnos med spoloma in do enakih možnosti v veliki meri vpliva tudi javnost, interesne dejavnosti, nevladne organizacije in enostavno vrednote v družbi, ki so temelj nekih medčloveških odnosov. Menim namreč, da gre pri tem vprašanju v osnovi tudi za spoštovanje. Za preseganje spolnih stereotipov tako ni potrebna zgolj enakopravnost, temveč enakovrednost – to kar v srcu čutimo do drugih. Bodisi nekoga dojemamo kot sočloveka bodisi kot nekoga, ki mu že na prvi pogled nadenemo cel kup pričakovanj v zvezi z njegovim oziroma njenim obnašanjem in osebnimi značilnostmi. In tukaj imamo še veliko za narediti. Druga elementa, ki pomembno vplivata na odnos posameznika in posameznice do enakosti spolov, pa sta formalni sistemi in družba. Verjamem, da je EU na tej točki daleč najbolj napredna, saj se skuša sistemsko odzivati na te izzive. Zaveda se namreč, da če želi s svojimi državami članicami na čelu ohraniti vodilno globalno pozicijo in še vedno soustvarjat lasten obstoj, se pravi ne zapasti pod pritisk neke druge velesile, potem potrebuje za seboj celotno družbo. Prav tako drži, da v resnici razlog za to, da so tudi moški zainteresirani za enakost spolov, še posebej lastniki kapitala in politične moči, leži v tem, da je le-ta formula za uspeh. Želim si samo, da bomo našli načine kako to preliti v družbeno zavest, saj to pomeni, da smo našli neko trajnostno rešitev za naprej. Sicer smo v roku petih let na ravni EU beležili kar nekaj pozitivnih premikov. Eden izmed takšnih je prav gotovo tudi sprejetje nove direktive za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (Work-Life Balance Directive), ki je naletel na precej pozitivne odzive. Dejstvo, da bodo moški po novem obvezani vzeti dva meseca neprenosljivega starševskega dopusta je v podjetja poslalo zelo močen signal, da ni samo ženska tista, ki bo potencialno odsotna v določenem časovnem obdobju, ampak da to (zavoljo ustvarjanja družine) počno tudi moški. Prav tako si prizadevamo za uveljavitev direktive za povečanje števila žensk na odločevalskih funkcijah v gospodarstvu (Women on Boards). Močno pozicioniranje, ki je sicer neformalno, se ga pa sedaj kar vsi v EU močno držimo, je tudi načelo ”no woman no panel”. Tudi sama na Twitterju objavim sliko panela, na katerem so govorci samo moški, pod katero zapišem ”What’s wrong with this picture?”, in sicer z namenom ozaveščanja o tem, da imamo tudi ženske, ki se spoznajo na posamezna področja in bi lahko brez problema sodelovale pri razpravah. Sama svojo ekipo zmeraj zelo spodbujam, da nimamo konferenc, na katerih ni ženskih govork. In tudi jaz ne grem na konferenco, če sem edina ženska. Na ravni EK delamo tudi z roko v roki z organizacijo FiA, kjer so zagnali program Girls on tracks, v sklopu katerega 80 mladih voznic urijo za tekmovanje na Formuli 1. Gre za resno pobudo te ogromne organizacije, ki pa je bila očitno še kako potrebna, saj je zanimanja za to več kot je bilo na voljo prostih mest. Se pravi da to ni moški poklic, temveč gre ponovno za dejavnosti, ki je bila tekom razvoja tradicionalno pripisana moškim. Na letošnjih volitvah v Evropski parlament so ženske kandidatke iz Slovenije dobile največ preferenčnih glasov, med prvimi tremi so bile denimo Tanja Fajon, Irena Joveva in Romana Tomc. Po drugi strani državljani in državljanke Cipra prvič po letu 2009 niso izvolili nobene ženske predstavnice. Kako bi lahko torej ocenili splošen izid volitev na ravni celotne Evropske unije in kako spremljate počasne premike za ženske političarke v razmerah naše nacionalne politike? Kot rečeno trend v EU in nasploh v vseh evropskih institucijah gravitira navzgor. In s tem moramo biti zelo zadovoljni. Tudi letošnje volitve so pokazale, da Evropejce in Evropejke zelo zanima EU (žal to ni res za Slovenijo). Jasno smo namreč povedali, da EU potrebujemo. Če pa se vrnem na slovensko sceno – osebno me izid evropskih volitev resnično zelo veseli. Potrebno pa je počakati, da se izjasni, ali gre za muho enodnevnico ali za trend. In upam, da se bo z delom in rezultati dokazalo, da gre za trend. Stanje v slovenskem parlamentu pa je zame veliko razočaranje. Čeprav so bile liste na prvi pogled zelo uravnotežene (k čemer jih napotujejo tudi spolne kvote), pa lahko še zmeraj zaznamo veliko nekorektnost, ko se ženske plasira v neizvoljive okraje. Menim, da bi morala takšnemu slabemu rezultatu za ženske slediti ogromna debata v javnosti, saj smo vendarle padli iz skoraj 36 % na zgolj 24 % ženskih predstavnic v Državnem zboru, se pravi za več kot 10 % – kar pa je ogromno. Čeprav bi morala javnost to jasno obsoditi, nisem na to temo zasledila nobenega pravega članka. Morda manjše omembe, reference, ampak v resnici je to katastrofa in še zdaleč ne zanemarljiv podatek. Iz tega lahko sklepam, da imamo v Sloveniji še zmeraj ogromno prikrite diskriminacije. V preteklih letih ste imeli priložnost dobro spoznati delovanje Evropske unije od blizu. Kakšno prihodnost ji, glede na rezultate volitev, napovedujete in kakšno vlogo bo v tej prihodnosti po vašem lahko imelo vprašanje enakosti spolov? Sedaj nas čaka velik preizkus. Po volitvah je faza, ko se ljudi razporeja na vodilne pozicije. In tukaj je ALDE skupina že na začetku izrazila veliko podporo enakovredni zastopanosti žensk in moških na vodilnih položajih. Sedaj je namreč vse v moških rokah – moški predsedujejo EK, Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki itd. Ta ideja je bila v prostoru prepoznana kot tako pomembna, da so se ji pridružile še ostale evropske stranke, in sicer Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), Evropska ljudska stranka (EPP) in Evropska zelena stranka (European Greens), kar v skupnem seštevku predstavlja več kot kvalificirano večino v Evropskem parlamentu. Veseli me, da je potrebo po enakovredni zastopanosti prepoznal tudi Svet in ženski predlagal na dva vodilna položaja – na čelo Evropske komisije in Evropske centralne banke. Predvsem si želim, da bo naslednji predsednik ali predsednica komisije prav tako vztrajal oziroma vztrajala pri tem, da imamo še naprej uravnoteženo zastopanost (morda celo bolj kot trenutno) znotraj EK. Trenutno imamo 9 ženskih komisark (od 28), seveda pa je priložnosti še veliko več. Kvote torej so pomembne in je potrebno pri njih vztrajati, pa ne samo na papirju, ampak pri njihovi dejanski manifestaciji. In tukaj pa pozivam volivke in volivce, da moramo biti glasni in se zavedati, da se lahko to že jutri spremeni na slabše (kot smo bili temu priča pri slovenskem parlamentu). To je zgodba, ki ne sme nikoli izginiti s politične agende. Tam mora ostati tako v dobro moških kot žensk. Na kakšen način bi bilo po vašem mnenju potrebno spodbujati ženske za aktivno politično participacijo? To je zelo veliko in zelo pomembno vprašanje, ne samo za ženske. Način na katerega je volilni sistem narejen ni zelo odprt za nove ljudi, ki bi se želeli aktivirati. Prav tako delovno okolje ne omogoča, da se lahko aktivira nekdo, ki je v redni službi – potrebno je bodisi zaprositi za neplačan dopust ali pa prekiniti z delovnim razmerjem. Zato smo lahko danes v politiki večinoma priča starejšim osebam ali pa profesorjem (narava njihovega dela namreč dopušča precej svobode in zato možnost bolj intenzivne politične aktivacije). Menim, da bo na tem mestu potrebno inovirati, in sicer v demokratičnih orodjih, da se demokracija modernizira. Razmisliti je potrebno, na kakšen način lahko ljudem omogočimo njihovo aktivacijo, da bo ta v sklad z življenjskimi slogi, ki jih izkušamo danes. Zanimiv takšen primer je obvezna volilna pravica, saj ta ljudi spodbudi, da se v predvolilnem obdobju zares posvečajo predvolilni dinamiki. Imate morda kak nasvet za mlajše kolegice, ki bi si v prihodnosti želele vstopiti v politiko ali se celo udejstvovati v politiki na ravni EU? Ena dimenzija uspeha v življenju je vsekakor strokovna podkovanost in posedovanje znanj, s katerimi lahko operiraš. Druga je, da si ves čas nabiraš izkušnje in s tem dvigaš lastno samozavest, hkrati pa se učiš strpnosti in odprtosti do sodelovanja. Pomembno je torej krepiti lastno znanje in ga nato suvereno prevajati v prakso, pri tem pa se ne bati lastnih napak. Navidezno neuspešne izkušnje nas namreč tudi okrepijo. Nato pa je pomembno, da to svoje razmišljanje, četudi morda v nekem (moškem) okolju deluje nezaželeno ali celo nesprejemljivo, samozavestno, z neko željo po participaciji in sodelovanju, vendarle plasiramo naprej. Nikdar ne smemo obupati zgolj zato, ker nekdo mogoče česa ni razumel. Poskusimo vstopiti skozi okno. Pa skozi druga vrata. Nekega dne pa postavimo kar novo hišo in začnemo kreirati sami. Mislim, da se bo demokratični, vključujoč in liberalni temelj v Evropi razvijal naprej dokler bo obstajala EU. In v okviru tega moramo zmeraj zagrabiti priložnosti, ki so nam dane. Ne smemo si zatiskati oči pred njimi. Tudi meni se v življenju priložnosti niso pokazale zato, ker bi jih planirala. Niti v najboljših sanjah si sama teh priložnosti ne bi znala niti oblikovati. Ampak sem bila ves čas aktivna. Ves čas sem opazovala svet okrog sebe. In ko se je priložnost pojavila, sem jo tudi zagrabila. Na tak način je nato mogoče premikati, inovirati in spreminjati svet po podobi skupnih vizij. Zagotavljam vam, da je mogoče v roku petih let narediti ogromno. In to je moje sporočilo politiki in ženskam. Intervju je izvedla: Kaja Primorac je magistrska študentka človekovih pravic in demokratizacije na European Inter-University Center for Human Rights and Democratisation v Benetkah. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v delovni skupini za enakost spolov v okviru mreže Equinet in prav tako v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Strankarska politika in enakost spolovipes26. junija, 2019Avtorji / Dr. Milica Antić Gaber / Gender HubPo državnozborskih volitvah 2018 v Sloveniji se je delež žensk v Državnem zboru s 35,6 odstotkov znižal na 24,5 odstotkov. To se je zgodilo navkljub uzakonjeni 35-odstotni spolni kvoti na kandidatnih listah in navkljub temu, da je bilo na njih 44 odstotkov žensk, kar je največ doslej. Svoj delež k takšnim rezultatom je zagotovo prispeval naš precej zapleten volilni sistem, ki ne omogoča sestavljanja kolektivne strankarske kandidatne liste, ampak stranke sili, da v volilne okraje postavljajo posamične kandidate, ki v njih najprej tekmujejo za glasove s kandidati in kandidatkami drugih strank, potem pa za izvolitev še s kandidati in kandidatkami na lastni strankarski listi v volilni enoti. Takšen sistem ne omogoča sestavljanja list po sistemu zadrge in tudi ne uvedbe preferenčnega glasu. Za to, da bi ob uzakonjeni spolni kvoti dosegli spolno bolj uravnotežen Državni zbor, bi tako morali odpraviti volilne okraje in uveljaviti dodatno določilo pri sestavljanju kandidatne liste po sistemu zadrge ter uvesti preferenčni glas. Zdi se, da politične volje za to v Sloveniji (še) ni. Če pogledamo na izvoljene nekoliko bolj razčlenjeno, ugotovimo, da je bilo izvoljenih samo 22 žensk (na prejšnjih volitvah 32). Največji delež izvoljenih žensk je v svojih vrstah znova zabeležila stranka SMC (40 %), sledi pa ji LMŠ (30 %). Za obe stranki velja, da še nimata izoblikovanih močnih strankarskih elit oziroma velikega števila politikov, ki bi jim bilo potrebno zagotoviti izvoljive sedeže na kandidatnih listah, zato so jih lahko zasedle ženske in bile v takšnem deležu tudi izvoljene. Hkrati sta obe stranki po ideološki usmeritvi sredinski. Ideološka usmerjenost in/ali vrednotna usmeritev strank je namreč še vedno eden od pomembnih pokazateljev odnosa in delovanja strank na področju enakosti spolov (Norris in Lovenduski 1993, Krašovec, Deželan 2011). Del odgovorov o ideološki/vrednotni usmeritvi strank dajejo programi strank in njihovo pozicioniranje glede pomembnih vprašanj, ki posredno ali neposredno vplivajo na enakost spolov. Za celovito in poglobljeno analizo pa bi bilo potrebno kontinuirano spremljanje delovanja njihovih politikov in političark; njihovih ravnanj v procesih sprejemanja in spreminjanja zakonodaje; imenovanj v pomembna odločevalska telesa; spremljanje njihovih javnih nastopov in analiza njihovih diskurzivnih praks in podobno. V pričujoči publikaciji bo ob pomanjkanju zgoraj naštetih potrebnih analiz zainteresirana publika našla zgolj nekaj začetnih razmislekov na temo vprašanja enakosti spolov, ki jih je bilo mogoče ob analizi programov strank in kratki anketi zbrati ob letošnjih državnozborskih volitvah. Na težavo pri tem našem početju pa naletimo že pri vprašanju: Kaj pravzaprav razumemo pod pojmom enakost spolov? Po pregledu njihovih programov in odgovorov na eksplicitna vprašanja, se zdi, da je med strankami tu še veliko zmede, veliko različnega (ne)razumevanja. Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) namreč, ko razlaga pomembne koncepte in opredelitve zapiše, da se enakost spolov nanaša na: ”enake pravice, odgovornosti in možnosti žensk in moških ter deklic in dečkov. Enakost ne pomeni, da bodo ženske in moški postali isti, temveč, da pravice, odgovornosti in priložnosti žensk in moških ne bodo odvisne od tega, ali se rodijo kot moški ali kot ženske. Enakost spolov pomeni, da bodo upoštevani interesi, potrebe in prioritete žensk in moških in, da bodo ob tem upoštevane raznolikosti različnih skupin žensk in moških. Enakost spolov ni vprašanje zgolj enakosti žensk, ampak bi moralo skrbeti in v celoti vključiti tako ženske kot moške. Enakost žensk in moških je treba obravnavati hkrati kot vprašanje človekovih pravic in kot predpogoj za trajnostni razvoj, ki bi bil osrediščen na ljudi.”[1] Če na navedenem ozadju pogledamo kakšno je razumevanje enakosti spolov slovenskih političnih strank, ugotovimo, da se le-to močno razlikuje od zgornje opredelitve. V prikazu rezultatov pričujoče raziskave boste tako lahko ugotovili in zaznali: da je diapazon njihovih razumevanj enakosti spolov mogoče razvrstiti od razumevanja spolov in razlik po spolu, ki da izhajajo iz biologije oziroma narave in jih je zato potrebno upoštevati, ne pa odpravljati. Takšno razumevanje je povsem v skladu s tem, kar Bourdieu imenuje naturalizacija moške pozicioniranosti v družbi. Bourdieu v tekstu Moška dominacija tako pravi: ”Moč moškega reda vidimo v dejstvu, da lahko pogreša utemeljitev. Androcentrično videnje se namreč vsiljuje kot nevtralno in nima potrebe po tem, da bi se izrekalo v diskurzu, ki bi ga legitimiral. Družbeni red deluje kot ogromen simbolni stroj, ki teži k temu, da bi potrdil moško dominacijo, na kateri temelji. To je spolna delitev dela, stroga razporeditev dejavnosti, dodeljenih vsakemu spolu, delitev njunih mest, njunega časa, njunih orodij idr.”(Bourdieu 2010, 12); različna razumevanja enakosti spolov, ki se osredotoča na potrebo po enaki obravnavi ali po zavzemanju za enake možnosti oziroma za enakopravnost; takšna (sicer najbolj redka) razumevanja enakosti spolov, ki izhajajo iz prepričanja, da je za vzposatvljanje enakosti spolov potrebno sprejemati politike, ki bodo merile na enake končne rezultate teh politik. S pomočjo teh politik, verjamejo v teh strankah, bo mogoče družbi vzpostaviti dejansko enakost spolov. Razpon pojmovanj enakosti spolov v tem zapisu izpostavljamo zato, ker je od razumevanja tega pojma odvisno, kako bodo stranke, ki bodo dobile svoj delež moči pri upravljanju države bodisi v zakonodajni bodisi v izvršni veji oblasti, odvisno, kako bodo politike enakosti spolov obravnavane in kakšne rešitve bodo pri tem predlagane. Kajti, kot je bilo nakazano, lahko njihovi predlogi vodijo tako v poglabljanje oziroma povečevanje razlik in slabšanje predvsem položaja žensk kot tudi v ohranjanje obstoječega stanja zaradi razumevanja, da imamo v Sloveniji dobro zakonodajo, ki jo je le potrebno ustrezno prevesti v prakso, kar pa bi lahko vodilo tudi v ohranjanje obstoječa spolnega reda, ki temelji na moški dominaciji. Zgoraj omenjeni Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) je izdelal indeks na osnovi katerega meri napredek v članicah EU pri doseganju enakosti spolov v razponu od 1 do 100 točk. Pri tem 1 točka pomeni popolno neenakost, 100 pa popolno enakost. Oddaljenost od enakosti spolov meri na izbranih področjih, od katerih je šest ključnih (čas, delo, denar, moč, zdravje in znanje), poleg tega pa upošteva še kazalnika intersekcijske neenakosti in nasilja nad ženskami. V letu 2015 izračunan dosežek znaša na ravni povprečja vseh 28 držav EU 66,2 točki in je v zadnjih desetih letih v povprečju narasel samo za 4 točke. Najvišje je po tem indeksu uvrščena Švedska z 82,6 točkami, najnižje pa Grčija s 50 točkami. Slovenija se je z 68,4 točke uvrstila malo nad povprečje EU, njen indeks se je v zadnjih desetih letih zvišal za nekaj več kot sedem točk. EIGE v svojem poročilu ugotavlja tudi, da se nasploh na ravni EU države proti enakosti spolov premikamo po polžje. Primerjalno gledano je Slovenija solidno pozicionirana. Še več, kar zadeva polje moči (ki vključuje politično – 65,4, ekonomsko – 61,5 in družbeno – 55,3), je dosegla v zadnjih desetih letih tudi največji napredek. Vseeno je treba vedeti, da je ta indeks v povprečju med najnižjimi (takoj za znanjem, kjer je indeks 55 in kjer se ugotavlja visoka stopnja spolne segregacije na ravni študijskih smeri). Indeks družbene moči (delež žensk in moških v upravah raziskovalnih organizacij, radio-difuznih organizacij in najvišjih telesih Olimpijskih športnih organizacij) je torej v Sloveniji dosegel le 55,3 točke. To pomeni, da smo na nekaterih področjih prehodile oziroma prehodili komaj nekaj več kot polovico poti do enakosti spolov, po zadnjih državnozborskih volitvah pa se bo naš položaj na lestvici poslabšal. Očitno je torej, da smo daleč od enakosti. Zato bi bilo potrebno to področje spremljati in za spremembe pripravljati tudi nove zakonodajne rešitve. Ni odveč zapisati, da prav to od vseh v Državnem zboru pričakujemo. Še posebej pa od 22 žensk v tem zakonodajnem organu. Če o tem, kakšen angažma v politiki od njih lahko pričakujemo, lahko sodimo po programih njihovih strank (s čimer so tudi tekmovale za glasove volivk in volivcev), bi kazalo v nadaljevanju pogledati, kakšno težo so v njih namenile tematiki enakosti spolov. Sklepati je namreč, da če politična stranka v svojem programu posebno mesto nameni tematiki enakosti spolov, uporablja dikcijo enakost spolov in se izrecno opredeljuje do te tematike v pozitivnem smislu, da bo to izraženo tudi v njenem kasnejšem delovanju pri sprejemanju zakonov ali v določanju političnih prioritet pri vodenju države. Še posebej povedno pa je, za kašne rešitve oziroma zakonske predloge se bo stranka v politiki zavzemala oziroma v kakšno smer poglabljanja ali zmanjševanja razlik med spoloma bo njena politika usmerjena. Čeprav bo v nadaljevanju v pričujoči analizi razvidno, da so zgolj tri stranke navedle konkretne rešitve na tem področju, pa je tu potrebno poudariti, da gre pri eni od teh za ukrepe, ki bi, če bi bili tudi realizirani dejansko celo poglabljali razlike in slabšali položaj žensk v družbi. Za konec se vrnimo k izhodiščnemu vprašanju: kaj lahko na področju uveljavljanja politik enakosti spolov pričakujemo po parlamentarnih volitvah 2018? Strinjamo se lahko s tistimi, ki zagovarjajo tezo, da je enaka prisotnost spolov (deskriptivno predstavništvo) na mestih političnega odločanja pomemben (vstopni) pogoj za to, da spolno uravnotežimo politično odločanje (Phillips 1998, Dahlerup, Freidenvall 2005). Saj je eden od pogojev za to, da se interesi in potrebe žensk v politiki slišijo to, da so pri sprejemanju pomembnih političnih odločitev prisotne. A to seveda ni dovolj. Kot smo omenili že na začetku, je pomembno razumeti, da je enakost spolov stvar vseh nas, moških, žensk in tudi vseh, ki se ne identificirajo z obstoječim binarnim sistemom spolov. Šele, ko bo tak koncept razumevanja spolov v družbi široko sprejet, bodo ženske razbremenjene pritiska, da so zgolj one tiste, ki naj se s to tematiko ukvarjajo. S tem pa bo večja tudi verjetnost za to, da bodo politike enakosti spolov tudi bolj učinkovite. Bourdieu, P. (2010), Moška dominacija, Ljubljana: Sophia, 2010. EIGE, Gender Equality Index, dostopno na: http://eige.europa.eu/gender-mainstreaming/concepts-and-definitions Dahlerup, D., Freidenvall L. (2005), Quotas as a ‘fast track’ to equal representation for women, Why Scandinavia is no longer the model, International Feminist Journal of Politics, Vol. 7. Issue 1, pp. 26-48. Krašovec, A., Deželan T. (2011), Programi političnih strank in enakopravnost v politiki V: Ženske na robovih politike, Milica Anti Gaber, ur. Sophia (2011), str. 253-274. Norris, P., Lovenduski, J. (1993), Gender and Party Politics, London, Sage. Phillips, A. (1998): The Politics of Presence. Oxford: University Press. [1] http://eige.europa.eu/gender-mainstreaming/concepts-and-definitions Red. prof. dr. Milica Antić Gaber je sociologinja, na Oddelku za sociologijo FF UL zaposlena od leta 1992 – najprej kot mlada raziskovalka, od leta 1998 kot predavateljica in koordinatorica programa Študiji spola (za FF) na skupnem programu doktorskega študija Humanistika in družboslovje (UL). V študijskih letih 2003–2007 je bila tudi predstojnica Oddelka za sociologijo. Vrsto let je raziskovalno delala na Mirovnem Inštitutu v Ljubljani ter predavala na Institutum Studiorum Humanitatis v Ljubljani in Centralni evropski univerzi v Budimpešti. Kot gostujoča predavateljica je predavala na Centru za ženske študije v Beogradu, Inter-University centru v Dubrovniku, Centru za ženske študije Univerze v Novem Sadu ter kot raziskovalka gostovala na Birkbeck Collegeu v Londonu in na Univerzi Pompeu Fabra v Barceloni. Sodelovala je pri več raziskovalnih projektih, povezanih s feministično politično teorijo, prisotnostjo žensk v politiki, državljanstvom in spolom, spolom in nasiljem, tako doma kot v tujini; koordinirala je mednarodni projekt Evropske komisije (Daphne II) »Načini uveljavljanja evropskih direktiv o nasilju nad ženskami, mladostniki in otroki, dobre prakse in priporočila«. Sodelovala je pri mednarodnem projektu » The Electoral gender quota systems and their implementations in Europe« (vodila: Drude Daherup). Vodila je tudi dva nacionalna temeljna raziskovalna projekta: »Usklajevanje zasebnega in profesionalnega življenja kot ovira za številčnejšo prisotnost žensk v politiki« (2008-2012) in “Spolna strukturiranost sodobne slovenske družbe in položaj spolov v politiki”. Njeni raziskovalni interesi so ženske študije in feministična teorija, feministična politična teorija, ženske v politiki, spol in globalizacija, spol in nasilje, spol in migracije.... Svobodna enakost in Evropska unijaipes19. junija, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Faris Kočan / Gender Hub / Kaja PrimoracŽe Aristotel je v svojih delih razmerje med moškim in žensko označil kot razmerje superiornega nad inferiorno, vladarja nad vladano. In medtem, ko so bile za Tomaža Akvinskega ženske pravzaprav deformirani moški, tudi razsvetljenski misleci v slednjih niso videli veliko več od ljubke distrakcije. Večji del zgodovine so bile ženske s strani ključnih mislecev percipirane kot intelektualno prazna bitja, katerih obstoj je bilo mogoče upravičili zgolj z njihovo lepoto, njihova funkcionalnost pa je bila zreducirana na potrebe reprodukcije. Zato se ne gre čuditi, da si je Mary Wollstonecraft v 18. stoletju socialni in politični red, v katerem bi bile ženske obravnavane kot racionalna, samostojna bitja, sposobna neodvisnosti in kreposti, lahko zamišljala zgolj v okvirih filozofske teorije. Vendar pa je slednji, četudi zgolj hipotetično, vseeno uspel izredni preboj v politični misli – na popolnoma inovativen način je utemeljila svobodo in dikcijo le-te vezala na položaj žensk v kontekstu tistega časa. Verjela je, da je človek s podrejenostjo vsake vrste razvrednoten in da je svoboda rojstna pravica vsakega (in vsake). Verjela je v družbo enakih – ni si želela družbe, v kateri bi ženske imele moč nad moškimi, temveč družbo, v kateri bi ženske imele moč nad samimi sabo. V svojih delih je položaj žensk na več mestih primerjala s suženjstvom, saj dominirani individuumi nimajo nadzora nad svojo usodo, kar jim po njenem onemogoča posedovanje kreposti – suženjsko življenje namreč rodi suženjsko obnašanje, v limitah katerega pa je nemogoče pričakovati krepostno držo. V kolikor si torej želimo družbo enakih in družbo kreposti, naj bi po merilih Mary Wollstonecraft ženskam omogočiti njihovo miselno in civilno oziroma državljansko neodvisnost – kreposti namreč ni mogoče doseči zgolj v mislih, temveč se slednja meri predvsem v dejanjih, zaradi česar mora biti ženskam na voljo enak spekter potencialnih dejanj v obliki odločitev, tj. ženske morajo imeti pravico odločati o vsem, o čemer imajo pravico odločati moški. Kakor je za čas svojega življenja in ustvarjanja verjela Mary Wollstonecraft, tudi mi danes verjamemo, da med neenakimi (v pravicah) ni mogoče tvoriti zdrave družbe. Ker smo vsi rojeni kot nepopisani listi papirja, nikakor ne moremo upravičiti legitimnosti dejanj, s katerimi en individuum nadvlada drugega. Poleg okoliščinam časa primernim prizadevanjem (za pravico žensk do osebne lastnine, sklepanja pogodb in možnosti ločenega dohodka z moževim), pa je bil kot najglasnejši krik svobodi Mary Wollstonecraft prepoznano zagovarjanje pomena vloge žensk v političnih organih odločanja – tako njihove pasivne, kot tudi aktivne volilne pravice. Emancipacija (ali osvobajanje) žensk od družbenih spon se je skozi zgodovino nadaljevalo v vsej svoji intenzivnosti, dosegalo je mnoge razsežnosti in bilo (pre)velikokrat deležno poskusov redukcije slednjega na raven obskurnega, celo bogokletnega, vsekakor pa na vprašanje postranskega pomena. Vendar pa se v svoji prvinskosti ni nikdar ločilo od temeljnega prizadevanja žensk – volilne pravice in kasneje pravice do (enake) politične participacije. Iz politike – političnega organiziranja, delovanja in odločanja – so bile ženske večji del človeške zgodovine namerno izključene. Pod pretvezo poudarjanja njihove družbeno-kulturno pogojene “naravne” vloge žen in mater, naj bi sodile v zasebno sfero človeškega življenja. Delitev ženske zasebne skrbi za reprodukcijo in moškega javnega delovanja za produkcijo, je bolj ali manj neomajna ostala vse do 19. stoletja, ko lahko v zgodovini zaznamo prve ženske na pragu politike in prve obrise bojev za dejansko enako politično participacijo ženskega spola. Ker je v tej binarni delitvi sveta moški (in s tem tudi vsa njega dejanja in prizadevanja) obveljal kot norma od katere so bila ženska ravnanja razumljena kot odstopanja, nas ne more čuditi, da je bila splošna volilna pravica ženskam na naših tleh dodeljena šele po drugi svetovni vojni. Boj za volilno pravico je v medvojnem obdobju sovpadal s strahom pred potencialno politično močjo žensk – strahom, ki sta si ga delila oba nasprotujoča tabora (liberalni in klerikalni). Kljub temu, da je po drugi svetovni vojni bilo na samem vrhu partije (oziroma Zveze komunistov) zelo malo takih žensk, ki bi aktivno vstopile v politiko, brez da bi bile že prej politične aktivne kot članice partije, je bilo v obdobju do osamosvojitve kar nekaj pomembnih ženskih političark, ki so javno, glasno in neustrašno zahtevale in nam tudi priborile pomembne pravice, ki jih lahko ženske uživamo še danes (Vida Tomšič in druge). Ko je po osamosvojitvi naše države nastopilo obdobje tranzicije, je začela prevladovati ideja, da je potrebno z vsem, kar je opredeljevalo naše življenje v bivši skupni državi, nemudoma in za vedno pomesti. Prišlo je do znakov jasnega oživljanja seksizma in androcentrizma v obliki jasno izrisanih tendenc po redomestifikaciji žensk in rekatolizaciji družbe. Javni premisleki o opustitvi pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok kot nevarni dediščini socializma, so dejansko postavili temelje za demokratično politično participiranje žensk v novi državi. Posledice zgodovinskega podrejanja žensk se še danes kažejo v velikem deležu politične klime, ki ženskam v politiki preprosto ni naklonjena. Volilna pravica žensk za demokratično življenje znotraj demokratične republike, pač ni dovolj. Ženske morajo aktivno sooblikovati pri kreiranju in izvajanju določenih politik in tudi demokratično predstavljati polovico prebivalstva, ki pod določenimi omejitvami zakonov in pravic, znotraj neke družbe živi. Žal, so skoraj vse raziskave v Sloveniji pokazale, da je vstop žensk v politiko podrejen strankarskemu uspehu neke opcije. Naša politična kultura je še vedno skupek tradicionalnih (tudi krščanskih) vrednot in precej redukcionističnega razumevanja politike in njene moči. Ženske se zaradi lastnega pomanjkanja političnih izkušenj in njihove slabe javne prepoznavnosti (kot posledici vsega zgoraj navedenega) vstopu v politiko, ki se je drži izrazito negativna javna konotacija, izogibajo, če pa se za to že odločijo, navadno postanejo žrtve strankarskih strategij, ki na izvoljiva mesta postavljajo (navadno moške) kandidate in jih tako nagrajujejo za politično zvestobo. Preden nas je Evropska unija ob procesih pridruževanja Slovenije, opozorila na velik deficit spolne neuravnoteženosti zastopanja, so bili ob volitvah leta 2000 rezultati volitev takšni: v Državnem zboru smo imeli 12 poslank, v vladi 4 ministrice, zgolj 4, 2 % županj in 11, 7 % mestnih in občinskih svetnic. Sledile so potrebne spremembe zakonodaje, ki so končno privedle do uvedbe sistema kvot. Ravno uvedba slednjih je za prevelik del slovenske politike pomenila zadnjo točko zagotavljanja enakosti med spoloma, s čemer so bila preprosto prezrta še dva pomembna člena uspeha kvot – splošna politična kultura in strankarsko izkoriščanje volilnega sistema. Danes se zdi, da ženske v politiki stopicajo na mestu, saj se vsak vidnejši korak naprej (nedavni je bil gotovo tudi visok odstotek za ženske kandidatke na volitvah v Evropski parlament) pospremljen s potiskom nazaj – vznikom ekstremnih patriarhalnih gibanj, ki pozivajo k skrbi za narod, dom in družino in k poskusom vzpostavljanja seksističnih politik, ki bi določene pravice omejevale (npr. pravico do abortusa). Zato za vprašanje žensk v politiki, njihova prisotnost, minimalno zagotovljena s pomočjo uvedenih kvot, ni dovolj. S kvotami in ostalo precej zgledno urejeno zakonodajo na tem področju pri nas, so nam kot družbi bili zgolj ponujeni pravni okvirji za dejansko demokratično praktično življenje enakosti spolov. S tem je bila zagotovljena enakopravnost, ne pa še enakost. Enakost je temeljni koncept demokracije, enakost (spolov) v njihovih pravic, možnostih in njihovi obravnavi v njihovem javnem in zasebnem življenju, je temeljni predpogoj vsake demokratične skupnosti. Ker takšne enakosti še zdaleč nismo uspeli doseči, mora biti to dvojno razumevanje žensk v politiki: (1) žensk političark in (2) ženskega položaja, vloge in politik, ki oboje zadevajo, prioritetno vprašanje našega časa. Če k temu dodamo globalna dogajanja in skorajšnji prihod ekonomske krize, ki bo v vzdušju strahu in kaosa, priborjene pravice ponovno postavljala na zadnje mesto, se moramo s tem začeti ukvarjati že danes. Ravno demokracija pa nam nalaga dolžnost, da se s tem ukvarjamo vsi, ne samo ženske. Danes smo sicer del EU, a to vprašanje ni nič manj pomembno. Še več, v letu 2019, ko države članice EU, kot so denimo Luksemburg, Nizozemska, Avstrija in Irska praznujejo stoletnico politične participacije žensk na različnih nivojih (od volilne pravice do zasedanja najpomembnejših političnih funkcij), je Evropski inštitut za enakost spolov (European Institute for Gender Equality – EIGE) v svoji zadnji študiji ponovno opozoril na nizko zastopanost žensk v odločevalskih procesih tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Slednje je merjeno s pomočjo Indeksa enakosti spolov, ki na ravni spremenljivke »politična moč« meri stopnjo zastopanosti žensk v državnih in regionalnih parlamentih ter ministrstvih. V tem kontekstu so podatki za obdobje od leta 2005 do 2017 povedni, saj so nekatere države na področju politične moči žensk znatno nazadovale, med drugim denimo Španija, Avstrija, Hrvaška, Malta in Madžarska, Švedska pa je denimo edina država, ki dosega več kot 90 % spolno uravnoteženost. Dotična spolna uravnoteženost, ki mora biti razumljena v kontekstu spolne vrzeli v politični participaciji, se na ravni EU že od leta 1979 zmanjšuje, na predzadnjih volitvah v Evropski parlament (2014) pa je bila najnižja, saj je približno 35,8 % žensk zasedlo poslanska mesta. Ta številka je nad evropskim povprečjem zastopanosti žensk v nacionalnih parlamentih (30,2 %), a še naprej ostajajo pomembne razlike med stopnjo zastopanosti žensk v posameznih državah članicah. Povprečje močno dvigujejo Finska (76,9 %), Hrvaška in Irska (54,5 %), znižujejo pa Estonija in Ciper (16,7 %) ter Bolgarija (17,6 %). Med vsemi državami članicami EU je zgolj Malta tista, ki ima uzakonjeno spolno pariteto, in dosega spolno uravnoteženost. Še bolj od Evropskega parlamenta je problematična sestava Evropske komisije, ki ji še ni uspelo doseči spolne paritete (9 od 28 komisarjev je žensk). Situacija je podobna tudi pri vprašanju podpredsednikov Evropske komisije, kjer je od šestih razpoložljivih mest zgolj eno bilo zaupano ženski. Zaradi tega je prišlo do študije v sklopu Direktorata za notranje politike EU, kjer so raziskovalci ugotovili, da so bile ženske kandidatke izjemno popularne pri nacionalnih volivcih, in da so volivci, kjer so imeli možnost preferenčnega glasu, pogosteje obkrožili kandidatko kot kandidata. V državah, kjer so zabeležili slabši rezultat in posledično nizko zastopanost žensk v Evropskem parlamentu, pa so raziskovalci ugotovili, da je razlog za to v kandidatnem postopku, saj se ženske niso znašle na listah tistih strank, ki bi lahko bile izvoljene. Zastopanost žensk v parlamentih in ostalih neposredno izvoljivih političnih funkcijah seveda ni edini instrument za povečanje politične aktivnosti žensk, niti ni edini dejavnik za ugotavljanje popolne slike o politični moči žensk. Eden izmed takšnih dejavnikov je zagotovo volilno obnašanje žensk, za katerega pa zadnje raziskave kažejo, da še naprej obstaja velika stopnja spolne neenakosti, sploh ko je govora o ne-volilnih oblikah politične participacije (protestna participacija in volilne kampanje) (Kostelka, Blais in Gidengil, 2019). Podobno pomemben dejavnik je tudi volilna preferenca, kjer raziskave kažejo na to, da ženske v post-komunističnih državah volijo desne stranke, medtem ko v industrijsko razvitih državah volijo leve (Kittilson, 2016). Podobno pomembne zaključke na temo volilnih preferenc ponuja Elisa Gutsche (2018), ki je s skupino 12 raziskovalcev ugotavljala splošni trend rasti volivcev desno-populističnih strank v državah članicah EU, in zaključila, da je ta porast statistično nezanemarljiv tudi med ženskami. Slednje so privlačnost desno-populističnih strank utemeljevale na način, da tovrstne politične stranke posvečajo več pozornosti javnim politikam, ki se ukvarjajo s povečanjem javnih izdatkov za družino (Gutsche, 2018, 105–120). Vsekakor pa kot dejavnika, ki vpliva na politično aktivnost žensk, nikakor ne gre zanemariti spolnih stereotipov[1] in spolnih vlog, ki jih slednji reproducirajo. Zaradi delovanja slednjih se namreč manj žensk odloča za vstop v aktivno politično sfero, saj se bojijo stigme, ki naj bi jo to zanje prineslo. Hkrati pa moškim le-ti omogočajo prosto pot in spodbujevalno delujejo na njihova politična prizadevanja in ambicije (Sanbonmatsu 2003). V tej točki velja izpostaviti tudi študijo McCracken, Marquez in Ghailani (2015), ki so ugotovili, da stranke in kandidati niso izkoristili priložnost, da bi v okviru kampanj promovirali načelo enakosti med spoloma, kar pa so pripisovali predvsem dejstvu, da sta se zgolj dve od šestih največjih evropskih strank v svojih volilnih programih zavezali k spoštovanju in promociji načela enakosti med spoloma in sprejemu spolnih kvot. Končno, velja omeniti tudi raziskavo, ki je bila opravljena tik po Evropskih volitvah leta 2014, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bilo približno 6 % več moških vključenih v volilne kampanje, zaradi česar je bil temu primerno delež volivcev za 5 % višji med moškimi (TNS, 2014). Glede na to, da je velika večina (med 70 in 80 %) sprejete zakonodaje na nacionalni ravni posledica odločitev in (zakonodajnih) ukrepov sprejetih na ravni Evropske unije, menimo da je, po analizi volitev na nacionalni ravni, nujno tudi kontekstualiziranje vprašanja (ne)enakosti spolov ter svobode žensk na evropskem (političnem) nivoju. Naša raziskava bo tako merila naenkrat v samo jedro in v posledice delovanja evropskih institucij, saj bo prikazala ne samo razumevanje naših ključnih raziskovalnih konceptov (enakosti spolov, vloge in položaja žensk v evropski družbi in meja njihovih svobod) s strani izvoljenih kandidatov in kandidatk, temveč bo pomembno orisala dosedanje delovanje institucij na tem področju in pokazala poglavitne vzroke za ohranjanje neenakosti med spoloma. V naši analizi bomo tako merili dlje od štetja sedežev, ki jih v parlamentu zasedajo ženske, zato bomo realnejše razumevanje stanja na področju enakosti spolov v EU preverili skozi tri načine: (1) skozi jezik in ukrepe, ki v EU pri obravnavi tega področja veljajo že sedaj; (2) skozi razumevanje problematike kandidatov in kandidatk na podlagi analize njihovih odgovorov na naš vprašalnik in (3) skozi primerjalno analizo nacionalnih in evropskih programov političnih strank, da bi preverili kakšno mesto v teh programih to vprašanje v resnici zaseda, oziroma ali (p)ostaja v večini primerov izrabljeno zgolj za namene pridobivanja političnih točk in volilnega uspeha. V osvetlitvi pomena enakosti spolov kot temeljnega pogoja za življenje v svobodi in demokraciji vidimo največji doprinos naše raziskave s katero bomo poizkušali to vprašanje uvrstiti tudi na pomembno mesto v najširši javno-politični debati. Na ta način bomo posegli tako v naraščajočo apolitičnost našega prebivalstva in nezanimanja za evropsko politiko, kot tudi poskušali izgraditi drugačno, širše razumevanje politike, demokracije in svobode, ki mora temeljiti na enaki reprezentaciji in obravnavi vseh članov neke skupnosti. [1] Gre za posplošene značilnosti in neutemeljeno pripisane značilnosti ženskam in moškim, ki so odraz dojemanja oseb posameznega spola ter njihovih družbenih vlog. Oblikujejo se s posplošenim sklepanjem o vedenju, sposobnostih, osebnih značilnostih in interesih drugih oseb le na podlagi spola, čeprav niti vse ženske niti vsi moški ne ustrezajo tovrstnim pripisom. Razloge za razlike v obnašanju žensk in moških je mogoče iskati v socializaciji, kulturi, manjši prisotnosti in vidnosti žensk ali moških v različnih poklicnih dejavnostih ipd. Spolni stereotipi postanejo problem, ko se začnejo manifestirati v sledenju pričakovanjem družbe do določenega spola na račun dejanskih želja in ciljev posameznika, do česar pride zaradi zmotnega prikazovanja družbenih razlik med spoloma kot posledice naravnih razlik (MDDSZEM 2016). O avtoricah in avtorju: Faris Kočan je doktorski študent evropskih študij in raziskovalec na Centru za mednarodne odnose. Večina obožuje šport in dvoranski parket, njemu pa sta ljubša domači in evropski – politična seveda. Njegovo interesno področje pokriva vprašanja evropeizacije nacionalnih političnih strank in notranje politične dinamike v državah Zahodnega Balkana ter njihovega približevanja Evropski uniji. Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. Kaja Primorac je magistrska študentka človekovih pravic in demokratizacije na European Inter-University Center for Human Rights and Democratisation v Benetkah. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v delovni skupini za enakost spolov v okviru mreže Equinet in prav tako v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Insta #zlorabljenaipes12. junija, 2019Avtorji / Gender Hub / Kaja PrimoracZavedati se moramo, da je spletno nasilje nad ženskami ali spolno nasilje nad njimi enako in čustveno boleče kakor fizično nasilje, ter nenazadnje vodi v intenzivne občutke tesnobe, osamljenosti in predvsem osramočenosti. In prav osramočenost je tista, ki uspe žrtve spletnega nasilja in nadlegovanja pahniti v brezizhoden položaj. Na tej točki si želim, da se vsi dodobra soočimo s tem, česa je teh žensk pravzaprav sram. Sram jih je nečesa, kar jim povzročajo spletni nasilneži. Sram jih je, ker jih slednji družbi okrog njih prikazujejo kot osebe, ki v nezadostni meri sledijo družbenim normam (so preveč razgaljene, njihove gole fotografije ali posnetki zaokrožijo po spletu, se opredeljujejo do zadev, do katerih se ženske v naši družbi naj ne bi opredeljevale ipd.).” Ali ste že slišali za Amando Todd, Audrie Pott in Veronica Rubio? Zametki njihove usode so se nevede pričeli pisati še preden so bile rojene – v poznih 60. letih prejšnjega stoletja, ko je ameriška vojska prišla do zaključka, da je kibernetsko hranjenje podatkov mnogo bolj priročno in hitrejše od tradicionalnih (fizičnih) načinov shranjevanja, in s tem namenom ustvarila prvo skupno omrežje. Razvoj interneta je kmalu po tem doživel veliki preboj in se z raketno hitrostjo ob prelomu stoletja razširil med že 16 milijonih uporabnikov (danes ga uporablja že 4,3 milijarde oseb kar je skoraj 57 % celotnega svetovnega prebivalstva). Zaradi želje po grobem poseganju nacionalne zakonodaje Združenih držav Amerike v delovanje interneta, je John Perry Barlow, ustanovitelj fundacije imenovane Electronic Frontier, objavil Deklaracijo o neodvisnosti kibernetskega prostora[1], ki jo je sestavljalo 16 odstavkov, nasprotujočih vsakršni vrsti regulacije interneta. Med drugim je v enem izmed odstavkov zapisano, da se z ustvarjanjem interneta vzpostavlja svet, v katerega lahko vsakdo vstopa brez privilegijev ali predsodkov, ki bi mu bili sicer pripisani na podlagi rase, gospodarskega vpliva, vojaške moči ali lokacije rojstva. Svet, v katerem lahko vsak izrazi svoja prepričanja, ne glede na stopnjo njihove edinstvenosti, brez strahu, da bi ga kdo prisilil v molk ali skladnost s prepričanji drugih. Pa je temu res tako? Seksističen ali sovražni govor, spletno nadlegovanje, spletno zalezovanje, doxxing[2], pošiljanje golih sebkov, spolno izsiljevanje (sextortion)[3], vdiranje v spletne kamere, kraja identitete in porno maščevanje.[4] Vse to (in še več) so oblike nasilja nad ženskami, ki jih v 21. stoletju lahko zasledimo na svetovnem spletu. Na prvi pogled bi lahko skorajda ocenili, da je Barlow v svoji deklaraciji pozabil omeniti osebno okoliščino spola. Niso namreč zgolj ženske tiste, ki se soočajo s spletnim nasiljem – raziskave so pokazale, da to v 44 % prizadene tudi moške (in v 63 % ženske). Dokazano je, da spletno nasilje nad ženskami najbolj prizadene ženske političarke, ženske novinarke in ženske, ki vlogajo ozrioma blogajo o politiki ali se samo-opredeljujejo kot feministke. Prav tako pa posedovanje več osebnih okoliščin (poleg spola na primer tudi veroizpoved, narodnost ali etnično poreklo manjšine, invalidnost, starost ipd.) pomembno pripomore k stopnjevanju intenzitete diskriminacije. Velja povedati tudi, da so moški zaradi spletnega nadlegovanja in nasilja veliko manj osebno prizadeti kot ženske, kar je najbrž posledica dejstva, da so sovražni komentarji, ki na spletu zadevajo ženske v veliki meri usmerjeni na bolj osebno raven (najpogostejše so žaljivke na ravni izgleda, reproduktivnih pravic žensk in sklicevanje na njihovo zatrjevano odstopanje od obstoječih družbenih norm, pogojeno s spolnimi stereotipi in družbeno pripisanimi spolnimi vlogami), medtem ko gre pri žaljenju moških v večini za splošne žaljivke, ki ne nosijo spolno-značilne konotacije (Pew Research Centre 2018). Internet je torej v kontekstu spolnega nasilja in nadlegovanja potrebno razumeti kot še enega izmed javnih prostorov, na katerem je mogoče vršiti spolno nasilje in nasilje zaradi spola, kot sredstvo, ki to omogoča. Vsekakor pa ga ne smemo razumeti kot razlog za slednje – te je treba iskati v širšem družbenem kontekstu, skupaj z razlogi za nasilje nad ženskami nasploh. Spletno nasilje nad ženskami je torej nemogoče obravnavati kot samostojen pojav, saj gre za sistemsko težavo, ki jo je kot takšno tudi potrebno obravnavati. Med drugim si namreč deli mnoge skupne značilnosti z nasiljem nad ženskami v drugih kontekstih – deluje kot sredstvo, s katerim se ženske želi utišati in z njimi čustveno manipulirati, kar posledično niža njihovo samozavest ter zmanjšuje možnosti za vsakršno vrsto njihove participacije pri opredeljevanju do materije javnega. Velikokrat se govori tudi o t. i. učinku ohladitve (chilling effect), ki na ženske učinkuje tako, da se slednje začnejo samo-cenzurirati in prenehajo sodelovati v javnih razpravah, kar vodi v očitni demokratični deficit. In do česa še lahko privede? V skrajnih primerih se spletno nasilje nad ženskami (in moškimi) lahko konča tudi s samomorom. Zgodba zgoraj omenjenih Amande Todd, Audrie Pott in Veronice Rubio se je žal končala točno na ta način. Zavedati se moramo, da je spletno nasilje nad ženskami ali spolno nasilje nad njimi enako in čustveno boleče kakor fizično nasilje, ter nenazadnje vodi v intenzivne občutke tesnobe, osamljenosti in predvsem osramočenosti. In prav osramočenost je tista, ki uspe žrtve spletnega nasilja in nadlegovanja pahniti v brezizhoden položaj. Na tej točki si želim, da se vsi dodobra soočimo s tem, česa je teh žensk pravzaprav sram. Sram jih je nečesa, kar jim povzročajo spletni nasilneži. Sram jih je, ker jih slednji družbi okrog njih prikazujejo kot osebe, ki v nezadostni meri sledijo družbenim normam (so preveč razgaljene, njihove gole fotografije ali posnetki zaokrožijo po spletu, se opredeljujejo do zadev, do katerih se ženske v naši družbi naj ne bi opredeljevale ipd.). O tem, na čigavi strani naša družba še zmeraj prepoznava sram ter o resnosti, s kateri slednja jemlje primere spletnega nasilja in nadlegovanja pričajo tudi nekateri izrazi, ki se uporabljajo za posamezne oblike spletnega nadlegovanja in nasilja nad ženskami. Eden izmed takšnih primerov je prav gotovo t. i. mit trola – če osebo, ki na spletu deli sovražna stališča do žensk imenujemo trol, ga s tem okličemo na način, na katerega ga gotovo ne bi oklicali izven sveta interneta. To posledično ustvarja nerazumevanje iz katerega se lahko rodijo percepcije, da so tovrstni troli mitična bitja, ki želijo v ženskah vzbujati strah z grožnjami, jih poniževati in utišati (ter s tem spodkopavati njihovo sodelovanje v demokratični družbi), ter da obstajajo zgolj na spletu. Vendar temu ni tako – tako na spletu kakor tudi v resničnem, ne-virtualnem življenju troli ne obstajajo. Obstajajo pa osebe s seksističnimi prepričanji, osebe s katerimi si delimo skupnosti in javna mesta in, ki predstavljajo grožnjo pravicam žensk tako na spletu kakor tudi v resničnosti. Poleg tega pogosto uporabljena angleška besedna zveza don’t feed the trolls, ki bi jo lahko prevedli v smislu ne hranite trolov (v smislu ne odgovarjanja na žaljive komentarje) nakazuje na to, da so žrtve spletnega nasilja posredno za svojo situacijo krive same, saj naj bi slednjim z odgovarjanjem dajale pobudo in še več zagona za njihovo izdatno manifestacijo lastnih kompleksov preko anonimnih spletnih portalov. Podobno situacijo je mogoče zaslediti pri izrazu maščevalna pornografija – za kakšne vrste maščevanje gre? Ali je ranjen ego in nezmožnost procesiranja negativnih čustev na strani moškega zares opravičilo za tako podlo dejanje kot je objavljanje intimnih video-vsebin, do katerih se je dokopal tekom partnerske zveze? Absolutno ne. Zakaj bi torej tovrstno početje označevali z maščevanjem, ki v prvi vrsti nakazuje, da je žrtev takšne vrste spolnega nasilja najprej nekaj zakrivila – nekaj, za kar se ji je bilo potem potrebno maščevati? Te in še mnoge terminološke zagate zelo jasno pričajo o tem, da naša družba še ni dovolj zrela, da bi se samoumevno in v celoti postavila na stran žrtev. Storilci imajo tako domala prosto pot, da s svojimi dejanji posežejo v neposredno intimo posameznice in jo razgalijo. Na strani žrtev pa tako ostaja zgolj sram. Sram, ki bi ga morala družba primarno prepoznavati na strani storilca in ga kot takšnega tudi obsojati. Dejanja spletnega nasilja zaradi spola in spolnega nadlegovanja je potrebno strogo obsojati – praktično bi jih bilo potrebno obsojati skorajda enako strogo, kot se obsoja nasilje zaradi spola ali spolno nadlegovanje v resničnem življenju. Zavedati se je namreč potrebno, da četudi se morda zloraba dogaja zgolj v virtualnem svetu, je za žrtve še zmeraj popolnoma enako resnična kakor če bi se jim to dogajalo v šoli, na delovnem mestu, v parku ali doma. Sram ki ga žrtve občutijo je enak sramu v primeru zlorab, nasilja in nadlegovanj v smislu kazenske zakonodaje. Prav tako so prisotna popolnoma enaka negativna čustva osamljenosti, tesnobe, brezizhodnosti. Zatorej bi morala biti, brez dvoma, temu primerna tudi kazen za storilca. Prav tako pa je nujno potrebno tudi konsistentno ozaveščanje širše družbe z namenom, da se bodo tovrstna občutja ob izkušnji zlorabe, nasilja ali nadlegovanja, v svetu brez spolnih stereotipov, končno namesto v domeni žrtve, znašla v domeni storilca. [1] Declaration of the Independence of Cyberspace (1996). Dostopno na: http://editions-hache.com/essais/pdf/barlow1.pdf [2] Iskanje, zbiranje in objavljanje zasebnih informacij na javnih spletnih mestih, da bi se žrtve javno izpostavilo, razgalilo in osramotilo (MDDSZEM, projekt Odklikni.si). [3] Ustrahovanje ali izsiljevanje oseb z grožnjo po objavi njihovih golih oziroma intimnih slik ali videoposnetkov na svetovnem spletu. [4] Objava zasebnih fotografij ali videoposnetkov spolne narave za sramotenje in poniževanje žrtve. Gre za podaljšek moškega intimnega partnerskega nasilja (MDDSZEM, projekt Odklikni.si). O avtorici: Kaja Primorac Kaja Primorac je magistrska študentka človekovih pravic in demokratizacije na European Inter-University Center for Human Rights and Democratisation v Benetkah. Pred tem je vzporedno študirala mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Je članica Strokovnega sveta za enakost spolov, ki kot posvetovalni organ deluje pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako se v povezavi s tematiko enakosti spolov udejstvuje na mednarodni ravni, in sicer v delovni skupini za enakost spolov v okviru mreže Equinet in prav tako v mednarodni delovni skupini za enakost spolov in raznolikost v okviru CEC European Managers (organizacije, ki je ena izmed šestih socialnih partnerjev Evropske komisije za področje delovne zakonodaje). Je mnenja, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Kdo se bo postavil za našo pravico do splava?ipes5. junija, 2019Avtorji / Gender Hub / Nina PejičNa žalost ponovno živimo v času, v katerem pravice žensk regresirajo: dovolj povedne so zadnje novice iz Združenih držav Amerike (ZDA). V zvezni državi Alabama tako enajstletnici ni dovoljeno sami v kino, mora pa donositi otroka, spočetega s strani posiljevalca. Za zakon je glasovalo 25 moških senatorjev, medtem, ko je 6 ženskih senatork glasovalo proti. Hkrati se je v letu 2019 dvanajst drugih ameriških zveznih držav trudilo za uveljavitev podobne zakonodaje, ki bi prepovedala splav po 6. tednu, do začetka maja je to uspelo šestim državam. T. i. heartbeat law (zakon srčnega utripa) prepoveduje splav, ko je mogoče zaznati srčni utrip zarodka, tj. pri šestih tednih nosečnosti. Zdi se, da zakonodajalcem manjka znanje o ženski fiziologiji: vsaka ženska ve, da izostanek ene menstruacije ni nenavaden – večina žensk ima neredno menstruacijo – kar pomeni, da mnoge ženske na tej stopnji torej ne vedo, da so sploh noseče, postopek pa je za njih že prepovedan. Kakšne posledice prinaša takšna zakonodaja? Seveda jih znanost raziskuje in predvideva,[1] za plastično razumevanje pa se lahko le zazremo v zgodovino nam bližje države, Romunije. Romunija je v 60. letih prejšnjega stoletja, podobno kot danes ZDA, implementirala blažjo različico predlagane nove ameriške zakonodaje – novi ameriški zakoni gredo namreč še korak dlje od zakonov romunskega diktatorja iz prejšnjega stoletja, ki so dopuščali izjeme kot je na primer dovolitev splava v primerih posilstva ter incesta. Tako kot v ZDA, je bila v Romuniji prepoved splava predhodno že zagotovljena pravica. Leta 1966 je Nicolae Ceausescu, romunski diktator, kot enega prvih ukrepov po prevzemu oblasti izbral prepoved splava in kontracepcije.[2] Zakon je bil sprejet v želji po spodbujanju rasti romunskega prebivalstva – če se vam to zdi utopično, se spomnite na nedavni posvet z naslovom ‘Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda’ v državnem svetu RS, sproženega s strani Matjaža Gamsa, ki je zasledoval podobne cilje. Ceausescuov načrt je že leto dni kasneje obrodil sadove, povprečno število otrok rojenih romunskim staršem je naraslo z 1,9 na 3,7.[3] In kaj se je zgodilo po tem? Prepoved postopka splava so nesorazmerno občutile družine z nizkimi dohodki in družbeno ogrožene skupine. Ženske (ter njihovi partnerji) iz bogatejših družin so hitro našle načine za zaobitje prepovedi: pokupitev zdravnika, uvoz pretihotapljenih kontracepcijskih tablet iz Nemčije. Srednji in nižji sloj prebivalstva pa je pričel z izvajanjem domačih splavov, zaradi katerih je v nevarnih postopkih in v bolečinah do leta 1989 umrlo kar 10.000 romunskih žensk. Umrljivost mater se je med leti 1965 in 1989 v Romuniji podvojila. Dejansko število smrtnih žrtev je bilo večje, saj so tako pomočniki in pomočnice pri splavu, kot tudi ženske, ki so želele splaviti, prejele večletne zaporne kazni za takšne poskuse. Takšna usoda se vsem udeleženim obeta tudi v ZDA, zdravniki, ki pomagajo pri izvedbi splava tvegajo doživljenjsko zaporno kazen, kar je mimogrede višja kazen, kot je v Alabami predpisana za posilstvo. Prav tako se morajo država in podporniki prepovedi splava seveda zavedati, da prepoved najbolj vpliva na najrevnejše – in da mora taki zakonodaji slediti primerna zakonodaja na področju socialne podpore, ki omogoči srednjemu in nižjemu sloju uspešno vzdrževanje povečanega števila otrok. To seveda redko pride na misel taistim zakonodajalcem – tako v Romuniji, kot danes v Ameriki, se ta diskusija ni nikoli odvila. Tako je bila druga posledica prepovedi splava v Romuniji predaja več sto tisoč otrok državnim sirotišnicam. Leta 1989, nemudoma po padcu režima, so v romunskih sirotišnicah popisali več kot 170.000 otrok, del njih močno pretepenih in zlorabljenih, nekateri izmed njih so bili vklenjeni na kovinske okvire postelj v skladiščnih stavbah kompleksov sirotišnic. To so le kratki in najbolj opazni indici prihodnosti ZDA in drugih držav, ki si prizadevajo za podobno zakonodajo, npr. naša sosednja Hrvaška. Mene še veliko bolj skrbijo drugi indici. Vpliv na javno zdravje ter srečo, tako kolektivno kot individualno. Ženski odvzeti možnost splava pomeni, da ženske ne morejo in ne smejo uživati v spolnosti enako brezskrbno kot jo lahko moški. Hkrati poudarjanje ženske odgovornosti za nosečnost omeji odgovornost moških za nosečnost – za njihovo sodelovanje pri spolnem odnosu. Omejuje napredek, ki smo ga naredili na področju enakosti žensk in moških na delovnem mestu, sploh pri današnji še vedno nezadostni delitvi dela v gospodinjstvu in splošnem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Zavre napredek, ki smo ga dosegli na področju razbijanja steklenih stropov na vodstvenih položajih žensk. Hkrati me skrbi, kdo se bo postavil za mojo pravico do splava, razen jaz sama, če (ali morda ko) bo nekoč napočil čas za to tudi v Sloveniji? Se bodo moški, ki se danes smejijo diskurzu o enakosti spolov, ki ga zavračajo kot nepotrebnega, preživetega, spustili na ulice in protestirali? Sama se zavedam, da večina moških v naši okolici verjame v enakost spolov: verjame v to, da morajo biti ženske plačane enako kot moški, da ne smejo biti žrtve nasilja doma ali na delovnem mestu, da morajo imeti enako avtonomijo nad svojim telesom, kot jo imajo moški. Vendar stojijo ob strani ali obmolknejo, ko pride do ukrepanja, posebej, kadar neenakost zaznajo v lastni družbi. Nadalje manjši del moških aktivno posluša in razume težave, ki jih vsakodnevno doživljajo ženske – da se aktivno izognejo nadlegovanju, da se aktivno izognejo temnim potem domov, da se morajo potegovati za to da so slišane, da se morajo tri dni na mesec pretvarjati, da ne živijo v neznosni bolečini – ter se v takšnih primerih trdno postavijo na njihovo stran. Resnično redki pa so moški, ki si aktivno prizadevajo za to, da so nosilci prizadevanj za enako plačilo žensk in moških v lastnem podjetju, nosilci prizadevanj za delitev dela v lastnem gospodinjstvu, nosilci prizadevanj proti nadlegovanju žensk, nosilci prizadevanj za ohranitev že zagotovljenih pravic. Najtežje je iti preko »oh ja, saj se strinjam ‘s temi stvarmi’« in se resnično naučiti poslušati, zaupati besedam žensk, ko o ‘teh stvareh’ govorijo in ukrepati. To je učenje izzivanja seksističnih pripomb, razbijanja spolnih stereotipov, izkoreninjanje okolja, kjer sta nasilje in nadlegovanje upravičena. Resnično verjamem, da bodo ti moški tisti, ki bodo protestirali nepravični, škodljivi in uničujoči zakonodaji skupaj z mano. [1] Znanost nam pove, da omejevanje splava naredi splav manj varen. Zaradi sodobne medicine so splavi trenutno zelo varni, le 0,25 % splavov ima zaplete, zaradi česar so manj tvegani kot odstranitev modrostnega zoba. Hkrati so nosečnosti 14-krat bolj nevarne kot splavi. Nenačrtovane nosečnosti povečajo možnost domačega nasilja in finančne nestabilnosti. Prepoved splava pri ženskah statistično pomeni tudi povečano možnost depresije. [2] V novem zakonu o prepovedi splava v Alabami kontracepcija ni omenjena. Pa vendar je Trumpova uprava leta 2017 želela prevzeti nadzor nad kontracepcijo, ko je predložila zakonodajo, ki bi delodajalcem omogočila, da na podlagi lastnega verskega prepričanja, tega dela zdravstvenega zavarovanja za njihove zaposlene ne rabijo plačati. To odločitev Trumpove uprave je januarja letos ustavil zvezni sodnik. [3] Horga M, Gerdts C, Potts M The remarkable story of Romanian women’s struggle to manage their fertility Journal of Family Planning and Reproductive Health Care 2013;39:2-4. Dostopno na: https://srh.bmj.com/content/39/1/2.full O avtorici: Nina Pejič Nina Pejič je mlada raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Setaweet – etiopsko feministično gibanjeipes29. maja, 2019Aleksandra Gačić / Avtorji / Gender Hub Feministična gibanja in njihove zahteve praviloma vedno spremljajo tudi odklonilne in negativne kritike. Poleg splošno razširjenega predsodka, da feminizem spodbuja sovraštvo do moških, se pogosto pojavlja tudi očitek, da je feminizem vedno naslavljal le ženske iz višjih družbenih razredov. V Etiopiji, ki se po številu prebivalcev uvršča na drugo mesto med afriškimi državami, kar je seveda tudi demografski pokazatelj visokega števila ženske populacije, pa se feministične organizacije srečujejo še z enim trdno zakoreninjenim prepričanjem, in sicer, da je feminizem ideja, uvožena iz zahodnega sveta, ki lahko kot taka ogroža lokalne kulturološke norme. Zaradi potrebe po redefiniranju in pravšnjemu artikuliranju feminizma je bilo v glavnem mestu Addis Abebi leta 2014 ustanovljeno feministično gibanje Setaweet (prev. od ženske). Ustanoviteljici gibanja, Billene Seyoum in Sehin Teferra (PhD), sta svoje feministične cilje zasnovali kot boj za enakost med spoloma z ozirom na temeljne človekove pravice, ki tako moškim kot ženskam omogočajo iste politične, ekonomske in družbene možnosti. Čeprav stigma glede besede feminizem ostaja, pa Sehin Teferra, s katero sem se med obiskom Addis Abebe imela tudi priložnost pogovarjati, poudarja potrebo po ustvarjanju jezika, s katerim se bo nesprejemljivo dejstvo neenakosti med spoloma na ustrezen način šele naslovilo. Kljub težavi poimenovanja pa gibanja za ženske pravice v Etiopiji niso nikakršna novost. Glede na poročanje The Journal of International Women’s Studies so se ženske organizacije v Etiopiji začele pojavljali že v začetku 20. stoletja. Leta 1935 je bilo ustanovljeno prvo Etiopsko nacionalno združenje žensk. Članice tega združenja so bile večinoma ženske iz urbanih predelov, njihove aktivnosti pa so obsegale predvsem zbiranje sredstev in iskanje sponzorstev za projekte, namenjene ženskam iz mest. Leta 1953 se je združenje razširilo in ustanovilo kar štirideset podružnic po vsej državi. Znotraj študentskega gibanja v 70. letih so se nato pojavile nadaljnje feministične tendence nekaterih političnih frakcij, problem pravic žensk pa je bil začasno obravnavan tudi v socialističnem režimu, ki je vladal Etiopiji od leta 1974 do 1991. Poleg tega so tudi v kasnejši Tigray Peoples’ Liberation fronti obstajala gibanja, upravljana s strani žensk, ki so si prizadevala za enakost med spoloma znotraj širšega osvobodilnega boja. V 90. letih je bila kot ena najvidnejših ženskih organizacij, ki pa se v javnosti ni identificirala kot feministična, Ethiopian Women Lawyers’ Association, ki je uspešno lobirala za revizijo družinskega zakonika in za posodobitev kazenskega prava. A za razliko od Setaweeta to vendarle niso bila samostojna feministična gibanja. Sehin Teferra izpostavlja, da si znotraj organizacije zato prizadevajo zavestno in neodvisno graditi etiopski feminizem glede na odnose med spoloma, ki so se izoblikovali pod vplivom kulturnih in zgodovinskih specifik dežele, ter prepoznati svojevrstne parametre, znotraj katerih je mogoče boj za enakost med spoloma teoretsko osmisliti in praktično tudi uresničiti. Ob omembi praktičnega uresničevanja feminističnih ciljev, Sehin Teferra govori o beleženju naraščajočega nasilja na podlagi spola (pred meseci je etiopsko javnost namreč pretresel primer Meaze Kassa, ki jo je sodelavec z nožem zabodel do smrti in ob tem ostal neprimerno kaznovan), ki pa je deležno le malo medijske pozornosti. Setaweet se zato primarno trudi za pravno reformo obravnave tovrstnih primerov, ki pa v prvi vrsti zahtevajo predvsem jasno opredelitev pojma nasilja na podlagi spola. Poleg zagovorništva Setaweet ozavešča javnost glede neenakosti med spoloma tudi s številnimi kampanjami. Arifabbat kampanja je tako preko foto natečaja, kjer so očetje na družbenih omrežjih objavljali slike med opravljanjem starševskih dolžnosti, opominjala na enakopravno skrb za otroke. Whatshewore kampanja pa je na primer z razstavo oblačil, ki so jih žrtve posilstev nosile v času napada (oblačila so bila namreč precej skromna in ravno nasprotna od pogosto omenjenega predsodka izzivalnih oblačil) želela opomniti, da spolno nasilje vendarle ni povezano z izbiro načina oblačenja. Poleg kampanj in drugih aktivnosti Setaweet organizira tudi t. i. Gendershops ali feministični interaktivni kurikulum za srednješolce, s katerim poskušajo tako deklice kot dečke ozavestiti o pojmu moškega privilegija in o škodljivih aspektih nekaterih vlog družbenega spola. Setaweet si med drugim prizadeva tudi za enakopraven položaj žensk v akademskem svetu ter za večjo zastopanost žensk na položajih, ki odločajo o zakonodaji. Čeprav je Etiopija po številnih reformah leta 2018 dobila žensko predsednico in glavno državno tožilko ter tudi 50 % zastopanost žensk v kabinetu predsednika vlade, pa po besedah Sehin Teferra, država esencialno potrebuje spremembo v zakonih, ki urejajo vsakodnevno življenje žensk, za kar si Setaweet z načelom inkluzije do vseh vrst žensk, ne glede na njihov razredni in ekonomski status, nadvse prizadeva. O avtorici: Aleksandra Gačić Aleksandra Gačić je diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, ki trenutno zaključuje podiplomski študij s področja sociologije spola in spolnosti na Fakulteti za družbene vede. V svojem delu se osredotoča na preučevanje feminističnih gibanj v post-kolonialnih družbah. To ji je omogočilo tudi dodatno izpopolnjevanje na področju spola v postkonfliktnih območjih na School of Oriental and African Studies, Univerze v Londonu. Na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov Aleksandra prevzema vlogo kolumnistke.... Pustite mi moj splav!ipes15. maja, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubO vseh stvareh se je pomembno pogovarjati. O stvareh je pomembno dvomiti, jih kritično reflektirati, potrebno je premišljevati o pogojih in kontekstih nastanka konceptov, ki te stvari opredeljujejo in o mejah njihovega prihodnjega razvoja. A ker živimo v demokraciji, kjer se spoštujemo tudi če mislimo drugače in ker živimo v skupnosti, ki sobiva pod vladavino prava, ki omogoča vsem uveljavitev enakih pravic (pa vendar k izkoriščanju teh pravic nikogar ne sili), je zelo pomembno tudi to kako o stvareh govorimo. In še – kdo o teh stvareh govori. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je temeljna pravica žensk in eden večjih dosežkov naše civilizacije. Vsaj morala bi biti. Z žalostjo in grozo lahko spremljamo kako se po svetu in pri nas s to pravico manipulira in izrablja pod pretvezo nesebične skrbi za narod, družino in žensko. Tako je – vse tiste, ki nasprotujejo pravici za katero so se stoletja borili naši predniki in prednice, namreč skrbijo grešne duše tistih žensk, ki so se za splav odločile. Temu se reče skrb za sočloveka. In skrb za prihodnost našega naroda. V prevodu pa to pomeni discipliniranje žensk in utrjevanje njihovega podrejenega družbeno-političnega položaja. Se ne strinjate? Pomislite s koliko ženskami, ki so eno izmed svojih ustavnih pravic uveljavile, ste v svojem življenju že govorili. Zakaj so tiho? Kje so? Med nami so. Tiho so, ker so tako glasni predvsem tisti, ki menijo, da bi morale biti tiho. In v tišini doživljati domnevno edino primerno reakcijo na njihovo dejanje – obžalovanje. Tiho so, ker se sprehajajo po središču naše prestolnice, v središču svobodne Evrope in opazujejo zakupljene velike oglasne prostore, ki predstavljajo delovanje zavoda, ki njihovo svobodo in njihovo potencialno (!) pravico obsoja. Če ne govorijo (z nami) o tem, nosimo velik del odgovornosti za to vsi mi, člani in članice napredne demokratične družbe. Tiho so, ker poslušajo, gledajo in berejo novice iz obljubljene dežele Združenih držav Amerike kjer republikanski guvernerji tekmujejo v iznajdbi novih načinov za skrb za ženske in njihov duševni mir. Pred samo nekaj dnevi je tako guverner zvezne države Georgie Brian Kemp podpisal zakon imenovan “Zakon srčnega utripa”, s katerim bi bil splav prepovedan od trenutka ko bi bil zaznan srčni utrip ploda. Ker se tisti, ki jih skrbi skupno dobro in ljubijo življenje vseh sprenevedajo in ne priznajo, da je srčni utrip zarodka mogoče zaznati že v šestem tednu nosečnosti, tak ukrep v resnici pomeni začetek popolne prepovedi splava. V drugi zvezni državi, v Ohiu, so že decembra leta 2016 sprejeli zakon kot ga nameravajo v Georgiji in vse od takrat se soočajo z grozljivi posledicami nesmiselnih zakonskih določil, ki splava ne dovoljujejo v nobenih izjemnih primerih. Tako smo lahko pred nekaj dnevi prebirali, da bo glede na to zakonodajo morala otroka roditi tudi enajstletna deklica, ki je bila žrtev posilstva. Omenjeni državi seveda ne predstavljata osamljenih primerov upravljanja s pravicami žensk v svobodni in napredni Ameriki, kjer naj bi pregovorno lahko vsakemu uspelo biti to kar si želi, saj so zakon na podlagi ideje srčnega utripa v zadnjem letu sprejeli v kar petnajstih zveznih državah. V Alabami so ravno danes sprejeli najstrožji zakon o prepovedi splava v ZDA, saj slednjega ne dopušča niti v primerih posilstva in incesta. In pri nas? Ženske poslušamo, beremo in spremljamo vse zgoraj opisano. Lahko imamo aktivno spolno življenje in uživamo v spolnosti, lahko smo posiljene in s to izkušnjo še dodatno travmatizirane. Lahko si ne želimo nosečnosti, ki za večino ljudi najbrž res predstavlja trenutek sreče, ampak če nas to ne osreči, se zaradi tega ne bi smele nikomur zagovarjati. Nikdar. Izkušnje in statistike kažejo, da ženske splava nikakor na doživljajo kot kontracepcijsko sredstvo ali običajen obisk zdravnika, temveč kot odločitev, ki je sledila stiski. Ženske, ki se za to odločijo so čisto običajne pripadnice našega spola, niso posebej izbrane lahkožive čarovnice, ki zelo glasno pridigajo krivo vero feminizma in so tako in zato “kaznovane”. Ne, one so med nami. In četudi so se v neki epizodi svojega življenja za tak korak odločile, to nikakor ne pomeni, da bodo vedno slabše matere otrokom, ki si jih bodo želele. Nekoč. Če si jih bodo. Če si jih ne bodo, to ni naša stvar in ni stvar naših javnih debat, javnih molitev in hipermoraliziranja raznovrstnih dušebrižnikov, ki spreminjajo svet tako, da svoj nos, misli in čas vtikajo v tuje odločitve, tuje prostore in tuje maternice. Če se s tem ne strinjamo in če mislimo, da je obredno izvajanje molitev pred ginekološko kliniko in oglaševanje storitev zavoda, ki nasprotuje ustavnim pravicam in za “grešnice” predlaga doživljenjsko spoved in spreobrnjenje demokratično legitimno, se pač motimo. To ni svoboda govora. To ni demokracija, to je del sistemskega nasilja nad ženskami. O splavu je potrebno govoriti. Ampak tako, da upoštevamo demokratične temelje na katerih ta pravica sloni. Da spoštujemo odločitev žensk, ki so pravico izkoristile, tudi če nam lastna vest ugovarja, se sami v takšni situaciji pač ne bi odločili tako. Vse ostalo je nedopustno in ne sodi v zdravo demokratično skupnost. Nasilje je, da moramo, če želimo uveljaviti neko pravico, na poti do klinike ubirati drugačne poti, da se izmikamo tistim ki molijo za nas. Ali tistim, ki oglašujejo prakse našega post-grešnega očiščenja. Posledica nasilja je, da o tem ne govorimo. Ker nas vedno preglasijo tisti, ki pravici nasprotujejo, pa čeprav je v resnici nikoli ne rabijo izkoristiti. Nasilje je, da se nam vsiljujejo strategije žalovanja nad izgubo in obžalovanja dejanja kot edini primerni praksi ženskega obnašanja po opravljenem splavu. Ne, svoboda govora ni izražanje dvoma o krvavo priborjenih pravicah žensk in o enakovrednosti (ja, nekateri dvomijo celo o enakovrednosti), enakosti in enakopravnosti spolov. Kdor dvomi o tem prispeva k nasilju in k ohranjanju neenakega družbenega položaja žensk. Kdor misli, da je nevarno, če ženske pridobivajo več pravic in da se počasi lomi stekleni strop, ki nas je tisočletja oviral ali pa da se preveč govori o pojavnosti nasilja nad ženskami in se ob tem boji, da ženske izgubljajo svojo ženskost, je del problema in ne rešitve. Ženskosti, ki pomeni strukturno podrejenost neenakih možnosti, pravic, obravnave in objektifikacijo teles nad katerimi se izvaja psihično in fizično nasilje, si pa res nihče ne bi smel želeti. Ženske ne živimo zato, da bi si drugi na nas spočili oči, sproščali jezo in agresijo in tudi ne zato, da bi lahkotno frfotale čez življenje brez možnosti, da bi kdaj uresničile svoje lastne želje. Omogočeno nam mora biti, da bomo lahko živele zato in tako kot si bomo želele. Same. In da bomo upale o tem govoriti. Na glas. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Kakšne barve je menstruacija?ipes10. aprila, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Moja menstruacija je rdeče barve. Iz mojega telesa ne odteka modra tekočina sterilnega videza, ampak čisto prava rdeča kri. Če to vsi vemo in če je redna menstruacija znak (ginekološkega) zdravja ženske in pogoj za izpolnitev enega izmed njenih najbolj stereotipiziranih in zveličanih poslanstev – materinstva, zakaj moramo menstrualno kri, uporabo vložkov in tamponov skrivati, govoru o menstruaciji pa se izogibati? Pred čigavim pogledom se skriva menstrualna kri? Še preden se deklice soočijo s prvo menstruacijo so preko produktov oglaševalske industrije seznanjene s pričakovanim upravljanjem menstruiranja, ki nalogo žensk jasno zvede na en sam cilj – menstruacijo je potrebno narediti nevidno. Vpojnost, prilagodljivost in odišavljenost čedalje tanjših vložkov in tamponov, naj bi ženskam, ki se v teh dneh v oglasnih sporočilih posebno rade odenejo v bela in zelo oprijeta oblačila, pomagala naskrivaj odplačevati ceno izvirnega greha. In čistiti svoje umazano telo. To sporočilo, ki ga prenaša oglaševanje je edini primer govora o menstruaciji v javnem življenjskem prostoru. Menstruacija od nekdaj velja za tabu, temelječ na spolni razliki in spolnih vlogah. Krščanstvo je menstruacijo zelo dolgo razlagalo kot ceno, ki jo ženske plačujemo zaradi Evinega greha, v trajen opomin naši grešni naravi. Tudi judovski zakoni so menstruirajočo žensko opredelili kot niddah in ji naložili obrede očiščevanja mikvah. Precejšnje število muslimank še danes, v prepričanju da ob menstruaciji niso čiste, ne prebira Korana in ne izvaja molitev. Plinij starejši, avtor najstarejše enciklopedije Naturalis historia (Naravoslovje) je ob začetku našega štetja, med 40.000 razloženimi pojmi, menstruacijo opredelil kot tekočino, ki uničuje pridelek in rjavi železo. Generacije naših babic so o menstruaciji večinoma molčale, oziroma so krvavitev preprosto enačile z boleznijo (»vsak mesec sem bolna«, »imam ženske reči«, »imam ženske težave«). Še ne petdeset let nazaj so ob nakupu ženskih vložkov na blagajni te navadno še dodatno zavili v bel ovojni papir – da se res ne bi nič videlo. Niti še neuporabljeni vložki ne. O tej temi so se zato ženske od nekdaj redko s kom pogovarjale, navadno šele takrat ko krvi ki jim je pritekla na stegna, niso mogle preprosto odstraniti z enim umivanjem. Nihče jih ni o tem poučil. Kot da bi morale za ceno greha v tišini in nevednosti plačevati ceno za življenje znotraj svojega »šibkega« biološkega spola, ki vsak mesec krvavi in zato povzroča težave in nelagodje vsem, ne samo ženskam. Še ne tako dolgo nazaj si večina žensk na naših tleh ni mogla privoščiti nakupa spodnjih hlačk, ki bi menstrualno krvavitev vsaj malenkost zadržale. Zato je bila takrat njihova krvavitev očitna in kot taka je omogočala redno disciplino in nadzor s strani Cerkve. »Pred drugo svetovno vojno se je pogosto dogajalo […], da se je – če je ženska dolgo časa stala na enem mestu, recimo pri maši –, pod njo, na tleh, naredila krvava lužica. Po teh znakih se je dalo tudi razbrati, katera je noseča in katera ne. Kri, ki je nekaj časa polzela po nogah in se ujemala ob krilo, si je utrla pot tudi naprej, na tla, zlasti, če je bila menstruacija močna. Tako je lahko vsaj župnik sproti beležil, katera ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigraskim naukom, ki so sporočali, da je potrebno nenehno rojevati[1].« Tiste, ki niso imele menstruacije so bile zato večkrat klicane v farovž, na zagovor. Zapostavljanje menstruacije in njeno skrivanje ni bilo omejeno samo za zasebnost prostorov, temveč tudi na ženski spol – mnogi moški so se s tem pojavom prvikrat srečali, ko so opazili krvavenje njihovih žena. Mnoge je to prestrašilo in še bolj poglobilo njihovo stereotipno predstavo o ženskah, o manjvrednosti in slabotnosti njihovih teles. »Groga je odraščal med samimi brati, mama pa je zmeraj poskrbela, da moških v družini ni zamorila s svojimi ženskimi težavami. Ko je prvič opazil, da njegovi žene teče kri, se je sesedel od same groze. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal. Odvlekel jo je k župniku, kateremu je, ves tresoč se od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda …[2]«. Šele antropologija je zato, ob pomanjkanju relevantnih znanstvenih raziskav in zgodovinskih spisov, kjer bi o doživljanju menstrualnega krvavenja spregovorile ženske, pokazala različno družbeno-kulturno dojemanje biološkega krvavenja in tako menstrualno krvavenje prikazala kot enega izmed mehanizmov vzdrževanja spolne neenakosti in neenakega položaja žensk v družini in znotraj širše skupnosti. Telesni pojav, ki je običajen in periodičen, se povezuje z žensko šibkostjo oziroma z našo splošno težavnostjo, neuravnovešenostjo našega karakterja (spomnimo se ob tem mita o ženskah in histeriji, ki je, kako povedno in pomembno, kot beseda izšla iz grške besede hysteria, ki pomeni maternica) in zvijačnostjo kot poglavitnim modusom operandi ženskega spola. Družbena pričakovanja v primeru menstruacije niso zgolj nerealne predstave, ki ženskam omejujejo svobodno izražanje čustev, težav in (različnih) bolečin, ki menstruaciji sledijo in jo silijo v skrivanje pomembnega in velikega dela svojega življenja, temveč vzdržuje celoten ženski spol v kolektivnem občutenju manjvrednosti. Sramote. Nečistoče. In grešnosti. Se ne bi bilo mar v takem okolju naravnost bogokletno veseliti vsakič, kadar dobimo menstruacijo? Ker to morda pomeni, da nismo noseče? Vsak dan ima menstruacijo 288 milijonov mladih deklet in žensk. Vse te ženske v svojem življenju, med časom ko krvavimo, porabimo približno 16.800 vložkov oziroma tamponov. Ogledamo si nešteto televizijskih, spletnih in časopisnih oglasov, ki nam kažejo da je edino primerno da menstruacijo čim prej in čim bolje zakrijejo. Zato se tudi oblečemo v bele, tesno oprijete hlače, da se čim bolj učinkovito pretvarjamo da se res nič posebnega ne dogaja. Vse je popolnoma normalno. Naravno. Običajno. Vse razen tega, da družba ne prenese pogleda na okrvavljen vložek in tampon in ni zmožna ustvariti prostor za govor o tem. Ampak, menstruacija ostaja normalen pojav. Vse to je potrdila tudi ena izmed redkih raziskav na to temo v Sloveniji, Mnenja in predstave o menstruaciji pri izbrani populaciji na ozemlju Slovenije(2003), ko je pokazala, da za ženske dan, ko so dobile prvo menstruacijo v 44 % ni ostal v lepem spominu, pri 18 % v lepem, za 33 % pa naj ne bi pomenil nič posebnega. Skoraj polovica žensk je dejstvo, da si dan zapomnile po slabem, podkrepilo s spominjanjem takratnih občutkov »bolečine, nelagodja, strahu, strahu da se bi kaj videlo…«[3]. In kaj je raziskava pokazala o dejanskem sprejemanju naravnosti in normalnosti menstruacije in z njo povezane čistoče pri izvajanju spolnih aktivnosti med menstruacijo? 70 % žensk in 50 % moških navadno nima spolnih odnosov med žensko menstruacijo. Takrat so namreč ženske naravno neestetske in spolni akt z njimi bi bil tedaj normalno nehigieničen. Ženske, ki bi vsak mesec krvavele modro, zeleno oziroma sterilno, ne bomo mogle rojevati otrok za nikogar. Ne za Cerkev, ne za državo. In ne za naše može. Obstajamo samo take, ki že tisočletja krvavimo rdeče. In o tem bi morale govoriti bolj naglas. Mogoče pa res kmalu, kot obljubljajo, tudi s pomočjo emojija ki naj bi predstavljal menstruacijo. Kapljica bo rdeče barve, normalno, saj se vendar piše že leto 2019. [1] Iz resničnih zgodb, zbranih v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače (Milena Miklavčič, 2014, str. 29-30). [2] Ibid, str. 31. [3] Več o raziskavi v članku Iztoka Sakside – Saksa, Nič posebnega: popolnoma normalno in naravno (str. 13 – 32) objavljenem v Časopisu za kritiko znanosti (2003, letnik XXI, številka 212). O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo. ... Pozor lovci!ipes3. aprila, 2019Avtorji / Gender Hub / Nina Pejič “Vseeno moški želimo, da vodimo. Po naravi smo res dokaj statični, ampak prvinski nagon, ki se od časa do časa rodi, želi akcijo, zato si želimo, da bi ženske ta nagon v nas večkrat prebudile. To lahko naredi ženska s svojo energijo, tako da je nedosegljiva in hkrati zapeljiva. Če tega ne naredi partnerka, s katero smo v zvezi, se lahko zgodi, da to naredi kakšna druga ženska, in če je ta nagon v moškem predolgo spal, lahko ta druga ženska postane njegova ljubica. Pravi moški je, ko lahko živi svojo pravo naravo, ki pa jo zbudi samo ženska ali življenje v divjini.” (Milan Krajnc, svetovalec) “In (šele) ko bodo pravi moški na vodilnih mestih v vseh ključnih podsistemih zamenjali k enakosti stremeče falične, torej profeministične ženske, se lahko družba spet normalizira. Marsikje bi se sicer vzpostavil harem, vendar bi, družbeno gledano, podsistemi (spet) funkcionirali. /…/ Dobro pa bi bilo, da bi normalne, torej ženstvene ženske (z)vedele, da prav one lahko ukrotijo moške – in to z lepoto, seksualnostjo in nemočnostjo.” (Roman Vodeb, psihoanalitik) “Če iščeš moškega, ki bi stal na istih pozicijah kot ženska, moraš najti geja, z njim se lahko dobro pogovarjaš, ne moreš pa se z njim dati dol. Moški ženske ne more razumeti s pozicije, s katere govori.” (Vesna Vuk Godina, profesorica in antropologinja) “Funkcionalni moški že od nekdaj v Sloveniji niso bili množični, zdaj jih pa sploh ni.” (Vesna Vuk Godina, profesorica in antropologinja) “V zdravi, urejeni družini bi morala žena možu pri vzgoji asistirati in mu prepustiti, da on postavlja meje, izreka zapovedi in prepovedi. Ko ga iz procesa vzgoje izrine, se moški umakne, noče se soočati s posesivno ženo. Modra žena subtilno porine moža v očetovsko vlogo, saj konec koncev je žena tista, ki “naredi” družino, je srce družine. Moški oziroma oče pa naj bi predstavljal družino navzven. To pomeni, da mora v zunanjem svetu postati nekdo.” (Andrej Perko, psiholog) “Običajne ženske se v moralnih zagatah ne znajdejo tako kot povprečen, da ne rečemo “normalen” moški. T. i. postkonvencionalno moralno razsojanje navadno dosežejo nekateri moški – nikakor ne vsi; ženske pa te najvišje stopnje moralnega razsojanja navadno ne dosežejo. Zato bi morali biti ravno moralno odgovorni moški sistemsko inkorporirani na vodilna mesta vseh pomembnih družbenih (pod)sistemih – tudi v politiki, na lokalnem in državnem nivoju. Pravi moški ima zdravo testosteronsko agresivnost in prodornost, moralno razsojanje pa mu daje notranji kompas, ki ga usmerja na ustrezne življenjske poti in mu pomaga do prave izbire pri pomembnih odločitvah.” (Roman Vodeb, psihoanalitik) No, ste se našli v zapisanem? Se zavedate, da vas lahko vsaka lepa ženska ‘ukroti’, vas moralno odgovorne, pa vendar živeče v divjini, prave moške? Hkrati agresivne in moralno razsodne? Hkrati obnorele zaradi ženske mističnosti, a vendar z močnim notranjim kompasom? Če da, potem verjetno spadate med množico ljudi, ki taiste ‘strokovnjake’ spremlja, ko pišejo, govorijo ter javno predavajo tisoče ljudem o vzgoji otrok, odvajanju od odvisnosti, partnerstvu in zakonskih težavah in poslovnih rešitvah. Tako npr. Milan Krajnc sam sebe opiše kot »strokovnjaka za reševanje problemov«, ki očitno obvlada vse: od podjetništva do zakonskega svetovanja. Zgolj iz želje po kredibilnosti njegovih besed močno upam, da svojo strokovnost pri reševanju problemov uporablja tudi pri življenju v divjini – kjer bi pravi moški pač morali živeti. Gospodov s.p. je sicer registriran v Medvodah, ampak sem prepričana, da so prav Medvode skrito divje srce Slovenije. Kot pravi moški je Milan agresiven, neukročen, poten in ‘ima jajca’. Milan zaseda vodilni položaj, ker je edini v družbi dovolj moralno odgovoren za takšno funkcijo. V družini je tisti, ki zapoveduje, ni pa niti slučajno tisti, ki nudi podporo in ljubezen svojim otrokom. Njegova naloga ni skrbeti za dom, temveč predstavljati družino navzven, kot pošteno in odgovorno družbeno celico, takšno brez napak, brez pomanjkljivosti in s prototipnimi člani. Zaradi svojega seksualnega nagona se v primeru, da njegova partnerica ne izkaže dovoljšne ‘energije nedosegljivosti’ nikakor ne more upreti ljubicam. Ne zmore tudi razumeti več kot polovice svetovnega prebivalstva – v tem primeru bi bil vendar gej, poženščen – bog ne daj, da bi se pravi moški znal z žensko dobro pogovarjati, kot pravi Vesna. Milan, Roman, Andrej, Vesna in podobni strokovnjaki so avtorji takšnih in podobnih cvetk, ki jih lahko spremljamo v javni sferi ter kažejo na popolno nerazumevanje sodobnega sveta, sodobne družbe in sodobnega moškega. Sodobnega moškega, ki dela v pisarni ter se občasno znese le nad računalnikom in ne-updejtanimi Windowsi. Ali pa na kmetiji, kjer upravlja s sodobnimi stroji ter ne s koso ter srpom. Ta moški, ki se (na očitno veliko nezadovoljstvo Vesne Vuk Godina) vsak dan umije, počeše, skrbi za okolje in svet okoli sebe, ki se do soljudi ne obnaša poniževalno, ta moški, ki svojo partnerko (ali partnerja) spoštuje, ta moški, ki je takšen, kot hoče biti in ne to kar mora biti (po mnenju zgoraj omenjenih Romanov) na srečo danes predstavlja sodobnega moškega. Vmes se je namreč zgodilo par tisoč let evolucije, iz kresov in sveč smo prešli na varčne žarnice, iz treniranja golobov na elektronska sporočila in iz haremov na enakost spolov. No, pri zapovedovanju moškim, kakšni pač morajo biti za doseganje lacanskih in freudovskih standardov, pa se ne ustavijo le strokovnjaki. “Ženska rabi svojega gospodarja,” nas je pred leti svaril ‘legendarni’ psihiater Janez Rugelj, danes Jan Plestenjak poudarja, da ženska rabi lovca. »Včasih smo morali moški iti v naravo in uloviti žival za preživetje.« (Jan Plestenjak, pevec in lovec) Rada bi izkoristila to priložnost in vas poprosila, da bralci in bralke te kolumne v komentarjih pustite vaše mnenje glede sledečega vprašanja: ste med gobarjenjem ali drugimi gozdnimi aktivnostmi kdaj srečali znanega slovenskega lomilca src Jana Plestenjaka, ki je (za preživetje) lovil živali? No, čeprav zase ve, da je zagotovo pravi moški v pravem pomenu besede, se Jan vsaj zaveda, da so njegovi časi – in časi ostalih lovcev – minili. In mi jih ne želimo nazaj. Hvala vsem moškim ter ženskam, ki živijo v letu 2019, ki se zavedajo, kako pomembna je svoboda posameznika za njegovo ali njeno srečo. Moški, ki se sprašujete, zakaj bi moral biti feminizem vaša stvar? Ker seksizem omejuje tudi vas. Ker je do vas žaljiv. Ker predpostavlja, da ne znate in ne zmorete (po)skrbeti za svojo lastno družino, za svoje sinove in hčerke ter svojo partnerico. Ker zanika vašo inteligenco pri izbiri partnerke ali partnerja – navsezadnje se ne morete upirati lastnim nagonom in ženski misterioznosti. »Ena vas pogleda, pa je konc« – ker zanika vašo zmožnost zvestobe. Ker zanika vaše možnosti delanja napak in vašo možnost odstopanja od produktivnosti, ki prinaša kruh na mizo. Ker zavrača možnost, da ste prijateljici le prijatelj. Ker zavrača idejo, da ste zmožni odličnega pogovora z žensko. Ker vas kalupira. Omejuje. Ne glede na vse razlike, rasne, verske, politične in tudi spolne, smo ljudje upravičeni do enakega udejstvovanja v družbi. To ni le enakopravnost pred zakonom, ni le volilna pravica za vse, je vključenost, spoštovanje, dovoljenje za enakovredno bivanje v družbi, ki ni izključujoča. Tudi če niste lovec po Janovih standardih. Za to se je vredno boriti. Podpirati feminizem ne pomeni le podpirati emancipacije žensk, temveč tudi emancipacijo moških – emancipacijo od norih, že patetično smešnih družbenih norm in pričakovanj okoli vaše lastne identitete. O avtorici: Nina Pejič Nina Pejič je mlada raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose ter asistentka na Katedri za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES).... Feministični manifest s petnajstimi predlogiipes27. marca, 2019Aleksandra Gačić / Avtorji / Gender HubNigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie lahko štejemo med literarne zvezdnice, ki niso zaslovele le s svojimi knjigami, temveč tudi s trdnimi in v javnosti jasno izrečenimi feminističnimi prepričanji. Njeni knjižici We Should All Be Feminist (prev. Vsi moramo biti feministi), ki jo je mimogrede za vsebino svojega albuma uporabila celo Beyoncé, je sledila izdaja druge feministične knjižice imenovane Dear Ijeawele, A Feminist Manifesto in Fifteen Suggestions (2017). Chimamanda Ngozi Adichie je na podlagi pisemske korespondence s prijateljico Ijeawele, ki jo je ob rojstvu deklice povprašala po napotkih feministične vzgoje, zasnovala petnajst predlogov, ki se ne berejo le kot manifestno besedilo, kako vzgajati bodočo feministko, temveč predvsem opozarjajo na dejanske življenjske situacije, v katere je vpeta marsikatera sodobna ženska. V uvodu nas zato pisateljica nemudoma opozori, da je manifest povzetek njenih feminističnih prepričanj, pri čemer pa poudarja dvoje, in sicer kontekstualnost specifičnih feminističnih reakcij in univerzalnost feminizma, ki mora vedno veljati za oba spola.[1] V nadaljevanju sledi povzetek nekaterih fragmentov petnajstih predlogov knjižice Dear Ijeawele, A Feminist Manifesto in Fifteen Suggestions[2]. »Bodi celostna oseba. Materinstvo je veličastno darilo, vendar se ne opredeljuj le z njim. Tvojemu otroku bo to koristilo. Ne opravičuj se, ker moraš hoditi v službo. Ni ti treba ljubiti dela, ki ga opravljaš. Kar ti mora biti všeč, je to, kar tvoja služba naredi zate – s tem mislim na zaupanje in samoizpolnitev, ki prihajata z delom in z zaslužkom. Zavrni zamisel, da se materinstvo in delo med seboj izključujeta. /…/ Dovoli si prostor za spodrsljaj. /…/ Naša kultura pogostokrat slavi idejo žensk, ki so sposobne storiti vse, vendar ne podvomi v predpostavko te zamisli. Ne bi se spuščala v razpravo o ženskah, ki so sposobne postoriti vse, ker ta razprava predvideva, da sta skrb za otroke in hišna opravila izključno domena žensk, kar pa osebno ostro zavračam.«[3] »Stvari postorita s partnerjem skupaj. Včasih so matere, s tem, ko sledijo predpostavki, da morajo biti sposobne storiti vse, vpletene v zmanjševanje vloge očeta. Za trenutek poglej stran, umiri svoj perfekcionizem in občutek dolžnosti. Skrb za otroka si s partnerjem morata deliti. To pa ne pomeni, da morajo naloge biti strogo porazdeljene niti ne pomeni vsakodnevnega vrednotenja vajine skrbi za otroka. Prepričana sem, da boš vedela, kdaj sta skrb in varstvo za otroka enako porazdeljena. Tvoje nezadovoljstvo bo pokazatelj tega. /…/ Prosim zavrni besedo ’pomagati’. Tvoj mož ti s tem, ko skrbi za lastnega otroka, ne pomaga. Dela, kar se pričakuje od obeh, za kar pa si ne zasluži nobene posebne pohvale in hvaležnosti.« »Pouči hči, da je ideja o vlogah spolov popolnoma nesmiselna. Nikoli ji ne reci, da bi morala nekaj storiti, ali še huje, da nečesa ne bi smela storiti samo zato, ker je dekle. Biti dekle pač ni sprejemljiva utemeljitev za nič. /…/ Če majhnim otrokom ne vsiljujemo ideje o vlogah spolov, jim tako damo možnost, da dosežejo in izrazijo svoj potencial. V nasprotnem primeru se lahko le sprašujem, kolikšen del sebe smo utišali in kaj je naš duh izgubil, ko smo sledile navodilom ’obnašati se kot punce’, čeprav to morda ni bilo tisto, kar smo čutile. /…/ Vloge spolov so tako globoko zakoreninjene v nas samih, da jim pogostokrat sledimo tudi takrat, ko niso v skladu z našimi željami, potrebami in z našo srečo. Zelo težko se jih je odučiti, zato predlagam, da jih tvoja hči začne zavračati že od samega začetka. Namesto da bi ji omogočila ponotranjanje ideje o vlogah spolov, jo nauči samostojnosti. Povej ji, kako pomembno je, da lahko nekaj stori zase. Zavzemaj se za njo. Nauči jo, da lahko sama popravi stvari, ki se zlomijo. Dekleta hitro verjamejo, da tega pač ne zmorejo. Dovoli ji naj poskusi.« »Varuj jo pred nevarnostjo ’plehkega feminizma’. S plehkim feminizmom mislim na idejo pogojne enakosti med spoloma. Prosim, da to votlo idejo v celoti zavrneš. Biti feministka je tako kot da bi bila noseča – ali si ali pa niti. Tako je tudi z enakostjo med spoloma – lahko v popolnosti verjameš v njo ali pa pač ne. /…/ Žalostna resnica je, da je naš svet pol moških in žensk, ki ne marajo močnih žensk. Tako zelo smo navajeni povezovati moč z moškim, da se močna ženska vedno zdi kot odklon od norme. /…/ O močnih ženskah se zato vselej sprašujemo – ali je tudi skromna, ali se smeji, je dovolj hvaležna? To so pomisleki, o katerih ne razmišljamo v povezavi z močnim moškim. Zato izvor našega nelagodja ne tiči v vprašanju moči, temveč v vprašanju žensk. Močne ženske navsezadnje sodimo veliko bolj strogo kot močne moške.« »Hči nauči brati. Nauči jo ljubiti knjige. Najboljši način za to je posnemanje. Če bo videla tebe pri branju, bo tudi sama razumela, kako dragoceno je. Knjige ji bodo pomagala razumeti svet in podvomiti vanj. Pomagale pa ji bodo tudi izraziti sebe in svoje želje.« »Nauči jo preizpraševati rabo jezika. Jezik je namreč skladišče naših predsodkov, naših prepričanj in naših predpostavk. /…/ Odloči se torej katere stvari ne boš izrekla svoji hčeri. Kajti, kaj ji boš govorila je nadvse pomembno. To jo bo naučilo, kaj mora v življenju ceniti. Pokaži ji, da, če na primer kritizira X pri ženskah, vendar ne kritizira ta isti X pri moških, nima težav z X, ampak z ženskami. Namesto X vstavi besede kot so jeza, ambicioznost, glasnost, trma, hladnost in brezobzirnost. /…/ Nauči jo spraševati sledeče: katere stvari ženske ne morejo storiti samo zato, ker so ženske? Ali imajo tovrstne stvari status kulturnega prestiža? Če ga imajo, zakaj jih lahko opravljajo moški, ženske pa ne? /…/ Nauči jo dvomiti v moške, ki izkazujejo empatijo le do žensk, s katerimi so sorodstveno povezani in ne do vseh pripadnic ženskega spola. /…/ Nauči jo tudi, da podvomi v idejo žensk kot posebnih bitij. Povej ji, da ženske ne rabijo biti razumljene kot neke vrste nagrada, temveč le kot enakovredna človeška bitja. V ideji žensk kot posebnih bitij, ki morajo biti spoštovane samo zato, ker so ženske, obstaja nevaren pokroviteljski podton.« »Nikoli ne govori o poroki kot o dosežku. Najdi način, da ji pojasniš, da poroka ni dosežek, niti nekaj, za kar bi si morala prizadevati. Zakonska zveza je lahko srečna ali pa nesrečna, toda nikoli ne more biti dosežek.« »Nauči hči zavračati potrebno po prikupnosti. Njena naloga ni biti prikupna, njena naloga je v celoti biti to, kar je – namreč oseba, ki je iskrena in ki se zaveda enakovredne humanosti do drugih ljudi. Dekleta učimo, da so prikupna, da so prijazna, da so lažna. Tega pa istočasno ne učimo dečkov. To je nevarno. Tisti, ki spolno zlorabljajo dekleta, izkoriščajo ta trenutek. Veliko deklet tako molči ob zlorabi, zato ker želijo ostati prijazne. Dekleta porabljajo preveliko časa, da bi ostale prijazne do ljudi, ki jim v bistvu škodujejo. Mnogo deklet tudi razmišlja o čustvih tistih, ki jim nanašajo bolečino. To je katastrofalna posledica potrebe po prikupnosti. /…/ Namesto prikupnosti, moramo zato učiti deklice, da so iskrene. In pogumne. Spodbujaj jo, da spregovori, kaj resnično misli. Spodbujaj jo, da govori iskreno. Pohvali jo, ko tako govori. Še posebej, če se zavzema za stališča, ki niso najbolj priljubljena ali sprejemljiva.« »Hčeri daj občutek identitete. To je pomembno. Toda bodi selektivna – nauči jo, da sprejema le tiste dele Igbo kulture, ki so lepi, in da zavrača tiste, ki niso. /…/ Učitelji bodo opravili fantastično delo pri poučevanju matematike, znanosti, umetnosti in glasbe, ti sama pa boš morala opraviti lekcijo o ponosu.« »Bodi premišljena glede tega, kako govoriš o njenem zunanjem videzu. Spodbujaj jo k športu in fizični aktivnosti. Menim, da je šport pomemben, ne le zaradi očitnih zdravstvenih koristi, temveč tudi zato, ker ji lahko pomaga pri negotovostih glede lastnega telesa, v katere današnji svet dekleta vse bolj potiska. /…/ Če so ji na primer všeč ličila, naj se liči. Če ji je všeč moda, naj se modno oblači. Toda dovoli ji možnost, da ji nič od tega ne rabi biti všeč. Ne misli, da vzgajati deklico v bodočo feministko pomeni zavračanje njene ženstvenosti. Feminizem in ženstvenost se med seboj ne izključujeta. Zelo mizoginistično je misliti nasprotno. /…/ Nikoli ne povezuj njenega fizičnega videza z moralnostjo. Nikoli ji ne reci, da je nositi kratko krilo nemoralno. Namesto dileme o moralnosti naredi oblačenje vprašanje okusa. /…/ Ker najbolje poznaš svojega otroka, boš tudi najbolje vedela, kateri način izbrati za potrditev njene lepote ter kako jo zaščititi pred tem, da bi z nezadovoljstvom gledala na lastno podobo.« »Nauči jo, da podvomi o selektivni rabi biologije za razlago družbenih norm. Z biologijo pogostokrat razlagamo družbene privilegije, ki jih imajo moški, med katerimi je najpogostejši ravno superiornost moškega telesa. /…/ Evolucijsko biologijo uporabljamo, ko pojasnjujemo moško promiskuitetetnost, ne pa tudi za razlago ženske promiskuitetnosti. /…/ Nauči jo torej, da je biologija sicer zanimiva veda, vendar jo nikoli ne bi smeli uporabljati za opravičilo kakršnih koli družbenih norm. Ker družbene norme ustvarjamo ljudje, jih lahko tudi spreminjamo.« »Ne pretvarjaj se, da je spolnost zgolj nadzorovano dejanje reprodukcije. Ali pa nekaj, kar delamo le v zakonu. To je nepošteno. Povej ji, da je spolnost lahko lepa stvar in da ima poleg očitnih fizičnih posledic (zanjo kot žensko!) lahko tudi čustvene posledice. Razloži ji, da njeno telo pripada le njej in da se ne rabi čutiti dolžno reči ’da’ nečemu, kar si ne želi, ali nečemu, kar ji zbuja občutek prisile. Nauči jo, da je reči ’ne’ v situacijah, ko ’ne’ deluje kot edino pravilno, nekaj, kar ji mora zbujati občutek ponosa. /…/ V kolikor ne želiš, da tvoja hči podeduje občutek sramu, se moraš podedovanega občutka sramu tudi sama osvoboditi. Zavedam se, kako zelo težko je to. V vsaki kulturi tega sveta je ženska spolnost namreč sramotna. Celo v kulturah, kjer se pričakuje, da so ženske seksi – na primer v zahodnih državah – se istočasno ne pričakujejo, da so ženske tudi seksualne.« »Nauči jo tudi, da ljubezen ne pomeni le dajanje, ampak tudi jemanje. To je pomembno zato, ker dekletom damo skromne napotke o njihovem življenju – dekleta namreč učimo, da je pomemben del njihove sposobnosti za ljubezen tudi njihova sposobnost za žrtvovanje. Nauči jo zato čustvenega predajanja, ki sme v zameno pričakovati isto.« »Ko ji pripoveduješ o zatiranju, bodi pozorna na to, da zatiranih ne spremeniš v svetnike. Svetniškost ni predpogoj za dostojanstvo. /…/ V celotnem diskurzu okoli spola se včasih pojavlja predpostavka, da so ženske moralno boljše od moških. Toda niso! Ženske so enako človeške kot moški. Ženska dobrota je tako pogosta in normalna kot ženska hudobija. /…/ Na svetu je tudi veliko žensk, ki ne marajo drugih žensk. Ženska mizoginija je pač dejstvo.« »Pouči jo o raznolikosti. Raznolikost med nami je nekaj povsem navadnega in normalnega. Nauči jo naj raznolikosti med ljudi ne vrednoti. Razlog za to pa ni le v prijaznosti, ampak predvsem v humanosti. /…/ S tem, ko jo poučuješ o razlikah med ljudmi, jo pravzaprav pripravljaš preživeti v svetu razlik. /…/ Nauči jo, da nikoli ne univerzalizira svojih standardov in izkušenj, kajti njena načela veljajo za njo in ne za druge. /…/ S tem pa seveda ne predlagam, da jo vzgajaj v neobsojajočo osebo. /…/ Biti neobsojajoča oseba se pogostokrat enači z ’ne imeti lastnega mnenja’ ali ’moje mnenja se tiče le mene same’. Namesto tega vzgajaj hči, da bo polna mnenj, ki pa prihajajo s strani informirane in humane osebe širokih nazorov.« Chimamanda Ngozi Adichie se sicer zaveda, da je deliti napotke veliko lažje kot pa biti dejansko vpet v kompleksno situacijo vzgoje otrok, a kljub temu poudarja, da je moralno nujno, da se kot družba končno začnemo odprto pogovarjati o drugačni vzgoji otrok, in sicer o vzgoji s perspektive enakosti med spoloma, kajti le tako lahko pripomoremo k ustvarjajo bolj pravičnega sveta, tako za ženske kot tudi za moške. [1] Chimamanda Adichie Ngozi v knjigi naslavlja heteroseksualni par. Pisateljica je mimogrede tudi LGBT aktivistka v Nigeriji. [2] Zapis vsebuje le dele celotne vsebine. Za celotno besedilo glej Dear Ijeawele, A Feminist Manifesto in Fifteen Suggestions (2017). [3] Fragmente je prevedla in uredila kolumnistka in niso del uradnega prevoda knjige. O avtorici: Aleksandra Gačić Aleksandra Gačić je diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, ki trenutno zaključuje podiplomski študij s področja sociologije spola in spolnosti na Fakulteti za družbene vede. V svojem delu se osredotoča na preučevanje feminističnih gibanj v post-kolonialnih družbah. To ji je omogočilo tudi dodatno izpopolnjevanje na področju spola v postkonfliktnih območjih na School of Oriental and African Studies, Univerze v Londonu. Na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov Aleksandra prevzema vlogo kolumnistke.... Prevzemanje priimka moža kot temelj morebitne neenakosti v odnosuipes20. marca, 2019Avtorji / Gender Hub Kot študentka Pravne fakultete v Ljubljani sem se med študijem seznanila s spletno stranjo stopbirokraciji.gov.si, kjer lahko prebivalci Slovenije preko spleta sporočijo ideje za izboljšanje javnega sistema. Predlog, ki smo ga obravnavali na fakulteti, je prihajal od gospoda, ki je svetoval vladi poenostavitev procesa za spreminjanje ženskega priimka ob sklepanju zakonske zveze.[1] Ta, najverjetneje dobronamerna poteza gospoda, pa je v meni ponovno vzbudila skrb glede nekritičnega družbenega sprejemanja navade spreminjanja ženskih priimkov ob sklenitvi zakonske zveze. Ta problem sem opazila že v otroštvu in pristranskost sistema me je vznemirila že takrat. S prijateljico sva bili navdušeni nad porokami in tako sva se igrali, da načrtujeva svoji. Po pogovoru o obleki in kraju dogodka sva prišli do dejstva, da si večina žensk ob poroki spremeni priimek. Bilo mi je nenavadno, da bom v prihodnosti imela drugačno ime, zato sem se za čim hitrejše nadaljevanje igre odločila, da bo partner prevzel moj priimek. Moja prijateljica pa je tudi imela dilemo: kateri bo njen novi priimek? Seveda ni smel biti znan priimek ali še huje slučajno priimek kakšnega sošolca, torej si je zaradi nevtralnosti izbrala Traktor. V tistem trenutku je bilo rešeno: Lucija Tacer in Sara Traktor, a v realnosti so ta vprašanja ostala odprta. Presenetljivo je, da je v 21. stoletju tradicionalno spreminjanje ženskih priimkov po poroki še zmeraj prisotno – gre za element patriarhalne družbe, ki je še vedno sprejet in redko problematiziran tudi s strani žensk. Brez razumevanja tega instituta se zdi tema mnogim nepomembna. Nekateri jo celo vidijo kot pozitivni običaj, ki zaznamuje novo obdobje v življenju (seveda samo za ženske). Ko pa pogledamo izvor te tradicije in njene posledice, se lahko zamislimo nad tem, da je takšna navada v naši družbi tako obsežno sprejemljiva. Izjava Ivana Veselka iz leta 1868 glede položaja žene, nam osvetli problematičnost izvora te navade: »Dolžnost žene je bila slediti možu v njegov dom, prevzeti njegovo ime in se pokoriti njegovi oblasti«.[2] Podobno preteklost nam pokaže tudi izvor navade v angleški tradiciji. Spreminjanje priimka ob poroki izvira iz angleškega instituta coverture, ki po definiciji pomeni pokrit (covered).[3] Ta institut je ob poroki ženski odvzel identiteto in jo podredil moževi[4]. Na ta način ji je, izhajajoč iz te oznake, pod moževim imenom bila izvzeta možnost sodelovanja v javnem življenju, sklepanja pogodb, možnost imetja svoje lastnine, ipd.[5] Teorija je temeljila na tem, da ženski priimek predstavlja njeno podrejenost moškemu skozi življenje: ob rojstvu prevzame očetov priimek in kasneje potem, ko jo oče »preda« drugemu moškemu, priimek svojega moža.[6] Ženske, ki so se v Evropi upirale tej patriarhalni tradiciji dolgo pred sodnimi organi niso dobile zadoščenja. Na žalost obstaja mnogo primerov, v katerih je diskriminacija glede ženskih priimkov in omejevanje njihove svobode odločanja na tem področju ostala tolerirana tudi na evropski ravni. V primeru Hagmann-Hüsler proti Švici v 70. letih prejšnjega stoletja, je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da poročena ženska nima pravice do kandidiranja za javno funkcijo le s svojim dekliškim priimkom. Prednost v tej situaciji so dali namreč lažji identifikaciji družine.[7] Enako presojo je sodišče uporabilo v primeru X proti Nizozemski, kjer je bila ženski z ambicijami do sodelovanja v javnem življenju ponovno odvzeta pravica, da se javnosti predstavlja le s svojim dekliškim priimkom.[8] Že leta 1993 pa so se pogledi in pristopi sodišča začeli spreminjati. V Burghartz proti Švici, je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je bilo delovanje švicarskih organov diskriminatorno, ker niso dopustili, da družina uporabi le materin priimek za vse člane družine.[9] Prav tako je leta 2004 sodišče v primeru Unal Tekeli proti Turčiji odločilo, da je diskriminatoren turški zakon, ki ženskam prepoveduje, da obdržijo svoje dekliško ime ob poroki.[10] Kljub razvoju je jasno, da je sprememba priimka odločilna poteza v življenju posameznika, ki vpliva na njegovo javno življenje. Takih posledic ne moremo zanemarjati. Primer, ki dobro ilustrira vpliv tradicije spreminjanja priimkov z zakonsko zvezo pa je ameriška bivša zunanja ministrica in kandidatka za predsednico, Hillary Clinton. Na začetku njenega zakona je namreč obdržala svoj priimek, Hillary Rodham.[11] Ko pa je njen mož izgubil na volitvah za guvernerja leta 1980, je bil eden od navedenih razlogov za poraz njena izbira dekliškega priimka.[12] Ta pritisk jo je prisilil, da se je preimenovala in vzela priimek svojega moža ter mu s tem omogočila bolj uspešno kariero.[13] Od tedaj je minilo mnogo let, a avtorica te raziskave še vedno ugotavlja, da manj izobraženi moški dojemajo ženske, ki obdržijo svoj priimek, kot slabše žene.[14] Skupaj s problematičnim izvorom navade spreminjanja priimka pa ima ta pomembne posledice tudi za karierno življenje. Izpostavljeni so predvsem poklici na znanstvenem področju, ki mnogokrat temeljijo na objavah raziskolvalnih del, ki so označena in identificirana z imenom in priimkom avtorice.[15] Zanimivo je, da so v študiji glede moških, ki prevzamejo netradicionalne priimke (dodajajo ali prevzemajo priimek partnerke) ugotovili, da je za moške z višjo stopnjo izobrazbe sprememba priimka manj verjetna.[16] To potezo zagovarjajo z argumentom kariernih razlogov in pomena enakega imena, še posebej pri poklicih za katere je potrebna višja izobrazba.[17] Ugotovitev v tej raziskavi dodatno pritrjuje razlogom za ohranjanje lastnega priimka med ženskami, a se od žensk sprememba vseeno pričakuje. Čeprav je izpostavljeno, da iz ekonomskega vidika menjava priimka ni smiselna, v Sloveniji večina žensk še vedno prevzame priimek svojega moža ob sklenitvi zakonske zveze.[18] Ko izpostavim to temo, mi ljudje večkrat odgovorijo, da so na svetu bolj pomembne družbene težave kot problematiziranje spreminjanja ženskih priimkov. Taka izjava se mi zdi ozkogleda. Verjamem, da ta pogled izvira iz tradicionalne socializacije, ki teži k reprodukciji enakega sistema in nepozornosti do nepravičnosti. Ko pogledamo izvore navade prevzemanja moževega priimka, ki temeljijo v subordinaciji ženskega spola, njene posledice pri prepoznavnosti v javno-političnem življenju ter nadaljevanju kariere, se še najbolj skeptičnim lahko zdi, da je v tem pojavu nekaj neutemeljenega, čemur se večina še vedno slepo podreja. Iz trenutnih prevladujočih sporazumov med zakonci glede priimkov izvirajo problematike v dojemanju enakovrednosti med partnerjema v sodobni zakonski zvezi. Čas je, da te tendence izpostavimo in jih začnemo bolj kritično obravnavati. Samo s takim pristopom lahko upamo, da se bodo nepravični ostanki patriarhije v naši družbi začeli spreminjati v skladu z načeli enakopravnosti naše države. O avtorici: Lucija Tacer, dip. ekon. in pol. Lucija Tacer je študentka Pravne fakultete in ima diplomo iz ekonomije in politologije iz Univerze Vanderbilt. Posebej jo zanima delo na področju enakosti spolov in vloga zakonodaje pri uresničevanju teh ciljev. Kot gostujoča kolumnistka se je Inštitutu za proučevanje enakosti spolov pridružila v letu 2019. Bibliografija Gross, Aeyal M. (1996). Rights and Normalization: A Critical Study of European Human Rights Case Law on the Choice and Change of Names. 9 Harv. Hum. Rts. J. 269, 269-284. McClintock, Elizabeth Aura: Should Women Change Their Name When They Get Married? URL: https://www.psychologytoday.com/us/blog/it-s-man-s-and-woman-s-world/201809/should-women-change-their-name-when-they-get-married (6. marec 2018). (Ne)ohranjanje dekliških priimkov. (2015), URL: https://val202.rtvslo.si/2015/08/poroke-in-neohranjanje-dekliskih-priimkov/ (6. marec 2018). Reid, Stephanie: The History Behind Maiden Vs. Married Names, Seattle Bride. (2018), URL: https://seattlebridemag.com/expert-wedding-advice/history-behind-maiden-vs-married-names (6. marec 2018). Shafer, Emily. (2017). Hillary Rodham Versus Hillary Clinton: Consequences of Surname Choice in Marriage. Gender Issues 34.4 str. 316–332. Shafer, Emily Fitzgibbons, in Christensen, Mackenzie A. (2018). Flipping the (Surname) Script: Men’s Nontraditional Surname Choice at Marriage. Journal of Family Issues 39.11 str. 3055–3074. Stop birokraciji.si, URL: http://www.stopbirokraciji.gov.si/komentar/?comment_id=716 (6. marec 2018). Širca, Majda: Ženska, 1. del, URL: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174478297 (6. marec 2018). Unal Tekeli v. Turkey, Legal Information Institute Cornell Law School, URL: https://www.law.cornell.edu/women-and-justice/resource/unal_tekeli_v_turkey (6. marec 2018). [1] Stop birokraciji.si, URL: http://www.stopbirokraciji.gov.si/komentar/?comment_id=716 (6. marec 2018). [2] Širca, Ženska, 1. del, URL: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174478297 (6. marec 2018). [3] McClintock, Should Women Change Their Name When They Get Married? URL: https://www.psychologytoday.com/us/blog/it-s-man-s-and-woman-s-world/201809/should-women-change-their-name-when-they-get-married (6. marec 2018). [4] Reid, The History Behind Maiden Vs. Married Names, URL: https://seattlebridemag.com/expert-wedding-advice/history-behind-maiden-vs-married-names (6. marec 2018). [5] Reid, The History Behind Maiden Vs. Married Names, URL: https://seattlebridemag.com/expert-wedding-advice/history-behind-maiden-vs-married-names (6. marec 2018). [6] Reid, The History Behind Maiden Vs. Married Names, URL: https://seattlebridemag.com/expert-wedding-advice/history-behind-maiden-vs-married-names (6. marec 2018). [7] Gross, Rights and Normalization (1996), str. 273. [8] Gross, Rights and Normalization (1996), str. 273. [9] Gross, Rights and Normalization (1996), str. 273. [10] Unal Tekeli v. Turkey, Legal Information Institute Cornell Law School, URL: https://www.law.cornell.edu/women-and-justice/resource/unal_tekeli_v_turkey (6. marec 2018). [11] Shafer, Hillary Rodham Versus Hillary Clinton (2017), str. 317. [12] Shafer, Hillary Rodham Versus Hillary Clinton (2017), str. 317. [13] Shafer, Hillary Rodham Versus Hillary Clinton (2017), str. 317. [14] Shafer, Hillary Rodham Versus Hillary Clinton (2017), str. 317. [15] (Ne)ohranjanje dekliških priimkov. (2015), URL: https://val202.rtvslo.si/2015/08/poroke-in-neohranjanje-dekliskih-priimkov/ (6. marec 2018). [16] Shafer and Christensen, Flipping the (Surname) Script, (2018), str. 3070. [17] Shafer and Christensen, Flipping the (Surname) Script, (2018), str. 3070. [18] (Ne)ohranjanje dekliških priimkov. (2015), URL: https://val202.rtvslo.si/2015/08/poroke-in-neohranjanje-dekliskih-priimkov/ (6. marec 2018).... “Imate pooblastilo direktorja?” – Intervju s Tino Štrubelj, direktorico podjetja Istost d.o.oipes13. marca, 2019Avtorji / Gender Hub / Projekti IPES je v sklopu projekta pilotnega “Let’s Head Private: Mainstreaming Gender Equality in Slovenia’s Private Sector” sodeloval s štirimi slovenskimi podjetji, ki se zavzemajo (ter se želijo še naprej zavzemati) za enakost spolov v zasebnem sektorju. Z njihovo aktivno participacijo na Inštitutu oblikujemo družbeno odgovorni certifikat na področju enakosti spolov, ki si ga bodo ta štiri podjetja prislužila že s svojim delom v letu 2019. Pri projektu se nam je z veseljem pridružilo tudi podjetje Istost d.o.o – znano po ustanovitvi blagovne znamke Nelipot, ročno izdelane naravne kozmetike, ki je na trgu prisotna od leta 2014. Na njihovi spletni strani lahko preberete besede “vse se da, če se hoče in je volja” – in zanimalo nas je, če podjetje to načelo implementira tudi na področju družbeno odgovornih aktivnosti ter seveda na področju enakosti spolov. O pogledih in prepričanjih v zvezi z enakostjo spolov v gospodarstvu smo povprašali direktorico podjetja Tino Štrubelj. Kdaj in zakaj ste začeli prvič resno razmišljati o enakosti spolov – je bila ključna kakšna izkušnja, zgodba, dogodek, življenjska sprememba? Zame je bil to vsekakor dogodek, zelo preprost, a izredno opisen. Na pošto sem prišla po paket. Gospe za okencem dam listek in me vpraša: “Imate pooblastilo direktorja?” Jaz sem se nasmehnila in ji povedala, da sem direktorica, gospa pa je začudeno pogledala in me vprašala za potrdilo te trditve. Seveda, izgledala sem mlada, kaj več od asistentke mi ni prisodila, sem ji prebrala v očeh. Danes ste uspešna podjetnica. Ste se tekom preteklih, in pa seveda sedanjih, delovnih izkušenj soočali z ovirami, ki se vežejo na koncept enakosti spolov? Če da, na kakšen način? Ali pa ste morda tekom dela naleteli na dobre prakse na tem področju? Vsekakor se srečuješ z ovirami vezanimi na koncept enakosti spolov. Posebno na začetku, ko sem bila še zelo mlada, vendar vedno rada urejena in v petkah, sem velikokrat začutila podcenjevanje mojega znanja na račun izgleda, velikokrat je bilo potrebno dodatno dokazovanje znanja. Dostikrat me je to razžalostilo, največkrat pa podžgalo, da sem dala še več od sebe in pokazala, da znam enako ali več kot moji moški kolegi. Dobrih praks v preteklosti nisem posebno zaznavala, vidim pa, da IPES že pomembno prispeva k dojemanju tega koncepta. Na kakšen način pa vaše podjetje danes implementira načela enakosti spolov oziroma za kaj si nameravate prizadevati v prihodnosti? Mislim, da pri nas v podjetju kar dobro izvajamo načelo enakosti spolov. To se kaže predvsem v tem, da smo v kolektivu večinoma same “samozadostnice“, kot velikokrat slišim. Ničesar se namreč ne ustrašimo in se znajdemo. Začne se pri malih stvareh in to pomeni, da znamo same dvigniti in premakniti, ne čakamo vedno Simonove moške roke, če navedem le najočitnejši primer. Naslednji korak bo, da zaposlimo še kakšnega moškega, da bosta oba spola bolj enakovredno zastopana (trenutno razmerje je 4:1 v prid žensk :)) Poleg tega ni razlik v plačilu glede na spol na enakem delovnem mestu, prav tako pa velja pri nas načelo enakosti pri odločanju – ni da moška ali ženska obvelja, pač pa najpametnejša (kdaj pa tudi najbolj vztrajna :)). Kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti, bodisi v zakonodaji, kulturi, vzgoji ali kateremkoli drugem področju, da bi se načelo enakosti spolov uspešneje izvajalo v praksi gospodarstva? Enakost spolov ni le političen koncept. Vse izvira iz širše družbenega dojemanja žensk in moških, delitve nalog, zgodovinskega vidika ženske in njenih zmogljivosti. Lep in preprost primer opažam sedaj, ko imam 9-mesečno dojenčico, ki je ne oblačim ves čas v roza, vendar kdaj tudi v rjavo, rumeno, sivo. Vsi takoj pomislijo, da je fantek. Že tu se začne. Zakaj dojemamo nekatere barve kot punčkaste in druge kot fantovske in zakaj tega ni mogoče spremeniti? Ker je tako globoko zakoreninjeno. In iz teh korenin izhaja tudi dojemanje tega ali znam položiti ploščice oziroma sama sestaviti pohištvo. Enakost pomeni, da že vzgajamo, da smo vsi zmožni opravljanja vseh nalog, nato pa si vsak sam izbere, kaj bi najrajši počel. In šele takrat se bo, po mojem mnenju, diskriminacija začela organsko zmanjševati. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager. ... Danes je 8. marec, borimo se!ipes8. marca, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Danes ni čas za slavje. Tudi danes se moramo ženske boriti: Da imamo lahko oblečeno mini krilo ali pa majico z dekoltejem, morda celo kombinacijo obojega, ob tem pa imamo še naličen obraz, nalakirane ter urejene nohte in s tem nikogar ne izzivamo, in ne kličemo kar same po napadu ali posilstvu! Da se lahko odločimo, da si ne želimo otrok. Nikoli v našem življenju. In če se tako odločimo, nas ni obsedel satan, ne levičarska ideologija, niti nismo zaradi te odločitve nič manj prave ženske! Da se lahko odločimo in (p)ostanemo gospodinje. Ne sužnje in negovalke, dokler nege ne bomo potrebovale same, temveč gospodinje. Ker si to želimo. Same. Ne ker bi mislile, da smo bile zato rojene na ta svet! Da lahko v družbi povemo svoje mnenje. Da nas zato in nato ne utišajo in ne ponižajo! Da se lahko poročimo s komer želimo. Lahko pa se ne poročimo nikoli. Lahko se ločimo. Če se, za ločitev ni avtomatsko kriva žena, ki ni zdržala, vztrajala ali pa se dovolj trudila za družino in partnerja! Da se lahko javno izpostavimo, delujemo, govorimo in pišemo o stvareh, ki se nam zdijo pomembne. In da nismo samo zato, ker smo ženske ki si to upamo, označene za nepotešene feministke, grdavše, babure, kurbe in neprave ženske. In še za to – da naše javno izpostavljanje v teh primerih ne pomeni, da smo s svojim videzom in delom v virtualnem svetu ponujene vsakokratnemu sovražnemu govoru in linču različnih barv! Da se lahko odločimo za vstop v politiko. Da kandidiramo in da volimo. Da snujemo in predstavljamo lasten političen program! Da se lahko odločimo za kariero, ki nas bo veselila in za delo, ki ga bomo z veseljem in uspehom opravljale. Da bomo tam lahko uspešne, si postavljale visoke cilje in jih dosegale. Da nas naš biološki spol ne bo omejeval pri napredovanju in zasledovanju naših (poklicnih) sanj. Da bomo lahko posegale po najvišjih odločevalskih mestih, napredovale in zasedale vodilna mesta na vseh področjih! Da ne bomo žrtve diskriminacije in nadlegovanja na delovnem mestu. Samo zato ker smo ženske, ki naj bi imele svoje mesto drugje! Da smo samozavestne. Da vemo, da znamo in zmoremo. Da smo sposobne. In da, če smo prebile stekleni strop in razbile steklene stene, smo to storile brez da bi za to nudile spolne usluge! Da lahko s svojimi prijateljicami same potujemo po svetu in da si zaradi tega nihče za nas ne misli, da smo nehvaležne lahkoživke, ki se pečajo s tujimi moškimi! Da nas nihče nikoli v nobeni situaciji ne zlorablja. Ne pretepa. Ne ponižuje. Zato ker smo ženske nismo avtomatske slabše, šibkejše, manj pametne, malo ali nič vredne in nepomembne! Da si lahko želimo spolnosti. In da lahko v njej uživamo. In da moramo v vsak spolni odnos privoliti! Da se lahko odločimo za umetno prekinitev nosečnosti, čeprav je to naša ustavna pravica. Prosim, ponižno prosim, dopustite nam vsaj to. Ne skrbite, naša napredna zahodna družba je tako moderna in vključujoča, da o tej epizodi svojega življenja gotovo nikoli z nikomer ne bomo govorile. To bomo v sebi skrivale. To bo naša kazen. Ker smo krive, da smo se za nekaj, kar je naša pravica, odločile! Da nam nikoli ne bo odvzeto tisto kar so si naše predhodnice krvavo priborile! Da biti ženska ne pomeni živeti manjvrednega življenje! Da nas nikoli več ne bodo uspeli utišati! In da se nikoli ne bomo nehale boriti! O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija. ... KDO pije in KDO plača?ipes6. marca, 2019Avtorji / Gender Hub / Nick Vovk Pričujoča kolumna že v samem začetku terja določeno opozorilo, saj bi nerad pospešil pritisk kakšnega šibkega srca in pa nenazadnje tudi sebe morda rešil javnega linča (četudi je ta najverjetneje neizbežen). Tokrat namreč pišem o podjetništvu, podjetjih, podjetnicah in podjetnikih – skratka, o ‘junakinjah’ današnjega časa, o pridelovalcih vrednosti par excellence, o (fetišistično materialističnih) sanjah slehernice. A vendarle previdno dalje, saj berete kolumno filozofa in kot nam kažejo javnomnenjske raziskave anonimnih objav na slovenskih spletnih portalih, se mi vedno in povsod ter znova in znova zgolj pritožujemo. Sledeče besedilo temu ne bo nikakršna izjema. Kajti povsem resnično je, da je ena jedrnih nalog filozofije problematizirati vse piedestale, preizprašati vse v zakup vzeto, s tem pa tudi kritično preceniti kaj je v naši družbi navidezno in kaj dejansko. Kot mi često uspete povedati pa trn v peti ne tiči toliko v nalivanju čistega vina (kakopak bi nalivanje kakršnegakoli vina kdaj lahko motilo Slovence!), ampak v dejstvu, da od tega dela samo Slavoj služi, medtem ko ostali le mešamo zrak na ramenih davkoplačevalcev. Nedvomno, kajne? S podobno mero prepričanosti pa na drugi strani slavimo vse kar ima ceno in vse, ki se od te cene redijo. In zakaj bi jih ne, se vam povsem pridružujem, saj samo za nas ustvarjajo delovna mesta, če potrebno tudi na račun te domišljave narave (#magna), plačajo skoraj vse obvezne davke (#apple), so vedno pripravljeni iz nas izbiti inherentno lenobo (#amazon) – vse do moje najljubše – da nesebično poskrbijo še za čim zgodnejše delo otrok (#zara) (Goulart in Bedi 2007). Črni humor na stran, niti naivni marksisti ne moremo več zanikati sine qua non vloge privatnega sektorja v današnjem sistemu (Blowfield in Dolan 2014), več, idejo o pozitivnih družbenih vplivih korporativnega lahko zasledimo že pri samih utemeljiteljih tržne ekonomije, Adamu Smithu in Miltonu Friedmanu (Kolk, Rivera-Santos in Rufín 2014). A jaz kar ne morem in ne morem sleci železne srajce – skoraj nekako tako, kot da bi mi bil dvom eksistencialno nujen. Zato preprosto moram povprašati do kakšne mere je odnos med družbo in podjetniškim resnično recipročen, čemu bi sploh tak moral biti, kakšen je in kakšnega bi raje imeli – ter ostale ad rem domislice. Skratka, bavil se bom s pojmom in pojavom korporativne družbene odgovornosti (KDO). Seveda si vsi zbrani okoli mojih kolumn želimo, da bi bile primernejše za na hrvaške plaže, a moji poskusi celovite obravnave družbenih fenomenov, žal, terjajo mero suhoparnosti in, ja, nekaj vašega miselnega sodelovanja. S slednjim menim predvsem, da jaz le zelo strnjeno predstavljam večino tega kar do sedaj o nečem vemo, tako ‘pozitivnega,’ ‘negativnega’ kot tudi preostalih petdeset odtenkov brez konotacij, potem pa je vendarle na vas, kako, če sploh, se boste do nečesa opredelili. Za razliko od prenekaterega medija, politika in javnega komentatorja, moj cilj ni voditi v neko prepričanje, ampak vas opolnomočiti, da začnete verjeti in zaupati v lastno sposobnost razumevanja. Prav tako ostro ločujem med znanjem in mnenjem (#kobe) in se mi torej zdi kup večletnih raziskav kopice doktoric in doktorjev znanosti nekako bolj merodajen kot pa, recimo, misli novopečenih filologov o čem drugem kot o čisto pretirani, predvsem pa pretenciozni, rabi latinskih izrazov v mojih besedilih (#nova24). Ko pa se bom jaz in/ali oni nekaj desetletij ukvarjali z določeno tematiko, bodo tudi moje kolumne dobile več tez, njihovi argumenti pa, upam, končno neko utemeljeno podkrepitev. A do takrat, vsaj z moje strani, bolj opisno in v naslednji strukturi: (Akademska) besedna zveza »korporativna družbena odgovornost« je relativno mlada, a njena tradicija ima v našem ‘krasnem novem svetu’ daljši obstoj. Kot navadno v mojih kolumnah je torej zgodovinski pregled prisoten, saj kakor je meni znano nič družbenega ne ždi v časovnem vakuumu. Sprehodili se bomo od 19. do 21. stoletja, da se ozavestimo o vsem smelem delu naših prednikov in ga primerjamo z današnjimi pionirkami. Pri tem bomo lahko opazili, da je bil odnos podjetništvo-družbeno v začetku bolj antagonističen, kot nam je poznan danes – in zato se je vanj najprej poseglo na državni ravni. A skozi čas je KDO začel vznikati tudi na ravni posameznika, nato pa še na ravneh samih podjetij. Nenazadnje pa lahko, z današnje perspektive, KDO razdelimo tudi po pojavnosti, in sicer na pasivno, reaktivno in (pro)aktivno udejstvovanje; o tem več v nadaljevanju. Za sedaj nam namreč ostane samo še odgovor na vprašanje – kaj za vraga ima KDO s spolno neenakostjo? Ima marsikaj, a vsekakor ne vsega. Kot vidimo iz nikakor enotne definicije KDO, je ta trenutno zelo splošna: »obveza podjetij k trajnostnem ekonomskem razvoju in k sodelovanju z delavci, njihovimi družinami, skupnostmi in širšo družbo za izboljšanje kvalitete življenja« (Blowfield in Frynas 2005). S tem je KDO postala nekakšna nadpomenka celi vrsti akcij in retorike, od tistih usmerjenih bolj v varovanje okolja, do tistih, ki se nagibajo k družbenemu. Znotraj slednje se deli še na tiste obče (#šarec) in tiste spolno ozaveščene, le-te pa imajo še nadaljnjo interno razčlembo. Sam vrh t. i. ‘spolne piramide’ KDO se posveča regulaciji in priskrbi formalne zaposlitve (spolna diskriminacija, plačne razlike, itd.), sredinski del z delovnimi bonitetami (materinski in očetovski dopust, oskrba otrok, opravilna zmožnost, ipd.), medtem ko je samo dno piramide prepogosto povsem zanemarjeno, saj terja od podjetij usmeritev pozornosti tudi na neformalni sektor, predvsem na žensko reprodukcijsko delo (recimo, s t.i. ‘Marijinim davkom’) (Person 2007). Ta spolna piramida KDO temelji na dolgoletni feministični (teoretski in empirični) analizi ekonomije, ki razkriva trg dela kot še eno izmed spolno pristranskih institucij (Elson 2004) – kot pišem v svoji prejšnji kolumni Kakšna je cena za to žensko? Da pa bi razumeli zakaj se KDO prvič pojavi že v 19. stoletju, na hitro obnovimo razliko med delom v fevdalizmu in kapitalizmu, ki jo ta čas prinese. Rečeno poenostavljeno, v fevdalizmu fevdalec najprvo posodi določen kos zemlje podložniku v zameno za t. i. tlako. Podložnik ima vtem v nekem delu tedna priložnost poskrbeti zase, preostali del pa opravlja za fevdalca. In ko fevdalec strmi skozi grajska okna, dobesedno pred svojimi očmi vidi nastanek čistega dobička. V kapitalističnih sistemih pa je ta zadeva bistveno drugačna. Delavstvo je sprva povsem odstranjeno od kakršnekoli samozadostne lastnine (recimo zemlje) in zato nima druge možnosti kot da proda svojo celotno delovno moč podjetnici v zameno za plačilo. Če bi domnevali, da vaša plača pokrije vseh osem ur dela, pa je to res le za del, recimo pet ur. Preostale tri ure si prisvoji podjetnica, ki pa obrodijo sadove šele ob prodaji izdelka ali dejavnosti na trgu. Podjetnica zato ustvarjanje dobička ne vidi več pred očmi, le-ta je namreč odvisen od delovanja trga, prodaje, drugih stroškov, itd. (Burawoy 1979). Da bi se ta negotovost čim bolj zmanjšala, profit pa čim bolj povečal, se delavstvo v 19. stoletju začne izkoriščati z resnično nehumanimi delovnimi pogoji. Za večjo slikovitost vzemite v roke Dickensov roman Težki časi (1961), kjer se sicer posveča razmeram delovnih otrok v tem času, saj je tudi sam pri dvanajstih letih že delal v tovarni, a njegovi opisi bodo še vedno relevantno grozoviti. Postopoma začne ta odnos postajati vedno bolj nevzdržen, gmote ljudi se začnejo upirati, stavkati, razbijati stroje in tovarne, kar na eni strani veliko stane podjetja, na drugi pa se pritiskom javnosti uklonijo še državniki (Abdelrahman 2017). Tem hkrati postaja tudi vse bolj jasno, da podjetja pravzaprav koristijo mnogo javnega – ceste, izobrazbo, zdravstvo in nenazadnje samo človeško reprodukcijo – in da torej malo več pijejo kot pa plačajo. Na državni ravni se zato poskrbi za pogajanja med kapitalom, delavstvom in narodom, ki jim sledijo določeni delovni zakoni, davčne obveze in nastanek sindikatov, ki skupaj prvič prisilijo podjetja, da se soočijo z družbenim aspektom svojega delovanja (Banerjee 2008). A kot sami dobro veste, je danes to že precej ustaljena praksa, čeravno bolj pisno kot v praksi, in zatorej bi se dalo te pojavnosti KDO oceniti kot dokaj pasivne. Istočasno pa vendarle začnejo vznikati še druge ravni. Pri teh ima precejšnjo vlogo religija, saj kalvinisti niso imeli radi pretiranega bogastva in zato so uspešni poslovneži v zahodnem svetu često začeli postajali t. i. filantropi. Na tej individualni ravni KDO tako nastanejo še danes poznane fundacije kot so Carnegie, Ford, Rockefeller, Rothschild, ipd. Ti filantropi so primarno vlagali v lastno delavstvo, saj so prepoznali, da bodo bolj zadovoljne delavke ne le manj razgrajale, ampak tudi kaj več naredile (O’Laughlin 2008). Začeli so izboljševati, recimo, pisarne, stranišča in celo postavljati stanovanjske bloke okoli svojih tovarn. Dandanes pa vidimo te oblike KDO pri velikih korporacijah (e.g. Google), ki v svojih prostorih gradijo vrtce, mesta za spanje, restavracije itd. A bolj, ko se čas približuje koncu 20. stoletja, bolj se oblike podjetništva začnejo spreminjati – postajati začnejo vse bolj globalne, ustanovijo pa se tudi t. i. mednarodne (ali trans-nacionalne) korporacije. Ob koncu 20. stoletja nekatere od teh predstavljajo skorajda že 80 % svetovne trgovine (Ford in General Motors, recimo, imata že tedaj višje zaslužke kot bruto domači proizvod nekaterih podsaharskih držav). Na eni strani je mednarodne korporacije težko nadzirati in kontrolirati z državnimi zakonodajami – na drugi strani pa je postajalo vse težje zamejiti tudi njihov vpliv na državne odločitve in mednarodne sporazume (primer TRIPS) (Vogel 2005). Nadalje se z razvojem tehnologije začne širiti prepad med kapitalom, delavstvom in delom – prej je bilo človeško delo obvezno za proizvod dobička, z vse večjo robotizacijo in izboljšanim transportnim sistemom pa imajo mednarodne korporacije tudi več prostih rok, da se preprosto premaknejo tja, kjer jim (zakonodajno, politično, družbeno) okolje bolj ustreza (Beck 2009). Delavstvo s tem začne počasi izgubljati svojo pogajalsko moč in delovni pogoji ponovno postajajo podobni tistim iz 19. stoletja – porast prekarnega dela, dela za določen čas, pogodb z nič urami, zanemarjanje minimalnih plač itd. Nova politična gibanja, razni diskurzi, pa tudi potrošniki sami začnejo groziti z bojkoti in podobnimi pritiski, zato se v 80. letih pojavijo reaktivne oblike KDO na ravneh podjetij preko t. i. »prostovoljnih kodeksov ravnanja.« Z ozirom na spolno piramido KDO lahko med te prištejemo recimo, afirmativne akcije, spolne kvote, aktivno očetovstvo, mentorstvo ipd. Na žalost pa te oblike KDO še do danes ostajajo dobesedno prostovoljne, vsako podjetje jih lahko definira po svoji volji, še vedno ne obstaja avtoriteta, ki bi jih uspešno nadzirala, imamo pa tudi manko (zanesljivih, primerljivih in rednih) podatkov o njihovi nameri, izvedbi in uspehih (Jones, Pollitt in Bek 2007). Prav nič nas naj torej ne preseneti, da KDO v precejšnji meri ostaja zvesta sloganu: »posel posla je posel,« saj je KDO za podjetništvo bolj primerjalna prednost, del znamke ali javne podobe, kot pa iskrena zahvala družbi. V refleksijo sedaj na hitro predstavljam še najnovejše (21. stoletje) oblike KDO – (pro)aktivne. Le-teh je pravzaprav kar nekaj, če naštejem nekaj krovnih, pa so to: Fairtrade znamke, mikro-financiranje, socialna podjetja, »base-of-pyramid« (BoP) sheme ipd. Med današnjimi vodilnimi figurami podjetništva so poznane pod skoraj ironičnih pridevnikih: sočutni, razsvetljeni, krepostni kapitalizem (Schwittay 2011). V čem se razlikujejo od prejšnjih? Če bi lahko rekli, da se prejšnje obračajo navznotraj podjetij, potem se proaktivne oblike KDO obračajo navzven, največkrat v potrošnike. Če, recimo, za ponazoritev vzamemo BoP sheme, je njihova razširjena razlaga sledeča: so inovativni poslovni model mednarodnih korporacij, ki koristijo potrošniški (pa tudi kreativni) potencial »revnih ljudi«, medtem ko jim za quid pro quo nudijo večjo tržno vključenost, raznolikost produktov, storitev, cen, kvalitet in/ali druge pozitivne družbene in okolijske vplive (Prahalad 2005). Za primer lahko vzamemo pakete šamponov za enkratno uporabo podjetja Unilever ali pa enostavnejše računalnike HP, s čemer sta ta dva drugače luksuzna produkta postala cenovno dosegljiva tudi najrevnejšim slojem ljudi (tistim, ki na dan ne zaslužijo več kot en dolar) (Karnani 2005). Seveda pa je očividno v čem so te oblike KDO podobne vsem prejšnjim: v kolikor se podjetjem ne zagotovi povišanje prihodka, povečanje efektivnosti in/ali dostop do inovacij (Hammond in Prahalad 2004), lahko na njihovo družbeno odgovornost kar pozabimo. Tudi (pro)aktivna podjetja postajajo le profitna podjetja. V zaključku na hitro obnovimo tokratno vsebino. Ob pregledu korporativne družbene odgovornosti smo se sprehodili skozi tri rdeče niti: časovne (torej od 19. do 21. stoletja); ravenjske (od posameznice, podjetja, do države); in oblikovne (torej pasivne, reaktivne in proaktivne). O avtorju: Nick Vovk, M.Phil. (Cantab) Nick Vovk, 1991, član Sveta zavoda IPES in kolumnist, je magister razvojnih in humanitarnih študij z Univerze Cambridge ter diplomirani filozof, kulturni antropolog in etnolog z Univerze v Ljubljani. Študiral in raziskoval je tudi na Karlovi Univerzi v Pragi in Univerzi Comenius v Bratislavi. Je bivši sodelavec programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) na Kosovu, član programske skupine na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in vodja več razvojnih projektov za Evropsko Unijo, Evropsko komisijo in tuje ambasade. Trenutno je zaposlen kot humanitarni delavec za mednarodno organizacijo Danish Refugee Council (DRC) v Ukrajini. Literatura Abdelrahman, Maha. 2017. ‘Corporate social responsibility’. Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies. Banerjee, Subhabrata Bobby. 2008. “Corporate social responsibility: The good, the bad and the ugly.” Critical Sociology 34(1):51-79. Beck, Ulrich. 2009. Družba tveganja: Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. Blowfield, Michael, in Catherine S. Dolan. 2014. “Business as a development agent: Evidence of possibility and improbability.” Third World Quarterly 35(1):22–42. Blowfield, Michael, in Jedrzej George Frynas. 2005. “Setting new agendas: Critical perspectives on corporate social responsibility in the developing world.” International Affairs 81(3):50-65. Burawoy, Michael. 1979. Manufacturing consent: Changes in the labor process under monopoly capitalism. Chicago: University of Chicago Press. Dickens, Charles. 1961. Hard times. New York: New American Library. Elson, Diane. 2004. “Feminist economics challenges mainstream economies.” Newsletter of the International Association for Feminist Economics 14(3):8-24. Goulart, Pedro in Bedi, Arjun. 2007. “A history of child labour in Portugal.” ISS Working Papers – General Series 18746, International Institute of Social Studies of Erasmus University (ISS), The Hague. Hammond, Allen L., in C. K. Prahalad. 2004. “Selling to the poor.” Foreign Policy 142(May- June):30–37. Jones, Ian, Michael G. Pollitt, in David Bek. 2007. Multinationals in their communities: A social capital approach to corporate citizenship projects. London: Palgrave Macmillan Karnani, Aneel. 2005. “Misfortune at the bottom of the pyramid.” Greener Management International (51):99–110. Kolk, Ans, Miguel Rivera-Santos, in Carlos Rufín. 2014. “Reviewing a decade of research on the ‘base/bottom of the pyramid’ (BOP) concept.” Business & Society 53(3):338–77. O’Laughlin, Bridget. 2008. “Governing capital? Corporate social responsibility and the limits of regulation.” Development and Change 39(6):945-57. Person, Ruth. 2007. “Beyond women workers: Gendering CSR.” Third World Quarterly 28(4):731-49. Prahalad, C. K. 2005. The fortune at the bottom of the pyramid: Eradicating poverty through profits. Upper Saddle River: Wharton School Publishing. Schwittay, Anke. 2011. “The marketization of poverty.” Current Anthropology 52(S3):S71– S82. Vogel, David. 2005. The market for virtue: The potential and limits of corporate social responsibility. Washington: Brookings Institution Press.... Enaka Evropska unija?ipes27. februarja, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Ne glede na to kaj si o (prihodnosti) Evropske unije misli vsakdo izmed nas, je pomen te politično-ekonomske zveze 28 držav, ki je tako sestavljena iz 510 milijonov prebivalcev in prebivalk, za države članice izjemen. In četudi se najbrž večinoma strinjamo, da v boju za evropsko politično moč, izpade precejšnje število članic, je posledica takšnega evropskega združevanja izoblikovanje ne le politične in ekonomske, ampak tudi simbolne moči. Ravno slednja je, zaradi narave njene manifestacije, ki je tako zelo drugačna od politične in ekonomske (je težje merljiva in le s težavo merjena v kapitalu in jo zato ta težko prepozna) izkoriščena precej manj od njenega potenciala. Evropska unija bi lahko ob zavedanju te moči in ob upoštevanju demokratičnih temeljev na katerih je zgrajena, dejansko in ne le deklarativno, postala varuhinja enakosti in zagovornica sprejemanja drugačnosti, njeno ozemlje pa prostor ki se odreka izvajanju politike utemeljene na ustrahovanju. Seveda obstaja nešteto družbeno-političnih vprašanj, ki predstavljajo vsakodnevni test izvajanja evropske demokracije in življenja evropskih vrednot v praksi. V tako prelomnih časih kot živimo danes, se moramo reševanja vsake problematike, ki zadeva temeljne človekove pravice, lotevati z najvišjo možno stopnjo občutljivosti in sposobnostjo refleksije zgodovine, ki je že dokazala grozljive posledice napačnih odločitev. Nekatere od teh problematik predstavljajo idealna področja za polariziranje politične skupnosti in s tem nabiranje političnih simpatij, zato se ukvarjanja z njimi poslužuje večina politične elite. Obstajajo teme, ki se jih tradicionalno poslužuje le en del politične elite in obstajajo teme, ki ostajajo večno spregledane. Takšna tema je enakost spolov. Glede na to, da (ne)enakost spolov zadeva vse, tako moške kot ženske in ima trenutna neenakost jasne (tudi merljive!) posledice za naša življenja in predvsem ženske postavlja v neenak položaj, je marginaliziranju tega vprašanja potrebno napovedati konec. Ker neenakost po spolu temelji tudi na mnogih ponotranjenih vzorcih in predpostavkah, ki žensk na primer na vidijo na najvišjih mestih odločanja, po drugi strani pa nasilje nad njimi opravičujejo, vse to ne sme biti izgovor za ignoriranje težave, ki se zgolj s priznavanjem problematike ne bo rešila. Potrebno bo od besed in statistike preiti k dejanjem. Enakost spolov sicer predstavlja enega izmed temeljnih ciljev Evropske unije, ki za uresničitev tega načela skuša skrbeti preko zakonodaje[1], sodne prakse in spremembe pogodb, ki so namenjene utrjevanju principa enakosti. Poglejmo kratko zgodovino izvajanja tega načela v dejavnostih Evropske unije: že v drugem členu Pogodbe o Evropski uniji lahko najdemo enakost kot eno izmed temeljnih načel Evropske unije, v naslednjem členu pa je eksplicitno zapisano: “Cilj Unije je krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov. (…) Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok”. Pogodba o delovanju Evropske unije ima v 8. členu zapisano temeljno vodilo svojih dejavnosti: “V vseh svojih dejavnostih si Unija prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami[2]”. Prav tako je že vse od leta 1967 načelo enakega plačila za enako opravljeno delo vključeno v vse evropske pogodbe, a kljub temu ženske v EU v povprečju zaslužijo 16,2 % manj kot moški. Za namene opozarjanja na to problematiko, ki se v kasnejših življenjskih etapah kaže tudi v nižjih pokojninah za ženske (spomnimo na veliko tveganje revščine med starejšimi ženskami), se vsako leto posebej določi dan od katerega naprej ženske, zaradi te razlike v plačilu, delamo zastonj. Lani smo ženske v Evropi tako na primer v službo hodile brez plačila vse od 3. novembra naprej. 5. 3. 2010 je Komisija sprejela Listino žensk s katero je poskušala okrepiti spodbujanje enakosti spolov v Evropi, decembra leta 2015 pa je Komisija objavila dokument poimenovan Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016-2019 (gre za nadaljevanje strategije za enakost med ženskami in moškimi 2010-2015), v sklopu katerega so glavna strateška prizadevanja osrediščena okoli pet glavnih področij: 1) krepitev udeleženosti žensk na trgu dela in enakost z vidika ekonomske neodvisnosti, (2) zmanjšanje v razlikah v plačilu, zaslužku in pokojninah in s tem preprečevanje revščine( žensk, (3) spodbujanje enakosti žensk in moških pri odločanju, (4) boj proti nasilju na podlagi spola ter zaščita in podpora za žrtve in (4) spodbujanje enakosti spolov in pravic žensk po svetu[3]. Evropski parlament je skupaj s Svetom decembra 2006 ustanovil Evropski inštitut za enakost spolov (sedež ima v Vilni, v Litvi). Inšttitut katerega cilj je prispevanje k uveljavljanju načela enakosti spolov v vse politike EU, tudi meri indekse enakosti spolov tako po posameznih članic, kot za celotno povprečje Evropske unije. Za leto 2017 je izračun indeks naše države 68, 4 točke[4] (od 100 točk, ki predstavljajo popolno enakost), dosegli dve točki nad evropskim povprečjem, smo pa v razvrstitvi vseh članic izgubili eno mesto in pristali na enajstem mestu. Najboljše rezultate smo dosegli na področju zdravja (zahvaljujoč javnemu zdravstvenemu sistemu in dostopu do storitev), najslabši rezultat (slabšega imajo samo še tri članice EU) pa smo dosegli na področju znanja. V Sloveniji kar 39 % vseh študentk študira na področju vzgoje, zdravstva, socialne oskrbe, družboslovja in umetnosti, medtem ko se za te iste študije odloča zgolj 16 % študentov. Ta ogromna spolna segregacija na področju izobraževanja (in kasneje seveda tudi na trgu dela) priča o zakoreninjenosti spolnih stereotipov in spolno pripisanih vlogah pri nas, saj te očitno pomembno vplivajo na izbiro študijskih in kariernih poti moških in žensk. Da je dela pred nami še ogromno in da je zelo pomembno, da se volitev (tudi) v Evropski parlament udeležimo in pred tem premislimo kdo od kandidatov oziroma kandidatk bo v svojem delovanju skrbel za uresničevanje demokracije za vse, kažejo raziskave evropskih institucij, ki na delo evropske politike mečejo bolj medlo luč. Evrobarometer iz leta 2017 (EBS 465, Gender Equality[5]) je tako pokazal zelo zanimive rezultate, ki kažejo dejansko razumevanje, sprejemanje in uresničevanja načela enakosti v evropski praksi vsakodnevnega življenja: 70 % Evropejcev in Evropejk na primer podpira zakonsko ureditev zagotavljanja načela enakosti, medtem ko jih 86 % meni, da so lahko zastopani s strani ženske političarke. Za našo zgodbo pa so najbolj pomembne naslednje ugotovitve barometra: 54 % vprašanih moških in žensk meni, da bi moralo biti več žensk v politiki pri odločanju, pri čemer jih je kar 35 % prepričanih, da so moški bolj ambiciozni od žensk, 34 % pa jih meni celo, da se ženske manj zanimajo za zasedanje najvplivnejših mest v politiki. Kaj pomeni, da je za tretjino Evropejcev in Evropejk to razlog, da žensk na najvišjih mestih odločanja ni. Ne zaradi steklenih stropov, steklenih sten, spolnih stereotipov in sistemskih ovir, ampak zaradi pomanjkanja ambicij pri ženskah? Istanbulska konvencija, ki je pravzaprav Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima je bila, glede na nujnost nasilja (na podlagi spola) v Evropi potrebna in pomembna. Začela je veljati leta 2014 in od takrat predstavlja prvi pravno zavezujoči mednarodni instrument za preprečevanje nasilja nad ženskami in dekleti in boju proti njemu na mednarodni ravni. Kot takšna namreč določa celovit okvir pravnih ukrepov in ukrepov politike za preprečevanje tega nasilja, podporo žrtvam in kaznovanje storilcev. Do novembra so jo podpisale vse države članice EU, 17 med njimi pa jo je do marca 2018 že ratificiralo (Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija Italija, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Španija in Švedska). V konvenciji je v obsegu, ki ga dopuščajo njene pristojnosti, predviden tudi pristop EU. Potrebe po obstoju takšne konvencije so, ponovimo, ob statistikah pridobljenih z analizo Agencije EU za temeljne pravice (FRA) v kateri so anketirali 42 000 žensk iz vseh držav članic, absolutno bile že pred leti ko je FRA te intervjuje izvajala in objavila[6]. Nasilje nad ženskami je namreč prastara kršitev človekih pravic ki izhaja ravno iz neenakega položaja in vloge ki jo v svetu zasedamo glede na naš spol. In kaj so bile glavne ugotovitve, ki mnoge politike (in tudi protestnike v nekaterih državah članicah) niso takoj prepričale v uvedbo ničelne tolerance do nasilja na podlagi spola in so jih namesto tega prestrašile, da želi EU indoktrinirati Evropo s krivo vero teorije spola? Da je ena od treh žensk v Evropi doživela fizično in/ali spolno nasilje po 15. ustarosti in da kar 67 % žensk najhujše oblike nasilje s strani partnerja, ni prijavilo nobeni instituciji. 55 % žensk v EU je doživelo spolno nadlegovanje, na najvišjih menedžerskih položajih je to nasilje doživelo kar 75 % žensk. Da se nasilje z razvojem družbe ne ustavlja, ampak pridobiva nove forme kažejo tudi podatki, da je 20 % mlajših žensk (starih od 18-29 let) izkusilo nadlegovanje preko spleta, vsaka deseta ženska pa je bila žrtev spolnega nadlegovanja oziroma zasledovanja z uporabo novih tehnologij. Nenazadnje je celotno dogajanje ob težavah s sprejemanjem Istanbulske konvencije pokazalo, kot je to pravzaprav tragična praksa večine največjih civilizacijskih dosežkov, da četudi po eni strani sprejemamo demokracijo, demokratične vrednote in vsebine na katerih slednja temelji, se pri deklariranju le-teh tudi zaustavimo. In ne naredimo niti razmisleka, niti koraka v aktivnem delovanju naprej. Zato tudi niso dovolj zgolj določila, ki za to področje prihajajo iz Evrope, ne sodne prakse in zavzemanje za načelo enakosti v središču Evropskega parlameta. Življenje v družbi kjer velja načelo enakosti spolov, zahteva tudi od nas, da to enakost pomagamo ohranjati v možnostih, pravicah, obravnavi in dolžnostih. Zato je zelo pomembno, da naši izvoljeni predstavniki v Bruselj odhajajo tudi s tem zavedanjem in si aktivno prizadevajo po eni strani za prioritetno pozicioniranje tega vprašanja znotraj javnopolitične agende, in po drugi, za aktivno politično izgradnjo družbene skupnosti, ki bo enakost razumela, upoštevala in živela. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija. [1] Zgodovina legislative tega področja: Direktiva Sveta 79/7/EGS,19. 12. 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti; Direktiva Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo; Direktiva Sveta 2004/113/ES, 13. 12. 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi; Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta, 5. 7. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu; Direktiva Sveta 2010/18/EU, 8. 3. 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES; Direktiva 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 7. 7. 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS; Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 5. 4. 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in onadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ; Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 13. 12. 2011 o evropski odredbi o zaščiti, katere namen je zaščititi osebo pred kaznivim dejanjem druge osebe, ki lahko ogrozi njeno življenje, telesno in duševno integriteto, dostojanstvo, osebno svobodo ali spolno nedotakljivost, in ki pristojnemu organu v drugi državi članici omogoča kontinuirano zaščito osebe na njenem ozemlju; Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta, 25. 10. 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ. [2] Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije sta dostopni na:https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/oj_c_2016_202_full_sl_txt2.pdf. [3] Celotna strategija je dostopna na povezavi:https://publications.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/24968221-eb81-11e5-8a81-01aa75ed71a1. [4] Celoten izračun indeks za Slovenijo je dostopen na povezavi: https://eige.europa.eu/rdc/eige-publications/gender-equality-index-2017-slovenia. [5]Evrobarometer je v celoti dostopen na povezavi: https://data.europa.eu/euodp/data/dataset/S2154_87_4_465_ENG. [6] Celotna raziskava je dostopna na: https://fra.europa.eu/en/publication/2014/violence-against-women-eu-wide-survey-main-results-report... Po kom, če ne po EU?ipes20. februarja, 2019Avtorji / Gender Hub Kljub temu, da Evropska unija (EU) z vidika pravne regulacije še zmeraj s težavo naslavlja posamezne aspekte enakosti spolov, je slednja kot skupna vrednota ter cilj, h kateremu bi se naj stremelo znotraj Skupnosti, zapisana visoko na njeno agendo. Zaradi nezadostne podpore v Evropskem parlamentu in posledično nezmožnosti EU, da bi zagotovila ustrezne sistemske regulative na področju enakosti spolov, je bila slednja kot koncept uvrščena zgolj med strateške prioritete. To pomeni, da je bila v letu 2016 sprejeta strategija za obdobje štirih let (Strategic Engagement for Gender Equality 2016–2019), ki naj bi Evropski komisiji služila kot okvir za izboljšanje evropskih indikatorjev enakosti spolov. Ta se osredotoča na 5 ključnih tematskih sklopov, in sicer enaka ekonomska neodvisnost moških in žensk (1), enako plačilo za enako delo (plačna vrzel) (2), enakost na položajih odločanja (3), dostojanstvo, integriteta in izkoreninjenje spolnega nasilja (4) in spodbujanje enakosti spolov onkraj meja EU (5). Sicer se je EU k boju proti nasilju nad ženskami, zaprtju plačne vrzeli in spodbujanju boljših načinov usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja zavezala že s paktom za enakost spolov 2011–2020 (European Pact for Gender Equality). Hiter pregled stanja po posameznih tematskih sklopih nam pokaže naslednje: Enaka ekonomska neodvisnost moških in žensk V EU v povprečju še zmeraj ostaja zaposlenih 11,6 % več moških kot žensk, kar v določeni meri utrjuje ekonomsko odvisnost slednjih. Prav tako med osebami, ki imajo sklenjene pogodbe s skrajšanim delovnim časom prevladujejo ženske, in sicer za kar 22,5 %. V večini držav članic EU je to posledica slabo urejene zakonodaje, ki ženskam omogoča koriščenje porodniškega in kasneje starševskega dopusta – v Sloveniji, ki ima področje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja urejeno primerjalno boljše lahko zato opazimo veliko manjšo razliko (6,7 %). Kljub zakonskim regulativam pa spolni stereotipi v tem aspektu ostajajo praktično nenaslovljeni – še zmeraj namreč vsak četrti državljan EU verjame, da je najpomembnejša vloga ženske skrb za družino in domače gospodinjstvo. V Sloveniji na primer to meni kar 55 % izprašanih. Zaradi potrebe po večjem ekonomskem opolnomočenju žensk v EU, je bila že tekom estonskega predsedovanja Svetu EU podana iniciativa za novo direktivo, ki bi uredila področje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja (ta na primer predvideva minimalno 4 mesece porodniškega dopusta, od česar bi bila dva meseca neprenosljiva tudi za moškega partnerja), vendar ta do danes še ni gledala zadostne podpore. Med drugim ji nasprotuje tudi Slovenija. Enako plačilo za enako delo (plačna vrzel) Dve tretjini plačne vrzeli v EU še zmeraj ostajata nepojasnjeni, tj. znesek, ki ostane tudi, ko iz enačbe računanja plačne vrzeli izvzamemo vse značilnosti povprečne zaposlene ženske, kot so na primer starost, izobrazba, poklic oziroma profesija, industrija dela, tip pogodbe o zaposlitvi (skrajšan čas, določen čas), velikost podjetja, razlika med zaposlitvijo v zasebnem oziroma javnem sektorju. Dve tretjini pa pri povprečni EU plačni vrzeli še zmeraj predstavljata vsaj 10 % razliko v plačah – pri državah z dobro statistiko slednji še zmeraj ne padeta pod 5 %. Eno izmed večjih problematik na tem področju predstavlja netransparentnost pri plačah v zasebnem sektorju oziroma nezmožnost držav po zahtevi le-te. Temu je med prvimi konec naredila Nemčija, ki je sprejela zakon, s katerim zaposlenim dovoljuje, da od svojega delodajalca zahtevajo podatek o plači njegovih sodelavcev in sodelavk na položaju z enakim opisom dela. Sama EU na tem področju nima veliko pristojnosti – proti plačni vrzeli si prizadeva predvsem na deklaratorni ravni, tj. z iniciativami kot je na primer Evropski dan enakega plačila, ki se ga vsako leto praznuje na dan v letu, ko ženske v primerjavi z moškimi prenehajo prejemati plačilo, kar je skorajda dva meseca pred koncem leta. Medtem, ko se EU v povprečju bori s 16,2 % plačno vrzeljo, ta v Sloveniji znaša 6,7 %. Seveda je plačna vrzel izredno problematična tudi zato, ker se z leti prevesi v pokojninsko vrzel, kar vodi v situacijo, ki ni neznana niti Sloveniji – ženske, ki živijo same in so starejše od 65 let, namreč predstavljajo najrevnejši sloj prebivalstva. Enakost na položajih odločanja Ženske še vedno niso enako zastopane na položajih odločanja kakor moški. V Evropskem parlamentu je trenutno navzočih 36,1 % žensk. Kljub temu, da se je povprečno število žensk v nacionalnih parlamentih znatno dvignilo od leta 2004, slednje v povprečju še zmeraj predstavlajo samo 29,3 % vseh članov parlamenta. Prav tako zgolj 16,9 % velikih političnih strank vodijo ženske. Segregacija spolov je več kot očitna tudi pri primerjavi podatkov o ministrskih resorjih, ki jih v vladi največkrat prevzamejo ženske – medtem, ko so moškim večinoma zaupani državotvorni resorji (zunanje zadeve, obramba, finance, tudi gospodarstvo), ženske večkrat prevzamejo vodenje ministrstev, ki naslavljajo zdravje, izobraževanje in socialne zadeve. V Sloveniji smo v prejšnjem sklicu v parlamentu beležili 37 % žensk, z novim sklicem pa je teh zgolj še 24 %. Prav tako se borimo s številom žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu. Dostojanstvo, integriteta in izkoreninjenje spolnega nasilja Na področju spolnega nasilja so številke EU še posebej alarmantne. Raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) je pokazala, da je v EU vsaka tretja ženska po 15. letu izkusila fizično ali kakšno drugo nasilje, vsaka peta ženska je že izkusila zalezovanje in vsaka druga ženska se je že soočila z eno ali več oblikami spolnega nadlegovanja. Kljub prikazani statistiki, do katere se je, s pomočjo 42.000 intervjujev z ženskami v EU, dokopal FRA, pa slednja ne odraža slike nasilja nad ženskami, ki so ji priča organi pregona. Tudi v EU je namreč prijava spolnega nasilja in nadlegovanja še zmeraj v veliki meri stigmatizirana, zaradi česar se za prijavo oblastem odloči manjše število žrtev. Spodbujanje enakosti spolov onkraj meja EU Znotraj tega tematskega sklopa si EU med drugim prav tako prizadeva za izkoreninjenje nasilja nad ženskami po svetu. Sicer pa svoje politike enakosti spolov razširja s pomočjo svoje širitvene, soseske in trgovinske politike. Kot močnejša stranka v navedenih pogajanjih lahko namreč od drugih držav zahteva skladnost z njenimi vrednotami, med katerimi je seveda tudi enakost spolov. Vsekakor bi lahko tem petim sklopom sledil še marsikateri, mnogi bi se celo strinjali, da je bi lahko bila problematiki enakosti spolov znotraj EU posvečena tudi peta točka. V vsakem primeru lahko v strategiji zaznamo pomanjkanje celostnega pristopa k obravnavi problematike enakosti spolov. Naslavljanje spolnih stereotipov v vsakdanjem življenju državljanov in državljank EU, katerih učinkovanje je presečno, bi na primer sliko zlahka veliko bolj zaokrožili. Prav tako EU ni uspelo zadosti vključiti ključnega elementa enakosti spolov – moških. Kolikokrat najdemo v statistikah podatke o ženskah v STEM disciplinah in koliko je bilo dejansko narejenih raziskav o moških v feminiziranih poklicih na ravni EU? Kolikokrat se raziskave sprašujejo po statistikah aktivnega očetovstva? Vse preveč diskurza je predstavljenega enolično, enaka statistika je namreč lahko podana tudi iz drugega zornega kota. Med drugim tudi zaradi tega sorazmerno ekskluzivnega pristopa, ki se v veliki meri osredotoča na problematiko enakosti spolov skozi prizmo žensk, pa enakost spolov v EU ostaja tematika brez primernega akcijskega načrta ter konkretnih izboljšav. Če se torej še enkrat ozremo na prve štiri tematske sklope, ki med drugim zadevajo tudi nas, lahko hitro spoznamo, da ima Slovenija primerjalno precej dobre rezultate. Vendar pa se moramo na tej točki vprašati, če je temu tako, ker nas je do tja popeljalo sistemsko naslavljanje posameznih aspektov enakosti spolov, ali smo se v takšni prednosti znašli izključno zaradi nezmožnosti oziroma ohromelosti EU pri naslavljanju teh vprašanj in posledično z njeno izredno slabo statistiko? Upam, da nam bo na to in še marsikatero drugo vprašanje uspelo odgovoriti tekom razprave o enakosti spolov v EU, ki bo potekala v petek, 1. marca, ob 10. uri v Hiši Evropske unije (Dunajska cesta 20). Če ste za to področje vedoželjni tudi vi, se nam lahko še zmeraj pridružite in več o tem povprašate kar slovenske kandidate ter kandidatke za Evropski parlament. Več o dogodku: https://bit.ly/2EhC5HF Prijave možne do 28. februarja na: https://bit.ly/2tt5bxt Avtorica prispevka je naša programska direktorica Kaja Primorac. Literatura: Evropska komisija. 2015. Strategic Engagement for Gender Equality 2016–2019. Dostopno prek: https://ec.europa.eu/anti-trafficking/eu-policy/strategic-engagement-gender-equality-2016-2019_en (20. 2. 2019). Fundamental Rights Agency. 2014. Violence against women: an EU-wide survey. Main results report: https://fra.europa.eu/en/publication/2014/violence-against-women-eu-wide-survey-main-results-report (20. 2. 2019). Svet Evropske unije. 2011. European Pact for Gender Equality (2011–2020). Dostopno prek: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A52011XG0525%2801%29 (20. 2. 2019).... Zakaj s(m)o vse feministke grde?ipes13. februarja, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Dokler bodo slovensko javnost z nevarnimi učinki feminizma preko sredstev množičnega obveščanja (in manipuliranja) izobraževali tisti strokovnjaki, ki v enakost spolov ne verjamejo, ali pa se jim to zdi celo nesmiselno, bo feminizem ostajal v slabi luči in na slabem glasu. Tiste, ki se z njim identificiramo bomo še naprej predstavljene kot najgrše pripadnice našega roda, ki naj bi, od zavisti ki jo čutimo do lepih žensk (ki seveda niso feministke), preprosto kar sovražile vse moške in k temu ščuvale še vse preostale ženske. Vidite, tako preprosto je to. Ženska lepota je, kot že dolgo vemo, eden izmed temeljev ženskega naravnega videza. Preveč lepa ženska ne obstaja, povsem naravno je, da je lepa, mila, da se na njej oziroma na njenem telesu spočijejo (od dela, kakopak) utrujene moške oči. Diskreditacija žensk na podlagi njihovega zunanjega videza je pravzaprav prastar mehanizem discipliniranja in obračunavanja z njimi. Pomislimo ob tem na podobo čarovnice z grozljivim, dolgim nosom, polnim bradavic in neurejeno pričesko, ter na podobo speče princeske, ki mirno in tiho čaka, da jo vsega hudega odreši njen princ na belem konju. K ohranjanju lepote s(m)o ženske spodbujane skozi naše celotno življenje, kapitalizem pa omogoča, da ti rituali postajajo tudi del statusnega simbola in zvezdniškega vsakdana (ne pozabimo, nekatere najbogatejše in najbolj vplivne ženske današnjega sveta imajo svojo pisarno v tako imenovanem »glam roomu« – sobi za lepotičenje), ki je želja in cilj mnogih odraščajočih deklet. Skrb za žensko lepoto je naporno in dolgotrajno delo, na kar nas skrbno opominja oglaševalska industrija, ki ji zvesto služijo množični mediji. V svojem življenju sem prebrala že nebroj instant(no) dostopnih vsebin o najnovejši metodi odstranjevanja dlačic, izsesavanja maščob in vbrizgavanja botoksa, nikoli pa mi kar tako, spontano, pod roke niso prišla besedila ki bi naslavljala vlogo in položaj žensk v današnji družbi iz vidka spolne (ne)enakosti, besedila ki bi razlagala kaj nasilje (nad ženskami) sploh je in zakaj v resnici ženske nismo bile z rojstvom obsojene na to, da ga nemo trpimo in ob tem nastavimo še drugo lice ter dokončno utihnemo. Zato je zelo, zelo nevarno v današnji družbi dopustiti, da je ženkost zreducirana na njeno skrb za lepoto, kot da je to edini problem s katerim se ženske v tej pravzaprav sistemski neenakosti soočamo. Debele ženske so zanemarjene, debeli moški pa so šarmantni. Kaj pa preveč lepi moški? Ali pa tisti moški, ki za svojo zunanjost »po žensko« skrbijo? Ali niso oni s strani pravih moških takoj diskreditirani in označeni za najslabše pripadnike njihove vrste? Vsi ti mehanizmi so del poskusov vzdrževanja stereotipnih spolnih vlog, ki jih sploh ne bi smeli več pomagati ohranjati. Zakaj? Ker te spolne vloge, ki se nam prikazujejo z neznosno lahkotnostjo naravnega in normalnega determinirajo in omejujejo naše življenjske odločitve. Vseh, ne samo žensk. Kljub temu da obstaja neizpodbitno dejstvo, da smo v spolni delitvi sveta bistveno krajši konec potegnile ženske, se danes tudi mnogi moški srečujejo s pritiski družbenih pričakovanj glede njihovega življenja, izbire partnerke (ali partnerja), partnerskega in družinskega življenja ter navsezadnje celo izbire poklicne poti. Ali veste, da smo pred dnevi obeležili Mednarodni dan žensk in deklet v znanosti (International Day of Women and Girls in Science)? Organizacija združenih narodov je ob tem postregla s podatki ob katerih se moramo vprašati ali, na globalni ravni, resnično samo 3 % žensk zanima študij informacijsko-komunikacijskih tehnologij, samo 5 % žensk pa študij matematike in statistike? Ali veste, da je pred nekaj tedni Ameriško združenje psihologov izdalo nove smernice za psihološko delo z dečki in moškimi? Kljub temu, da je Združenje ob tem jasno deklariralo lastno izrazito androcentrično preteklost, je bila njihova objava na mnogih mestih (tudi v naši državi) sprejeta kot kontraverzna, škandalozna in kot del paranoidnega lova na feministične čarovnice, ki želijo uničiti ta svet. Zakaj? Ko pa so v Združenju, glede na desetletja prakse in 15 let opazovanja moških in dečkov, ob nanizanih statistikah, kot je denimo dejstvo, da so moški 3,5 krat bolj nagnjeni k samomoru kot ženske in da je njihova pričakovana življenjska doba skoraj pet let krajša kot življenjska doba žensk, zgolj poudarili, da je tradiconalna moškost lahko škodljiva. Še posebaj je škodljiva v smislu socializiranja mladih dečkov k potlačitvi svojih čustev in učenja neprimernosti (pozitivnega) čustvenega izražanja. V kakšni družbi pa živimo, da je škandalozno ugotavljanje, da sklicevanje na tradicionalno moškost ni pot v raj kar za našo celotno skupnost? Ali se na podlagi tega istega sklicevanja na tradicionalno moškost – trdnost, odločnost, jasnost, agresivnost, večvrednost – v skrajnih primerih – ne rojeva tudi nasilje in superiornost nad vsemi ki niso tradiconalno moški? Podoben škandal je zanetila tudi znana družba za prozivajanje britvic, ki je v svojem najnovejšem oglasu svoje moške kupce pozvala, naj se od običajnosti premaknejo naprej, naj prenehajo z nasiljem in spolnim nadlegovanjem in postanejo – najboljši mogoči moški. Ne vem kaj so ustvarjalci kampanje pričakovali, prepričana pa sem, da bi se mi kot družba morali zamisliti nad tem, da je velik del moške populacije, zgrožen nad vsebino oglasa, (javno) zatrjeval, da njihovih izdelkov ne bodo več kupovali. Moškim naj ne bi več pustili, da uživajo v njihovi možatosti. Ne vem, če je to res. Vem pa, da to ni namen nobenega boja za kakršnokoli enakost. Naj uživajo vsi, moški in ženske, v možatosti, feminilnosti ali katerikoli identitetni vlogi, ki jo prevzamejo za svojo, če ob tem ne ponotranijo občutka manjvrednosti. Nesprejemljivo je, da obstaja del sveta, ki je bil naučen in vzgojen v tišino, mirnost, ubogljivost, zvestost napram drugemu delu naše populacije, ki se spopada z povsem enakimi življenjskimi izzivi in premaguje povsem enake življenjske preizkušnje, le da se v njih poda iz boljšega družbeno-političnega položaja in statusa, zgolj zato ker je moški. Zato s(m)o vse feministke grde. Seveda v očeh tistih, ki ne verjamejo v enakost spolov. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija... Jaz, nepotešena feministkaipes30. januarja, 2019Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Prišlo je novo leto. A razen tega je vse ostalo približno nespremenjeno. V zadnjih tednih je sicer v javnost prodrlo kar nekaj dogodkov, ki bi lahko postali imeniten začetek za izvajanje (ne samo!) novoletnih resolucij, ki so usmerjene k miru, sreči in blagostanju za vse, a se kaj takega seveda ni zgodilo. Zakaj ostajamo ujetniki spektakla? Zakaj smo za vonj (tuje) krvi in zmožnost spremljanja tujega neuspeha in osebnega poloma iz prve vrste, pripravljeni brez ugovora predajati vse tiste pravice, možnosti in ugodnosti ki so jih naši predniki in prednice tako težko priborili za nas in tudi za tiste, ki za nami šele pridejo? Odrekamo se svobodi naših misli in moči našega govora, ki lahko (ob)stoji zgolj na temelju osnovih demokratičnih principov in načel, zato da smo moderno nevtralni in objektivni? Odrekli smo se radikalnosti v željah, postali smo umirjeno sredinski, ker smo očitno prespali načrtne procese zamenjevanja boja za ohranitev največjih civilizacijskih dosežkov za radikalizacijo (političnih) stališč. To so časi, kjer ženske, ki si v javnosti upamo, ja upamo, govoriti o obstoju spolnih stereotipov in predsodkov, nasilju nad ženskami ali pomembnosti ohranitve svobode pri odločanju za rojstvo otrok, postanemo javno okarakterizarne kot (nepotešene) feministke, lezbače, skratka ženske, ki smo popolnoma skrivile iz prave poti. Smo neprave ženske. S tem ko govorimo o teh težkih temah, ki itak nikogar ne zanimajo, uničujemo lastno ženskost, to svetlo naravno danost, ki je ne želimo več tiho in mirno sprejemati odprtih rok. In izkoriščati, ker kot sem bila že tolikokrat podučena v svojem življenju, ženska nima možganov, ni zmožna lastnih (za)misli in produkcije svojih idej (zato se najbrž tudi vedno odloča po zakonu, ki ga napiše moralno superioren moški, kajneda?), ima pa ženske atribute. Z uporabo in izrabo svojih atributov ji lahko potem bolj ali manj uspeva v njenem javnem in zasebnem življenju. Do kod pa je dovoljeno ženski sploh uspeti? Do mesta od koder ne predstavlja nevarnosti, do mesta znotraj katerega ne dvomi o svoji pripisani vlogi, položaju in statusu. Dokler ni nepredvidljiva, neprilagojena, oziroma kot bi temu rekli mnogi – nenaravna, je ženska v skladu z družbenimi pričakovanji tiha, poslušna, pridna in lepa. Partnerji takih nepravih žensk so zato seveda logično nepravi moški. Njim nekaj očitno manjka. Zato se še njih bolj ali manj javno poziva naj nas spravijo v red. Naj nas utišajo. Naj s tem končno postanejo pravi moški! Temu se reče svoboda govora v zdravi demokraciji. Jaz najbrž res ne razumem delovanja tega sveta. Jaz sem samo nepotešena feministka, ki je, itak, študirala na najbolj osovraženi in diskreditirani fakulteti te države. Oprostite mi zato, saj nabrž veste, da me tam niso naučili nič pametnega ali koristnega za moje življenje, zato pa danes lajam, kot to mnogi tako slikovito opišete, o enakosti spolov in si drznem reči, da živim(o) v moškem svetu. Kakšen pa je ta svet, če ne moški? Kakšen je svet v katerem ženske za enako delo (ob enaki izobrazbi) prejemajo nižje plačilo? Kakšen je svet v katerem z grozo preštevamo in iščemo redke posameznice, ki se odločijo za vstop v politiko ali pa tiste, ki zasedajo največja odločevalska mesta v velikih korporacijah? Je svet v katerem vlada enakost spolov, svet kjer je vsaka tretja ženska žrtev nasilja? Nasilja, ki ga v več kot devetdesetih odstotkih stori moški? V kakšnem svetu je za vzgojo ključna in primerna moška avtoriteta, ženska vloga pa je bolj negovalna? V moškem svetu smo se najprej razveselili imenovanja dveh žensk na čelo policije in vojske pri nas, takoj za tem pa smo lahko z grozo prebirali burne, žaljive in seksistične odzive internetnega demosa, ki je razkril kruto realnost našega razumevanja enakosti. Oziroma nerazumevanja enakosti. Teme se reče človekove pravice v zdravi demokraciji. Ali ni zato vse zgoraj opisano pravzaprav svet, ki je strukturno prilagojen ženski podrejenosti? Smo res že vse dosegli in smo v nevarnosti, da bomo ponorele ženske po vzoru presežka demokracije, v presežku enakosti – prevzele in uničile svet? Kakšen pa je ta svet, če lahko trdite, da ni prepleten z moško dominacijo, kot je mnogo bolje od mene v delu Moška dominacija zapisal Pierre Bourdieu: “Moč moškega reda vidimo v dejstvu, da lahko pogreša utemeljitev. Androcentrično videnje se namreč vsiljuje kot nevtralno in nima potrebe po tem, da bi se izrekalo v diskurzu, ki bi ga legitimiral. Družbeni red deluje kot ogromen simbolni stroj, ki teži k temu, da bi potrdil moško dominacijo, na kateri temelji. (…) Ker načela družbenega videnja konstruirajo anatomsko razliko in ker ta družbeno konstruirana razlika postane temelj in jamstvo naravnega videza družbenega videnja, ki ga utemeljuje, imamo tako opraviti z odnosom krožne vzorčnosti. Ta zapira misel v samoumevnost razmerij dominacije, vpisanih v objektivnost v obliki objektivnih delitev in hkrati v subjektivnost v obliki kognitivnih shem, ki, organizirane v skladu s temi delitvami, organizirajo zaznavanje teh objektivnih delitev” (Bourdieu 2010, 12 -13). Jaz, nepotešena feministka sem jezna in žalostna samo zato, ker me skrbi, da se tudi v letu 2019 ne bo nič spremenilo. Vas res nič ne skrbi kaj bo dovoljeno vašim hčeram in vnukinjam? Vas res ne zanima kako, na kakšen način in kaj bodo o njih, njihovi sposobnosti razumevanja in delovanja v tem svetu govorili strokovnjaki, politiki in mediji? Se ne strinjate z mano, da je skupna odgovornost vseh nas, moških in žensk, da zgradimo družbeno okolje, ki bo enako prijazno za oba spola? Jaz nepotešena feministka tudi nisem sovražnica moških. Jaz sem samo sovražnica ideje, da mi moj spol onemogoča življenje ki bi si ga želela sama zase. Jaz sem samo sovražnica ideje, da mi moj spol točno določa najpomembnejše vloge ki naj bi jih v življenju zasedala in da so te vloge obenem podrejenemu moškemu spolu in pomagajo vzdrževati vodilno vlogo moškega v naši družbi. Da so v njegovi službi. Povejte mi, je res tako bogokletno, radikalno in feministično nepotešeno od mene, če napišem in mislim, da namen življenja žensk ni in sme biti zgolj v nudenju opore, pomoči, uslug in zabave moškim, ampak, da se ženske lahko same odločijo in postanejo karkoli si želijo. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. ... Jadranka Novoselc, direktorica Komunale Brežice o družbeni odgovornostiipes24. januarja, 2019Gender Hub / Projekti V sodelovanju z Veleposlaništvom Združenih držav Amerike v Ljubljani in Združenjem Manager smo na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov izvedli projekt Let’s Head Private: Mainstreaming Gender Equality in Slovenia’s Private Sector. Gre za pilotni projekt, v katerem smo z aktivno participacijo petih slovenskih podjetij oblikovali družbeno odgovorni certifikat na področju enakosti spolov. Pri projektu se nam je pridružilo podjetje JP Komunala Brežice, dobitnik nagrade HORUS v letu 2018 za družbeno odgovorno podjetje, ki ima za sabo tudi nabor projektov in dobrih praks na področju spodbujanja enakosti spolov na delovnem mestu ter pri zaposlovanju. Več o dobrih praksah tega podjetja smo povprašali direktorico mag. Jadranko Novoselc. Zakaj ste se odločili za sodelovanje v tem projektu? Zakaj menite, da je enakost spolov pri zaposlovanju in na delovnem mestu pomembna? JP Komunala Brežice d.o.o. je družbeno najbolj odgovorno podjetje in tudi eno izmed najbolj inovativnih komunalnih podjetij v Sloveniji in kot tako izredno odprto za sodelovanja in participacijo pri zanimivih projektih, bodisi v povezavi z okoljem in trajnostnimi rešitvami ali pa gradnji in utrjevanju medsebojnih odnosov med zaposlenimi in podjetjem. Zavedamo se namreč, da so zaposleni bistvo podjetja in da so prav oni tisti, katerim gredo vse zasluge za laskava priznanja, ki jih je podjetje pridobilo tekom zadnjih nekaj let. Pomembno se mi zdi, da se vključujemo v projekte, ki pripomorejo k višanju organizacijske klime in posledično tudi k pripadnosti posameznega zaposlenega k podjetju. Na Komunali Brežice smo od samega začetka poslovanja enakosti med spoloma namenjali pozornost, saj smo tudi v vodstvenem kadru zaposlovali polovico žensk. Zaposlene se ceni glede na njegove kompetence, sposobnosti, osebnostne lastnosti, nikakor pa se zaposlenih ne preferira glede na spol. Družba in življenje se konstantno modernizirata, zato se mi zdi predsodek oziroma diskriminacija zaposlovanja glede na spol zastarela in nikakor v skladu s filozofijo modernega sveta in pravičnega zaposlovanja. Kako pa si sami zamišljate udejanjanje enakosti spolov pri zaposlovanju in na delovnem mestu? Najprej se začne pri samem postopku zaposlitve. Vemo in zavedamo se, da ni vsako delo enako težko za ženski ali pa za moški spol, a vendar to še ne pomeni, da se ne da priložnosti obema. Ljudje presenečajo in nikakor ne smemo že v začetku zajeziti možnosti zaposlitve, ob predpostavki, da je neko delo bolj namenjeno za določen spol. Enakega pravila se držimo pri možnostih napredovanja – slednja se vsekakor ne zgodijo zaradi preference do določenega spola. Če pogledamo zaposlitveno strukturo podjetja vidimo, da so na vodilnih položajih tako ženske kot moški. Do septembra 2018 je podjetje vodil moški, potem pa sem vodenje podjetja prevzela jaz. V sedemčlanskem kolegiju so štiri moški in tri ženske. Ste se zaradi svojega spola v poslovnem svetu kadarkoli znašli v slabšem položaju? Če da, kako ste se s tem spopadli Na svoji poklicni poti se na srečo nisem srečala s takšno vrsto diskriminacije, vsaj ni bilo očitnega »metanja polen pod noge«. V svoji karieri sem poprijela za marsikatero delo in sedaj vodim podjetje, za katerega bi lahko marsikdo rekel, da je bolj v moški domeni, saj je precej tehnične narave. Pa vendar ga vodi ženska in nikoli nisem pomislila, da zato ker sem ženska, ne bi bila sposobna voditi podjetja, niti se s tem ne obremenjujem. Skeptiki bodo vedno obstajali, dejanja pa naj pokažejo svoje. Vaše podjetje je izredno dobro poznano po uvajanju družbeno odgovornih praks v svoje poslovanje ter odnose z zaposlenimi. Na katere dosežke na področju družbene odgovornosti ste najbolj ponosni? Najprej moram poudariti, da se družbeno odgovorni projekti v tolikšni meri izvajajo predvsem zaradi srčnih zaposlenih, ki so njihovo gonilo. Ideje za nove projekte nastajajo spontano. Zaposleni so izredno motivirani in to je potem njihov odraz. V podjetju smo tudi uvedli avtorsko delo ene izmed zaposlenih: Kultura zavzetih inovatorjev 3×12, s pomočjo katerega želimo še dvigniti organizacijsko kulturo podjetja in motiviranost zaposlenih ter sistematično uvajati ideje. Projekti, katere bi želela izpostaviti so naslednji: Zeleno Posavje – za naravo in zdravje, regionalni projekt za zmanjševanje odpadkov na viru in ozaveščanje o pomenu ohranjanja okolja in narave. Ekološki projekt »Ohranimo čisto okolje«, ki se izvaja že peto šolsko leto na vseh osnovnih šolah ter vrtcih v občini. Aktivnosti ob svetovnem dnevu voda in zemlje (med drugimi tudi čistilna akcija). Že četrto leto izvajamo družbeno odgovorne akcije (v letu 2018 smo pri osnovni šoli Velika Dolina pomagali pri odstranitvi smrek). Projekt »Hrana sodi na krožnik, ne v smeti«, s ciljem zmanjšati in preprečiti nastajanje zavržene in odpadne hrane v občini Brežice. Projekt »Prinesi-odnesi«, kjer spodbujamo ponovno uporabo stvari, ki bi jih drugače zavrgli. Projekt »Zdravo – bolj zdravo – voda iz pipe«, s katerim spodbujamo pitje vode iz pipe in zmanjšanje odpadne embalaže. Dobitniki nagrade HORUS za družbeno odgovornost – strateška celovitost pravne osebe HORUS 2018. Ali ste si v preteklosti tudi že prizadevali za kakršnekoli družbeno-odgovorne prakse na področju enakosti spolov Doslej še nismo bili vključeni v podoben projekt za promocijo enakosti med spoloma, zato smo bili vabila k sodelovanju še posebej veseli. Seznanili smo se s statistiko, kjer je tako na državnem nivoju kot na nivoju celotne EU še vedno zaskrbljujoča raven neenakosti med spoloma. Menim, da v podjetju že dodobra izvajamo politiko enakosti med spoloma in se zavedamo problematike, ki se te teme dotika. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager. ... Deklaracija o stališčih in sklepih iz Seneca Falls, 1848: Nastanek gibanja za pravice žensk v ZDAipes16. januarja, 2019Avtorji / Gender Hub Deklaracija o stališčih in sklepih, ki je bila podpisana 20. julija 1848 v majhnem mestecu Seneca Falls v ameriški zvezni državi New York, predstavlja začetek organiziranega boja za pravice žensk v Združenih državah Amerike (od tod naprej ZDA). Zborovanje, ki se je odvijalo v Seneca Falls med 19. in 20. julijem 1848, je bilo prvo zborovanje v zgodovini, ki je naslovilo zahteve po enakopravnosti žensk. Same konvencije, oziroma zborovanja, se je udeležilo 300 ljudi, tako žensk kot tudi moških. Ta dogodek je, svoji majhnosti navkljub, požel veliko zanimanja v ZDA in sprožil burne razprave o ženskih pravicah. Položaj žensk v ZDA pred letom 1848 Ženske, ki so živele v prvotnih trinajstih angleških kolonijah v Severni Ameriki, so imele določene pravice, a so bile v mnogočem podrejene možu ali skrbniku. Ženske, ki so imele otroka izven zakona, so bile kazensko preganjane (lep primer je knjiga Nathaniela Hawthorna, Škrlatno znamenje), pravno pa so bile po poroki popolnoma podrejene svojemu možu, ki jih je smel celo fizično kaznovati.[1] Po drugi strani pa so si nekatere ženske uspele ustvariti kariero tudi v lokalni kolonialni upravi, predvsem na obmejnih področjih. Večina zakonov, ki so določali položaj žensk v kolonialni dobi, so se ohranili tudi po letu 1783, ko so se ZDA dokončno odcepile od britanskega imperija. Tu je treba navesti še dejstvo, da so ti zakoni veljali le za belke, temnopolte sužnje so bile tretirane kot lastnina, z njimi se ni ravnalo skorajda nič boljše, če ne celo slabše, kot z moškim sužnjem. Ženske v ZDA so v ospredje prišle med vojno za neodvisnost, postale so aktivistke in leta 1777 celo ustanovile žensko enačico Bostonski čajanki [coffee party] (nekemu trgovcu so odvzele velike količine kave). Soproge »ustanovnih očetov:« Abigail Adams, Martha Washington in Dolly Madison, so bile ene izmed najvidnejših ženskih predstavnic boja za neodvisnost, mnoge ženske so kot negovalke služile v vojaških taborih, nekatere pa so se celo borile ob možeh z ramo ob rami.[2] Po osamosvojitvi se položaj žensk v ZDA ni bistveno spremenil. Določeni lakonski zakoni proti ženskam so bili sicer ukinjeni, a o enakosti vseh prebivalcev ni bilo mogoče govoriti. Ko je Thomas Jefferson v Deklaraciji o neodvisnosti (sprejeta 4. julija 1776) zapisal, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, je s tem mislil predvsem belopoltega moškega, osvobojeni sužnji in ženske pa so ostali na obrobju (osvobojeni sužnji so dejansko lahko volili v 4 zveznih državah, treba pa je povedati tudi, da so bili moški brez lastnine prav tako izključeni iz volilnega procesa). Izjema med zveznimi državami je bil New Jersey, kjer so lahko volili prav vsi, to pravico so obdržali celo po sprejetju ameriške ustave leta 1787, splošno volilno pravico pa so morali umakniti šele leta 1807. Pogled na položaj ženske v zgodnjem 19. stoletju v Ameriki je bil takšen, da morata ženska in moški delovati v ločenih družbenih sferah. To je pomenilo, da je bilo delovanje žensk v javni sferi omejeno na karitativne in cerkvene dejavnosti. Ženskam se je priznavala moralna superiornost, pobožnost in krepost, lastnosti, ki so bile še posebej pomembne pri vzgoji otrok, prav zaradi tega naj bi bile ženske tiste, ki vzgajajo otroke in skrbijo za dom. Pravni položaj žensk v ZDA v zgodnjem 19. stoletju je bil podoben tistemu iz kolonialnega obdobja, skliceval pa se je na komentarje angleškega prava, ki jih je leta 1756 izdal William Blackstone. Slednji je ženske delil na feme covert (poročena ženska) ter feme sole (samska ženska), pravni položaj teh dveh kategorij pa je bil občutno različen.[3] Ženska je s poroko pravno nehala obstajati, z možem sta postala eno v zakonu, ona pa je bila od svojega moža odvisna. Žena tako ni mogla podpisovati pravno zavezujočih dokumentov, posedovati zasebne lastnine (če je prejemala plačo jo je morala predati možu) ali podati zahtevka za skrbništvo nad svojimi lastnimi otroci. Neporočena ženska ali vdova pa je po drugi strani posedovala veliko pravic, ki jih poročena ženska ni imela. Lahko je prejemala plačilo, posedovala lastnino, posest, podpisovala pravno zavezujoče dokumente in celo vodila svoj lasten posel. Vdova je bila tudi upravičena do skrbništva nad svojimi otroci, po moževi smrti pa je prejela eno tretjino njegovega premoženja, četudi je slednji ni vključil v oporoko.[4] Kljub privilegijem, ki jih je ženska posedovala v primeru, da je ostala samska, so bile samske ženske prej izjema kot pa pravilo. Poroka je bila cilj večine žensk, prav tako pa so bile redke ločitve, saj so se ženske za slednjo odločale le pod ekstremnimi pogoji (v primeru dvoženstva – bigamije, prevare, če jo je moški zapustil in izginil, ob izvajanju ekstremnega nasilja s strani moža, …). Treba je vedeti tudi, da četudi ženske niso bile več kaznovane v primeru izven-zakonske nosečnosti, so bile zaradi tega po vsej verjetnosti izobčene iz družbe tako, da izven-zakonsko razmerje tudi ni prišlo v poštev. Šele leta 1848 so nekatere zvezne države uzakonile »ločeno lastnino,« kar je ženskam omogočilo, da so zadržale tisti del premoženja, ki so ga bile prinesle v zakon, zase (to je bilo predvsem pomembno zaradi tega, ker upnik, v primeru, da mu je njen mož dolgoval denar, ni smel odvzeti lastnine, ki je pripadala ženi. Prav tako pa je smela žena to lastnino obdržati v primeru ločitve).[5] To opcijo so v večini koristile premožnejše ženske, ki so lahko plačale pravne postopke za overovitev svoje lastnine, pripadnice nižjih slojev pa so bile večinoma še vedno izpostavljene nespremenjenim razmeram. Ženska, poročena ali ne, pa v nobenem primeru ni smela voliti, služiti v poroti ali opravljati državne službe. Veljalo je splošno prepričanje, da ženske ne rabijo volilne pravice, saj so jih lahko zadovoljivo predstavljali njihovi možje ali očetje.[6] O pravnem položaju žensk v ZDA sta z zanimanjem pisala tudi dva francoska sodobnika, Alexis de Tocqueville ter Harriet Martineau. Prvi je v svojem delu Demokracija v Ameriki obravnaval predvsem razliko v statusu poročene in samske ženske, medtem, ko se je Martineau v svojem delu Ameriška družba spraševala predvsem to, zakaj ženske nimajo volilne pravice navkljub ustavi, ki določa, da oblast izhaja iz ljudstva.[7] V poznem 18. stoletju in na začetku 19. stoletja je predvsem v anglosaškem svetu prišlo do povečanega zanimanja za pravice žensk. Mary Wollstonecraft je leta 1792 izdala knjigo Zagovor pravic ženske (A Vindication of the Rights of Woman), kjer je zagovarjala idejo, da bi morala biti moški in ženska obravnavana kot enakovredni, razumni bitji ter da mora biti ženska deležna enakih možnosti pri izobraževanju. V ZDA so imele velik vpliv avtorice kot so Frances Wright, Margaret Fuller, sestri Sarah in Angelina Grimké, Lucretia Coffin Mott ter druge. Te avtorice so pisale o neenakopravnosti ženske pri čemer so se osredotočile predvsem na neenakost pri izobraževanju in plačilu za enako opravljeno delo. Ženske de facto niso mogle opravljati pravniškega, zdravniškega, vojaškega in političnega poklica. V obdobju pred državljansko vojno (obdobje »Antebellum«) so bile de facto obravnavane kot drugorazredne državljanke.[8] V tridesetih letih 19. stoletja so se začele nove možnosti za ženske odpirati predvsem v izobraževanju. Medtem ko so bile pred 19. stoletjem ženske večinoma šolane v dekliških šolah ali pa jih je poučevala guvernanta z namenom, da bi dekle posedovalo določena znanja, ki bi jo naredila boljšo partnerko bodočemu možu, so se takrat že začele pojavljati tako ženske kot tudi koedukacijske univerze. Prav zahtevi po enakosti v izobraževanju in pri plačilu sta bili v Seneca Falls najbolj pomembni. Ključen faktor za vzpon žensk v tem obdobju je bil tudi faktor vere. ZDA so bile že od kolonialne dobe ena izmed glavnih destinacij za alternativna verovanja predvsem svobodomiselnih protestantov, ki so zaradi preganjan tja prebežali iz Evrope. Za ZDA so značilni verski preporodi (v njihovi zgodovini poznamo štiri), ki so vsakič znatno vplivali na podobo in razmišljanje ameriške družbe. Konec dvajsetih let devetnajstega stoletja je v ZDA izbruhnilo drugo veliko versko prebujenje oziroma preporod (uradno se je drugo versko prebujenje začelo leta 1790 ter trajalo do leta 1840, v dvajsetih in tridesetih letih je to gibanje zgolj doseglo svoj vrhunec), ki je zajelo celotne ZDA, še posebej pa severno-vzhodni del le-teh. Znatno se je povečala pripadnost baptističnim in metodističnim cerkvam, ki so izvirale iz protestantsko-anglikanskega izročila. V tem obdobju je Joseph Smith ustanovil tudi cerkev Jezusa Kristusa, bolj znano kot Mormonsko cerkev. Njega omenjamo zgolj zato, ker so mormoni predstavljali posebnost, saj so priznavali mnogoženstvo – poligamijo. Najbolj pomembna verska ločina v Seneca Falls pa so bili kvekerji. Kvekerji so bili privrženci mistično-spiritualističnega, proticerkvenega gibanja, ki je nastalo sredi 16. stoletja v Angliji. Ker so bili v Angliji preganjani so prebežali v Ameriko in so odigrali zelo pomembno vlogo pri kolonizaciji trinajstih kolonij. Zvezna država Pensilvanija, ki jo je leta 1681 ustanovil William Penn, je bila ustanovljena kot kvekerska kolonija, ki se je tudi v politiki držala kvekerskih načel. Prav ta načela so zelo pomembna za to temo. Njihova načela namreč zagovarjajo veliko stopnjo enakosti (pomembni so tudi v abolicionističnem gibanju, saj so prva izmed glavnih protestantskih veroizpovedi, ki zahteva ukinitev suženjstva kot institucije), moški in ženska sta bila po njihovem prepričanju enakopravna in soodvisna, kakršnikoli omembi ženske podrejenosti moškemu so se izogibali celo v poročnih zaobljubah. Številne najvidnejše predstavnice zgodnjega feminističnega gibanja so izvirale iz vrst kvekerjev, saj njihovi možje ženskega javnega nastopanja in političnega udejstvovanja niso smatrali za tako nesprejemljivega kot v drugih skupnostih. Prav v okviru verskega prebujenja so ženske začele stopati na govorniški oder in pridobivati dragocene izkušnje v javnem nastopanju. Za porast ženske svobode pa gre izpostaviti tudi dejstvo, da se je veliko parov (predvsem srednjega sloja) v 19. stoletju začelo poročati iz ljubezni in ne več zgolj iz ekonomskih razlogov. Večina poročenih žensk, ki so pomembne v zgodnjem feminističnem gibanju v ZDA, so bile srečno poročene in so uživale vso podporo svojih mož, ki so bili v večini prav tako aktivisti in izobraženci. Ženske iz srednjega razreda so v tem obdobju monopolizirale osnovnošolsko izobraževanje, ženske iz nižjih slojev pa so ob prihodu novih industrijskih obratov začele delati kot delavke, postale so tudi govornice in aktivistke. Ideja o ločenih sferah za moškega in žensko je tako počasi začela izgubljati svojo moč. Konvencija v Seneca Falls Idejo za konvencijo, ki bi izpostavila krivice, ki so se godile ženski populaciji ameriške družbe, sta dobili glavni protagonistki te zgodbe: Elizabeth Cady Stanton ter Lucretia Coffin Mott. Izvor ideje o konvenciji moramo iskati kar osem let pred dejansko konvencijo v Seneca Falls in sicer v Londonu (Velika Britanija). Obe ženski sta bili namreč poročeni z uglednima predstavnikoma in političnima aktivistoma ameriškega abolicionističnega gibanja, Henryem Stantonom in Jamesom Mottom, ki sta leta 1840, s svojima soprogama, odpotovala na svetovno proti-suženjsko konferenco v London. Ženske so v ZDA, v tridesetih letih 19. stoletja, postale že razmeroma redne in enakopravne članice abolicionističnega gibanja. Proti-suženjska ženska društva so nastala v Massachusettsu, Filadelfiji in Novi Angliji (poimenovanje za območje, ki ga danes pokrivajo zvezne države Maine, Massachusetts, Vermont, Rhode Island, Connecticut ter New Hampshire), leta 1837 pa se je prvič sestala celo proti-suženjska konvencija ameriških žensk. Ameriške abolicionistke so zato leta 1840 z moškimi predstavniki odpotovale na svetovno proti-suženjsko konvencijo v London. Ameriška delegacija je v Londonu predlagala, da na konvenciji sodelujejo tudi ženske, a je bil njihov predlog kategorično zavrnjen. Ta odločitev je med ženskim delom ameriške delegacije povzročila veliko ogorčenje, še najbolj pa je prizadela Elizabeth Cady Stanton ter Lucretio Coffin Mott. Ti dve ženski sta se pod vplivom krivice, ki se jima je zgodila v Londonu, odločili, da bosta organizirali zborovanje, ki bo naglasilo krivičnost družbe do žensk. Seneca Falls je bil in dandanes še vedno ostaja majhen kraj, ki pa je sredi 19. stoletja ležal v osrčju ameriškega liberalizma. Z izjemo Lucretie Coffin Mott, so vse ključne ženske tega zborovanja živele v Seneca Falls ali pa v njegovi neposredni okolici. Severno območje ameriške zvezne države New York, kjer se Seneca Falls nahaja, je bilo utrdba abstinenčnega gibanja, tako imenovanega »zmernostnega« društva [Temperence society] (tam je izhajal celo abstinenčni časopis The Water Bucket), ki je zagovarjalo popolno abstinenco od zauživanja alkoholnih pijač.[9] To območje je bilo poznano tudi kot zadnji del tako imenovane »podzemne železnice« [Underground Railroad], metafore za pot, po kateri so abolicionisti tihotapili sužnje z juga ZDA v Kanado, kjer so postali svobodni (Kanada je bila namreč del Velike Britanije, ki je leta 1833 ukinila suženjstvo). Že samo ti dve dejstvi nam data vedeti, da je bila okolica Seneca Falls zelo liberalna, poleg tega velja omeniti tudi dejstvo, da so bile skoraj vse pomembnejše ženske na tej konvenciji, z izjemo Elizabeth Cady Stanton, kvekerske veroizpovedi. Nekega poletnega dne leta 1848 so se ženske tega okoliša ob kavi odločile, da bodo organizirale prvo konvencijo, ki bo zahtevala enakopravnost žensk tako v izobraževanju kot tudi v političnem udejstvovanju. Priprave na konvencijo so stekle nemudoma. Za prostor, kjer naj bi se konvencija odvijala, so najeli weslejansko metodistično cerkev v Seneca Falls (weslejanski metodisti so se od metodistov ločili nekaj let prej, saj so se sprli glede suženjskega vprašanja. Weslejanci so bili najbolj liberalna struja metodistične veroizpovedi). Konvencijo so najavili v časopisih Seneca County Courier, The Ovid Bee in The North Star, ki ga je izdajal slavni abolicionist Frederick Douglas.[10] V oznanilu je pisalo, da bodo na konvenciji debatirali o ženskih socialnih in verskih razmerah ter o pravicah žensk na splošno.[11] Takšen dogodek pa je potreboval nekakšno deklaracijo, ki bi povzela glavne zahteve žensk, o katerih bi lahko nato debatirali. Elizabeth C. Stanton je 16. julija 1848 s pomočjo še nekaj drugih žensk sestavila deklaracijo o stališčih in pripravila glavne sklepe o pravicah žensk. Deklaracijo je napisala na podlagi ameriške Deklaracije o neodvisnosti, ki jo je priredila tako, da je v slavne Jeffersonove pasuse vstavljala zahteve po enakopravnosti žensk. Slavni resoluciji: »Te pravice imamo za samoumevne: da so vsi ljudje [men] ustvarjeni enaki,…« je na primer dodala: »Te pravice imamo za samoumevne: da so vsi moški in ženske ustvarjeni enaki;…« V nadaljevanju je zapisala tudi sledeče: »… zgodovina človeštva je zgodovina ponavljajočih se krivic in nasilnosti moškega proti ženski, katerih neposredni cilj je vzpostavitev absolutne tiranije nad njo…«[12] Kjer so leta 1776 opisovali odnos britanskega kralja Jurija III. v odnosu do trinajstih kolonij, se je sedaj znašel moški v odnosu do ženske. Dejansko je celotna Deklaracija o stališčih kopija ameriške Deklaracije o neodvisnosti, seveda pride v stališčih do popolnoma drugih zahtev, a kalup ostane enak. Deklaracija o stališčih in njeni sklepi pa se razlikujejo od ameriške Deklaracije o neodvisnosti v končnih sklepih, kjer so ženske zahteve postavljene v več točkah, medtem ko ameriška deklaracija zahteva le dokončno odcepitev od britanskega imperija ter potrditev neodvisnosti ZDA. Deklaracija o stališčih obsega 18 stališč, ki naj bi izpostavili vse ključne krivice, ki naj bi se dogajale ženskam. Končnih sklepov je bilo sprva enajst, a so na koncu dodali še dvanajstega. Zanimivost končnih dvanajstih sklepov je tudi ta, da jih Elizabeth C. Stanton legitimira iz Komentarjev angleškega prava, ki jih je izdal, v tem članku že omenjeni, W. Blackstone. Slednji je zapisal, da naravno pravo, ki ga določa Bog, zagotavlja posamezniku, da poišče srečo na zemlji. Naravno pravo naj bi, po interpretaciji Elizabeth C. Stanton, imelo univerzalno veljavo in v skladu z njim naj bi bilo kakršnokoli zatiranje ženskega spola proti vsem pravilom narave. Konvencija v Seneca Falls se je pričela 19. julija 1848, trajala je dva dni in obsegala šest zasedanj, ki se jih je udeležilo 300 ljudi. Najpomembnejše protagonistke te konvencije, ki sta tudi kasneje odigrale ključno vlogo v gibanju za pravice žensk sta bili, poleg že omenjenih Lucretie Coffin Mott in Elizabeth Cady Stanton, še Susan B. Anthony in Lucy Stone. Konvencije so se udeležili tudi moški. James Mott je predsedoval zasedanju (predsedovati je moral moški, saj ženska še nikoli ni predsedovala mešanemu občinstvu), najpomembnejši udeleženec moškega spola pa je bil afroameričan, osvobojeni suženj Frederick Douglas. Prav Douglas je po tej konvenciji med drugim postal tudi goreč zagovornik ženskih pravic.[13] Osemnajst stališč deklaracije si je zelo podobnih in so napisani v visokem, za 19. stoletje zelo značilnem slogu. Če jih na kratko povzamem so trdila, da je ženska, če ni poročena, državljansko mrtva; da nima niti volilne pravice niti pravice do zasebne lastnine; da mora biti v vseh stvareh pokorna možu; da je prikrajšana v primeru ločitve; da nima enakih pogojev pri izobraževanju in zaposlitvi; da ima podrejeno mesto v Cerkvi in državi; ter, da je podrejena drugačnim moralnim načelom kot moški. Najbolj sporen sklep Deklaracije o stališčih je bil njen deveti člen, ki je zahteval splošno volilno pravico za ženske. Mnogi, ki so prisostvovali tej konvenciji, so bili namreč mnenja, da bi morala deklaracija nasloviti le socialni in družbeni položaj žensk ter njihov položaj znotraj cerkve, o njihovem političnem položaju naj se ne bi razpravljalo.[14] Pri tem sklepu je jeziček na tehtnici v prid sprejetju slednjega, predstavljal Frederick Douglas. Slednji je v svojem zagovoru splošni ženski volilni pravici dejal, da s tem, ko država iz volilnega telesa izloči ženski del populacije, škoduje sama sebi, saj ne le, da perpetuira to veliko krivico, temveč tudi izloči velik del moralne in intelektualne moči v državi (Douglas navede, da gre v tem primeru za polovico prebivalstva).[15] Naknadno je bil na pobudo Lucretie Mott dodan še dvanajsti sklep, ki je zahteval, da se ženskam omogoči tudi udejstvovanje v vseh poklicih, ki so bili do tedaj rezervirani izključno za moški del populacije ( zdravnik, odvetnik, sodnik, itd.). Ob koncu drugega dne, v četrtek, 20. julija 1848, je bila Deklaracija o stališčih in sklepih soglasno sprejeta. Deklaracijo je podpisalo sto udeležencev konvencije, 68 žensk in 32 moških. Kar ena četrtina podpisnikov je pripadala kvekerski veroizpovedi, ostali podpisniki pa so pripadali različnim protestantskim veroizpovedim (episkopalci, metodisti, kongregacionisti, presbetarijanci), niti eden izmed podpisnikov pa ni bil katolik. Konvencija v Seneca Falls ni bila popolnoma nepristranska. Povedati je treba, da so nekatere pomembne podatke, ki bi lahko govorili v prid tedanjemu ženskemu položaju v ZDA, govornice (in govorniki) namenoma izpustile. En takšen primer je dejstvo, da so prebivalke zveznih držav New York, Pensilvanija in Misisipi imele pravico do svoje lastnine tudi po tem, ko so se poročile. Ko so se dotaknili vprašanja o enakopravnosti v izobraževanju so pozabili omeniti tudi dejstvo, da je že obstajala koedukacijska univerza Oberlin. Izpostaviti pa je treba tudi pomembno pristranskost s strani glavnih organizatoric konvencije. Sklepi deklaracije so namreč povzdigovali belopolte ženske srednjega in višjega družbenega razreda, deklaracija ni omenjala temnopoltih svobodnih žensk, belopolte, dobro situirane ženske pa je povzdigovala tudi nad imigrante moškega spola.[16] Deklaracija o stališčih in sklepih ni bila popolnoma objektivna, a ji ne moremo očitati prevelike pristranskosti, saj je istočasno treba gledati tudi na politično realnost tistega obdobja, v katerem je bila že sama zahteva po splošni ženski volilni pravici skorajda bolj radikalna kot pa zahteva po odpravi suženjstva. Treba je vedeti tudi to, da so se svobodne temnopolte ženske že kmalu zatem vključile v žensko gibanje, njihova najbolj izrazita predstavnica pa je postala Sojourner Truth, ki je zaslovela s svojim slavnim govorom »ali jaz nisem ženska?«(»Ain’t I a Woman?«).[17] Sklep Konvencija v Seneca Falls in z njo povezana Deklaracija o stališčih in sklepih, sta zagotovo predstavljali enega izmed ključnih dejavnikov, ki so katalizirali splošno žensko gibanje tako v ZDA kot tudi po svetu. Elizabeth Cady Stanton je v svoji knjigi o ženskem gibanju (History of Woman Suffrage) skoraj 40 let po sami konvenciji (knjiga je namreč izhajala v več izvodih med leti 1881 in 1892) zapisala, da je bila konvencija »najpomembnejše gibanje za človeško svobodo, saj je zahtevala svobodo za kar polovico celotne človeške rase.«[18] Navkljub svoji izjavi pa Stanton o sami konvenciji ni kaj dosti pisala, v svojih spominih je o njej namreč zapisala le dva stavka.[19] Če konvencijo in deklaracijo postavimo v nek realen, objektiven zgodovinski okvir se lahko strinjamo, da je šlo za neprecedenčen dogodek, kateremu bi zagotovo lahko pripisali vlogo katalizatorja splošnega gibanja za pravice žensk v ZDA. Največja zasluga te konvencije je bila zagotovo povečana ozaveščenost obče populacije o zahtevah, ki so jih ženske postavljale že par desetletji, a so njihove zahteve venomer padle na gluha ušesa, ali pa preprosto niso dosegle ciljne publike (tu je potrebno izpostaviti Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke iz leta 1791, katero je spisala Francozinja Olympe de Gouges, ki se je opirala na francosko deklaracijo o Pravicah človeka in državljana. Zahteve slednje je kmalu po njeni izdaji zavrnila narodna skupščina).[20] Vsaka konvencija, ki je sledila konvenciji v Seneca Falls, je nato preizkušala meje sprejemljivega. V petdesetih letih 19. stoletja so konvencije za pravice žensk potekale vsako leto, to ustaljeno prakso pa je prekinila ameriška državljanska vojna (1861–1865), ki je skoraj za celo desetletje prekinila intenzivno politično agitacijo s strani žensk. Elizabeth C. Stanton, Susan B. Anthony in Ernestine Rose so sebe in žensko gibanje na politično sceno vrnile v velikem slogu, leta 1869 so namreč ustanovile Zvezo za volilno pravico žensk v ZDA (National Woman Suffrage Association). Tedaj so ženske dobile organizacijo, ki so jo lahko uporabljale kot platformo za nadaljnji politični aktivizem. Povedati pa je treba tudi to, da je leta 1869 ameriški teritorij Wyoming svojim prebivalkam podelil volilno pravico na teritorialni ravni (Wyoming je zvezna država postal šele leta 1890). Zgledu Wyominga so sledili tudi drugi teritoriji in pa zvezne države kot so Utah (1870), Kolorado (1893), Arizona in Oregon (obe 1912), Illinois (1913) ter Montana (1914). Svoj cilj je gibanje za volilno pravico žensk doseglo leta 1920, ko je bil v ZDA sprejet 19. amandma, ki je ženskam podelil splošno volilno pravico. [1] Zinn, 2010, 106–108. [2] Prav tam, 109–110. [3] Mcmillen, 2008, 19. [4] Prav tam, 19. [5] Prav tam, 23. [6] Prav tam, 24. [7] Prav tam, 15. [8] Prav tam, 34. [9] Prav tam, 83. [10] Prav tam, 88. [11] Prav tam, 88. [12] Vendramin, 1998, 16. [13] Mcmillen, 2008 , 94. [14] Prav tam, 93. [15] Prav tam, 93–94. [16] Prav tam, 91. [17] Truth, 1851. [18] Mcmillen, 2008, 102. [19] Prav tam. [20] de Gouges, 1791. O avtorju: Žan Logar, mag. zgod. Žan Logar, je študent 3. (doktorske) stopnje oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V svojih raziskavah se osredotoča predvsem na povezavo slovenske zgodovine z globalno in ameriško zgodovino v obdobju 18., 19. in 20. stoletja. Interesna področja njegovih raziskav so politična in vojaška zgodovina, zgodovina migracij ter zgodovina in sociologija spola. Literatura de Gouges, O. (1791). Déclaration des Droits de la femme et de la citoyenne. Pariz. Dostopno prek https://fr.wikisource.org/wiki/D%C3%A9claration_des_droits_de_la_femme_et_de_la_citoyenne (Dostop : Oktober, 2016). Mcmillen, S. G. (2008). Seneca Falls and the Origins of the Women’s Rights Movement. New York: Oxford University Press. Truth, S. (1851). “Ain’t I a Woman”. Akron, ZDA. Dostopno prek http://sourcebooks.fordham.edu/mod/sojtruth-woman.asp (Dostop: Oktober 2016). Vendramin, V. (1998). »Deklaracija o stališčih in sklepi, Seneca Falls«. Delta: revija za ženske študije in feministično teorijo, 4/1–2, str. 15–20. Zinn, H. (2010). A People’s history of the United States. New York: HarperCollins Publishers.... Etiopija s prvo žensko predsednicoipes9. januarja, 2019Aleksandra Gačić / Avtorji / Gender Hub»Če menite, da sem do sedaj že veliko govorila o ženskah, vedite, da sem v bistvu šele začela.« – Sahle-Work Zewde “ »Če menite, da sem do sedaj že veliko govorila o ženskah, vedite, da sem v bistvu šele začela.« Sahle-Work Zewde Po zaporedju intenzivnih protestov proti dolgoletnemu avtoritarnemu režimu je preteklo leto aprila na mesto predsednika vlade Etiopije stopil 42-letni Abiy Ahmed, ki je poleg številnih navdušujočih potez, kot so izpustitev političnih zapornikov, soočanje z opozicijskimi strankami in razglasitve miru med Eritrejo in Etiopijo, javnost pozval tudi k nujnosti zagovorništva pravic žensk. Kmalu za tem je sledila reorganizacija kabineta predsednika vlade, kjer je polovica ministrskih mest v državi z več kot 100 milijoni prebivalcev pripadla ženskam, kar je predsednik vlade pojasnil, rekoč, da so ženske v primerjavi z moškimi manj nagnjene h korupciji in bolj predane svojemu delu, kar naj bi dolgoročno pripomoglo k trajnemu miru in notranji stabilnosti države. Temu je nato oktobra sledilo imenovanje Sahle-Work Zewde na mesto predsednice države. Prva predsednica Etiopije je z dolgoletnimi izkušnjami v diplomaciji za opravljanje vodilnega položaja države brez dvoma kompetentna, a kar je njeno imenovanje naredilo za historičen državni dogodek je ravno dejstvo, da je Sahle-Work Zewde ženska. Ob prisegi je novoimenovana predsednica Etiopije med drugim poudarila pomen spoštovanja pravic žensk pri izgradnji družbe, ki bi zavračala zatiranje na podlagi spola in s tem obljubila, da bo intenzivno delala na tem področju. Fitsum Arega, vodja kabineta predsednika vlade, pa je ob tem dogodku na Twitterju zapisal: »V patriarhalni družbi, kot je etiopska, imenovanje ženske voditeljice na mesto predsednice države ne določa le normo prihodnosti, temveč podeljuje ženskam tudi pomembno vlogo akterk pri javnem odločanju«. Toda kaj tovrstna sprememba pravzaprav pomeni v patriarhalni družbi, ki se po GII (Gender Inequality Index) uvršča na kritično 121. mesto (UNDP Human Development Reports, 2018 Statistical Update), in kjer neenakost med spoloma sovpada z resnimi kršitvami človekovih pravic? Etiopija se namreč še zmeraj, predvsem v ruralnem okolju, sooča s težavami nasilja nad ženskami, z ugrabitvami nevest in z najstniškimi porokami, pri čemer so ženske zaradi pomanjkanja izobrazbe praviloma bolj izpostavljene revščini in opravljanju neplačanega dela, četudi tvorijo polovico delovne sile v državi. Kljub temu, da je problem neenakosti med spoloma sedaj postal del javne družbene razprave, se pojavlja vprašanje, ali lahko imenovanje žensk na vodilne položaje dejansko pripomore k družbenim spremembam ali pa gre vendarle le za politično potezo kvot, ki nima nujnih praktičnih učinkov za vse prebivalke države. Odgovor na to dilemo lahko ponudi Ruanda, afriška država, ki velja za primer ženske inkluzivnosti v politični sferi. Ruanda je namreč že več kot desetletje država z največjim deležem žensk v parlamentu (kar 54 od 80 sedežev pripada ženskam), prav tako kot v Etiopiji pa tudi polovico ruandskega kabineta zasedajo ženske. To sovpada z zakonom o kvotah iz leta 2003, ki zahteva, da mora biti vsaj 30 % mest v parlamentu namenjenih ženskam, prav tako pa tudi z dejstvom, da je ruandsko populacijo po genocidu 1994 leta sestavljalo 70 % žensk. Ruanda po podatkih iz 2018 zaseda 85. mesto na lestvici GII (UNDP Human Development Reports, 2018 Statistical Update). Čeprav se na prvi pogled zdi, da spremembe, ki se zgodijo pri vrhu, za izboljšanje položaja žensk niso dovolj ter da se morajo premiki za prevrednotenje struktur patriarhata zgoditi z vseh strani, Devlin in Elgie, ki sta na primeru Ruande preučevala družbeni učinek ženske inkluzivnosti v politiki, poudarjata, da vključitev žensk na vodilne položaje pomeni, da se dotična družbena vprašanja lažje in bolj pogosto uvrstijo na dnevni red zasedanj, kar v preteklosti ni bilo samoumevno, in da se na ta način poglablja načelna solidarnost med ženskami, ne glede na njihov družbeni položaj (Devlin in Elgie, 2008). A to seveda ne pomeni, da so neenakost med spoloma in posledice te avtomatsko odpravljene. Ruanda še zmeraj ostaja pretežno patriarhalna družba, zaznamovana s kulturološkimi predpostavkami o vlogi spolov. Za sodelovanje med tradicionalnimi družbenimi strukturami in vladnimi ustanovami je bilo zato ustanovljenih kar nekaj pomembnih vladnih institucij, ki uspešno delujejo od »zgoraj navzdol«. Ministry of Gender and Family Promotion, The Gender Monitoring Office, The National Women’s Council in številne iniciative iz civilne družbe tako postopoma vplivajo na opolnomočenje žensk in spremembo zakonodaje na področju enakosti med spoloma. Obe državi sta s tem, ko sta vključili ženske na vodilne položaje, ubrali neke vrste bližnjico, kjer je politična enakost med spoloma nastopila pred dejansko enakostjo na drugih področjih družbenega življenja. A to vendarle ni nujno slabo, saj politična ureditev, ki zahteva žensko participacijo, deluje, kot lahko vidimo v primeru Ruande, kot nenehno opozarjanje na pomanjkljivosti zakonodaje s področja enakosti med spoloma in kot družbena vest, ki določene družbene probleme ne more več spregledati in obravnavati kot manj pomembne. Enosmerne spremembe z »vrha navzdol« so tako, vse dokler imajo institucionalno moč učinkovanja v vse druge smeri delovanja in dokler vključujejo vse ženske, ne glede na njihov heterogeni družbeni položaj, dolgoročno učinkovite pri dosegu trajnostnih sprememb na področju enakosti med spoloma. O avtorici: Aleksandra Gačić Aleksandra Gačić je diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, ki trenutno zaključuje podiplomski študij s področja sociologije spola in spolnosti na Fakulteti za družbene vede. V svojem delu se osredotoča na preučevanje feminističnih gibanj v post-kolonialnih družbah. To ji je omogočilo tudi dodatno izpopolnjevanje na področju spola v postkonfliktnih območjih na School of Oriental and African Studies, Univerze v Londonu. Vir: Devlin, C. in Elgie R. (2008). The Effect of Increased Women’s Representation in Parliament: The Case of Rwanda. Parliamentary Affairs, 61(2), 237–254.... We are late? Boardroom gender quotas and the question of timeipes19. decembra, 2018Avtorji / Gender Hub / Nina Pejič As a co-founder of a Gender Equality Research Institute I rarely enter a discussion on gender equality in politics, business or science without being asked this one specific question: “So Nina, what do you think about the quotas?” It has happened to me while talking politics with friends over drinks in San Francisco, at the academic conference in Slovenia, in Delirium bar in Brussels, while sitting on a bus with colleagues in Beijing, I was asked this question times again over social media and various Facebook groups. The conversation is obviously globalised – it is happening all over the world and so many knowledgeable and well-informed people of all genders, races, religions and political views participate in it actively every-so-often. The most current and sizzling issue is the so-called “boardroom” gender quotas – quotas for top executives in board positions in the private sector. One of the most compelling arguments that I picked up from an IT expert and have adopted as well (and in which I believe in) is: we regulate every sector that needs regulation. We regulate every sector in which the modifications need to be made for reaching a goal of establishing a society in which we will all be better off. We are concerned about the environment – we have created a set of rules to which both public and private sector have to adhere to. Do you want a multinational polluting your city with its wastewater? You don’t. We wanted to protect the rights of the workers working for a dishonourable paycheck – we have created minimum wage requirements. Do you usually take side with the companies that do not treat their workers fairly? You don’t. We see that gender inequality in the executive positions is a persistent problem – we have done nothing. At least most of us – with the exception of some countries such as Belgium, France, Germany, Iceland, India, Israel, Italy, Norway and Spain, which currently have legislated quotas for women on corporate boards of publicly listed companies. My first question to this argument was: “but, but, how do we make sure that people get their positions for their capabilities and not due to their gender?” The reality is that gender quotas discussion offend our sense of meritocracy. We feel that women or men installed in the position will not be seen as legitimate. Or worse, see themselves as legitimate. Recently I talked with two young lawyers and one of them said: “I don’t want to get to the position only due to the quota”. Trusting this rhetorical argument, some people – notably some very successful women! – refuse any quotas for women or men in leadership positions. But here is the thing: she would not get to the position only due to the quota. When you think about it properly and in-depth – do we live in a meritocratic society? It is commonly believed that markets are efficient – the most talented workers would be naturally promoted to leadership positions. Unconscious bias should not exist. However, reality points out that the labour market is not so efficient and especially business owners should know this very well. Research has established that gender bias is among those biases built into many organizational systems and human decision-making processes. Psychological research decisively points out that we are susceptible to unconscious biases and stereotypes, based also on gender: see the following research conducted by researchers at Harvard, Wharton and MIT. Then let’s think about how people are recruited, promoted and rewarded in organizations. See the following Yale research that showed how hiring is gender biased. The hiring academics across disciplines and ranks were asked to rate an applicant for a lab manager position. The academics ranked the “candidates” according to perceived competence, whether they could be mentored and their expected starting salary. They evaluated identical CV’s, only that one had a male and one female name on it. John got offered – with the same merit, I point out – 15% higher yearly salary on average than Jennifer. The reader – regardless of whether you are a John or a Jennifer – you should be offended and outraged by this fact. I am employed at the University of Ljubljana and have myself conduct a repeated Harvard study on our students several times. I divide the students up to two groups, only in my own thoughts, without giving external clues on the matter, and provide them with them a random journalist piece on foreign policy (I am specialized in International Relations). The two groups each get an identical article and the same criteria for its evaluation, consisting of criteria such as “relevance of the topic”, “professionalism”, “argumentation”, “technical correctness” etc. The only thing that differs between these two groups is the name of the journalist on the article – group A is assessing Catherina’s journalist piece, while group B is looking at John’s journalist piece. Every single time, unfortunately, students grade Catherina for 0.5 to 2 grades lower on a scale 1-10 in most of the criteria points. Therefore, for everyone that deals with the question of meritocracy through real research, it is weird to listen to the arguments regarding merit, as we are – provenly so – tougher in assessing the performance of some groups, including women. Why? Our biases are a reflection of our society, and we are therefore all marked with historical circumstances, behavioural patterns, social upbringing and so on. Diversity and the contribution of gender equality to a more just society have to be learnt. The very idea that we live in a meritocratic culture aggravates unequal outcomes. The very idea of meritocracy gives evaluators – including you, dear reader – moral credentials that convince you that you are unbiased, precluding you from being on the lookout for your own bias towards others. Thus, the paradox of meritocracy is in fact that a belief it actually exists can lead to even more inequality, rather than less. Let me provide you with some more data on that. Emilio Castilla and Stephen Bernard, scientists at MIT and Indiana University, conducted a study that assessed receiving pay bonuses on performance (merit-based) in organisations. They introduced to the participants a fake company, ServiceOne. In the experiment, the group that had to assess the employees based on “the principle of pay based on merit”, male employees received more than $50 higher bonuses on average. Such research uncovers that supposedly meritocratic systems are as susceptible biases as other systems. So again – do we live in a meritocratic society? We do not. Actually, the myth of meritocracy really holds back any possible dialogue on gender. Returning to our original dilemma of considering meritocracy – and to the fear that gender quotas will put unqualified people on boards of companies – we can now probably agree that we should be even more careful in acknowledging scientific evidence regarding our own biases and we should try to create appropriate regulation that would guarantee fair(er) appointments. Rather, quotas simply get the top executives of all genders in a private company to apply more for the position on the board. This also encourages the company to take greater care of its pool of talent and provides better policies for work-private life balance of its employees – not implying that the latter is only women’s issue, it is an issue for both, but as gender inequality is only a reflection of the current society, women today still perform more informal work at home than men. Companies are already aware of that; all of them want diversity as it brings in the talent. There are many pro-quotas points and arguments that this opinion piece did not address. There are also many questions that boardroom quotas in itself will not resolve. Most notably, gender quotas on boards do not have a beneficial effect on women at lower levels of the corporate hierarchy. If the company does not have enough women in middle-management, they’re less likely to end up in high management as well. Again, there are other ways to try to resolve this problem: making childcare the responsibility of both parents is proven, but a slow step in that direction. But the point that you should take home from this opinion piece is – quotas will not resolve all the issues, but our aim should be to try to resolve some of them. Quotas are designed to change thinking and attitudes. They are a temporary solution as well – the real solution actually lies in acknowledging our own biases and in addressing our own attitudes towards women in every sphere of our life. In the future quotas might not be needed, but right now they are. And we end up with a question of time. How much longer do we want to live in a society that is not just? Why are we fearing regulation in this specific field, if the regulation is clearly needed? Until real equality is reached, it must be officially promoted – in every field, not just gender. Without quotas, the change will come too slow. We have to take a step forward: waiting is not a progressive or sensible option. About the author: Nina Pejič Nina Pejič is an Assistant and Junior Researcher at the Centre of International Relations, Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. Nina, a doctoral candidate, has a Master Degree in International Relations (2017, University of Ljubljana) on the topic of post-conflict reconciliation through educational policies of the country. Before joining the Centre, Nina was a Researcher at the Centre for Defence Studies, where she focused on conflict prevention, normativity and peacekeeping operations. She is currently involved in several research projects and has a solid publication record, which includes a book, two forthcoming book chapters and several published academic papers in internationally recognized scientific journals. She believes that gender equality is a cross-cutting issue, surrounding every topic of research, which is why she co-founded Gender Equality Research Institute (Inštitut za proučevanje enakosti spolov) in 2017. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager. ... Od vzgojiteljice do vojaka; od steklenih sten do steklenih stropovipes12. decembra, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubPrepad med poklicno in izobrazbeno strukturo žensk Vzgojiteljica in vojak v tem besedilu predstavljata stereotipno podobo zaposlene ženske in zaposlenega moškega. Za izbiro poklicev, ki se nam zdijo tipično ženski ali tipično moški namreč ne stoji glede na biološki spol naravna spolna delitev dela, temveč družbeno pripisane vloge ženskosti in moškosti. Te lastnosti so del širših (spolnih) stereotipov o moških in ženskih lastnostih, ki pomembno vplivajo ne samo na izbiro poklicne poti posameznice oziroma posameznika, ampak dajejo tudi jasne usmeritve smelosti in primernosti za naša ravnanja na najrazličnejših področij našega življenja. Raziskava, ki so jo izvedli na Oddelku za psihologijo (Filozofska fakulteta, Ljubljana) je pokazala, da naj bi imel “povprečen, stereotipen moški bolj izražene lastnosti, ki se nanašajo na nadzorovalne in agresivne tendence, na uveljavljanje sebe; povprečna stereotipna ženska pa naj bi imela bolj izražene lastnosti, ki se nanašajo na skrb za dobro drugih, in lastnosti, potrebne za usklajene medosebne odnose” (Avsec 2002, str. 23). Natančneje naj bi bile za povprečnega moškega tako značilne lastnosti kot so “moškost, tekmovalnost, moč, bojevitost, oblastnost, pogum, odločnost, občutek večvrednosti” (Avsec 2002, str. 26 – 27), za povprečno žensko pa naj bi veljale osebnostne lastnosti kot so “ženskost, nežnost, čustvenost, toplina, skrbnost, radovednost, sočustvovanje, ljubeznivost” (Avsec 2002, str. 29). Spolni stereotipi so torej pomembna in velika ovira na poti popolne implementacije enakosti spolov. Ta navidezno neznosna lahkotnost njihovega obstoja v najmanjših mikro praksah naše vsakdanjosti predstavlja tudi izjemno trdoživost njihovega družbenega (re)produciranja in s tem tudi problematičnost njihovega odpravljanja. Tradicionalna dvodimenzionalna delitev sveta po kateri je ženskam pripadla zasebna reprodukcija, moškim pa javna produkcija je zgodovinsko gledano določenemu spolu dala boljši izhodiščni položaj in (potencialno) večjo družbeno-politično moč. Ko se je čez čas zgodovina preprosto prevajala v naravo, je za ženske postajalo normalno, primerno, sprejemljivo in zaželeno da se ukvarjajo s poklici ki naj bi bili blizu njihovi domnevni naravi in njihovemu temeljnemu poslanstvu – materinstvu. Moškim so po drugi strani, na isti način, postale družbeno dodeljene takšne vloge, ki v praksi pomenijo upravljanje, odločanje in javno izpostavljanje. Da imamo v Sloveniji z odpravo spolnih stereotipov in nasploh s preseganjem spolnih vlog še nemalo težav je opazno praktično na vseh področjih – od razmerja (ne)enakosti spolov pri izobraževanju in zaposlovanju, do razmerja (ne)enakosti spolov v vseh tradicionalno moških sferah udejstvovanja, na primer v politiki. Slednje je med drugim potrdil tudi Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), ki je ob merjenju razlikovanja med spoloma s pomočjo indeksa enakosti spolov, ki preverja stanje enakosti spolov na šestih temeljnih področjih (delo, denar, znanje, čas, oblast, zdravje) in na dveh satelitskih področjih (nasilje nad ženskami in prekrivajoča se neenakost), ugotovil, da se je Slovenija pod evropsko povprečje uvrstila zgolj na področju znanja. Razlog za to se skriva v tem, da so v študijska področja izobraževanja, humanistike, zdravstva in socialnega dela v veliki večini (in veliko nad povprečjem EU) vključene ženske (EIGE, 2017). Izbira študijske smeri ima seveda pomemben vpliv na poklicno pot, kjer se ženske zopet pretežno zaposlujejo v ženskih poklicih (moški pa v moških), pri čemer za slednje velja, da so znotraj teh poklicev ženske redko na najvišjih odločevalskih mestih in da je njihovo napredovanje na delovnem mestu pogosto oteženo, če ne nemogoče. Ženske so torej na delovnem mestu ujete med stekleni strop in steklene stene. “Med delovno aktivnimi moškimi v Sloveniji so bili konec leta 2017 najštevilčnejši tisti, ki so opravljali naslednje poklice: vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev (5, 3 %), delavci za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih (2, 9 %), komercialni zastopniki za prodajo ipd. (2, 7 %), skladiščniki in uradniki za nabavo in prodajo (2, 4 %) in mehaniki in serviserji kmetijskih, industrijskih in drugih strojev (1, 9 %). Med delovno aktivnimi ženskami pa so številčno prevladovale tiste, ki so opravljale naslednje poklice: prodajalke (6, 9 %), čistilke, strežnice in gospodinjske pomočnice ipd. v uradih, hotelih in drugih ustanovah (4, 3 %), tajnice (4, 2 %), delavke za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih (8, 4 %) in vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic predšolskih otrok (3, 2 %)” (SURS, 2018). A zgodba vzgojiteljice in vojaka se na tem mestu ne konča. Spolni stereotipi se med seboj seštevajo in na koncu združijo v neenak položaj, ki ga ženske kot celota doživljajo na trgu dela. In to kljub temu, da so bile v izobraževanju bolj uspešne od moških in so dosegle višjo stopnjo izobrazbe. “Na 100 moških s terciarno izobrazbo pride 157 žensk, vendar je stopnja zaposlenosti žensk v starostni skupini od 20 do 64 let s terciarno izobrazbo nižja od stopnje zaposlenosti moških (84, 7 % pri moških in 80, 8 % pri ženskah) (Eurostat, 2013). Največji razkorak v stopnji zaposlenosti je med mladimi ženskami in moškimi, saj je med osebami starimi od 25 do 29 let, stopnja zaposlenosti žensk 65, 3 %, moških pa 76, 0 % (Eurostat). V tej starostni skupini je tudi najvišja stopnja brezposelnosti žensk (20 % ženske, 12, 6 % moški) (Eurostat, 2013), največji razkorak pa je med ženskami in moškimi z univerzitetno izobrazbo, saj je med registrirano brezposelnimi osebami kar 76, 4 % žensk (Zavod RS za zaposlovanje, januar 2014)” (MDDSZ, 2016). Spolni stereotipi na področju zaposlovanja žensk so torej na delu pri izobraževanju, zaposlovanju in dejanskem kariernem udejstvovanju žensk (pomislimo ob tem na plačilno neenakost in slabe možnosti napredovanja žensk ter na usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki predvsem ženskam predstavlja največji izziv). Za zmanjševanje vertikalne in horizontalne segregacije in spolnih neenakosti, ki jih te segregacije reproducirajo, je nujno ozaveščanje in spodbujanje obeh spolov k razmišljanju o pomenu zagotavljanja enakih možnosti in priložnosti za doseganje najrazličnejših kariernih izbir in poti. Enakomerna reprezentiranost obeh spolov v vseh poklicnih strukturah bo pomembno vplivala na višanje ravni demokracije v naši skupnosti. Da je pred nami še dolga pot, še posebno na področju ženskega udejstvovanja v pregovorno moški politiki, pričajo nedavni rezultati volitev tako na nacionalni kot na lokalni ravni. Med nami so ženske, ki znajo, zmorejo in si želijo prevzemati najbolj odgovorna (delovna) mesta, tudi v politiki. Rezultati, ki jih ženske dosegajo, ob uzakonjenih spolnih kvotah za kandidate na kandidatnih listah, nam kažejo da ideje o vstopu žensk v čisto vsa področja odločanja ne smemo prepustiti nevidni roki naravnega razvoja. Ta bi bil namreč občutno prepočasen. Ženskam ne manjka želje in ambicioznosti. Naši družbi kot celoti manjka zavedanje o pomenu enakosti spolov in konsenz o nadaljevanju našega razvoja, ki bi na tej ideji tudi temeljil. O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. Literatura Avsec, Andreja. (2002). Stereotipi o moških in ženskih osebnostnih lastnostih. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 11(2), 23-35. European Institute for Gender Equality. (2017). Gender Equality Index 2017: Slovenia. Dostopno prek: https://eige.europa.eu/rdc/eige-publications/gender-equality-index-2017-slovenia. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možosti. (2016). Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015-2020. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO108. Statistični urad Republike Slovenije. [SURS]. (2018). Dostopno prek:https://www.stat.si/StatWebPDF/PrikaziPDF.aspx?id=7452&lang=sl&fbclid=IwAR28Dnn85ZfA8f33OtQZFILcPjLMdjIarr-DYC9CUoz8HQyv44jID5dpGcQ. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... Zaključek je – nismo še zaključili! O konferenci GOSPODarstvo in enakosti spolov v Slovenijiipes5. decembra, 2018Avtorji / Gender Hub12. novembra 2018 je IPES v sodelovanju in s podporo Ameriške ambasade ter Združenja Manager organiziral konferenco GOSPODarstvo: podjetnice in podjetniki o inkluzivnosti in enakosti spolov, ki je na naš prostor vnesla potrebno diskusijo o enakosti spolov v zasebnem sektorju ter seveda njegovi neizogibni povezanosti z javnimi politikami. Jutranji del konference je bil namenjen predstavitvi raziskave Volitve 2018, ki jo je Inštitut IPES pripravil v letošnjem letu ob državnozborskih volitvah. V razpravi, na katero so bili povabljeni tudi predstavniki medijev, so poglede na tovrstno raziskovanje ter na vlogo spola v politiki in odločevalskih procesih delile Ana Pavlič, predstavnica IPES-a, Katja Cimermančič, vodja oddelka za medijske analize in raziskave na Kliping d.o.o., ter dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, razpravo pa je moderirala mag. Sabina Carli, IPES. V uvodnem delu so vse tri sogovornice predstavile svoj pogled na enakost spolov in jo ločile od enakopravnosti, ki zajema zgolj en vidik tematike. Delile so si mnenje, da je enakost spolov v politiki in odločanju v preteklosti ključno vplivala na naslavljanje izzivov tudi v zasebnem sektorju in da sta sferi med seboj močno povezani. Izid letošnjih državnozborskih volitev z vidika enakosti spolov so ocenile izjemno kritično ter kot jasen korak nazaj v primerjavi z obdobjem prejšnje vlade. Ana Pavlič je v razpravi podrobno predstavila raziskavo Volitve 2018, ključne programske sklope, tematike, ki so bile tekom kampanje največkrat naslovljene (stekleni strop, plačna vrzel, razmerje med delom in družino, nasilje in spolno nasilje ter spolni stereotipi), obenem pa izpostavila, da je problematično opažanje, da so politične stranke kljub jasnemu zapisu v 14. členu Ustave skoraj vedno posegale po pojmu enakopravnost in ne enakost. Katja Cimermančič je osvetlila raziskavo Madež, v kateri Kliping d.o.o., Metina lista ter Združenje Manager spremljajo medijsko poročanje tekom kampanje pred državnozborskimi volitvami ter opozorila na šokantno nizko pojavnost žensk v medijskem poročanju – med 1994 preučenimi objavami, so se ženske pojavile le v 17 % objav, citirane pa so bile v 5 % objav. Dr. Antić Gaber je kot raziskovalka nanizala kopico ukrepov, ki bi doprinesli k večji enakosti spolov v politiki, med njimi volilno reformo, spremembo odnosov znotraj političnih strank, celosten odnos ljudi do politike kot take, odnos medijev in nujna izobraževanja za novinarje, solidarnost med ženskami ter izobraževanje in vzgoja na vseh ravneh. Ob zaključku razprave so se govorke dotaknile tudi tedaj prihajajočih lokalnih volitev, kjer je prisotnost žensk med kandidatkami še neprimerljivo nižja, temu primeren pa je tudi rezultat. Med nujnimi spremembami je bila izpostavljena prav potreba po omejitvi trajanja županskega mandata, ki je trenutno neomejen. Drugi sklop konference je bil posvečen tematikam enakosti spolov v zasebnem sektorju. V tem okvirju je tematiki sledil tudi pogovor med prof. dr. Aleksandro Kanjuo Mrčelo in mag. Aleksandrom Jakobčičem, IPES. Le ta je izpostavil, da je bil prav dialog vedno vodilo napredka v družbi in njegova pomembnost je žal, pogosto spregledana. Za dialog je potrebno (kritično) znanje, samokritičnost, spoštovanje in poslušanje sogovornika in prav našteto je bilo temelj pogovora med prof. dr. Mrčelo, in Jakobčičem. Omenjeni pogovor je izpostavil pomen enakosti spolov v gospodarstvu ne samo iz vidika teorije ampak tudi pomen njegove veljave v vsakodnevnem življenju ljudi. Jakobčič je izpostavil nekakšno disonanco, ki se pojavlja med akademijo in gospodarstvo tj. včasih so vsakodnevni izzivi gospodarstvenika takšni, da se hitro spregleda pomen pridobljenih pravic v družbi. Seveda to ni zadosten izgovor vendar vseeno (deloma) odraža tudi realno stanje. Poleg tega je včasih kvota v družbi razumljena kot edina kakovost zaradi katere ženska (v našem primeru) pride na določeno pozicijo in je posledično manj sposobna. Odgovor prof. Mrčele je izpostavil pomembno lastnost kvot in sicer, da v človeški družbi obstajajo razne oblike diskriminacij in prav kvota omogoča določeni družbeni manjšini pravično konkuriranje ostalim. Kvote naj bi omogočile posamezniku ali posameznici, da konkurira na določenem mestu kar bi ji sicer bilo onemogočeno ali oteženo. Jakobčič je predstavil par primerov lastnih večletnih izkušenj v gospodarstvu in oba sogovornika sta prepoznala, da je v družbi premalo dialoga in zavedanja pomena stoletnega boja ne samo za enake pravice žensk ampak na splošno za bolj pravično delovno razmerje, ki se na koncu odraža na kakovosti življenja posameznika in celotne družbe. Podjetja mnogo prispevajo k razvoju in izboljšanju družbe, na drugi strani pa nosijo veliko odgovornost do družbe (države), ki v marsičem omogoči nastanek in razvoj podjetij. Prof. dr. Mrčela in Jakobčič sta se strinjala, da bi se bilo dobro izobraževati v gospodarstvu o pomenu omenjenih izzivov prav tako bi se akademija morala bolje spoznati z izzivi v vsakodnevnem življenju in tudi izboljšati kakovost znanja. V povzetku: različne pravice, med katere sodijo tudi pravice žensk, so bile težko pridobljene skozi stoletja in vloga slehernega člana družbe, tudi gospodarstva in akademije, je da se s tem seznani in to skuša vključiti v vsakodnevno delovanje. Dialog (v polnem pomenu besede) je bistven za napredek in razvoj. Tretji sklop je bil posvečen diskusiji v formatu world-cafe, ki je v Sloveniji zagotovo še nepoznan in premalo uporabljan koncept za množično ‘brainstormanje’ ter izmenjavo idej. Tokratni world cafe je bil posvečen naslavljanju aspektov enakosti spolov v gospodarstvu: spolne kvote v gospodarstvu je z udelženci naslavljala Mirjana Dimc Perko (Incon d.o.o.), usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja je s sogovorniki naslovila Petra Hartman (Ekvilib Inštitut), tematiko aktivnega očetovstva je prevzel Simon Oblak (Nelipot), mentorstvo pa Sandra Kecman (Bisnode). Vsak izmed štirih vodij razprave je v eni uri zamenjal kar štiri skupine udeležencev, ki so v razpravo vsakič vnesli nove dimenzije ali pa nekatere debate prejšnje skupine še poglobili. Udeležence je na skupnem kratkem panelu zbrala mag. Nina Pejič (IPES). Ugotovitve so bile presenetljive: aktivno očetovstvo bi moralo dobiti ne le institutcionalno podlago, temveč predvsem večjo družbeno podporo; mentorstvo je hvalevreden način ustvarjanja in spodbujanja napredka kadrov in ključen aspekt enakih možnosti vseh, med drugim moških in žensk, mentorstvo jih opolnomoči za doseganje ciljev ter preseganje preprek na karierni poti. V okviru pogovora o spolnih kvotah se je vnela vroča diskusija, vendar pa je prevladovalo mladinsko mnenje, da so kvote potrebne za hitrejše doseganje ciljev enakosti spolov. Usklajevanje zasebnega, družinskega in poklicnega življenja je bila opredeljena kot ena izmed tematik, ki nimajo enoznačne rešitve in se prepleta z ostalimi aspekti enakosti spolov, navkljub temu, da najbolj uspešna in vodilna podjetja že sprejemajo pozitivne ukrepe na tem področju. Nataša Bazjak Cristini, direktorica človeških virov Atlantic Grupe d.d., in Nick Vovk z inštituta IPES sta v sklepčnem pogovoru konference naredila pregled nad družbeno (in okoljsko) odgovornostjo podjetij in s tem zaokrožila raznovrstne tematike prejšnjih sklopov. Koncept »korporativne družbene odgovornosti« (KDO) sta sistemizirala najprej časovno, torej od 19. do 21. stoletja, saj ima ta sicer mlad pojem daljšo zgodovino. Nadalje sta KDO razdelila tudi na tri različne ravni – posameznikovo, podjetno in državno – saj se raba tega pojma distinktivno pojavlja na vsaki. Nazadnje sta pregledala tudi tri različne pojavnosti KDO, in sicer njegove pasivne, reaktivne in proaktivne instance. Teorijo sta vseskozi dopolnjevala s praktičnimi primeri. Avtorji prispevka so Sabina Carli, Aleksander Jakobčič, Nina Pejič in Nick Vovk, člani Sveta zavoda IPES ter moderatorji konference GOSPODarstvo: podjetnice in podjetniki o inkluzivnosti in enakosti spolov. Dogodek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... Generalni direktor Bisnode Južni trg o enakosti spolovipes28. novembra, 2018Gender Hub / ProjektiIntervju z generalnim direktorjem Bisnode Južni trg Milanom Dragićem o pogledih na enakost spolov pri zaposlovanju in na delovnem mestu: “Enakost spolov na delovnem mestu težko opišem, ker zame obstaja, zame je to dejstvo. Je nekaj kar v podjetju že živimo.”” V sodelovanju z Veleposlaništvom Združenih držav Amerike v Ljubljani in Združenjem Manager na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov izvajamo projekt Let’s Head Private: Mainstreaming Gender Equality in Slovenia’s Private Sector. Gre za pilotni projekt, v katerem bomo z aktivno participacijo petih slovenskih podjetij oblikovali družbeno odgovorni certifikat na področju enakosti spolov. Veseli nas, da se je projektu pridružilo tudi podjetje Bisnode Slovenija, ki ima za seboj že izredno pester nabor družbeno odgovornih aktivnosti in programov – tudi na področju spodbujanja enakosti spolov pri zaposlovanju in na delovnem mestu. O pogledih in prepričanjih v zvezi z enakostjo spolov v gospodarstvu smo opravili krajši intervju z generalnim direktorjem Bisnode Južni trg Milanom Dragićem. Zakaj ste se odločili za sodelovanje v tem projektu? Zakaj menite, da je enakost spolov pri zaposlovanju in na delovnem mestu pomembna? Na to vprašanje lahko odgovorim iz dveh aspektov – osebnega in iz aspekta moje funkcije. Osebno, kot človek, verjamem v enakopravnost. V takšnem duhu sem bil vzgajan in tako tudi skozi celotno kariero deloval na profesionalnem področju. Enake možnosti za vse je bilo vsekakor eno izmed osnovnih načel mojega udejstvovanja. Absolutno ne maram diskriminacije, ne maram, da ljudje nimajo možnosti dokazati ter živeti svojega potenciala. Prepričanje, da mora biti vsem zagotovljena enaka štartna pozicija je torej nekaj v kar globoko verjamem in temu tudi sledim. iz stališča moje funkcije pa menim, da podjetje, kolektiv ne more funkcionirat, če enakopravnosti ni zadoščeno. Ljudje morajo vedeti, da so pravila postavljena z razlogom, v kontekstu, da omogočajo dobro sodelovanje. Da določene aktivnosti oziroma določeno obnašanje ni sprejemljivo, da določeno razmišljanje ne sodi v delovno okolje. Verjamem, da skozi to dosežemo višjo stopnjo sodelovanja, ki potem temelji na spoštovanju in zaupanju. Absolutno ni važen samo rezultat, temveč predvsem kako do tega rezultata pridemo. Kako pa si sploh predstavljate enakost spolov pri zaposlovanju in na delovnem mestu? Težko opišem, ker zame to že obstaja, zame je enakost spolov na delovnem mestu dejstvo. Je nekaj kar v podjetju že živimo. Vem, da to obstaja, da se takšne stvari dogajajo – vendar sam nikoli nisem bil soočen z dejansko diskriminacijo, nisem bil na lastne oči priča, da bi se komu dajala prednost po spolu. Prej se je dajala prednost po nekih vezah, interesih ali po kakšnih drugih čudnih kriterijih. Menim, da je pomembno, da se vse aspekte enakosti spolov, o katerih je bilo že prej govora (mentorstvo, usklajevanje zasebnega, družinskega in poklicnega življenja, eliminacija spolnih stereotipov ipd.), uspešno strukturiramo, inkorporiramo in formaliziramo. Nismo slepo zaverovani vasi, nismo togi – in v kolikor se izkaže, da nekaj ni dobro, sem prepričan, da me bodo prišli sodelavci in sodelavke na to opozoriti. Ste se zaradi svojega spola kadarkoli sami znašli v deprivilegiranem položaju? Ne, nisem. Edino kar pomnim v zvezi s tem je, da smo se moški v neke vrste slabšem položaju znašli v eni od prejšnjih služb, in sicer zaradi spolnih kvot. Sam neposredno pa se na srečo še nisem srečal z diskriminacijo zaradi spola. Kaj pa vprašanje usklajevanja poklicnega, družinskega in zasebnega življenja – je to relevantno tudi za vas osebno? Zelo. Mislim, da je veliko govora o tem, da se gospodarstvo spreminja, da se spreminja delovno okolje in z njim karakteristike delovnih mest. v nekih stvareh se to sicer zlorabi, vendar pa je hkrati to v več aspektih resnično. Tudi delovne navade se spreminjajo. Moje osebno stališče je takšno, da je najbolj uspešen človek tisti, ki je zadovoljen. In zadovoljstvo človeka se da doseči tudi skozi majhne stvari, ne samo skozi splošno znane faktorje kot so plača in ostalo. Drobna gesta, drobna svoboda lahko naredita ogromno razliko. In prav zaradi tega je ta fleksibilnost oziroma prilagajanje ključna stvar. Eno od vodil, ki mu sledim je to, da je pomembno, da je delo opravljeno. Potrebno pa je ljudem v bistvu potrebno zagotoviti dobro mero fleksibilnosti. Vsekakor nek red mora biti, saj siceršnje stanje hitro privede v kaos. Vendar pa mora biti ta opremljen s fleksibilnostjo, ki je pogojena s samodisciplino in samoiniciativo. Seveda ni vsako okolje zrelo za kaj takega, tudi še nismo v fazi, ko bi bilo to mogoče. Ampak vem, da so v prejšnjih službah nekateri pisarne zapuščali že ob treh, ker so želeli po otroka v vrtec in z njim preživeti dve kvalitetni uri popoldne. Vendar pa so vsi ti ljudje bili ob devetih zvečer ponovno online. Zjutraj ob sedmih je bilo tako vso delo narejeno in podjetje je lahko normalno funkcioniralo. In ta opcija, da se ljudem da možnost prilagajanja, da nekomu ni potrebno biti v službi do petih in zato vsakih pet minut pogledovati na uro z občutkom krivde, ker bi moral otroka že uro nazaj pobrati v šoli, je za moje pojme edina prava smer. Zagovarjam torej, da mora v podjetju obstajati nek red, vendar pa mora biti ta red fleksibilen. Definitivno mora biti dovolj svobode, da lahko ljudje uskladijo službene obveznosti in zasebno življenje. Hkrati pa mora biti zahtevan zadosten nivo samo-odgovornosti, da se tovrstno načelo uporabi, ne pa zlorabi. Ali je vaše podjetje že v preteklosti uvajalo kakršnekoli dobre družbeno-odgovorne prakse na področju enakosti spolov? V preteklosti se je v sklopu našega podjetja že oblikoval Klub Visokih petk, katerega namen je bilo predvsem druženje, mentorstvo ter deljenje izkušenj in pozitivnih nasvetov med ženskami. Smo pa z letošnjim letom tudi na ravni skupine pričeli uvajati več programov, ki bodo skladni s cilji trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 začrtala Organizacija združenih narodov, v okvir česa seveda pade tudi enakost spolov. Sicer smo od nekdaj stavili na fleksibilne delovne pogoje in procese v podjetju. Tako imamo na primer že zelo dolgo možne in dopuščene izjemne odsotnosti iz delovnega mesta. Prav tako imamo zelo dobro prakso s sodelavko, ki na primer predava tudi na GEA College, kar se pri nas beleži kot del njenih službenih obveznosti. Sicer smo se s področjem družbene odgovornosti ogromno ukvarjali že od nekdaj, pravimo, da jo živimo[1]. Spreminjanje kulture podjetja je najbolj zahteven in najbolj dolgotrajen postopek. To vsekakor ni zadeva, za uresničitev katere bi lahko pritisnil na gumb in bi bilo naslednji dan drugače. Ko se kultura spreminja, ta začne vplivati na ljudi, ki pa znajo biti problematični. In posamezniki se bodo vedno našli. Tako da neodvisno od skladnosti oziroma harmonije, ki si jo želi vsako podjetje uveljaviti v svojem delovnem okolju, bo do incidentov najbrž zmeraj prihajalo. Žal. Gre samo za to, da si prizadevamo, da je število teh incidentov obvladljivo, da se znatno zmanjšuje in primarno, da se ob vsakem incidentu zelo jasno izpostavi stališče in izreče ukrep. Ker če se nekaj tolerira imajo zaposleni občutek, da je praksa dopustna. Kar smatrajo za dopustno pa se lahko hitro normalizira, kar pa ni dobro. [1] Več o družbeno-odgovornih področjih, na katerih deluje podjetje Bisnode Južni trg v prispevku Dnevnika: https://www.dnevnik.si/1042675291 Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager. ... Ne odmikaj(mo) pogleda stran!ipes25. novembra, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubOdgovorni smo, če ne uspemo zgraditi takšne demokratične skupnosti, ki bi bila do nasilja nad ženskami senzibilna. Ki bi ga znala prepoznati, obsoditi in predvsem preprečevati. Pomikanje obravnavanja nasilja v zasebnost domov nas pomika stran od izgradnje takšne skupnosti, saj se nasilje nad ženskami tako obravnava kot zasebna zadeveanekega para, nam pa se ob tem, v funkciji opravičevanja ohranjanja nasilja, ponujajo znane argumentacije: “To je med njima”, “Takšen odnos pač imata”, “Ne poznam(o) ozadja njunega razmerja”, “Če bi bilo prehudo, bi ga najbrž že zapustila”, “Če bi hotela, bi sama poiskala pomoč”.” Ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami (25. 11. 2018) 61,2 % respondentov se (sploh) ne strinja z izjavo, da ena klofuta ženi/možu še ne pomeni, da gre za nasilje v družini. 24,4 % respondentov se z izjavo (popolnoma) strinja, neopredeljenih je 14,5 % vprašanih. O izjavi ni podalo mnenja 2,5 % vprašanih[1]. Nasilje nad ženskami predstavlja najbolj razširjeno kršitev temeljnih človekovih pravic v sodobnem svetu. Ker gre pri tem za nasilje, ki mu je izpostavljena polovica vsega človeštva samo zaradi njihovega spola, pri praksah izvajanja tega nasilja ne gre za zasebne načine urejanja zasebnih zadev, ampak za eno izmed temeljnih javno-političnih vprašanj našega časa. Temeljna sestavina našega družbeno-političnega reda je moška dominacija, ki je pomagala določiti jasne meje ter (družbeno pričakovane in sprejemljive) vloge moškega in ženskega spola. V tej binarni razdelitvi sveta sta moškemu pripadli lastnosti kot sta moč in razum, ženski pa šibkost in iracionalnost. Ko sta se moški in ženska kasneje odločila za skupno življenje v bolj ali manj institucionalizirani partnerski skupnosti, je bila delitev ponovno jasna: moškemu je pripadel svet javne produkcije, ženskam pa polje zasebne reprodukcije. Pred vsem ostalim, kar bi lahko kazilo idilizirane podobe toplega doma (ki ga je morala ustvariti ženska, k temu se še vrnemo), ki je uspešen in srečen samo, če uspešno reproducira spolno deljene vloge iz roda v rod, so se v družinah zaprla vrata. Pogled pa se je obrnil stran. 72,9 % vprašanih se (sploh) ne strinja z izjavo, da udarec iz ljubosumja pomeni, da mož/žena svojega partnerja/partnerko resnično ljubi, neopredeljenih je 14 % vprašanih, 13,1 % respondentov pa se z navedeno trditvijo (popolnoma) strinja. 3,7 % vprašanih o izjavi ni podalo mnenja. Čeprav implementacija in dejansko praktično izvajanje ideje enakosti spolov za uresničitev predpostavlja in potrebuje (aktivno) (so)delovanje vseh članov naše družbe, nas to ne sme zavesti stran od identifikacije osnovnega problema, ki je v kontekstu nasilja nad ženskami morebiti tudi najbolje izpostavljen. To je, da obstaja spol, ki v družbi a priori zaseda manj pomembno vlogo, se težje prebija do položajev moči in možnosti odločanja, je deležen neenake obravnave in je v veliki večini primerov (v več kot 90 % primerov) žrtev nasilja drugega spola. Obstaja spol, ki se še vedno ne zaveda, da s svojim obstojem, zgolj zaradi svojega biološkega spola, ni dolžan trpeti in potrpeti čisto vsega. Ta spol je ženski. Obstaja pa tudi družba, ki nasilje pomaga ohranjati. Reprodukcija oblikovanja sveta po meri moških poteka vzporedno s praksami normaliziranja nasilja nad ženskami. Na ta način smo za ogromno pojavnost nasilja soodgovorni čisto vsi člani naše družbe, četudi nasilja morda ne povzročamo direktno. Odgovorni smo, če z našim delovanjem gradimo skupnost, ki tiste žrtve nasilja ki so se le odločile spregovoriti, podvrže sekundarni viktmizaciji. Odgovorni smo, če se raje naslajamo nad insta objavami prirejene in scenirane zasebnosti naših pomembnih Drugih, a si po drugi strani, v naslednjem hipu zatiskamo oči in ušesa kadar smo priča nasilju nad ženskami v naši okolici in pred našimi očmi. Odgovorni smo, če ne uspemo zgraditi takšne demokratične skupnosti, ki bi bila do nasilja nad ženskami senzibilna. Ki bi ga znala prepoznati, obsoditi in predvsem preprečevati. Pomikanje obravnavanja nasilja v zasebnost domov nas pomika stran od izgradnje takšne skupnosti, saj se nasilje nad ženskami tako obravnava kot zasebna zadeva nekega para, nam pa se ob tem, v funkciji opravičevanja ohranjanja nasilja, ponujajo znane argumentacije: “To je med njima”, “Takšen odnos pač imata”, “Ne poznam(o) ozadja njunega razmerja”, “Če bi bilo prehudo, bi ga najbrž že zapustila”, “Če bi hotela, bi sama poiskala pomoč”. 10,4 % respondentov osebno pozna eno družino, v kateri se izvaja nasilje nad ženo oziroma partnerico. 4,6 % vprašanih pozna dve taki družini, 7,6 % pa osebno pozna več kot dve taki družini. 77,7 % vprašanih take družine ne pozna. 0,9 % anketiranih na vprašanje ni znalo ali ni želelo odgovoriti. Vse dokler leta 2014 Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA – Fundamental Rights Agency) ni objavila raziskave o izkušnjah žensk z nasiljem (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava), na ravni Evropske unije nismo imeli primerljivih podatkov o dejanskem stanju za to področje, ki bi lahko služili tudi kot osnova za prihodnje politično delovanje. Nasploh nas pomanjkanje raziskav te problematike, ki je zgolj s preučevanjem statistike seveda ne moremo celostno razumeti, še posebno ob velikem številu žrtev, ki nasilja ne prijavijo, napeljuje k iskanju potrebe po izobraževanju, osveščanju in opolnomočenju žensk, ki bodo najbrž šele čez čas iskreno spregovorile o vseh vsakdanjih praksah normaliziranega nasilja, ki ga preživljajo. Do takrat nas bodo morali k akciji napeljevati sledeči poudarki in podatki. Raziskava, ki je bila izvedena z 42.000 ženskami, ki živijo v državah članicah EU in predstavljajo reprezentativen vzorec velja za najbolj obširno raziskavo o izkušnjah žensk s fizičnim, psihičnim in spolnim nasiljem na svetu. Začnimo pri pogostosti pojavljanja nasilja nad ženskami: 27 % anketirank iz Slovenije je menilo, da se nasilje nad ženskami pri nas pojavlja zelo pogosto, kar 49 % pa jih je odgovorilo, da se nasilje pojavlja kar pogosto. Kar 33 % žensk (na ravni celotne EU) je potrdilo, da je v svojem otroštvu doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe, medtem ko je 43 % žensk doživelo določeno obliko nasilja s strani sedanjega ali prejšnjega partnerja v obliki javnega poniževanja, prepovedi zapuščanja hiše ali zaklepanja, gledanja pornografije pod prisilo oziroma v obliki groženj z nasiljem. Raziskava FRA je tudi pokazala, da obstaja kar 67 % žensk, ki najhujših primerov nasilja ki so jih doživele nikoli niso prijavile policiji ali katerikoli drugi organizaciji. Splošno gledano na ravni vseh držav članic obstaja 33 % žensk, ki so po 15. letu starosti doživele fizično in/ali spolno nasilje, 5 % pa jih je bilo po 15. letu posiljenih, pri čemer jih je samo 20 % doživelo nasilje s strani nekoga, ki ni bil njihov partner[2]. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je leta 2011 izvedel raziskavo Pojavnost nasilja in odziv na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih na reprezentativnem vzorcu splošne populacije. Ta raziskava je pokazala, da je kar vsaka druga ženska (56,6 %) od svojega dopolnjenega 15. leta starosti doživela vsaj eno od različnih oblik nasilja, pri čemer so bile najbolj pogoste oblike psihično nasilje (49, 3 %), fizično nasilje (23 %), premoženjsko nasilje (14, 1 %), omejevanje gibanja (13, 9 %) in spolno nasilje (6, 5 %). Povzročitelji tega nasilja so namreč, kot je pokazala raziskava, običajni avtohtoni moški, pripadniki našega naroda in nikakor ne predstavljajo družbene skupine, ki je sicer najbolj pogost grešni kozel družbenih anomalij. V kar 90,8 % so namreč to moški, ki so v večini dobro oziroma bolje izobraženi, “saj jih je največ končalo srednjo šolo, skoraj v enakem odstotku pa se razvrstijo v nižjo ali višjo izobrazbo od srednje. Nasilni postanejo že zgodaj, saj je najmlajši star 14 let in so nasilni tudi v pozni starosti, saj ima najstarejši 84 let. Največkrat so zaposleni za polni delovni čas, redkeje za nedoločen čas – tako je zaposlenih 16, 9 %. Le 1,4 % je brezposelnih. Od tistih, ki so verni, jih je 90,3 % katoličanov, ostali so pravoslavne ali muslimanske vere. Vendar je manj takih, ki vero zares prakticirajo, se udeležujejo verskih obredov. Takšnih je 15,7 %. Petina jih redno uživa alkohol, ostali redkeje, 16,7 % nikoli[3]”. 61,2 % respondentov se (sploh) ne strinja s trditvijo, da si je ženska, ki jo mož udari, včasih tudi sama kriva, neopredeljenih je 20,7 %, 18,1 % respondentov pa se z izjavo (popolnoma) strinja. 1,9 % anketiranih ni o izjavi ni podalo svojega mnenja. V zadnjem času lahko v javnosti spremljamo po eni strani veliko spodbudnih akcij, kjer se ženske organizirano spopadajo z nasiljem tudi tako, da o njem javno spregovorijo (#metoo, #prekinimo tišino, #time’sup), po drugi strani pa smo priča vzniku diskurzov ki kličejo po vračanju “pravih vrednot” ženske in poudarjajo njeno povezave z materinstvom in delom v zasebnosti. Politična organiziranost takšnih diskurzov v mnogih okoljih tako odkrito nasprotuje ratificiranju konvencij kot je na primer Istanbulska in s tem vzpostavlja okolje, ki ta trenutek, vsaj na deklarativni ravni, nasilja ne obsoja, niti ne preprečuje. Tiho in počasi se tke duh, ki v razumevanju in delovanju temelji na enakosti spolov in ne dopušča prevlade enega spola nad drugim (tudi) preko izrabe nasilja kot sredstva za discipliniranje, nadzorovanje in kaznovanje. Življenje v nasilnih partnerskih odnosih ne predstavlja zbira “slabih dni sicer čudovitega partnerja”, niti ne pomeni individualnega neuspeha ali krivde ženske, ki s svojimi dejanji nasilje celo “izziva” in ga nato skuša, pod pritiskom izgradnje srečnega družinskega življenja (ki je pretežno ženska odgovornost), celo prikrivati. A kot vemo vsi, ki smo kdaj na lastne oči in ušesa videli, slišali ali občutili nasilje nad ženskami, se tega v resnici ne da prikriti. Zato ne umikajmo več pogleda stran. Ukrepajmo takoj. O avtorici: Ana Pavlič Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. [1] Podatki so iz raziskave Nasilje v družinah v Sloveniji, ki jo je za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve leta 2006 izvedla Univerza na Primorskem. Raziskava je v celoti dostopna na povezavi:http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/r_nasilje_v_druzinah_rezultati.pdf [2] Raziskava Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava je v celoti dostopna na povezavi:http://fra.europa.eu/en/publication/2014/violence-against-women-eu-wide-survey-main-results-report [3] Raziskava Pojavnost nasilja in odziv na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih je v celoti dostopna na povezavi: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RMYVUR3P/.... Razsežnosti kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivostipes21. novembra, 2018Aleksander Jakobčič / Avtorji / Gender HubZločini zoper spolno (telesno) integriteto so v javnosti nemalokrat spregledani v smislu njihove kompleksnosti. Ni dovolj se vprašati ali je nekdo nekaj storil in ali nekdo laže, temveč je potrebno tudi upoštevati konkretne okoliščine določenega primera pri poročanju javnostim. Iz istih razlogov se je posploševanju in hitrim sodbam bolje izogniti.” Spolnost in seveda širše telesna integriteta sta temi, ki sta pogosto obravnavani v medijih in drugih javnostih. Žal je mogoče zaslediti vse več poročanj o različnih spolnih zlorabah, posilstvih in drugih kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost. Obravnavana tema je dokaj neprijetna – ne samo zaradi moralno in pravno zavržnih elementov takšnih kaznivih dejanj, temveč tudi zaradi objektivnosti, ki mora biti prisotna na strani prejemnikov takšnih poročanj. Drugače rečeno, v javnostih je težko presojati vlogo žrtve in storilca ter širše družbene posledice, ki jih takšna dejanja imajo, brez močnih čustev, kar je popolnoma razumljivo. Zaradi tega je dobro, da je takšna presoja na koncu prepuščena sodiščem in nadaljnja širša obravnava družboslovnim in humanističnim znanstvenikov. Stvarnost ima seveda širše razsežnosti in pomemben del tega igrajo prav mnenja in odzivi širše javnosti, bodisi obsojanja takšnega vedenja ali pa relativiziranja ‘grab them by the pussy’ duha razmišljanja. V današnji kolumni bom skušal predstaviti temelje kompleksnosti kaznivih dejanja, ki se tičejo spolnosti. Cilj besedila je bralca opremiti s sliko kompleksnosti takšnih dejanja in ga bolje pripraviti na predelavo novic in poročanj o spolnih zlorabah (aktualno v katoliški cerkvi ali obtožbah posilstev, starih tudi več desetletjih, itd.) Začel bom s krajšo pravno predstavitvijo in zaključil z vlogami žrtve, storilca in javnosti. Kakor rečeno, bom začel s krajšo in splošno pravno analizo kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki ni namenjena pravni diskusiji, ampak predvsem bralcu, da ‘začuti’ kompleksnost obravnave takšnega ravnanja. Zgodovinsko gledano se je kaznivost spolnega dejanja (zoper žensko) začela razvijati iz kvazi-lastniškega razmerja, v katerem je ‘ponižanje ženske’ bilo videno kot ponižanje celotne družine; torej ne (samo) nje kot posamične osebe, individuuma, ampak širše – statusno (Smart 1992, pogl. 5). Tudi kulturni vidik je zelo pomemben pri razumevanju kaznivosti takšnih dejanj. Na primer v podsaharski Afriki je (celo v sistemski ureditvi) posilstvo videno lahko kot napad na moškost (moškega) varuha in šele nato napad na integriteto in telo ženske, kar prispeva k še dodatni travmi – sekundarni viktimizaciji ženske (Ambos 2012, 144–7). Danes obstaja več vrst spolnih kaznivih dejanj, ki se med seboj razlikujejo glede resnosti posledic in se razvrščajo od najhujšega (posilstva) do primerjalno manj hudih (glej na primer Kazenski Zakonik-KZ 1, poglavje 19, čl. 170–176). Kakor sem v predhodnih kolumnah že omenil, kazensko pravo odraža vrednote in moralno naravnost družbe v določenem času s tem, katera dejanja označi za kazniva in s kakšno resnostjo. Na področju spolnih kaznivih dejanj je močno prisotna želja po zaščiti interesov žrtve – na primer posilstvo in spolni napad (nasilje) v veliki meri temeljita na odsotnosti soglasja žrtve (Sexual Offence Act 2003, čl. 63). V angleškem pravu, na primer, je za posilstvo dovolj dokazati izostanek soglasja (ni potrebno dokazati uporabo ali grožnjo sile). Na drugi strani pa je kvalifikacija določenih dejanj namenjena uveljavljanju družbene morale – na primer kriminalizacija incesta (Wilson 2011, 318–24). Prav tako se takšna kazniva dejanja ločijo tudi glede narave odnosa med storilcem in žrtvijo oziroma njunega statusa v času storitve kaznivega dejanja – na primer spolni napad na mladoletno osebo ali osebo z motnjo v razvoju. Seveda različne družbe in s tem prava drugače obravnavajo kazniva dejanja – na primer Kazenski Zakonik (KZ-1) v členu 170 obravnava posilstvo drugače kot pa Sexual Offence Act 2003 člen ena v Angliji, ki pripiše možnost storitve posilstva le moškim, torej da posilstvo lahko zagreši le moški (penisna penetracija) Na drugi strani je v Angliji dejanje, ki ni storjeno s strani moškega, kvalificirano kot ‘assault by penetration’ v členu dva omenjenega akta. Tako so spolna kazniva dejanja kompleksna iz vidika odnosa med žrtvijo in storilcem (odnos odvisnosti, moči), narave samega dejanja (na primer zloraba, posilstvo, vprašanje naklepa – soglasja in presumpcij), časovne oddaljenosti kaznivega dejanja (procesna vprašanja dokazovanja) ter tudi širšega konteksta, v katerem je bilo takšno dejanje storjeno. In prav družbeni kontekst poda dodatno kvalifikacijo, ki oteži objektivno razpravo o določenem domnevanem kaznivem dejanju glede spolne integritete. S tem mislim na primer zlorabe otrok v katoliški cerkvi ali na primer v šolskem okolju s strani učiteljev. Takšno okolje ima več kakovosti, ki lahko primer dodatno zapletejo: odnos odvisnosti med duhovnikom, učiteljem in otrokom, odnos med starši in osebo, ki naj bi njihovega otroka varovala, in odnos med institucijo, kateri oseba, ki ji je otrok zaupan v varstvo, pripada. Seveda se dodatno pojavljajo vprašanja moči institucije in prav tu je vloga medijev, natančneje raziskovalnega novinarstva, (tudi) zelo pomembna. Glede moči in odgovornosti institucije si lahko pomagamo s sodbami (sicer iz angleškega pravnega sistema – tort law, ampak vsebinsko nič manj pomembnega za širšo sliko). V JGE proti Portsmouth Roman Catholic Diocesan Trust 2012 EWCA Civ 938, je cerkev zatrjevala, da duhovniki niso zaposleni (v delovnem razmerju) v cerkvi in tako naj sama cerkev ne bi odgovarjala za duhovnikova dejanja (v smislu vicarious liability – delodajalec lahko odškodninsko odgovarja za nekatera dejanja zaposlenih). Sodišče (Court of Appeal) je zavrnilo argument cerkve in odnos med njo in duhovnikov kvalificiralo kot odnos, ki je podoben zaposlitvi (akin to employment) in tako pripisalo odškodninsko odgovornost cerkvi za spolno zlorabo storjeno s strani duhovnika. Takšno odgovornost je v sodbi (vrhovnega sodišča) Various Claimants proti Institute of the Brothers of the Christian Schools 2013, 1 All ER 670, razširilo tudi na institucije, ki lahko odškodninsko odgovarjajo za dejanja svojih članov. Tudi v sodbi Maga proti Birmingham Roman Catholic Archdioese Trustees 2010, 1 WLR 1441 je sodišče (Court of Appeal) prisodilo odgovornost cerkvi kljub temu, da zlorabljeni in njegovi starši niso bili katoličani. Bistveno pri omenjenih odškodninskih primerih je, da so angleška sodišča presegla formalno predpisano odgovornost v delovnih razmerjih in to razširila z namenom žrtvi zagotoviti pravično poplačilo storjene škode, v vseh omenjenih primerih prav spolne zlorabe. Ključen test, ki so ga sodišča aplicirala in razvila v teh primerih je test bližine (close connection): ali je je narava delovnega okolja povečala možnost zlorabe otroka (na primer šola-učitelj-otrok ali cerkev-duhovnik-otrok itd.). Zgoraj ponazorjeno je pomembno iz več razlogov: pripadniki določene skupine v kateri se zgodi zloraba ali posilstvo so lahko pod pritiskom, da tega ne razkrijejo iz strahu in zaradi čuta pripadnosti takšni skupini, tudi s pravnega vidika bi se lahko odgovorni in storilci lahko zanašali na argumente formale in postopka z namenom ubežati pred odgovornostjo, kar seveda podaljša omenjene postopke in žrtvi povzroči nemalo dodatnih travm. Aktualni primer je katoliška cerkev, ki je v preteklosti dokazano skrivala takšna dejanja in ščitila storilce, s čimer je tudi deloma preprečila oziroma zanikala jurisdikcijo države, v kateri je bilo določeno dejanje zagrešeno (O’Toole 2018). Pravno najtežja so spolna kazniva dejanja v okviru mednarodnega kazenska prava, uporabljena kot sredstvo genocida in vojnih zločinov. Mednarodno kazensko sodišče v svojem statutu – Rimski statut – označi kot zločin proti človeštvu tudi spolno nasilje (čl. 7(1)(g), čl. 8(2)(b)(xxii) in 8(2)(e)(vi)) in tako razlikuje med različnimi dejanji: posilstvom, spolnim suženjstvom, prisilno prostitucijo, vsiljeno (prisiljeno) nosečnostjo, prisiljeno sterilizacijo in drugimi oblikami spolnega nasilja. Tudi iz omenjenega besedila je razvidna (pravna kompleksnost) takšnih kaznivih dejanj. Sam statut sicer ne poda obrazložitve za omenjena dejanja (z izjemo prisiljene nosečnosti), te so podane v Elementih zločinov iz 2010. Pri spolnih zločini takšne razsežnosti so poleg uveljavljenih dokaznih standardov in kvalifikacij kaznivih dejanj dodane tudi druge razsežnosti – element konteksta (chapeaus), na primer genocida, kjer morajo biti dejanja naperjena proti določeni zaščiteni skupini, in tudi v kontekstu zločinov proti človeštvu morajo biti dejanja naperjena proti civilnemu prebivalstvu ali v kontekstu vojnih zločinov kjer se morajo biti dejanja storjena v kontekstu ali v povezavi z njim, ki ustreza oboroženemu konfliktu. Seveda na drugi strani nikakor ne smemo pozabiti domneve nedolžnosti, ki velja vse do pravnomočne obsodbe. Kazniva dejanja so že sama po sebi lahko zelo zapletena, ampak kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost nosijo v svoji naravi dodatne komplikacije zaradi moralne in družbene zavrženosti, vloge kulture in širše javnosti ter intimnosti takšnega ravnanja, ki poseže v sam bit človekovega življenja. Tako da ob poročanju obtožb o takšnih dejanjih nikoli ni priporočeno posploševati v eno ali drugo smer, v ozir je potrebno vzeti ne samo celoten kontekst (odnos med vpletenimi) in pravne omejitve (postopke dokazovanja, materialna pravila in definicije), ampak tudi samo dejansko-človeško naravo, ki tu po moje mnenju igra ključno vlogo (tudi za namene prevencije). S tem mislim na razumevanje žrtve, postavljene v omenjene kontekste kot tudi storilca, njegov ali njen nagib, okoliščine, razumevanje tega lahko izboljša preventivo – na primer spolna vzgoja v šolah, izobraževanje odraslih, razumevanje vloge soglasja in teže takšnega dejanja, poleg tega tudi izboljšanje mehanizmov, s katerimi žrtev stopi v stik (sodišča, socialni delavci, psihologi, policija itd.). Problematika je zapletena že s strani prava in strokovne javnosti, kaj pa druga stran? Javnost, ki prejema takšne novice-poročila o obtožbah in njihov odziv in razumevanje. Z namenom konkretiziranja bom izpostavil določen pojav, ki žal ni redek, v povezavi za nedavnim imenovanjem vrhovnega sodnika Bretta Kavanaugha, #MeToo gibanja, Roe Moore in drugimi. Ta pojav se odraža v vprašanju ‘ja, zakaj pa ni prej kaj rekla ali rekel, zakaj so pa toliko časa čakali?’. V kopico drugih (psiholoških) problematik kot so: posilstvo moških in dodatna družbena stigma, vprašanja razsežnosti spolnega nadlegovanja, razmerja moči in različni konteksti, se v tej kolumni ne morem spustiti, saj je tematika preveč zapletena in obsežna. Torej, zakaj imamo včasih tendenco izpovedano žrtev dodatno viktimizirati s tem, da njene ali njegove izpovedi postavljamo primarno pod dvom še preden se potrudimo izvedeti kaj več o okoliščinah in razlogih? Psihologi (Beverly Engel, Gershen Kaufman) izpostavijo naslednje razloge. Prvi je sram, ki je naravna reakcija vdora v našo intimnost in zlorabe. Spolni napad, posilstvo, zloraba so primarno dejanja moči, ki spolnost uporabljajo kot orodje (kot na primer morilec uporabi nož za umor). Občutek sramu je večplasten že sam po sebi, poleg dejanskega telesnega ponižanja pa žrtev občuti tudi dodatno ponižanje, ki sledi iz občutka nemoči in nezmožnosti obrambe pred storilcem, kar se lahko odraža tudi v tem, da žrtev krivdo (ali del te) pripiše celo sami sebi.[1] Občutek sramu je tesno povezan z občutkom ničvrednosti in strahom pred razkritjem – ko nas je sram, se želimo skriti in ne biti na očeh javnosti. Biti osramočen pomeni biti izločen iz družbe (skupnosti), čemur se seveda praviloma želimo izogniti. Prav tako je spolni napad in sram žrtve, ki temu sledi, povezan z nadzorom. Neradi si priznamo, da kakšnih stvari nimamo pod nadzorom in tudi to je razlog zakaj včasih žrtve odgovornost raje pripišejo sebi in ne storilcu. Na primer, mogoče sem res jaz kriv/a, ker sem pil/a, ali pa mogoče nisem bil/a dovolj jasen/jasna pri izražanju nasprotovanja itd. Sram ima na koncu kumulativen učinek, saj je temu kar žrtev že tako ali tako občuti še dodan sram in strah pred sodbami javnosti, ki nemalokrat žrtev prepriča v to, da vse skupaj raje ‘pozabi’. Če temu prištejemo še okoliščine in širši kontekst, ki sem jih omenil v prvi polovici kolumne (na primer moč institucije ali kompleksnost pravnega postopka), so žrtve spolnih kaznivih dejanj resnično pod hudim stresom. Poleg sramu je pogost občutek, ki sledi takšnemu dejanju, tudi poskus minimaliziranja ali zanikanja teže dejanja s strani žrtve, ki je bilo storjeno proti njemu ali njej. Nemalokrat se takšno vedenje odraža tudi v pojavu depresije (dodatna psihološka škoda). Občutek izoliranosti ima dodatno razsežnost v tem, da žrtve pogosto mislijo, da so edine in tudi zaradi tega opazimo, da ko z obtožbami na plano stopi ena žrtev, ji sledijo še druge (ker ni redko, da spolni prestopnik prizadene več žrtev). Tretja razsežnost, s katero se mora žrtev takšnega zločina soočati, je tudi strah pred posledicami razkritja, na primer izguba službe (za starša samohranilca ima na primer prav to dodatno težo, saj mora priskrbeti otroke itd.) Nemalokrat so žrtve post factum izpostavljene dodatnim grožnjam storilca, kar seveda žrtev spravi v še večjo stisko. Poleg vsega tega igra pomembno vlogo tudi percepcija žrtve, ki lahko zaradi slabe samopodobe ali zelo nizke samozavesti ne dojame resnosti dejanja, ki je bilo zagrešeno (kar seveda ne pomeni, da je storilec takšnega dejanja kaj manj nevaren). Zelo nevaren je tudi občutek nemoči, ki žrtev ‘prisili’ v sprejetje dejanja ali situacije. Občutek nemoči lahko izvira tudi iz opazovanja reakcij javnosti (poniževanja žrtev, nerazumevanje itd.), kjer slednje igrajo pomembno vlogo. Pomembno je vzeti v ozir tudi okoliščine določene žrtve, predvsem ali obstaja zgodovina zlorabe, ki seveda spremeni vedenje žrtve tudi do morebitnih prihodnjih zlorab (občutki sramu, strahu in osamljenosti so bolj integrirani v vsakdan takšne žrtve). Zločini zoper spolno (telesno) integriteto so v javnosti nemalokrat spregledani v smislu njihove kompleksnosti. Ni dovolj se vprašati ali je nekdo nekaj storil in ali nekdo laže, temveč je potrebno tudi upoštevati konkretne okoliščine določenega primera pri poročanju javnostim. Iz istih razlogov se je posploševanju in hitrim sodbam bolje izogniti. Prav tako je pomembno ozaveščati glede omenjene teme, in sicer prav zaradi specifičnosti učinka, ki ga ima na žrtev – ne samo kot starši ampak tudi kot posamezniki, moški in ženske. Poleg tega odgovor nikoli ne leži samo v kaznovanju storilca (torej retribuciji), ampak predvsem v razumevanju dogajanja in skladno s tem prevenciji; bolje se je učiti kot obsojati, in bolje je delati na preprečevanju in ozaveščanju, kot na retribuciji in zanikanju. O omenjeni temi se ni pomembno pogovarjati samo takrat, ko pride kakšno dejanje na plano, ampak tudi, ko tega (še) ni. O avtorju: Aleksander Jakobčič Dipl. in mag mednarodnih odnosov ter pravnik (UK). Strokovno se posveča konfliktom, tako medosebnim kakor mednarodnim, človekovim pravicam in (mednarodnemu) kazenskemu ter pogodbenemu pravu. Deluje kot mediator s poudarkom na mednarodnih (gospodarskih) sporih. Delovne in strokovne izkušnje nabira zadnjih 10 let tudi pri vodenju mednarodnega logističnega podjetja kot direktor gospodarske družbe. Viri: Sexual Offences Act 2003. Wilsom, William. 2011. Criminal Law. London: Person. Ambos, Kai. 2012. Sexual Offences in International Criminal Law. Rome Statute of the International Criminal Court v veljavi od 1. julija 2002. Kazenski Zakonik – KZ 1 v veljavi od 1. novembra 2008. O’Toole, Emer. The church brutalised Ireland. People have a right to protest against the pope’s visit. Dostopno prek: https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/jul/ (18. 10. 2018). Elements of Crimes, sprejeti 2010 na Review Conference. Engel, Beverly. 2017. Why Don’t Victims of Sexual Harassment Come Forward Sooner? Edelman, Adam in Carrie Dann. 2017. Report: Woman Says Roy Moore Initiated Sexual Activity When She Was 14 Kaufman, Gershem. 1989. The Psychology of Shame: Theory and Treatment of Shame-Based Syndromes. New York: Springer Publishing Company. Smart, C. 1992. The Woman of Legal Discourse. Social and Legal Studies 29(2), poglavje 5. [1] Lee Corfan, ki je bila zlorabljena s strani Roya Moora, je izrekla, da se počuti sokrivo in zaradi tega slabo (“I felt responsible. I thought I was bad.”) (Edelman in Dann 2017).... Zakaj ženske še vedno ne morejo imeti vsega?ipes14. novembra, 2018Avtorji / Gender Hub / Tjaša Cankar Odmeven članek ‘Why Women Still Can’t Have It All’[1] izpod peresa Anne-Marie Slaughter, v katerem omenjena razloži, zakaj se je odločila zapustiti položaj direktorice planiranja politik na ‘ameriškem zunanjem ministrstvu’ (US Department of State) in se raje posvetiti svoji družini in vzgoji svojega sina, je dodobra razburkal zainteresirano javnost. Zato, ker je bil eden redkih, v katerem je profesionalka na visokem položaju priznala, da usklajevanje zasebnega in profesionalnega življenja ni zmeraj izvedljivo brez tega, da ne bi trpela ena ali druga stran. In zato ker je predstavljal alternativo ‘Yes, you can’ diskurzom, za katere se včasih zdi, da nagovarjajo ženske ne kot tiste, ki lahko postanejo karkoli, ampak tiste, ki morajo postati vse in biti v vsem super-uspešne. V članku je Slaughter predlagala rešitve za težavno usklajevanje profesionalnega in zasebnega življenja, a na žalost jih je iskala pri sebi; namreč v spremembah in prilagajanju lastnih ambicij ter kasnejšega planiranja vrhunca svoje kariere, po otrocih itd. Zdi se kot da je za svoj neuspeh pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja okrivila kar samo sebe. Pomembno je tudi to, česar Slaughter v članku ni naslovila. Ni naslovila dejstva na primer, da se moškim v istem primeru ni potrebno na ta način odpovedati karieri oziroma prilagoditi svojih kariernih ciljev, ni pozivala k s tem povezani enakopravnejši delitvi vzgoje in gospodinjskih opravil med partnerjema, niti ni prepoznala trenutnega sistema službovanja v zunanji politiki kot prezahtevnega in preobremenjujočega ter družini in partnerstvu neprijaznega. Zakaj je vključenost žensk v diplomaciji pomembna? Diplomacija kot ključen instrument zunanje politike, kot veščina, poklic, dejavnost in proces izvajanja in sooblikovanja zunanje politike predstavlja locus svetovne politične moči. Do 20. stoletja je bila za ženske praktično zaprta, danes pa so vidni premiki tako v njihovi deskriptivni kot tudi substancialni reprezentaciji. Ženske so v letu 2017 v Evropskem parlamentu predstavljale 36 % vsega vodstvenega osebja, v Evropski komisiji pa 32 % (Poročilo Evropske komisije o enakosti med moškimi in ženskami, 2018).[2] V Svetu Evrope so ženske v letu 2017 predstavljale 25 % vseh vodstvenih položajev[3], v NATU 21 %,[4] v OSCE 28 %,[5] v Sekretariatu OZN pa 22 % (Yancopoulos, 2016). Slovenija je v samem svetovnem vrhu glede zastopanosti žensk na vodstvenih položajih. Na slovenskem zunanjem ministrstvu je bilo tako v letu 2017 zaposlenih 61 % žensk, na diplomatska predstavništva, konzulate in misije Republike Slovenije pa je bilo od celote 262 uslužbencev poslano 54 % žensk.[6] S tem v zvezi se v sodobnem političnem diskurzu pojavlja tudi predpostavka, da so ženske upravičene do položajev zunanje-politične moči, ker so preprosto bolj vešče v pogajalskih spretnostih. Taka predpostavka temelji na esencialistični domnevi o tem, da so ženske bolj miroljubne, bolj organizirane, bolj pridne, lepše, bolj markantne in zato bolj primerne za vladanje, kar bazično reproducira idejo o superiornosti enega spola nad drugim zaradi ene ali druge biologistično-deterministične nebuloze. Ženske tako niso primerne za diplomatsko službo zaradi zgoraj naštetih razlogov, ampak ker so izobražene, ker imajo izkušnje in ker imajo ambicije, želje in interese. Tako kot moški. Kljub temu izkustvenega dejstva obstoja žensk in moških v vsakodnevnem življenju ne gre zanemariti; ambicije, želje in interesi enih in drugih so tako različni in lahko so različni tudi izhajajoč iz njihovega spola ali drugih identitetnih modalnosti. Iz njihovih različnih ambicij, želja in interesov pa izhaja tudi različnost v tem, kaj prinašajo v sfero zunanje politike, na kakšen način delajo zunanjo politiko in kako diplomatska sfera te njihove različnosti implementira. Od vstopa žensk v polje diplomacije se je tako spremenila ne le njihova deskriptivna, ampak tudi substancialna podoba. Ženske so bile tako prve, ki so opozorile na odsotnost spolno senzibilnih perspektiv v ključnih zunanje-političnih debatah (Aggestam in Towns, 2018, 11), ki so naslavljale vprašanja spolnega nasilja, reproduktivnih pravic in političnih pravic žensk tako v mirnem kot vojnem obdobju. Seveda ne smemo misliti, da so za vprašanja spolne enakosti občutljive samo in izključno ženske; tako kot ne smemo misliti, da bodo vse diplomatke in političarke vprašanja spolne enakosti avtomatsko naslavljale. Kljub temu pa je potrebno vzeti v ozir, da so ženske prispevale k razvoju novih možnosti razrešitev konfliktov, kot je na primer analiza alternativnih vzrokov strukturnega nasilja v mednarodnih konfliktnih conah kot so revščina, pomanjkanje, okoljska nepravičnost, nedostopnost ali slab dostop do zdravil in medicinske oskrbe, odsotnost javnih institucij ipd. (Ibid). Anne-Marie Slaughter se je svoji diplomatski poziciji odpovedala zato, da bi lahko več časa posvetila svoji družini. Razlogov za to pa ne smemo iskati pri njej sami, v njeni odsotnosti ambicije ali nezavezanosti poklicu, ampak v institucijah, v katerih je delovala, torej v institucijah zunanje politike in njihovih nezadostnih mehanizmih za zagotavljanje uspešnega balansiranja ene in druge življenjske sfere ter v strukturnih in družbeno-normativnih vzrokih, ki se nanašajo na to, da so v procesih vzgoje otrok in domačega nevidnega dela še vedno neproporcionalno bolj obremenjene ženske. Tudi tiste na visokih profesionalnih pozicijah. Problem je pač kompleksnejši in ne smemo se ga lotevati na personalni ravni, ker to ne predstavlja nobene dolgoročne rešitve za celoto diplomatskega osebja. Izboljšati moramo delovne pogoje in uvesti mehanizme kot so skrajšanje delovnega časa, enakopravnejša delitev vzgoje in gospodinjskih opravil med partnerjema, obvezen porodniški oziroma starševski dopust za oba partnerja, usklajevanje delovnega časa in časa ki ga otrok preživi v vrtcu/šoli itd., ne pa kalkulirati kdaj bomo imeli otroke, da bo najmanj ‘škodljivo’ za našo kariero. Ženske bodo lahko imele vse šele takrat, ko se ne bomo več spraševali, ali so sposobne diplomatskega službovanja, če so obenem še žene in matere, in ko bo vprašanje balansiranja kariere in družine vprašanje celotne družbe, ne le žensk. [1] https://www.theatlantic.com/magazine/archive/2012/07/why-women-still-cant-have-it-all/309020/ [2] Report on equality between women and men in the EU. (2018). European Commission. [3][3] Ibid. [4]The Secretary General’s Annual Report. (2017). NATO. [5] Annual Progress Report on the Implementation of the OSCE 2004 Action Plan on the Promotion of Gender Equality. (2016). OSCE. [6] Poročilo 2017. (2018). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. O avtorici / about the author: Tjaša Cankar Tjaša Cankar, B.A (History and Sociology), is currently finishing Master’s degree and working at Slovenian Ministry of Foreign Affairs. She’s academically interested in critical social theory, feminist political theory and geopolitical economy; at the Gender Equality Research Institute, her goals revolve around improving gender equality and promoting women’s leadership and political representation. Literatura Aggestam, K. in Towns, A. (2018) The gender turn in diplomacy: a new research agenda. International Feminist Journal of Politics. Dostopno prek https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/14616742.2018.1483206 Annual Progress Report on the Implementation of the OSCE 2004 Action Plan on the Promotion of Gender Equality. (2016). OSCE. Dostopno prek https://www.osce.org/secretariat/347241?download=true Report on equality between women and men in the EU. (2018). European Commission. Dostopno prek https://publications.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/950dce57-6222-11e8-ab9c-01aa75ed71a Poročilo 2017. (2018). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Dostopno prek http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/dokumenti/PorociloMZZ2017.pdf Slaughter A. (2012). Why Women Still Can’t Have It All. Dostopno prek https://www.theatlantic.com/magazine/archive/2012/07/why-women-still-cant-have-it-all/309020/ The Secretary General’s Annual Report. (2017). NATO. Dostopno prek https://www.nato.int/nato_static_fl2014/assets/pdf/pdf_2018_03/20180315_SG_AnnualReport_en.pdf#page=7 Yancopoulos, O. (2016). Is the UN really moving toward gender equality? Global Peace Operations Review. Dostopno prek https://peaceoperationsreview.org/thematic-essays/is-the-un-really-moving-toward-gender-equality/... Kakšna je cena za to žensko?ipes7. novembra, 2018Avtorji / Gender Hub / Nick Vovk V zadnjih nekaj tednih ste lahko na IPES-ovih omrežjih ujeli kolumnistične diskusije naših sodelavk in sodelavcev, ki se so v taki ali drugačni obliki posvečali širši tematiki spolne (ne)enakosti v gospodarstvu. Ti so zamišljeni kot nekakšni uvodi v bližajočo se IPES-ovo konferenco GOSPODdarstvo, ki se bo odvijala 12. novembra 2018 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ker so njihovi glasovi interdisciplinarni, preizprašujejo različne ravni problematik na presečišču dela in spola ter v temeljih pripadajo raznovrstnim teoretskim tradicijam, jih moja današnja kolumna poskuša strukturirati, dodati temu okostnjaku nekaj kontekstualnega mesa, jih seveda tudi problematizirati, a hkrati skoznje vleči še določen fil rouge. Ta rdeča nit, si dovolim predlagati, poteka na korelaciji med kapitalizmom, vzetim širokosrčno, in vrednotami na področju spola, ki je dobro preučena ravno na trgih dela (Fennell in Arnot 2009). Moj cilj je torej pokazati kako različno cenimo ženske in moške, tako v preteklosti kot v sedanjosti, nadalje pa tudi kje vse se oblikujejo in perpetuirajo vrednote kot take. Seveda obstojijo tudi aspekti spolnih odnosov, ki se povezujejo še z drugimi družbenimi in kulturnimi sferami, a če se omejimo na telo znanja v razvojnih študijah, kamor IPES tako ali tako tudi po delovanju spada, potem so temeljna besedila spolne (ne)enakosti nedvomno v različnih pristopih k teoriji trgov dela (Fennell 2009). Tam se namreč akademiki razvoja prvič povežejo z vprašanji spola distinktivno od ostalih ved, recimo od antropologije, kjer se osredotočamo bolj na vsakodnevna življenja in raznovrstnosti stvarnosti, ali pa od finančnih ved, kjer koncept spola le redko najde svoje mesto. Kakšna pa je povezava med spolom in t. i. usmerjenim družbenim razvojem? Ali kot so spraševali v zgodnejših letih, kaj pa ima družbeni razvoj s spolom? Avtorice in avtorji, ki v razvojni literaturi podajajo ene izmed krovnih odgovorov na ta vprašanja, so kronološko pričujoči: Friedrich Engels, Gary Becker, Ester Boserup in Irene Tinker. Skozi njihova dela se bom tokrat podrobneje sprehodil z upanjem, da zaokrožimo precej razpete tematike spolne (ne)enakosti v gospodarstvu. Začenši z Engelsom, ki izredno pronicljivo strukturira naše razmišljanje o spolu in delu na tri lokacije – reprodukcijsko, produkcijsko in oskrbovalno –, ki jih moja kolumna nadalje deli še na tri vertikalne, družbene nivoje: gospodinjske, skupnostne in narodne oz. državne. Prvega od teh razišče Becker, ki v začetku 80. letih prejšnjega stoletja pod drobnogled vzame nivo gospodinjstva, v katerem razume spolne odnose kot individualne odločitve med ženo in možem. Primerno času, je njegov model zakona in dela ekonomsko neoklasicističen in hetero-normativen. Drugačno konstrukcijo spola konec 80. let ponudi Boserupova, ki preučuje nivo družbenih norm in skupnosti – lokacijo razumevanja spolnih odnosov torej postavi med skupnostne norme obnašanja, rečeno preprosteje, kaj je družbeno (ne)sprejemljivo za ženske in kaj za moške. Na koncu pa bomo vzeli še dela Tinkerjeve, ki sočasno z nekaterimi pobudami Združenih narodov v 90. letih naslavlja vlogo države, njenih družbenih norm in razumevanja ženskega prisostvovanja. Engels: oskrbovalka in delojemalec Za veliko večino raziskovalk in raziskovalcev trgov dela v 70. letih je odnos med razvojem in telesi ter vrednostjo posameznika (kot telesa zmožnega dela) element t. i. produkcijskega reda. Dva druga elementa, brez katerih delo in produkcijski svet nista mogoča, pa sta po Engelsu še reprodukcijski in oskrbovalni (Marx in Engels 1968). Intuitivno seveda razumemo, da brez reprodukcije ni produkcije, saj le-ta poustvarja delo – v kolikor se generacije delovne sile ne obnovijo, se bodo tovarne ustavile. V to logiko pa moramo potemtakem vključiti tudi vse aktivnosti, ki ležijo zunaj produkcije, tj. v osebni sferi, kot to ujame tudi kolumna Ane Pavlič o potrošništvu in oglaševanju. Poroke, ločitve, rojstva, smrti, vse to in mnogo več je prav tako obvezen del delujočega trga dela. Na drugi strani pa je potrebno pogledati tudi v notranja delovanja gospodinjstev, kjer se le skozi eno generacijo pojavljajo aktivnosti povezane z otroštvom, odraščanjem in staranjem, bistveno torej povezane z oskrbovalnim delom. A do 1980 se v razvojnem delu osredotoča izključno na produkcijske dejavnosti (Fennell 2018). Pričujoča ozkoglednost, podobna Lewisovem modelu ruralnih in urbanih transformacij (1954), v tedanjem svetu dela vidi le svet tovarniškega dela. A tovarniškega delavca bistveno podpira tudi tista oseba, ki namesto njega ostane doma in skrbi za otroke ali najstarejše člane družine – v najštevilčnejših primerih torej ženska. Zakaj je to posebnost, ki se začne s kapitalizmom? Ker se v kapitalizmu vzpostavi zelo specifična ločnica med svetom dela in svetom življenja – delovna in domača mesta so ločena. To je, seveda, historično kontingenten argument, saj pred 18. stoletjem te prostorske separacije ne bi bilo in tudi danes se manj pogosto pojavlja, recimo, v agrikulturi, kjer je delovno in domače mesto postavljeno drugo ob drugega (Abdelrahman 2017). Seveda določeni krovni teksti, sploh marksističnih kritik, terjajo mero (re)aktualizacije in prav na tem mestu vas zato usmerjam na kolumno Aleksandra Jakobčiča. V njej namreč kritično reflektira prav o tem, tudi sedaj še kako prisotnem (bi)polariziranem razmišljanju zaposlovalca v poznem kapitalizmu: ženske danes ne bomo zaposlili, ker bo jutri že na porodniški, a z veseljem pojutrišnjem koristimo njenega sina, da nam zamenja danes zaposlenega. Becker: Barbika in Ken Becker (1994; 1981) se analizi spolnih norm na trgih dela posveti na točki, ko diplomantke in diplomanti zapustijo formalna izobraževanja in začnejo iskati službe – zanimajo ga predvsem zaposlitvene odločitve mladih žensk in moških. Njegova trditev znotraj t. i. teorije človeškega kapitala je pozitivna povezava med količino formalnega izobraževanja in zaposljivostjo – večji vložek v prvo se bo povrnil iz druge. Vredno pa je omeniti, da je v anglo-saksonskem svetu že tedaj krožil stereotip, da odhajajo gospodične na univerze iskati »diplome za gospe,« ali rečeno drugače, da so se na univerze hodile poročiti (Sen 2018). V družbi, kjer je poroka obvezna za sprejemljivo življenje, seveda poskušaš izbirati med najboljšim, kar se ti ponuja. Becker bi temu rekel svobodna izbira – izbereš si najboljšega partnerja – jaz pa omejena, saj a priori izbiraš partnerja, ker boš drugače družbeno izločen. Če si sedaj dovolim nekaj nesramnosti z analogijo, je Beckerjev ex-post model podoben zgodbici o Barbiki in Kenu, ki se torej začne, ko sta neko lepo dekle in lep fant že lepo poročena. Njegova predpostavka trdi, da se par ustvari, kjer obstaja moški, ki ima boljše možnosti na trgu dela v primerjavi z uspešnostjo pri domačih opravilih, in obratno. Za vsakega Kena se torej najde Barbika. Za neoklasicističnega ekonomista, kot je Becker, se ‘zmenkarije’ dogajajo vedno in povsod le med racionalnimi posamezniki, med homines economici, ki vztrajno želijo le maksimirati osebne koristi (Becker 1974). Posamezni moški in ženske bi sicer šli skozi univerze v službe, ko pa se znajdejo v razmerju, kar je tako ali tako tudi družbeno pričakovano od njih, se jim bolj ‘splača,’ da se na trg dela odpravi tisti, ki ima tam primerjalno prednost. V kolikor moje karikiranje Beckerjeve teorije potegnem do konca, bodo vtem pametni fantje končali z neumnimi blondinkami. Beckerjev model je robusten, ker ne analizira dogajanja v zakulisju, torej kompleksnejših procesov pogajanj med zakoncema, in redukcionistični, ker izključuje zunanje dejavnike. Da je človeški kapital le eden od faktorjev, ki vpliva na ženske in moške odločitve o zaposlitvah, družinska situacija pa večdimenzionalna in medgeneracijska, sem skušal nakazati tudi v svoji prejšnji kolumni Kako vzgajati (STEM) ženske? Boserup: dedinja in duhovnik Boserupova (1965; 1970), na drugi strani, svoje analize osredotoča na bolj ruralne ali industrijsko še razvijajoče se države podsaharske Afrike, srednjega vzhoda ter vzhodne in severno-zahodne Azije, kjer skuša razumeti vzorce dela na ravni skupnosti in ne gospodinjstva, kot Becker. Na tem nivoju ugotovi, da je pri delu starost pravzaprav pomembnejša od spola. V agrikulturi starost pomeni izkušenost, saj vsaka preživeta letina obrodi tudi nekaj novega znanja. Seveda je v teh skupnostih starejši moški še vedno bolj cenjen od starejše ženske, a starejša ženska je vendarle bolj cenjena od mlajšega moškega. Boserupova, nadalje, izpostavi še eno zelo specifično, kulturno pogojeno spoznanje: da so spolni odnosi konstruirani tudi skozi prakse dedovanja. Primerja tradicionalne skupnosti, kjer se ve, da deduje celotna generacija, nekje po ženski strani, drugje po moški. Na primer, v kitajski družini pred 1949. letom se je celotnih 10 hektarjev zemlje enakovredno razdelilo med vse sinove umrlega (torej generacijsko) (Tinker in Summerfield 1999); v angleški družini v 16. stoletju je zemljo v celoti podedoval le prvi sin (Fennell 2018). Drugi in tretji sin sta v Angliji zato precej pogosto postala bodisi kolonialna vojaka bodisi duhovnika, kar je praktično tudi osnova vsakega romana Jane Austen. Prakse dedovanja namreč vplivajo na razmerja moči, kar lahko zasledite v romanu Razsodnost in rahločutnost (Austen 1996), kjer se ženske v »primogeniturni« družbi pogovarjajo le s prvimi sinovi. Boserupova tako argumentira, da moč prav tako prihaja iz prihodnje zmožnosti dedovanja in da se ženske za delo odločajo tudi na podlagi te specifične dinamike. Ugotovi, da je spolna porazdelitev v družbah, kjer dedovanje poteka po ženski liniji, obrnjena v prid ženskam, celo mlajšim ženskam. Svet dela torej, ki v kapitalizmu pripada moškemu (kot to ugotavlja tudi Elizabeta Korenčan v svoji kolumni), ima v pred-kapitalistični družbi več deležnikov. To pa ni pomembno le kot antropološko predstavljena kulturna preteklost, ampak tudi kot antropološko živeča sedanjost. Tinker: državljanka in narod Irene Tinker (1990; 2010) se primarno ukvarja z momenti nacionalizmov. Pod drobnogled vzame države v tranzicijah, tako iz kolonialnih kot iz drugih oblik represivnega vladanja, v neodvisnost. Govori o tem, kakšno vrednost država pripisuje spolnim odnosom v novonastalih ali prihajajočih državnih tvorbah. V nekaterih od njih se ženske pridružijo vojski, drugje se jih okliče za matere bodočih državljanov (materinstvo je še posebej pomembno, ko želiš povečati število naravne populacije). Pomislite na katerikoli državni boj, na Kitajsko in njihovo civilno vojno, na Turčijo, Indijo, Egipt pa tudi na nekatera gibanja brez državotvornih tendenc. Kjerkoli se pojavi konflikt te vrste, končamo z veliko količino moških v ječah ali krstah. In tedaj, skoraj brez izjeme, v ospredje stopijo ženske, velikokrat tudi same kot aktivne borke proti represiji (primer Dihye v Alžiriji). Državotvorne instance so nadalje zanimive, saj se skoznje gibanja sufražetk veliko lažje vzpostavijo – težko je ženskam zanikati pravice, če pa so se borile za državno neodvisnost (Tinker in Fraser 2004). Jasno ne trdim, da so ženske v teh zgodovinskih momentih enakovredne moškim, temveč, da si nekatere pravice pridobijo tudi v zameno za simbolno (in fizično) vrednost pri doseganju državne neodvisnosti. Za problematiziranje odnosa državljanka-država pa je v tem trenutku tudi drugače že čas, da umestimo pravzaprav vse omenjene avtorje v zgodovinski okvir mednarodnega razvojnega dela. Sočasno z naraščajočimi kritikami Beckerja, od Boserupove, Tinkerjeve, do Dian Elson itd. so namreč Združeni narodi, morda celo prvič zares, postopoma ustvarjali nekaj zelo pomembnega – odpirati so začeli statistični ekvivalent do sedaj zapisanega v tej kolumni. In tako je postajalo vedno bolj jasno, da so v državnih statistikah ženske neproporcionalno zastopane (Abdelrahman 2017). Skupaj z drugim valom emancipacijskih gibanj so se od poznih 70. let zato zvrstile tri paradigmatične pobude, ki so se ukvarjale tudi z ženskami na trgu dela – WID, WAD in GAD – o katerih si več lahko preberete v moji kolumni Pregled tematik spola v družbenem razvoju, kasneje pa še premisleki o moških vlogah v spolni (ne)enakosti, kot pišem v kolumni Šampioni vs. šovinisti. Zakaj je pomembno, da se ženske (in ostale spregledane družbene skupine) distinktivno pojavijo v državnih statistikah? Elsonova in Cagatayeva (2000) pojasnita: ker ženske in moške različno obravnavajo tako trg dela, država, kot tudi vse ostale institucije, vzete široko (North 1990). V kolikor bi torej namenoma obravnavali boj za spolno enakost dobesedno, kot se to pogosto dogaja v predvsem moških ‘šankarskih’ debatah, in trdili, da se mora ženske in moške obravnavati identično, potem nismo spolno nevtralni – smo spolno slepi. Če bomo raziskave o delu izvajali le v delovnem času, potem bomo zgrešili enormno število žensk, ki prav tako delajo, le da v neformalnem sektorju, oskrbi, vzgoji. Da bodo delovni zakoni podpirali širšo delovno vključenost (o čemer piše tudi Ana Pavlič v svoji kolumni), ne moremo začeti s spolno nevtralnostjo, kot da spol nikakor ni pomemben. Če bomo spolno slepi, bomo venomer pristranski do žensk – namreč celotni diskurz ekonomskega razvoja, v kolikor mu umanjka človeške dimenzije, oskrbovalne in reprodukcijske aktivnosti tretira kot nepomembne. Lep primer tega so statistične metode za meritve monetarnih agregatov, kot sta državni bruto domači proizvod (BDP), ki meri le doprinos formalne industrije, ali pa Gini koeficient, ki nas skuša prepričati, da je Slovenija po porazdelitvi bogastva kar tretja najbolj enakovredna država na svetu. Vse te metode zanemarjajo druge dimenzije človeškega življenja ali pa jih komodificirajo, ker jih zanima le kaj in koliko je proizvedeno, ne pa kdo sedi za proizvajalnim trakom. Spolno neenakost je potrebno ugledati ne zgolj kot aritmetično luknjo, ampak kot geografsko, politično, družbeno. To misel polagam na srce v času t. i. lažnih novic in še bolj grozljivega pojava astroturfing, ki sem ga zadnjič ujel tudi že v slovenskem prostoru. In dejansko postaja prostor boja zoper spolno neenakost vedno bolj nasičen z ne- in kvazi-vladnimi, neprofitnimi, raziskovalnimi in privatnimi organizacijami včasih dvomljivih agend. Na drugi strani pa, kot je to pokazala IPES-ova raziskava slovenskih strank, na nas s političnega vrha preži še precej (spolno) slepo vodstvo. S svojo kolumno sem poleg pregleda in umestitve preteklih del naših kolumnistk in kolumnistov želel vzpodbuditi prav ta premik ali razširitev našega razumevanja spolne (ne)enakosti na primeru vrednotenja žensk na trgih dela. V ta namen sem vzel le nekaj od krovnih avtoric in avtorjev – Engelsa, Beckerja, Boserupovo, Tinkerjevo –, ki so si v svojih pristopih raznoliki, kar pač terja tudi tematika sama. Skoznje smo tako pogledali širše na delovne ženske in moške in kje se nahajajo v svojih življenjih, bodisi v reprodukcijski, oskrbovalni, produkcijski lokaciji, bodisi v gospodinjstvu, v skupnosti, državi. In nenazadnje, ter morda najpomembnejše, sem želel apelirati k razumevanju človeka in spola širše od številk – ujetega tudi v vrednotenju in normah. V kolikor smo do le-teh namreč bolj dojemljivi, jih zlahka opazimo tudi drugod, pa naj bo to ob večerji z družino, na šolskih hodnikih, ali pa v korporativnih sejnih sobah. O avtorju: Nick Vovk, M.Phil. (Cantab) Nick Vovk, 1991, je magister mednarodnega razvoja z Univerze Cambridge ter diplomirani filozof, kulturni antropolog in etnolog z Univerze v Ljubljani. Študiral in raziskoval je tudi na Karlovi Univerzi v Pragi in Univerzi Comenius v Bratislavi. Med drugim je bivši sodelavec programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) na Kosovu, član programske skupine na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in vodja več razvojnih projektov za Evropsko Unijo, Evropsko komisijo in ameriško ambasado. Na inštitutu IPES je član Sveta zavoda in kolumnist. Literatura Abdelrahman, M. (2017). ‘Feminist contributions to development.’ Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies. Austen, J. (1996). Razsodnost in rahločutnost. Ljubljana: DZS. Becker, G.S. (1994). Human capital: A theoretical and empirical analysis, with special reference to education. 3rd edition. Chicago: University of Chicago Press. — (1981). Treatise on the family. Cambridge: Harvard University Press. — (1974). A theory of social interactions. Journal of Political Economy 82(6), 1063-1094. Boserup, E. (1970). Woman’s role in economic development. London: Allen & Unwin. — (1965). The conditions of agricultural growth: The economics of agrarian change under population pressure. London: Allen & Unwin. Elson, D. in Cagatay N. (2000). The social content of macroeconomic policies. World Development 28(7), 1347-1364. Fennell, S. (2018). ‘Labor markets, gender roles, and power relations.’ Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies. — (2009). Rules, rubrics and riches: The interrelations between legal reform and international development. London: Routledge-Cavendish. Fennell, S. in Arnot M. (2009). Decentering hegemonic gender theory: The implications for education research. Compare: A Journal of Comparative and International Education 38(5), 525-538. Lewis, W.A. (1954). Economic development with unlimited supply of labor. V A.N. Agarwala in S.P. Singh (ur.), The economics of underdevelopment. Oxford: Oxford University Press. Marx, K. in Engels, F. (1968). Selected works. London: Lawrence and Wishart. North, D. (1990). Institutions, institutional change and economic performance. Cambridge: Cambridge University Press. Sen, A. (2018). ‘Labor markets and the capability approach.’ Lecture. Cambridge: University of Cambridge, Centre of Development Studies. Tinker, I. (2010). Crossing centuries: A road trip through colonial Africa. Portland, Oregon: Inkwater Press. — (1990). Persistent inequalities: Women and world development. New York: Oxford University Press. Tinker, I. in Summerfield, G. (1999). Women’s rights to house and land: China, Laos, Vietnam. Boulder: Lynne Rienner Publishers. Tinker, I. in Fraser, A. (2004). Developing power: How women transformed international development. New York: Feminist Press, City University of New York. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... O ŽENAH, MATERAH IN USPEŠNIH (POSLOVNIH) ŽENSKAHipes1. novembra, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Usklajevanje zasebnega, družinskega in poklicnega življenja žensk “Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je eden najpomembnejših pogojev za uveljavljanje enakih možnosti spolov v družbi, še posebej pri zaposlovanju in na trgu dela. Problem usklajevanja zasebnih in poklicnih obveznosti se kaže pri porabi in delitvi časa, upoštevanju zasebnih potreb v poklicni sferi in pri usklajevanju potreb zasebnega oziroma družinskega življenja s poklicnimi aktivnostmi žensk in moških[1].” Dobro se spominjam, ko je pred nekaj leti Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila podatek, da naj bi slovenski moški opravljanju neplačanega dela doma namenili največ minut dnevno. Nekritične interpretacije enega statističnega parametra so takrat tekmovale v ustvarjanju čim bolj zlagane realnosti. Uspelo nam je, ker smo postali država sinov, ki nam jih lahko zavida celotna (vsaj evropska) skupnost, ob tem pa nas morajo naše ženske (ki naj bi glede na raziskavo s tem postale kar pionirke emancipacije), še bolj slaviti. Zelo nekritično so mediji interpretirali to novico takrat in to pravzaprav počno še vsa ta leta po tem vsakič, ko (predvidevam da) v želji po čim večjem nabiranju klikov, raje objavljajo kakšno srečo imamo Slovenke oziroma kakšni brezjajčniki so Slovenci (odvisno od tega kateremu objektivnemu poročevalcu zaupamo), kot da bi kritično predstavljali stanje neenakosti spolov v naši napredni skupnosti. Ker je poglavitna interpretacija te novice v tistem času postala – posplošujem – da je enakost pri nas že dosežena, se je v javnosti še enostavneje zgodila manipulacija podatkov in reprodukcija neke realnosti, ki neenakost vzdržuje in stanje celo posplošuje. Če so nas včasih svarili pred presežkom demokracije, je v današnjem času moderno sklicevanje na pozive k vrnitvi pravih moških in pravih žensk. Samo predstavljamo si lahko kje in kako ti pravi moški in prave ženske v strahu pred presežkom enakosti živijo. Poženščeni moški in maskulinizirane ženske so strašljive podobe, ki nas usmerjajo k discipliniranju in obnašanju v skladu z domnevno naravnimi zakoni in omejitvami, ki življenju moškega ali ženske, domnevno naravno in primerno, pritičejo. Da pomirimo skrbi tistih, ki se bojijo, da pravih moških več ni, preverimo celoten nabor podatkov s katerimi je postregla zloglasna raziskava. Ob slikanju neresničnega odseva resničnosti smo namreč pozabili analizirati čas, ki ga za opravljanje neplačanega dela doma dnevno porabijo (ne samo slovenske!) ženske. Pa poglejmo: če so se slovenski moški za potrebe raziskave (!) izrekli, da neplačanemu delu dnevno namenijo 166 minut (povprečje OECD 26 je bilo takrat 139 minut), temu istemu delu slovenske ženske namenijo 286 minut dnevno (povprečje OECD 26 je bila takrat 274 minut). Rutinskemu gospodinjenju naj bi moški namenili 114 minut (povprečje je bilo 73 minut), ženske pa 212 minut (povprečje je bilo 168 minut), pri minutah namenjenih za uživanje v dejavnostih prostega časa pa prednjačijo ti isti moški, ki dnevno temu namenijo 337 minut, medtem ko imajo ženske za prosti čas 283 minut časa na dan[2]. Kot vidimo, smo lahko (zaenkrat še) brez skrbi in strahu pred vsesplošnim porastom motilcev ohranjanja ‘običajnega družinskega življenja’. Nekritično sprejemanje iz konteksta izoliranih statističnih parametrov, ki ne upoštevajo širšega družbeno-političnega konteksta naše skupnosti (ki ima na področju uveljavljanja enakosti spolov še ogromno težav in dela) niti ne upoštevajo pogostega pojava v družboslovni analizi, ko anketiranci podajajo bolj želene kot iskrene odgovore, ni samo napačno in zavajajoče, temveč je do vseh, ki zaradi diskriminacije na podlagi spola vsak dan trpijo, tudi žaljivo. Težava in (neupravičena) hvala, ki je izšla iz tako primitivnega razumevanja statistike je seveda posledica značilnosti sodobnega družinskega življenja ki pa temelji na ne-sodobni delitvi vlog v gospodinjstvi in pri skrbi za otroke. Prepričana sem, da se lahko strinjamo o tem, da se mladi ob življenju v trenutnem družbenem redu in negotovosti ki nad njimi preži, za družine odločajo precej kasneje kot so to počeli njihovi starši. Na svojih delovnih mestih preživijo veliko časa, ker si, bolj kot vse drugo, želijo službo zadržati in se tam dokaz(ov)ati. A če po drugi strani upoštevamo, da so tem razmeram na trgu dela tako kot moški, podvržene tudi ženske (ki so na trgu dela poleg tega še mnogokrat dvojno diskriminirane – samo zato, ker so ženske), izgovorov za tolikšen razkorak – ženske v povprečju gospodinjskim opravilom in skrbi za otroke ter družino namenijo skoraj dvakrat več časa kot moški – med opravljanjem neplačanega dela doma ne moremo in smemo iskati v časih, ko so predstavnice našega (ženskega) spola gorele na grmadah. Ker je stopnja zaposlenosti in doseganja visoke izobrazbe žensk danes zelo visoka, lahko ob upoštevanju izredno nizke vključenosti moških v neplačano delo doma zaključimo, da ženske vsak dan aktivno opravljajo dve (svoji) službi[3] – plačano in neplačano, ter obenem pomagajo vsaj še pri moškem delu neplačanega dela doma[4]. Družinske ovire – družbena pričakovanja in dejansko breme dela, ki ga je potrebno opraviti doma, predstavljajo tudi največje ovire za odločanje žensk za zasledovanje kariernih želja in s tem za potegovanje za najvišja delovna mesta. Ženske zmoremo, znamo in kar je najpomembnejše – želimo si prevzemati (naj)odgovornejša delovna mesta in obenem uživati v materinstvu in družinskem življenju, kjer si odgovornosti in naloge delimo s partnerjem. Da je na tem področju v naši državi potrebno postoriti še ogromno so pokazali izsledki raziskave Enakost spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih, kjer smo lahko na podlagi analize opravljene na nacionalno reprezentativnem vzorcu videli, “da smo prebivalke in prebivalci Slovenije s partnerskimi odnosi večinoma zelo zadovoljni, pri delitvi obveznosti za dom in otroke precej tradicionalistični, ne nagnjeni k spremembam, na deklarativni ravni pa ocenjujemo, da je za naše partnerske odnose enakost spolov v celoti ali večinoma veljavno načelo (česar pa podrobnejši podatki o delitvi dela obveznosti ne potrjujejo)” (Robnik, 2012). Najpomembnejši izsledki te raziskave, ki dobro orišejo stanje na področju razumevanja implementacije enakosti spolov pri usklajevanju poklicnega in zasebnega, družinskega življenja so: “ženskam na najvišjih menedžerskih položajih je možnost usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti precej bolj pomemben vidik službe kakor moškim na teh položajih; ženskam je to, da ni težav z izrabo dopusta za nego bolnega otroka, precej bolj pomemben vidik dela kakor moškim; zaradi lažjega usklajevanja družinskih in poklicnih obveznosti je službo že kdaj zamenjalo 31, 6 % žensk in 14, 7 % moških” (Robnik, 2012). Ta sploh prva raziskava, ki se je v Sloveniji lotila preučevanja uresničevanja načela enakosti spolov v družini in partnerstvu je pokazala tudi na obstoj bolj subtilnega in prikritega patriarhalizma v slovenski družbi, ki je samoumevnost moških in ženskih vlog tako depolitiziral, da se vprašanim zdi, da svoja življenja v neenakosti preživljajo v družbi, ki ima implementirano enakost spolov. To se v praksi vidi na primer pri odločanju: “Pri odločanju o večjih in manjših stroških gospodinjstva, stroških, in opravilih povezanih z otroki, ter vsakodnevnih in večjih opravilih za dom se je pokazalo kar nekaj stereotipov: čeprav večino teh odločitev pari sprejemajo skupaj, so razlike pri tistih, kjer to večinoma predlaga eden od para, spolno zelo tradicionalne” (Robnik, 2012). Kljub temu, da je raziskava pokazala, da se ženske pogosteje kot moški ukvarjajo z otroki ter bdijo nad njihovimi obveznostmi in da v dveh tretjinah primerov večinoma same opravljajo vsakodnevna opravila doma, je devet od desetih anketiranih oseb za svoj partnerski odnos reklo, da v njem ali v celoti ali večinoma velja načelo enakosti spolov, pri čemer so ženske to izjavile pogosteje (!) kot moški. Slika življenja v okvirih normaliziranja takšne (ne)”enakosti” postane popolna, ko ji dodamo še rezultate ankete o manj lepih plateh partnerskih zvez, ki so posledica dolgega discipliniranja in degradiranja ženskega spola kot celote. Realnejši pogled na navedene odgovore dobimo, če se spomnimo še na statistiko, ki pravi, da v Sloveniji fizično nasilje doživlja vsaka peta ženska, vsaka druga trpi zaradi psihičnega zlorabljanja, vsak četrti otrok pa je žrtev nasilnih odnosov v družini: “Anketiranke si pogosteje kot anketiranci pripisujejo prepirljivost in napadalnost, to lastnost tudi anketiranci pogosteje pripisujejo svojim partnericam kakor anketiranke partnerjem. Jezo in bes kot način za uveljavljanje svoje volje pari uporabljajo nekoliko pogosteje – zase je to rekel približno enak delež žensk in moških, so pa anketiranke to lastnost redkeje pripisale svojim partnerjem kakor anketiranci partnericam. Za grožnje z nasiljem je več kot 98 % anketiranih reklo, da jih ne uporablja nikoli – kadar pa jih, jih moški pogosteje kakor ženske. Enako velja za uporabo nasilja, ki jo je kot občasno partnerjem pripisala vsaka 333. ženska. Nekoliko pogostejša oblika uveljavljanja svoje volje je, da se oseba z drugim ne pogovarja, dokler ne doseže svojega – da to počne pogosto, je zase reklo več moških kakor žensk, so pa anketiranci to pogosteje pripisali svojim partnericam kakor anketiranke partnerjem” (Robnik, 2012, 89). Kot lahko vidimo je vprašanje usklajevanja družinskega in poklicnega življenja moških in žensk, očetov in mater, širše od zagotavljanja starševskega, porodniškega in očetovskega dopusta ter od zagotavljanja kvalitetnih javnih storitev in vzpostavljanja mehanizmov prepovedi diskriminacije na delovnem mestu na podlagi starševstva. Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja je namreč tesno povezano s pripisano vlogo ženske kot matere in primarne skrbnice doma, ki je zgodovinsko gledano predstavljala tudi prioritetno mesto ženskega udejstvovanja in uveljavljanja. V tem kontekstu so bile moškim pripisane vloge tistega člana družine, ki za družino (po)skrbi zunaj zidov doma. Tudi s tem se danes spopadajo tisti moški in očetje ki si želijo v družinskem življenju sodelovati drugače in bolj aktivno. Da so ob tem deležni strahu pred negativnimi odzivi okolice priča tudi o tem kakšne in kako močno zakoreninjene vloge o spolni delitvi dela v družini imamo v naši družbi. Gotovo je (naj)lažje živeti v prepričanju, da smo del najnaprednejše skupnosti, v kateri naj bi moška milost pomagala ženskam opravljati tisto, za kar naj bi bile rojene. Gotovo je to lažje od pogleda na kakšne druge statistike, ki merijo kakšne druge značilnosti slovenskega zasebnega oziroma družinskega življenja. A ker okviri določanja sprejemljivega in primernega niso bilo postavljeni naravno in niti najmanj ne na načelu enakosti (spolov), najlažje ni nujno tudi družbeno odgovorno početje. [1] MDDSZ, 2018. [2]Raziskava je v celoti dostopna tukaj: http://www.oecd.org/gender/data/balancingpaidworkunpaidworkandleisure.htm [3] Edina izjema so tu premožnejše ženske, ki si lahko privoščijo dodatno najeto pomoč za opravljanje domačega dela. A tudi zgodba tega dela je kompleksna in nikakor ne predstavlja primerne alternative za kompleksne težave o katerih govori ta zapis, saj večina oseb, ki takšno pomoč nudi, živi znotraj slabšega družbeno-ekonomskega položaja in opravi veliko količino dela za premajhno (ali celo zakonsko neurejeno) plačilo. [4] Poleg tega je potrebno poudariti še, da ob težavah ki pestijo institucionalizirano oskrbo starejših in staranju prebivalstva, ženske danes postajajo dodatno obremenjene še s skrbjo za starejše. O avtorici: Ana Pavlič Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. Literatura Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2018). Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/delovna_podrocja/usklajevanje_druzinskega_in_poklicnega_zivljenja/. Robnik, S. (2018). Enakost spolov v družinskem življenju in v partnerskih odnosih. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/druzina/RaziskavaEnakostSpolovPartnerstvo.pdf. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager. ... Izzivi pri zaposlovanju – pravice in gospodarstvoipes24. oktobra, 2018Aleksander Jakobčič / Avtorji / Gender Hub Voditi podjetje ni lahka reč in vključuje več kot samo dobro izdelavo poslovnega-strateškega in finančnega načrta. Za uspešno vodenje je potrebno nenehno izobraževanje na področjih poslovanja, davkov, prava in drugih. Pomemben del vodenja podjetja in razvoja poslovanja je tudi upravljanje z delovno silo – zaposlenimi –, ki se prične z razpisom pogojev delovnega mesta, intervjujem, izborom kandidata oziroma kandidatke, ter nadaljuje z delegacijo nalog in spremljanje učinkovitosti delovanja kandidata oziroma kandidatke. Pomembnost celovitega pristopa je toliko bolj vidna pri mikro podjetjih, kjer je vloga poslovodij mnogokrat porazdeljena med tekoče poslovanje (skrbeti za uravnoteženost bilance – npr. ‘problem’ kratkoročnih terjatev in kandidiranje za finančna sredstva), razvoj podjetja (finančno in poslovno) ter upravljanja zaposlenih (kamor sodi že omenjena učinkovita delegacija nalog in morebitni konflikti med zaposlenimi, odpoved, itd.). Kandidat-zaposleni ima seveda, kot človek, svoje življenje; kaj pa, ko mora delodajalec ‘paziti’ na uravnoteženost delovne sile, npr. problem diskriminacije. Kaj to konkretno pomeni v omenjenem postopku upravljanja podjetja? Naj konkretiziram zgoraj opisano abstraktno besedilo: recimo, da sem se s podjetjem prijavil na razpis (tender) na katerem smo bili uspešni; kar seveda poleg poslovnih priložnosti pomeni tudi veliko več dela, odgovornosti in praviloma tesnih rokov. Zaradi povečanega obsega dela razpišemo novo prosto delovno mesto, na katerega se prijavita dva ustrezna kandidata, ki imata podobne kvalifikacije in oba popolnoma ustrezata vsebini razpisa. Edina razlika je v tem, da je eden kandidat je moški, druga kandidatka pa ženska, ki je ž v tem primeru celo primerjalno boljša. Za trenutek bom malo sporen in se resnično-objektivno omejil na potrebe poslovanja (namenoma bom prezrl družbene in zakonske norme). Kot direktor vidim (poleg drugih lastnosti), da je kandidatka stara 27 let in v zgodnji nosečnosti, kar pomeni, da se bo morala ob določenem času posvetiti rojstvu in negi prihajajočega otroka. Skrb, ki se pojavlja v takšni situaciji je, ali bi bila zaposlitev kandidatke poslovno smiselna, saj potrebujemo človeka za daljše obdobje in za delovni čas, ki je v veliki meri nepredvidljiv in včasih tudi presega osemurni delovnik. Kako se spoprijeti s situacijo? Naj poudarim, da je kakršnakoli diskriminacija na podlagi nosečnosti, spola, itd. seveda nedopustna (in nezakonita), vendar ima situacija tudi drugo plat. Direktor oziroma direktorica, poenostavljeno, v takšnem primeru tehta med zakonom in poslovno realnostjo. Recimo, da prepoznam, da je kandidatka bolj ustrezna in jo zato zaposlim. To pomeni med drugim dodatne stroške in zaplete, ker bom ob nastopu porodniškega dopusta moral zaposliti človeka (tokrat za določen čas), ki je vsaj toliko sposoben kot kandidatka, kar predstavlja velik izziv in dodaten časovni vložek. Problem niti ni tako abstrakten – Žalerjeva (2016) na primer izpostavi, da so Slovenke v EU po rodnosti na dnu lestvice, saj povprečno rodijo 1,26 otroka, kljub temu pa mlade matere poročajo o neprijetnih odzivih na nosečnost, onemogočenih napredovanjih, neustreznem urniku, težavah pri iskanju službe, poslabšanju odnosov, celo prekinitvah delovnega razmerja. Tudi v članku, objavljenem v Guardianu leta 2014, so predstavili študijo izvedeno na 500 managerjih s sledečimi izsledki: tretjina managerjev bi raje zaposlila moškega v njegovih dvajsetih ali tridesetih kakor žensko podobnih let prav zaradi ‘strahu’ pred porodniškim dopustom. Nadalje jih ime 40 % zadržke pred tem, da bi zaposlili žensko, ki je v rodnih letih in celo pred tem, da bi zaposlili žensko, ki že ima otroka. Četrtina managerjev je odgovorila, da bi raje zaposlila moškega prav zaradi tega, da se izogne porodniškemu dopustu in 44 % jih je prepoznalo finančno tveganje v porodniškem dopustu (The Guardian 2012). Seveda omenjena anketa ni splošno reprezentativna, prav tako pa se socialni sistem Združenega Kraljestva razlikuje od slovenskega (ki je med boljšimi na svetu). Pa vendar je mogoče prepoznati vzorec. Ni dovolj preprosto reči, da je takšna diskriminacija nezakonita in neetična (kar seveda je), ker to samo po sebi ne odpravlja problema v dejanskosti, tj. v vsakodnevnem življenju ljudi. Poslovni zadržki v tem primeru so popolnoma realni in tudi smiselni (glede dodatnih finančnih izdatkov, potrebe po iskanju novih kadrov, itd.), toda to ne pomeni, da so zadostni. Kljub temu, da se direktor oziroma direktorica ukvarja s finančno in poslovno rastjo in stabilnostjo podjetja, mora prepoznati, da njegovo ali njeno podjetje delujeta v družbenem okolju, ki ima od podjetja seveda koristi, a prav tako pomembno – omogoča podjetju, da posluje (na primer razvita javna prometna in komunikacijska infrastruktura, urejen in predvidljiv pravni sistem, itd.). Tudi če ima nekdo odlično poslovno idejo, še zmeraj potrebuje dobre pogoje za njeno uresničitev in prav to omogoča (ali pa ne) država, ki ima nato vzajemno korist od podjetja, ki ustanavlja delovna mesta in tako skupaj z zaposlenimi prispeva k izboljšanju življenjskega standarda. Osebno sem mnenja, da zadeva ne sme biti tako kompleksna. Pravilno je, da starši preživijo kar se da veliko kakovostnega časa z otrokom in temu se delodajalec mora prilagoditi. Na drugi strani pa lahko država – v tem primeru govorimo o socialni državi – olajša realne poslovne in časovne izdatke ter napore, ki nastanejo v takšni situaciji s tem, ko pomembno sooblikuje takšno okolje. Ne govorimo o problemu, ki ni rešljiv, saj je, vendar samo z upoštevanjem ‘obeh strani’. Tudi če to ne zadostuje, je potrebno omeniti, da v primeru diskriminacije žensk (nosečnic) nastajajo širše družbene posledice. Na drugi strani so pritiskom izpostavljeni tudi moški. Tudi pri moških se pojavlja ovira pri uveljavljanju očetovskega dopusta – nekateri delodajalci temu niso naklonjeni. Namen vseh teh zakonskih določb, ki očetu prinašajo neprenosljivo pravico do očetovskega dopusta, je ravno ta, da bi očetje ob rojstvu otroka v družini bolj aktivno sodelovali (Žaler 2016). Delodajalci imamo dolžnost poslovati v skladu z zakoni (dodal bi tudi etiko) in tako aktivno preprečevati diskriminacijo na delovnem mestu. Na drugi strani pa moramo upoštevati tudi ‘poslovno realnost’ in dolžnost podjetnika, da poskrbi za likvidnost in solventnost delovanja podjetja, razvoj in rast, ki seveda vključuje tudi kakovost delovnega okolja, ne samo ‘čisto’ bilanco, večanje prometa, morebiten dobiček, tekoče poslovanje, itd. Pomembno vlogo seveda igrajo tudi inšpekcijske službe (torej država), vseeno pa ne moremo enačiti in posploševati primerov diskriminacij, zaradi česar je pomembno gledati vsakega posebej. Skratka, ne govorimo samo o vprašanju pravic in dolžnosti, temveč tudi o gospodarski realnosti določene situacije, ki pa nikakor ne sme upravičevati kršenja pravic delavk in delavcev. Avtor prispevka je naš redni kolumnist Aleksander Jakobčič. O avtorju: Aleksander Jakobčič Dipl. in mag mednarodnih odnosov ter pravnik (UK). Strokovno se posveča konfliktom, tako medosebnim kakor mednarodnim, človekovim pravicam in (mednarodnemu) kazenskemu ter pogodbenemu pravu. Deluje kot mediator s poudarkom na mednarodnih (gospodarskih) sporih. Delovne in strokovne izkušnje nabira zadnjih 10 let tudi pri vodenju mednarodnega logističnega podjetja kot direktor gospodarske družbe. Literatura The Guardian. 2014. 40% of managers avoid hiring younger women to get around maternity leave. Dostopno prek: https://www.theguardian.com/money/2014/aug/12/managers-avoid-hiring-younger-women-maternity-leave (17. 10. 2018). Žaler, Jasna. 2016. Ali na odločitev o materinstvu vpliva delodajalec? Dostopno prek: https://www.mojedelo.com/karierni-nasveti/ali-na-odlocitev-o-materinstvu-vpliva-delodajalec-3371 (17. 10. 2018). Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... (Spolna) diskriminacija in nadlegovanje na delovnem mestu – kako naprej?ipes17. oktobra, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubŽenske se v času širših družbeno-političnih negotovosti ob zavedanju pomembnosti finančne neodvisnosti, svojih delovnih mest oklepajo in jih na noben način ne želijo ogroziti. Po drugi strani so s strani tistih, ki diskriminacijo in nadlegovanje izvajajo (ob tihi privolitvi tistih sodelavcev, ki to zgolj opazujejo) dnevno priča discipliniranju in utrjevanju predstave o njihovi manjvrednosti in nesposobnosti. Da obstajajo ženske, ki celotno delovno dobo preživijo kot žrtve takega ali drugačne nadlegovanja in diskriminacije je nedopustno.” Spolna diskriminacija na delovnem mestu je eno ključnih vprašanj ki jih mora obravnavati, analizirati in reflektirati sodoben razmislek o enakosti spolov. To vprašanje moramo namreč razumeti kot idealen pokazatelj trenutne stopnje življenja ideje oziroma kulture enakosti med spoloma[1] v naši družbi. Pojasnimo – dosežki preteklih emancipatornih bojev za vključitev žensk na trg dela in poudarjanje pomena njihove ekonomske neodvisnosti (od moških) so pripomogli k velikemu številu zaposlenih žensk, ki sicer še vedno zaostajajo za številom zaposlenih moških (podatki SURS za drugo četrtletje tega leta namreč kažejo, da je bilo v tem času delovno aktivnih 532.000 moških in 452.000 žensk). Po drugi strani pa nam vstop žensk na trg delovne sile obenem nakazuje še na realno sliko doseženega stanja (ne)enakosti spolov, če o zaposlitvenem trgu razmišljamo kot o prostoru, v katerem (lahko) poteka diskriminacija. Neenako obravnavanje je namreč še vedno v veliki večini uperjeno proti ženskam (sploh spolno nadlegovanje, ki so mu najbolj izpostavljanje ravno mlade iskalke prve zaposlitve, ženske ki delujejo znotraj tradicionalno moških poklicev in ženske, ki so zaposlene za nedoločen čas), in jo v največ primerih povzročajo moški. Sama definicija enake obravnave spolov na trgu, ki sestoji iz enake obravnave pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikacijah in plačah, nam pokaže, da so ženske (še vedno) ta trenutek diskriminirane vsaj na enem izmed teh področij. Potencialno so ženske sicer lahko na delovnem mestu diskriminirane na pet sledečih načinov: 1) ker so ženske in s tem posledično že/bodo nekoč tudi matere, ki bodo zato več izostajale iz dela in ga bodo, po mnenju nekaterih, zaradi istega razloga tudi manj fokusirano opravljale, 2) ker so ženske, ki so se odločile za ali pa po spletu okoliščin znašle znotraj poklicne sfere, ki naj bi bila namenjena moškim (apriorna neprimernost žensk za nastop določenih delovnih mest), 3) kadar je ženska na razgovoru za delo povprašana po vprašanjih povezanih z njeno potencialno nosečnostjo oziroma materinstvom (kar je sicer zakonsko prepovedano[2]), 4) kadar ženska na tem delovnem mestu doživlja kakršnokoli vrsto trpinčenja (mobinga), diskriminacije in (spolnega) nadlegovanja in 5) kadar ženske dobivajo neenako plačilo za enako opravljeno delo, kljub temu da je to zakonsko prepovedano[3]. Če se za hip ustavimo pri tem zadnjem in pogledamo podatke, ki jih je lani objavila Evropska komisija (povprečna razlika v plači žensk in moških v EU znaša 16,3 %, medtem ko skupna razlika v dohodkih ki upošteva še nižji dohodek na uro, nižjo stopnjo zaposlenosti in manj ur dela v plačanih službah, znaša kar 39,6 %), ter jih primerjamo s podatki Statističnega urada za leto 2017 (povprečna mesečna bruto zaposlenih moških v letu 2017 je bila od povprečne slovenske bruto plače višja za 2,8 %, medtem ko je bila povprečna ženska bruto plača od povprečja nižja 3,3 % in je tako znašala 1.664 EUR), lahko hitro sklenemo, da s(m)o ženske diskriminirane tudi pri plačilu za opravljeno delo. To lahko potrdimo tudi če omenjene podatke analiziramo v povezavi z izobrazbeno strukturo, saj so v lanskem letu moški z višjo- in visokošolsko izobrazbo zaslužili več kot ženske z isto izobrazbo (moški so zaslužili 2.616 EUR bruto, ženske pa 2.168 EUR bruto) (SURS, 2017). Ženske se v času širših družbeno-političnih negotovosti ob zavedanju pomembnosti finančne neodvisnosti, svojih delovnih mest oklepajo in jih na noben način ne želijo ogroziti. Po drugi strani so s strani tistih, ki diskriminacijo in nadlegovanje izvajajo (ob tihi privolitvi tistih sodelavcev, ki to zgolj opazujejo) dnevno priča discipliniranju in utrjevanju predstave o njihovi manjvrednosti in nesposobnosti. Da obstajajo ženske, ki celotno delovno dobo preživijo kot žrtve takega ali drugačne nadlegovanja in diskriminacije je nedopustno. V Sloveniji je zakonodaja na tem področju sicer jasna in opredeljena z Zakonom o delovnih razmerjih[4], ki v 6. členu vsebuje prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov: “Delodajalec mora iskalcu ali iskalki zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških” (Zakon o delovnih razmerjih, ZDR-1). Sedmi člen istega zakona še natančneje opredeljuje prepoved nadlegovanja (prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu) in ga označi za diskriminacijo: “Prepovedano je spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje” (Zakon o delovnih razmerjih, ZDR-1). Nadlegovanje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu sta kot diskriminacija označena v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Kljub temu, da zakon določa odškodninsko odgovornost delodajalca (v 8. členu) in kazenske določbe (217. člen) iz katerih med drugim sledi, da se: “Z globo od 3.000 do 20.000 eurov se kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če: 1. iskalca zaposlitve ali delavca postavlja v neenakopraven položaj (6. člen); 2. krši prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu (7. člen)” (ZDR-1), se žrtve diskriminacije in nadlegovanja na delovnem mestu redko odločijo za prijavo tega početja. Dokaz za to lahko najdemo v poročilu, ki ga je za potrebe Rednega letnega poročila zagovornika načela enakosti (2017) pripravil Inšpektorat za delo, v njem pa lahko preberemo, da je v lanskem letu Inšpektorat evidentiral kršenje 6. člena zakona (glej zgoraj) v (zgolj!) 11-ih primerih, pri čemer je šlo v 5-ih primerih za kršenje prepovedi diskriminacije kandidatov za zaposlovanje (šlo je za diskriminacijo na podlagi okoliščin vere/prepričanja, spola in sorodstvenega razmerja oziroma osebnega poznanstva) in v 6-ih primerih za diskriminacijo v času trajanja delovnega razmerja. Tudi v letu 2016 so na Inšpektoratu obravnavali zgolj 3 kršitve na podlagi osebne okoliščine spola. V poročilu lahko preberemo, da se Inšpektorat zaveda da je dejanskih kršitev več kot prijavljenih. In zakaj je temu tako? Kljub urejeni zakonodaji na tem področju je očitno (kot je slučaj tudi pri vseh ostalih elementih ideje o enakosti spolov, pomislimo ob tem zgolj na nasilje nad ženskami ali na nasilje v družini), da legislativna ureditev določene problematike ni dovolj. Vstopanje žensk na trg delovne sile je za mnoge pripadnike naše družbe še vedno razlog in možnost za (re)produciranje stereotipov in predsodkov o pravilni, primerni in potrebni vlogi ženske v naši skupnosti. Tudi zato je začetek delovnega razmerja ali celo grajenja kariere za mnoge izmed nas že takoj postavljen v neenak položaj, ki od nas ne zahteva le večjega truda in dokazovanja, temveč tudi spopadanje s takšnimi predsodki, diskriminacijo in nadlegovanjem, ki iz njih (lahko) sledijo. Ker premajhno število žensk diskriminacijo in nadlegovanje na delovnem mestu prijavi ali o njej sploh spregovori, je nujno da začnemo ženske in moške osveščati in izobraževati o temeljnih ciljih enakosti spolov in o prepovedi diskriminacije in nadlegovanja na podlagi spola, ki so z enakostjo spolov popolnoma neskladni. Podobno je v svoji empirični analizi že leta 2011 ugotovil tudi profesor Primož Dolenc, ki je s sodelavci raziskoval diskriminacijo na trgu dela v Sloveniji. Ugotovili so, da diskriminacija na podlagi spola sodi med štiri značilne pojave diskriminacije na trgu dela pri nas (ostale tri oblike so še: diskriminacija po starostnem kriteriju, diskriminacija po etnični pripadnosti in diskriminacija zaradi telesne/duševne oviranosti) in kot svojo ključno ugotovitev izpostavili: “ … da je treba sicer dobro pravno ureditev prepovedi diskriminacije tudi učinkovito izvajati. Vse članice EU bi morale začeti popolnoma izvajati direktive proti diskriminaciji in bolje uporabiti svoj potencial, s katerim lahko naslavljajo diskriminacijo in spodbujajo enakost” (Dolenc in drugi, 2011, 9). Poleg izvajanja zakonodaje, ki kot smo že zapisali, nudi zgolj zakonsko ureditev, je namreč čisto od vseh članov naše družbe odvisno kakšno bo stanje na tem področju v prihodnje. Če po eni strani upravičeno pričakujemo snovanje in izvajanje javnih politik in kampanj, ki bodo osveščale o diskriminaciji in težile k opolnomočenju žensk in spodbujanju kulture enakosti, moramo po drugi strani vsi odpreti oči in diskriminacijo začeti prepoznavati in temu ustrezno ukrepati. Doktor Heinz Leymann, ki velja za vodilnega teoretika na področju mobinga, je slednjega natančno opisal v svojem znamenitem članku Mobbing and Psychological Terror at Workplaces[5], kjer je navedel štiri glavne faze trpinčenja na delovnem mestu. Prva faza je sprožilni dogodek ki mu sledi faza trpinčenja in stigmatizacije (to poteka vsak dan v nekem daljšem časovnem obdobju) žrtve, ki je usmerjena v njeno škodo in izločitev. V tretji fazi se žrtveni obrambni mehanizmi tudi nadrejenim (oziroma preostalim sodelavcem) uspešno predstavljajo kot predsodki o žrtvi in njenem vedenju. V četrti fazi pa se kot posledica vsega naštetega dogodi izločitev žrtve, ki ima velike posledice, seveda ne samo za žrtev (socialne, psihološke, finančne, pojav psihosomatskih telesnih bolezni, ipd.) (Leymann, 1990). Manipulacija je z discipliniranjem, nadzorovanjem, kaznovanjem in maščevanjem temeljna vsebina trpinčenja (žensk) na delovnem mestu. Ker se (tudi) na ta način skuša ohranjati podrejen položaj določene družbene skupine, natančneje enega spola, je nujno potrebno, da samega dejanja diskriminiranja in nadlegovanja ne obravnavamo izolirano in ločeno od širšega vprašanja (ne)enakosti spolov v družbi. Ker je ekonomska neodvisnost žensk eden izmed ključnih pogojev za doseganje enakosti spolov na vseh ostalih področjih je nujno, da vprašanje diskriminacije na delovnem mestu postane del dnevnega reda javnega diskurza. In da postane del zavedanja in vsakdanjega življenja moških in žensk misel, da ženske z ničemer nismo zgodovinsko oziroma družbeno dolžne, primorane ali prisiljene pristati na neenako obravnavo na delovnem mestu. [1] Na tem mestu še enkrat ponovimo osnovno definicijo enakosti spolov, ki pomeni, “da so ženske in moški enako prepoznavni, imajo enako moč in so enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Enakost spolov se uresničuje z zagotavljanjem in uresničevanjem pravne enakosti, enakega obravnavanja oziroma nediskriminacije in enakih možnosti” (MDDSZ, 2018). [2] Peta alineja 6. člena Zakona o delovnih razmerjih se namreč glasi: “Manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, se šteje za diskriminacijo” (ZDR-1). [3] Prva alineja 133. člena Zakona o delovnih razmerjih (Enako plačilo moških in žensk) se glasi: “Delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol” (ZDR-1). [4] Ta zakon je bil sicer sprejet leta 2002, na podlagi evropske Direktive o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (2000/78/ES). [5] Članek je bil sicer objavljen v reviji Violence and Victims. O avtorici: Ana Pavlič Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. Literatura: Dolenc, P. (ur.). (2011). Diskriminacija na trgu dela v Sloveniji. Koper: Fakulteta za management. Evropska komisija. (2017). Razlika v plačah v Evropski uniji. 20. 11. Dostopno prek: www.ipex.eu. Leymann, H. (1990). Mobbing and Psychological Terror at Workplaces. Violence and Victims, 5(2), 119-126. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2018). Kaj je enakost spolov? Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/kaj_je_enakost_spolov/. Statistični urad Republike Slovenije. [SURS]. (2017). Dostopno prek: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7687 Zakon o delovnih razmerjih – ZDR-1. (2013). Sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 12. aprila. Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5944. Zagovornik načela enakosti. (2017). Redno letno poročilo za leto 2017. Dostopno prek: http://imss.dz-rs.si/imis/0da0a02896aab22ef7a6.pdf. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... Obstaja več direktorjev z imeni James, John, Robert in William kot pa žensk na direktorskih položajihipes10. oktobra, 2018Avtorji / Gender HubEnakost spolov in izenačevanje pravic ter družbenih percepcij med ženskami in moškimi je vsekakor v porastu, vendar pa je za resnični uspeh nujno potrebno, da ta trend doseže tudi gospodarstvo – nenazadnje vsi poznamo rek denar je sveta vladar. To pomeni, da morajo za dejansko enakost spolov tudi ženske razpolagati z denarjem, in sicer ne samo v zasebni sferi, temveč tudi kot pravne zastopnice in odgovorne za delovanje pravnih oseb – torej na vodilnih položajih podjetij. Vpliv, ki ga s tem zmorejo pridobiti tudi ženske, jim namreč omogoča udejanjanje potrebnih sprememb in premikov na področju razbijanja spolnih stereotipov znotraj njihove sfere poslovanja ter tudi v širši družbi. Zgolj 3,7 % vodilnih sedežev v največjih gospodarskih družbah S&P 1500[1] v Združenih državah Amerike zasedajo ženske. Dejansko tako obstaja več direktorjev z imeni James, John, Robert in William kot pa žensk na direktorskih položajih.[2] V Sloveniji je situacija očitno boljša, vendar je bilo po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov na vodilnih položajih podjetij v letu 2016 še zmeraj zgolj 19 % žensk, kar je v primerjavi z letom poprej celo 3,9 % manj (leta 2015 jih je bilo 22,9 %). Ko je Združenje Manager leta 2014 analiziralo 101 največje slovensko podjetje, pa so se ženske v članstvu uprav znašle 27-krat, zgolj v 10 podjetjih pa so bile ženske dejansko predsednice uprave. V letošnjem poročilu je Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofund) ugotavlja, da je na vodstvenih položajih dvakrat več moških kot žensk.[3] Ženske v povprečju zasedajo le 36 % vseh vodstvenih položajev v Evropi, pri čemer so novejše države članice uspešnejše v smislu enake zastopanosti spolov tako na trgih dela kot na vodstvenih položajih.[4] Kljub določeni meri zastopanosti žensk na vodilnih položajih, pa je še zmeraj vseprisotna plačna vrzel. Ta je najbolj očitna med menedžerji in menedžerkami, kjer znaša kar 23 %. Gospodarstva se prav tako še zmeraj tesno drži konotacija moškega kluba (gentlemen’s club), ki je točno to, kar nam pove njegovo poimenovanje – prostor, ekskluzivno namenjen zgolj moškim. Znotraj slednjega naj bi se tako med podobnimi lažje sklepali posli, prav tako izmenjevali položaji in tvorile močne poslovne ter osebne vezi.[5] Če skozi kakšno režo v tovrstno družbeno skupino pride tudi ženska, pa to seveda še ni dovolj za dejansko uresničevanje enakosti spolov, saj je lahko slednja prej percipirana kot tujek v takšni strukturi, kar ji bo de facto omejevalo dostop do njenih privilegijev. Druga ovira ženskam pri dostopanju do vodilnih položajev, so družbeno (in posledično tudi individualno) pričakovane osebnostne lastnosti voditeljev. Težava je, da so zaželene lastnosti oseb na vodilnih položajih – odločnost, podjetnost, inovativnost – večinoma stereotipno pripisane osebam moškega spola. Posledično ženskam pogosto sploh ni dana možnost, da bi bile pri predstavitvi kot kandidatke za vodilne položaje vrednotene z enako resnostjo kot njihovi moški kolegi, če pa se uvrstijo v ožji izbor pa je stereotip osebne primernosti lahko zgolj dodatna ovira. Situacijo nadaljnje poslabšuje odnos družbe do žensk, ki svojo kariero dojemajo kot prioriteto. Tista peščica žensk, ki se ji kljub vsemu uspe prebiti v ospredje, je pogosto obsojana, saj ne ustreza zahtevam družbene vloge, ki se sicer pripisuje ženskam. Mnogi tako še zmeraj trdijo, da jih uspešne ženske strašijo in so neprijetne.[6] Označene so kot preveč napadalne, preveč ‘možate’ in nesramne. Ženske, katerih osebnostne lastnosti torej slučajno sovpadajo z družbeno vlogo, ki jim je pripisana glede na spol (to naj bi bile je čuteče ženske z izrazitim materinskim čutom in dobro mero potrpežljivosti), ne more zasesti vodilnega položaja, saj te lastnosti niso v skladu s pričakovanimi na določenem delovnem mestu. Hkrati pa, če ženska poseduje lastnosti, ki so percipirane kot sprejemljive in zaželene pri moških, in je uspešna, potemtakem je zastrašujoča. Na tej točki torej spoznamo, da se s tovrstnimi neutemeljenimi spolnimi stereotipi zgolj vrtimo v začaranem krogu, kar pa vsekakor nikakor ne pripomore k izboljšanju položaja žensk v gospodarstvu, niti v širši družbi. Argumenti, da ženske za vodilne položaje niso dovolj izobražene ali usposobljene so že zdavnaj passé. Danes vemo, da je stopnja izobraženosti pri ženskah celo višja, zaradi česar je še toliko bolj obsojanja vredno dejstvo, da se takšno stanje ne prevaja tudi na trg delovne sile. Nizko število žensk na vodilnih položajih prav tako ne pripomore k spremembam družbenih percepcij o ženskih voditeljicah. Kvečjemu velikokrat služi celo kot učinkovit izgovor gospodarskih družb, da pri zaposlovanju in napredovanjih ne diskriminirajo po spolu, saj posamezne ženske prilezejo na položaje srednjega menedžmenta. Tako smo priča ženskam, ki služijo bolj kot simbol za legitimacijo delovanja podjetij, četudi v resnici nimajo odločilnega glasu pri vodenju družbe, prav tako velikokrat ne uživajo potrebnega zaupanja in enakega spoštovanja kakor njihovi moški kolegi na enakem položaju. Za učinkovito delovanje žensk na vodilnih položajih, mora slednjih v prvi vrsti biti dovolj, da niso le simbol ali pa okras na sestanku. Psihologi so opravili številne raziskave na temo kritične mase – torej, kaj je najmanjše število nasprotujočih mnenj, da zmorejo ta vplivati na mišljenje posameznika. Eden izmed bolj poznanih eksperimentov je na primer od sodelujočih zahteval, da izmed prikazanih črt izberejo najdaljšo in svoj odgovor delijo s skupino. Med sodelujočimi je bila zmeraj le ena oseba, ki je bila dejansko udeleženec oziroma udeleženka poskusa, ostali prisotni so delovali po navodilih in odgovarjali napačno. Rezultati raziskave so pokazali, da so kritična masa tri osebe – če so vsaj tri osebe povedale napačen odgovor, je to spremenilo tudi odgovor posameznika oziroma posameznice, ki je bil oziroma bila dejanski udeleženec oziroma udeleženka eksperimenta. Iz tega teorija zato izpeljuje sklep, da bi moral vsak vodilni organ imeti vsaj tri ženske predstavnice oziroma, da slednje predstavljajo vsaj tretjino vseh članov upravnih organov. Vsi primeri, kjer je žensk manj, tako pomenijo zgolj simbolno reprezentacijo.[7] Nizka zastopanost žensk na vodilnih položajih je tako zaenkrat začaran krog, katerega usodo v veliki meri krojijo spolni stereotipi in družbena pričakovanja. Seveda pa se mora nanjo gledati z vidika enakosti spolov – nizka zastopanost žensk na vodilnih položajih tako ni problem žensk, temveč je problem vseh, zaradi česar morajo pri naslavljanju slednjega v enaki meri sodelovati tudi moški. Stereotipne predstave in pričakovanja, ki jih družba goji do spolnih vlog namreč ne škodijo zgolj ženskam na vodilnih položajih, temveč prav tako zavirajo moške pri prevzemanju družinskih obveznosti in sprejemanju samih sebe v vlogi aktivnih očetov. Prav tako je uravnoteženost zaposlenih po spolu odlična z vidika podjetij in njihove produktivnosti, saj jim omogoča vpogled v kreativnost ter vzorce potrošnje druge polovice prebivalstva. Podjetja se lahko tako, za namene poudarjanja in izboljšanja enakosti spolov v svoji organizacijski strukturi in kulturi, poslužijo različnih ukrepov in aktivnosti (rutinski pregled situacije na področju enakosti spolov v podjetju, ustvarjanje enakosti spolov prijazne atmosfere in organizacijske kulture v podjetju, karierni načrt za vse zaposlene do najvišjih položajev, institucionalizacija mentorstva, vključevanje žensk v relevantne poslovne mreže idr.), ki pa nenazadnje pripomorejo k lažjemu sobivanju znotraj držav ter posledično bolj učinkovitemu vodenju slednjih – z večjim ‘bazenom talentov’ je namreč mogoče narediti veliko več, predvsem pa bolj učinkovito presegati spolne stereotipe pri zaposlovanju in na delovnem mestu. Avtorica prispevka je naša kolumnistka Elizabeta Korenčan. [1] Indeks delnic Združenih držav Amerike, ki ga izdeluje Standard &Poor’s. [2]https://www.theatlantic.com/business/archive/2015/05/what-norway-can-teach-the-us-about-getting-more-women-into-boardrooms/392195/ [3]https://www.eurofound.europa.eu/publications/policy-brief/2018/women-in-management-underrepresented-and-overstretched?utm_campaign=working-conditions-and-sustainable-work&utm_content=women-in-management&utm_source=notification&utm_medium=email&_cldee=bWFqYS5wYXZsb3ZpY0BlYy5ldXJvcGEuZXU%3D&recipientid=contact-92c39d76e651e711945200505682489a-1551c08d82b04de1a15fbde78f0b587a&esid=f165e1c9-42c6-e811-9464-00505682489a [4] http://www.sloga-platform.org/eurofound-na-vodstvenih-mestih-dvakrat-vec-moskih-kot-zensk/ [5]https://www.telegraph.co.uk/women/womens-life/10757742/The-real-reasons-gentlemen-dont-want-women-to-join-their-men-only-clubs.html [6]https://www.forbes.com/sites/jennagoudreau/2012/04/03/why-successful-women-terrify-us/#4cb74e4b37a0 [7] Mariateresa Torchia, Andrea Calabrò in Morten Huse, Journal of Business Ethics, Vol. 102, No. 2 (August 2011), pp. 299-317 : Women Directors on Corporate Boards: From Tokenism to Critical Mass, str. 301 Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager. ... Ženske v (moškem) svetu informacijsko-komunikacijske tehnologijipes3. oktobra, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub Pred dobrimi dvestotimi leti se je rodil človek, ki je prvi napisal algoritem za strojno procesiranje. Ta človek je bila ženska. Augusta Ada King, bolj znana pod vzdevkom Ada Lovelace, ki je v svojem kratkem življenju (rodila se je 10. 12. 1815 in umrla 27. 11. 1852) s svojim delom omogočila nastanek vizij, ki danes omogočajo obstoj računalniške tehnologije kot jo poznamo. Ada Lovelace je med letoma 1842 in 1843 v angleščino prevedla članek italijanskega matematika Luigija Menabrea o “analitičnem stroju”, ki si ga je sicer zamislil Charles Babbage, in ki sicer velja tudi za opis prvega računalnika na svetu, ter ob stran zapisovala lastne zapiske in vtise, ki so se kasneje pokazali kot ključni vir za nastanek prvega računalniškega programa. Njen prevedeni članek, dopolnjen z njenimi opombami, je bil po obsegu kar trikrat daljši od izvirnika. Kljub temu, da je Babbage s svojimi sodelavci že prej pripravljal programe za svoj analitični stroj, so Adini zapisi ponudili najbolj dodelane in celovite opise algoritmov, zakodiranih za procesiranje v stroju, skupaj z njenimi vizionarskimi razmišljanji o možnostih prihodnje uporabe tega stroja z manipulacijo simbolov in ustvarjanjem glasbe. Dediščini in zgodovinskemu pomenu njenega dela navkljub, je njena prepoznavnost, še posebej če jo primerjamo s splošno prepoznavnostjo njenega očeta, Lorda Byrona, zelo majhna. Adi je njen sodelavec Charles Babbage “polaskal” z besedami Čarovnica števil. Vstopanje žensk v svet tehnologije in znanosti je bilo v tistem času res pogumno, izstopajoče dejanje, ki je (po mnenju moških) od žensk bržkone zahtevalo tudi nekaj čarovniške prakse. Spomnimo se denimo, da je bila ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja kot edina slovanska univerza v Habsburški monarhiji, ki je bila odprta tudi za ženske, Karlova univerza v Pragi. Danes, ko so ženskam omogočeni enaki vstopni pogoji za izbiro katerekoli študijske smeri pa se srečujemo z ostanki (pra)starih stereotipov, prepričanj in pripisovanj kulturnih pomenov, ki ženskega mesta v okolju informacijsko-komunikacijske tehnologije ne vidijo. O tem pričajo vsakoletni podatki Statističnega urada o spolni zastopanosti študija tehnike, tehnologije, gradbeništva in IKT, ki predstavljajo študijske smeri, kjer več kot tri četrtine vpisanih mest zasedajo moški študenti (SURS, 2018a). Druga plat tega problema je seveda nad-zastopanost študentk na študijskih smereh kot so izobraževalne znanosti, izobraževanje učiteljev, zdravstvo in socialno varstvo, kar omogoča popolno sklenitev kroga v katerem tehnologija ostaja moškega spola. Večji del človeške zgodovine zahodnega sveta je namreč minil v (bolj ali manj) tihem sprejemanju (bolj ali manj (ne)zavednega) pripisovanja določenih karakteristik moškemu oziroma ženskemu spolu. V tem kontekstu je področje tehnologije omogočilo tako rekoč moško igrišče par excellance, saj je le-to tradicionalno (p)ostalo povezano s pojmi racionalnosti, učinkovitosti in razvitosti ki sovpadajo z lastnostmi, ki se sicer pripisujejo moškemu spolu. “Dominanten moški diskurz v javnem življenju se prenaša na vzorce delovanja v zasebni sferi večinoma na škodo ženskega spola. Posplošitve, kot so npr. prevladujoče nezanimanje ženskega dela populacije za moderne tehnologije ali celo gojenje stališča in ideje o t. i. “tehno-fobiji” žensk, so zgolj izmikanje pred resnično podobo, ki vsekakor ni tako enolična in preprosta, kot jo nekateri želijo prikazati” (Oblak, 1997, str. 677). Neenakomerna zastopanost žensk na trgu dela, ki se ukvarja z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami je tako kompleksno vprašanje in problematika, ki ima izvor v dolgi zgodovini specifičnega razumevanja žensk, njihove (domnevne) narave in normalnih pričakovanj ki jih je družba o njih gojila in s tem tako in zato omejevala njihove poklicne možnosti in je problematika, ki kot svojo posledico še danes kaže tudi grozljivo sliko nizkega zaposlovanja žensk in neenakega prejemanja plačila na področju (informacijske) tehnologije. “Zaradi poklicne stereotipnosti, ki je le ena izmed posledic dvojne socializacije in inkulturacije v družbi večino poklicev vnaprej privzamemo za ženske ali moške, zelo redko pa za možno obojespolne” (Oblak, 1998, str. 7). Podatki ki jih je 6. 3. 2014 ob objavi sporočila za medije “Tehnologija je preveč pomembna, da bi jo prepustili moškim”, izdala Evropska komisija so sledeči: “Samo 9 % evropskih razvijalcev aplikacij je žensk. Samo 19 % vodij na področju IKT je žensk (v drugih storitvenih sektorjih jih je 45 %). Samo 19 % podjetnikov na področju IKT je žensk (v drugih storitvenih sektorjih jih je 54 %). Ženske predstavljajo manj kot 30 % delovne sile na področju IKT. Število diplomantk na področju računalništva upada (3 % diplomantk v primerjavi z 10 % diplomantov)” (Evropska komisija, 2014). Podobne rezultate lahko najdemo tudi za razmere v Sloveniji že če samo statistično primerjamo povprečno število zaposlenih moških s povprečnim številom zaposlenih žensk na področju informacijske in komunikacijske dejavnosti v prvih sedmih mesecih leta 2010 s prvimi sedmimi meseci leta 2018. Povprečno število zaposlenih v omenjenem sektorju v prvih sedmih mesecih leta 2010 je tako bilo 14.836 zaposlenih moških in 7.635 zaposlenih žensk, medtem ko lahko, po zadnjih dostopnih podatkih za zadnjih sedem mesecev leta 2018, vidimo, da je število moških zaposlenih v panogi (ki se tudi sicer hitro razvija in pridobiva na pomenu) narastlo iz prej zapisanih 14.836 na 18.098, ravno tako kot je (sicer v manjši meri) narastlo tudi število zaposlenih žensk – iz 7.635 na 8.710 zaposlenih žensk (SURS, 2018b). Slednje nam kaže, da število zaposlenih posameznic v sektorju sicer počasi pa vendar narašča, a še vedno smo daleč od enakovredne zastopanosti obeh spolov v informacijsko-komunikacijskem sektorju. Omenjene podatke pa je potrebno brati še kot dvoje; najprej kot dokaz za kompleksnost vprašanja ženske neudeležbe v določenih poklicih in drugič, kot pomembnost javnega družbenega delovanja v smeri izgradnje javnih prostorov za žensko udejstvovanje v vseh (tradicionalno razumljenih) sektorjih in prostorih. Odnos med okoljem (v katerem nastajajo in se vzdržujejo) določene predstave in tehnologijo je torej kompleksen, zato moramo pri razmišljanju o njem paziti, da ne zapademo v past slepih (a enostavnih in hitrih) kritik, ki pa s svojo prazno vsebino zgolj pomagajo ohranjati status quo, ki bi ga namesto tega morale poskušati reflektirati in spreminjati. “Način, kako razumemo odnos med tehnologijo in okoljem, ima pomembne implikacije za razumevanje razlik med spoloma pri vzpostavljanju diferenciranih odnosov do tehnologije. Redukcija v pojasnjevanju vzrokov hierarhiziacije se kaže v naslednjih primerih: 1) ko se spol razume kot dana in nespremenljiva družbena kategorija, 2) ko se tehnologijo razlaga kot izvorno in dokončno moško aktivnost in 3) ko se okolje razume kot statičen prostor patriarhalnih odnosov” (Oblak, 1998, str. 5). Ker gre pri gospodarskem sektorju informacijsko-komunikacijskih tehnologij za izjemno hitro rastoč trg dela, ki vsako leto generira 120.000 novih delovnih mest (in je na primer v letu 2014, predstavljal kar 4,2 % BDP celotne EU) in ker napovedi pravijo, da bi naj sektor do leta 2020 potreboval 900.000 usposobljenih delavcev in delavk, je izjemno pomembno da se ob reflektiranju položaja žensk v tehnologiji naslavlja še širše področje enakosti spolov (v tem konkretnem primeru udeležbe ženskega spola) znotraj tega sektorja. Podatki s katerimi je Evropski parlament ob obeleženju letošnjega mednarodnega dneva žensk še posebej poudaril pomen žensk v digitalnem svetu, so povedni sami zase, saj kažejo, da je bilo leta 2015 na ravni celotne EU samo 17,2 % študentk IKT-ja, leto kasneje (2016) jih je zgolj 16,7 % delovalo na delovnem mestu specialistik za področje IKT-ja (spomnimo, primerjalni podatki za Slovenijo so na tem področju še nižji), njihova povprečna plača pa je bila skoraj 19 % nižja od moške povprečne plače v tem sektorju (Evropski Parlament, 2018). Zgodovina nas je že prevečkrat naučila, da je izostanek žensk iz študija in kasnejšega delovanja na določenih področjih slab rezultat za demokratičnost neke družbe, ki bo lahko preživela zgolj na temelju enakosti spolov. O avtorici: Ana Pavlič Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. Literatura Evropska komisija. (2014). “Tehnologija je preveč pomembna, da bi jo prepustili moškim!“ 6. marec. Dostopno prek http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-223_sl.htm. Evropski Parlament. (2018). Okrepiti vlogo žensk v IKT in odpraviti razlike v plačilu. 8. marec. Dostopno prek http://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20180301STO98927/okrepiti-vlogo-zensk-v-ikt-in-odpraviti-razlike-v-placilu. Oblak, T. (1997). Konstrukcija spolne razlike: uporaba tehnologije in spol v zasebni sferi. Teorija in praksa 1 (1): 676–690. —- (1998). Miti v slikah in podatkih: moderna tehnologija skozi žensko in moško optiko? Dostopno prek http://uploadi.www.ris.org/editor/1225186480miti.pdf. Statistični urad Republike Slovenije. [SURS]. (2018a). Število študentov še naprej upada in je tudi v 2017/18 nižje kot v prejšnjem študijskem letu. Dostopno prek https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7433. —- (2018b). Delovno aktivno prebivalstvo po skupinah poklicev (SKP-08) in spolu, Slovenija, letno. Dostopno prek https://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0764803S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/06_akt_preb_reg_viri_strukturni/05_07648_del_aktivni_poklic/&lang=2. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... Kako uspešno zaposlovati brez pristranskosti po spolu?ipes26. septembra, 2018Avtorji / Gender Hub / nepristransko zaposlovanje / Nina PejičImplicitna pristranskost je posledica delovanja naših možganov, ki razvijajo kognitivne bližnjice za učinkovito navigiranje po kompleksni realnosti, v kateri živimo. Kaj točno je nezavedna pristranskost? Nezavedna ali implicitna pristranskost je zgrajena izven našega nadzora, samodejno, odraža vzorce, ki jih pridobivamo skozi družbo in kulturo, v kateri živimo – je torej odsev stanja v družbi. “ Vedno pogosteje me ljudje sprašujejo zakaj še govorimo o problematiki spolov pri zaposlovanju, saj je vsak zaposlen na podlagi svojih sposobnosti? To je posebej problematično, ko poskušamo razumeti npr. mehanizem spolnih kvot (v politiki, v gospodarstvu). IPES pogosto izvaja delavnice na temo enakosti spolov, posebno med mladimi. Ena izmed delavnic je izvedba družbenega eksperimenta, ki v resnici temelji na ponovitvi znanih družbenih eksperimentov izvedenih s strani Univerze v Harvardu, Univerze v Stanfordu in drugih uglednih institucij, med njimi tudi naše lastne Fakultete za družbene vede. Obstajajo večkrat ponovljeni eksperimenti, kjer ljudem različnih starosti, stopnje in smeri izobrazbe, spola, rase, ponudimo identične članke, naloge, prijave projektov – skratka identična berila – podpisana enkrat z ženskim in drugič z moškim imenom. Dosedanje raziskave kažejo, da smo ljudje neizmerno pristranska bitja. Implicitna pristranskost je posledica delovanja naših možganov, ki razvijajo kognitivne bližnjice za učinkovito navigiranje po kompleksni realnosti, v kateri živimo. Kaj točno je nezavedna pristranskost? Nezavedna ali implicitna pristranskost je zgrajena izven našega nadzora, samodejno, odraža vzorce, ki jih pridobivamo skozi družbo in kulturo, v kateri živimo – je torej odsev stanja v družbi. To je normalni pojav, ki pa lahko nosi nezaželene posledice za družbo in predvsem za posameznike oziroma posameznice. Nezavedna pristranskost je še posebej problematična v svetu izobraževanja in dela. Ena izmed prelomnih študij na Yalu je pred kratkim pokazala, da so ocenjevalci za vodstvene položaje pogosteje zaposlili in tudi ponudili večjo plačo Johnu, v nasprotju z Jennifer, kljub identičnemu življenjepisu. V študiji je nezavedno sodelovalo 127 znanstvenikov ter znanstvenic, ki so v različnih disciplinah prejeli prošnjo za oceno kandidata oziroma kandidatke za položaj vodje laboratorija. Ocenjevanje je potekalo glede na »sposobnosti« kandidata oziroma kandidatke, zapisati pa so morali tudi izhodiščno plačo, ki bi jo le-ta lahko pričakoval. Tako moški kot ženske so bili bolj naklonjeni moškemu kandidatu, ponudili so mu tudi povprečno višjo začetno plačo. Ženskim prosilkam za službo je bilo v povprečju ponujena letna plača $26,507, medtem, ko je bila moškim prosilcem ponujena začetna letna plača v višini $30,238. To je pomembno. Zelo pomembno. Vodja študije Corinne A. Moss-Racusin je s tem eksperimentom pokazala tudi, da spol v resnici ne vpliva na našo pristranskost – tako (moški) ocenjevalci, kot (ženske) ocenjevalke so bolje ocenili moški življenjepis, navkljub temu, da je bil slednji identičen ženskemu. Pristranskost je nenamerna in nezavedna, nastane pa zaradi razširjenih družbenih stereotipov in ni zavestna. Ocenjevalci za različno ocenjevanje niso uporabili seksističnih razlogov, svojo presojo so vedno utemeljevali na opravičilih, da Jennifer enostavno ni dovolj kompetentna. Če so nas včasih skrbeli le zaposlitveni intervjuji, bi morali sedaj vedeti, da se problem začne že pri samem ocenjevanju življenjepisov. Vendar pa pri zaposlovanju niso zmeraj ženske tiste, ki so diskriminirane oziroma v deprivilegiranem položaju zaradi neujemanja njihove družbeno prepoznane in dojemane spolne vloge s prostim delovnim mestom na katerega se prijavljajo. V enakih situacijah se lahko znajdejo tudi moški. Tako je na primer podjetje Ventura Corporation izgubilo tožbo z ameriško Komisijo za zagotavljanje enakih zaposlitvenih možnosti, ker na delovno mesto ‘prodajalk lepotnih izdelkov’ ni želela zaposlovati moških. Podobno se je zaradi tožbe moralo pogoditi tudi podjetje Lawry’s, ki je tradicionalno, torej že od nekdaj, zaposlovalo samo ženske. Argument tradicije pred sodiščem namreč ne bi zdržal. Kaj torej odvrniti tistim, ki vztrajno trdijo, da pristranskost po spolu pri zaposlovanju ne obstaja, da imamo ljudje »pač različne sposobnosti«? Da se motijo. Zelo enostavno. Podatki kažejo, da se motijo, če menijo da spolna pristranskost pri zaposlovanju ni resničen pojav. Problem nastane namreč, ko naša lastna nezavedna pristranskost omejuje poklicne možnosti ljudi – ne le žensk. Enaka možnost doseganja priložnosti bi moral biti naš splošni cilj pri zaposlovanju, v javnem kot tudi zasebnem sektorju. Dragi delodajalci, drage delodajalke, kaj vam torej lahko pomaga pri zaposlovanju sposobnih ljudi? Zavedanje lastne pristranskosti je le prvi korak, sledijo pa še mnogi drugi, med njimi na primer tudi vzpostavitev anonimiziranih zaposlitvenih procesov, mentorstva, skrbno vodenega delovnega okolja in primernega usposabljanja zaposlenih. Glede na to, da ima pristranskost korenine v sami družbi, v kateri živimo, pa bo najpomembnejši korak odstranitev asociacij, ki določeno sposobnost povezujejo le z enim spolom, en poklic le z enim spolom. To lahko naredimo s spodbujanjem enakovredne participacije moških in žensk v tradicionalno le moških ali le ženskih poklicih. Ko bodo vsi poklici zdravnikov, voznikov in svetovnih voditeljev enakomerno razporejeni med ženske in moške – in ko bomo vsi ostali to razporeditev lahko spremljali v medijih in bo vseprisotna – takrat bomo razbili tudi nezavedne pristranskosti, ki povezujejo vodjo laboratorija najprej z moškim, saj so le-te zgolj odsev stanja v družbi. V vmesnem času pa kot posamezniki lahko naredimo kar se da vse, da nas naša zavest ne bo več zavajala. Eden izmed testov, ki ponuja merjenje nezavedne pristranskosti, se imenuje Implicit Association Test, zasnovala pa ga je harvardska Univerza. Rešite ga in upoštevajte njegove rezultate pri vseh svojih odločitvah. O avtorici: Nina Pejič Nina Pejič je mlada raziskovalka in doktorska kandidatka (2017-2021) na Centru za mednarodne odnose (Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani). Leta 2017 je magistrirala iz Mednarodnih odnosov na isti fakulteti, v svoji magistrski nalogi pa se je ukvarjala s pokonfliktno spravo v okviru izobraževalnega sistema države. Predhodno je delala kot raziskovalka na Obramboslovnem raziskovalnem centru, kjer se je ukvarjala z normativnostjo, mirovnimi operacijami in preprečevanjem konfliktov. S slednjim raziskovalnim področjem – mednarodno varnostjo – se ukvarja tudi na tekočem doktorskem študiju. Njeno akademsko delo vključuje mongrafijo “Limits to the European Union’s Normative Power in a Post-conflict Society” (Springer 2018) in več znanstvenih člankov. Meni, da je enakost spolov presečna tematika vsakega raziskovalnega področja, zato je konec leta 2017 so-ustanovila Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES). Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... Politika reprezentacije žensk(e) v oglaševanjuipes12. septembra, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubVse dokler oglaševanje gospodarstva ni prepričalo o prednostih in pomembnosti svojih storitev, se je osnovna idealistična ideja o razporejanju dobička v gospodarskih družbah vrtela okrog vračanja razlike med prihodki in stroški nazaj v podjetje: v rast in razvoj, v proizvodnjo in v delovno silo. V zgodnjem (industrijskem) kapitalizmu so kapitalisti v delavcu še zmeraj videli samo delavca in ne (še) tudi potrošnika, zato so njegovo življenje nadzorovali zgolj na njegovem delovnem mestu ter se sploh niso ukvarjali s tem kaj delavci počnejo v svojem prostem času. “Celo ko je Henry Ford leta 1914 v Fordovih obratih ustanovil sociološki oddelek, mu je nadzor nad zasebnim življenjem delavcev pomenil le sredstvo, s katerim je skušal iz mož narediti treznejše, varčnejše in marljivejše proizvajalce. Fordovi sociologi so skušali delovni sili vcepiti staromodno protestantsko moralo; besneli so nad tobakom, alkoholom in razuzdanostjo” (Lasch, 2012, str. 94). Množična produkcija je poleg množične organizacije dela potrebovala še organizacijo množične potrošnje in prostega časa. Danes tako že vemo, da podjetja, ki v oglaševanje[1] ne vlagajo, že vnaprej izgubljajo bitko na prostem trgu. Ker nas kot potrošnike v nakup ne vodijo več potrebe, ki vzniknejo tekom našega vsakdana, ampak nam sredstva množičnega sporočanja (oglaševanje) te lažne potrebe nenehno vsiljujejo, nas pri nakupu ne zanimajo diferencirane podrobnosti posameznega izdelka, temveč učinki blagovne znamke nekega proizvoda napram drugemu in poseben življenjski slog, ki tem znamkam priteče in nas privlači. Oglaševanje teh blagovnih znamk je tako osnova za vzpostavljanje razlik iz katerih nato vznikajo identitete: “Izbira posamezne znamke je namreč determinirana s socialnimi razlikami. In socialne razlike so tudi bistvena sporočilna vrednost komuniciranja med raznimi blagovnimi znamkami” (Hrženjak, 2002, str. 22). Za našo sodobnost, za katero je nakupovanje postal vitalni del prostega časa, pa je potrošništvo rezultiralo kot nova etika družinskega življenja, ki kot globalna paradigma “vstopa v intimne sfere in zasede javne prostore” (Vidmar Horvat, 2006). Podobe, ki so produkti vladavine blagovnih znamk[2] zato niso trenutne inspiracije kreativnih direktorjev posameznih oglaševalskih agencij, ampak so mnogo več: so opis stanja neke družbeno-politične realnosti in dokaz življenja praktičnega – največjih mitov, stereotipov, predsodkov in drugih ideoloških predstav ki to realnost omogočajo in reproducirajo. V zvezi s tem je zato nujno kritično analiziranje mnogoterosti podob žensk(e) v oglaševanju, ki se vrtijo okoli naslednjih treh vlog: ženske kot ustvarjalke oglasov, ženske kot ciljna publika oglaševanja in ženske kot nastopajoče v oglasnih sporočilih. Ker že od znamenitega zapisa Simone de Beauvoir vemo, da se kot ženska ne rodiš, temveč to (šele) postaneš (de Beauvoir, 2013), lahko hitro sklenemo da so skupni faktor vsem trem potencialnim položajem žensk in kasnejših podob ženskega v oglaševanju, ravno lastnosti žensk (in tudi moških), ki so kulturno, družbeno in zgodovinsko pogojene in (tudi medijsko[3]) posredovane v obliki širše politike reprezentacije žensk(e) v sodobni družbi. Prvo in nepopolno razlaganje vloge žensk v oglaševanju bi se ustavilo ob njihovi vlogi kot oblikovalkah posameznih oglasnih sporočil in s tem kreatorkah podob spektakla v katerem živimo. Na ta način bi prišli do sklepa, da patriarhalna družba omogoča takšne odnose moči, ki se izkazujejo v nizki prezentiranosti žensk na najvišjih mestih posameznih oglaševalskih družb. Ob tem moramo sicer poudariti, da je ta trditev točna in da obstajajo podatki, ki govorijo o tem, da je število diplomantk fakultet, kjer se poučuje oglaševanje višje od diplomantov, kar pa se ne odrazi pri dejanskem zasedanju poklicnih mest, kjer je velika večina direktorskih mest rezervirana za moške[4]. A po drugi strani rešitev stereotipiziranih podob žensk v oglasih (namenjenih moškim in ženskam) ni in ne more biti skrita samo v večanju števila žensk na odločevalskih položajih velikih oglaševalskih agencij. Ravno tako kot je neenakost med spoli del širših družbenih neenakosti in jo je kot takšno (politično vprašanje) potrebno razumeti in se z njo ukvarjati, odgovornosti za oglasne upodobitve žensk kot pasivnih, nevednih, a vestnih gospodinj in mater, temeljitih čistilk straniščne školjke in umazanega perila, zapeljivih ljubic in predanih žena, ne smemo enostavno zvrniti na moške snovalce teh oglasov. Pomanjkanje ženskih vodij oglasnih agencij (in ženskih vodij nasploh) je posledica obstoja ideologije, ki je v deklaraciji in praksi daleč od kulture enakosti spolov. Ta ideologija (re)producira ženskost kot drugi spol na vseh nivojih reprezentiranosti žensk v oglaševanju. Problem je zato (tudi) v ženskem prepoznavanju in odzivanju na takšne klice oblasti: “Temeljni problem je ta, da je “prava”, “resnična” in “realna” ženska vedno že reprezentacija, da je vedno že kontroverzna konstrukcija, ki se nenehno oblikuje v mediju diskurza in, da je to oblikovanje v glavnem nezavedno. S to tezo pa pridemo od “podobe ženske” k njeni reprezentaciji, ali bolje, k “politiki reprezentacije”. V tem pristopu je trenutna subjektna pozicija ženske konstitutivni učinek reprezentacije, ne pa njena posledica. Povedano zelo preprosto: nobena reprezentacija ne more “zagrabiti” ženske, če se ta v njej nekako ne prepoznava in se skozi njo ne subjektivira” (Hrženjak, 2002, str. 15). Kljub temu, da Michel Foucault v svojo znamenito teorijo delovanja oblasti ni vnesel dimenzije spola, lahko danes to storimo sami. Mikrofizika neinstitucionalizirane, anonimne in zasebne oblasti ženske se uri v proizvodnji fit, depiliranih, privlačnih (za moške) in vitkih teles (Foucault, 2009). Ta telesa nam bolščijo iz vseh ekranov, plakatov in reklam. Ženske namreč skozi celotno zgodovino oglaševanja nastopajo v večini oglasnih sporočil, ne glede na to kakšen proizvod se oglašuje. Vprašanje, ki si ga ob tem moramo zastaviti tako ni samo čigavemu pogledu je namenjen ženski lik v nekem oglasu?, temveč tudi (in predvsem) kaj ti oglasi učijo in sporočajo nam, ženskam? “Ženske so sredstvo in cilj oglaševanja. Paradoksalno pa je to, da so oglasi narejeni tako, da predpostavljajo moški pogled. Ženske na oglasih so upodobljene tako, da ugajajo moškim narativom o ženskosti, zlasti o ženski spolni privlačnosti. Oglasi tako s prikazovanjem tiste ženske podobe, ki je všečna moškemu napeljujejo žensko k nakupu izdelka” (Hrženjak, 2002, str. 19). Spomnimo se ob tem ponovno na blagovne znamke in na podobe, ki obvladujejo naše javne in zasebne prostore in na obstoj moškega pogleda, ki stoji za ustvarjenim oglasnim sporočilom. Ta moški pogled moramo razumeti tudi kot pogled patriarhalne oblasti, ki predpostavlja apriorno podrejenost ženskega spola in je značilen za zahodne družbe poznega kapitalizma. Ker se je oblast, če sledimo Foucaultu, spremenila, razpršila, razmnožila, decentralizirala, se je do neke mere moral spremeniti tudi ta moški (oblastniški) pogled na ženske, ki postopoma niso več nakupovale zgolj čistil in hrane, temveč so postale zaposlene ženske, ki so del svojega življenja začele preživljati tudi v javnosti. Navidezna emancipacija je ženskemu spolu takoj dodala tesnobo med usklajevanjem njihovega temeljnega poslanstva materinstva (in sekundarnega gospodinjenja) in deklarativno doseženo možnostjo za delovanje v javnem prostoru in zasledovanje lastnih (kariernih) sanj. Tesnoba, ki je pogoj za uspešno oglaševanje, je bila tako rekoč ženskemu spolu zgodovinsko že dana in vsaka nova potreba po emancipaciji, jo je še bolj povečevala. Sporočilna vrednost posameznih oglasov namreč temelji na našem pomanjkanju nečesa večjega od samega proizvoda in ne na pozitivni karakteristiki oglaševane stvari. V tem smislu se tudi vidi razkorak med oglaševanjem reči in oglaševanjem podob (blagovnih znamk) življenjskega stila, ki naj bi nas končno osrečile in dokončno pomirile. Christopher Lasch piše, da je oglaševanju uspelo vsakodnevno proizvajati svoj lastni izdelek “tj. večno nezadovoljnega, nemirnega, tesnobnega in zdolgočasenega potrošnika” (Lasch, 2012, str. 95) in nadaljuje, da tak potrošnik rešitev za vse išče v potrošnji, ki se dotika velikih vprašanj in nelagodij, ki so pravzaprav produkt dobe, ki tako potrošnjo, paradoksalno, ustvarja: “Je vaše delo dolgočasno in nesmiselno? Vam pušča občutek brezplodnosti in naveličanosti? Je vaše življenje prazno? Potrošnja obljublja, da bo zapolnila bolečo vrzel: od tod poskus, da bi potrošne dobrine obdali z avro romantike, z namigovanjem na eksotične kraje in živopisna doživetja ter s podobami ženskih prsi, ki so vir vse sreče” (Lasch, 2012, str. 96). V tej gruči in gneči večno nezadovoljnih in odtujenih posameznikov, ki iščejo smisel tako, da namesto možnosti upora in kritičnega razmisleka razmišljajo o trošenju, so ženske, zaradi družbeno pripisane vloge ki jim pripada v a priori slabšem položaju. Njihova emancipacija je tako v svetu ki mu vladajo podobe izenačena z možnostjo sodelovanja v potrošnji, ki je na tak način postopoma postala ugrabljen ultimativni cilj zgodovinskega boja za enakost spolov. [1] Učbeniška definicija oglaševanja se sicer glasi: “Oglaševanje je plačana, skozi medij posredovana oblika komunikacije prepoznavnega izvora, oblikovana, da prepriča prejemnika, da nekaj stori, bodisi takoj bodisi v prihodnosti” (Jančič in Žabkar, 2013, str. 26). [2] Več o tem glej v Naomi Klein, No logo (Klein, 1999). [3] “Mediji ohranjajo, proizvajajo in omogočajo kroženje socialnih. reprezentacij” (Ule, 2009, str.113). [4] Medtem ko podatki za Veliko Britanijo na primer kažejo, da je diplomantk študijske smeri oglaševanje 61, 7 % in moških kreativnih direktorjev oglaševalskih agencij 89 %, smo tudi pri nas priča podobnemu razkoraku. Kljub temu da je večina študentk udeleženih v študij medijskih in komunikacijskih študij ter tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi, nas ne preseneti da je število žensk, ki vodijo agencije nizko. Še več, v izbiri najboljšega kreativega direktorja pri nas (za leto 2015) sta se med 11 finalisti znašli le dve ženski (Petra Krulc ki je zasedla četrto mesto in Katja Petrin Dornik, ki je zasedla peto mesto), ki sicer orihajata iz iste agencije (Grey Ljubljana) (Kdo so najboljši kreativni direktorji v Sloveniji, 2016). O avtorici: Ana Pavlič Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. Literatura de Beauvoir, S. (2013). Drugi spol. Ljubljana: Krtina. Foucault, M. (2009). Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina. Horvat, K. (2006). Globalna kultura. Ljubljana: Študentska založba. Hrženjak, M (ur.). (2002). Njena (re)kreacija, Ženske revije v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni Inštitut. Klein, N. (1999). No logo. Toronto: Random House of Canada. Kdo so najboljši kreativni direktorji v Sloveniji? (10. 5. 2016). Marketing magazin. Dostopno prek:http://www.marketingmagazin.si/novice/mmarketing/12842/kdo-so-najboljsi-kreativni-direktorji-v-sloveniji-. Lasch, C. (2002). Kultura narcisizma.Ljubljana: Mladinska knjiga. Ule, M. (2009). Socialna psihologija: analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... Islamic Law and Womenipes5. septembra, 2018Aleksander Jakobčič / Avtorji / Gender HubIt may seem that Islam, as a religion, is unjust to women; however, the reason may lie somewhere else. Women in virtually all societies have historically been considered naturally inferior to men, both physically and intellectually. In addition, traditions and laws are deeply rooted in patriarchy and so unequal treatment of women under Islamic Law may not (or is not) historically anomalous.” Law, legal systems, equity, etc. were always an important issue regarding the organisation of our values, norms and rights. There is no society in this World which has no rules and norms, i.e. legal system which governs their life noticeably. It is common in today’s world that the nation state is the primary law giver in one way or another. It may pass laws which are directly binding upon the subject of a legal system, or the courts may have a, so to speak, secondary role in providing further legal interpretation. The issue is not a salient one, at least not on this theoretical level of legal understanding. At the end, it may even be reduced to a procedural level. On the other side the substantive part of law is much more pondered – the part where morals, values and even emotions may be involved. How a legal norm is created, accepted and then brought to life within a society, is the subject of many theories and legal scholars. For those coming from a ‘western’ legal system, other legal systems (and with that even values), such as Islamic Law, are foreign and often misunderstood and subjected to criticism (justified or unsubstantiated). Islam as a religion is often interpreted in different news titles in one way or another for this or that reason. In short, it is a monotheism exclusive of the trinity and reincarnation found in the Christian monotheism. Mohammed did not present himself as divine, he revived the Jewish prohibition of graven images, and forbade the use of wine. It is true that some interpretations of Koran witness to the necessity of there being a duty of the faithful to conquer as much of the world as possible for Islam, however, the Christians, Jews and Zoroastrians (The People of the Book) were not to be persecuted. In this era, from around 622 (The Hegira -Mohammed’s flight from Mecca to Medina) to around 732 (battle of Tours), Islam spread rapidly (Russel 1969, 391). This short segment is not meant to provide a substantial understanding of the Islamic theology, but is intended to show the contrast within a religion and the importance of the time in which it was ‘created’. For example, when Mohammed thought the world was coming to an end, he announced the hajj (annual pilgrimage to Mecca). In his leave-taking sermon, he encouraged his followers to deal justly with one another and treat women well (Warren 2008, 33–34). A person taking interest in society would soon notice the dissonance between the mentioned message of the last sermon and the definite position of women in the Muslim world today. In Saudi Arabia, women are just starting to get their driving rights; in Afghanistan, some women are still afraid to abandon their burqas. As I have mentioned in the introduction, law is a meeting point of morals, values, system and society in a certain time and place. In translation, this means that such ideas have significances. For example, in 2007, an Iranian woman and her partner were sentenced to death by stoning for committing adultery and bearing a child out of wedlock (Warren 2008, 34). Many secular feminists criticise patriarchal laws which are sourced in religious epistemic justification (moral paradigm and moral pragmaticism) in ‘Muslim countries’, but on the other hand, many Muslim women defend Islam as the moral shield protecting their rights (Ibidem). As already stated, law in general is omnipresent in human societies and as such it needs its origin; this necessity is present in every legal system. It may be a ruler’s word, a statue, common law or a religious book. Islamic law originates from two major sources, divine revelation and human reasoning (similar in theory and idea to the English and Welsh common law) (Jones-Pauly in Dajani Tuqan 2011, 447–451). Simply put it is built from two different components Shari’ah (in translation ‘the right path’, indicates the path to righteousness, related to divine revelation) and fiqh (the product of human reasoning, it involves the necessity of reasoning and assumes lesser autonomy than shari’ah). In addition to the need of legal norms having a source, there must also be a sort-of constitution, a general social contract (Weiss 1998, 23–25). This ‘constitution’ in Islam is Qur’an (meaning reading or recitation) which consists of verbatim words of God and which is the source of Islamic Law and hierarchy. Second in hierarchy (what a statue or law would be in relation to a constitution) is the Sunnah (meaning the trodden path). The third source of Islamic Law is the Ijma (or consensus of opinion) and it represents a universal consensus of scholars – what is more it excludes the opinion of laymen. Understanding the general basics of a system is good, but not sufficient in law. It is also important to know how to read, understand, interpret and apply a legal norm, for example using different arguments such as; a fortiori, using teleology or syllogism etc. Something similar is also represented in Islamic Law in the form of Qias or analogical reasoning, and is used when a solution to a new legal problem cannot be found in the Qur’an, Sunnah or consensus of legal scholars (Weiss 1998, 24 –29). The law may not always be a product of scholars, state or a person in power, it may also result from custom or some recurring practices that are acceptable to people and seen as reasonable and not daft. In Islamic Law, this is represented in Urf. For example, the Qur’an specifies that husbands must provide for their wives, however, the amount itself is not specified and the Urf is used to clarify the amount that is required to be provided for (Warren 2008, 37). Following this very brief and rudimentary presentation of the pillars of Islamic Law I shall continue with women in some aspects of Islamic Law. There is much confusion about the role of women in Islamic law. Looking at marriage, stemming from Qur’an and in some cases the Sunnah, a woman cannot get married without her consent due to the nature of the relationship, which is a contractual, not a sacramental relationship. Of course, looking at this rule in detail a lawyer would be quick to ask what is meant by consent, does it need to be of free will, what are the vitiating circumstances etc. Coming back to the issue, also dowry ought to be given to the wife herself and not the family (Ahmad Nasir 2009, 15–44). Concerning polygamy, the Qur’an permits a man to marry up to four wives unless a man feels he will not be able to do right by them. Light beating is allowed, if a husband fears disloyalty or ill-conduct from his wife. Both spouses are permitted to initiate divorce, and the Qur’an also advises women to ‘cast their outer garments over their persons when they are outside, so that they will not be molested’. Inheritance law in Islamic Law is quite complex and I will not go into detail, but over-all, the share of a son is equal to that of two daughters (Ibidem). Legal proceedings rules in Islamic Law require that two male witnesses testify in a legal proceeding. If this is not possible a man and two women should testify instead. According to several scholars, including for example al-Bukhari, a woman cannot be a judge, because women are susceptible to forgetfulness. Punishment for adultery is one hundred lashes or even stoning according to some interpretations (Ahmad Nasir 2009, 15–44). It may seem that Islam, as a religion, is unjust to women; however, the reason may lie somewhere else, not in religion itself. Women in virtually all societies have historically been considered naturally inferior to men, both physically and intellectually. In addition, traditions and laws are deeply rooted in patriarchy, and so unequal treatment of women under Islamic Law may not (or is not) historically anomalous (Warren 2008, 45). Inequality is not foreign to ‘western’ law or ideology as well, for example under fifth century English law, if domestic peace was interrupted the member of that family was subject to correction, verbal or physical. Stemming from that reasoning a rule of thumb was coined, which permitted husbands to chastise their wives, but only with a stick the width of a thumb (Ibidem). Also, in Christendom a woman (Eve) had brought about the fall of mankind and was therefore justly subjected to man’s control to prevent the sin from being committed once more. While there are some historical indications that Islam rendered women greater rights in comparison with the rights they previously had in the Arabian Peninsula, true gender equality never fully materialised within Islamic Law (Warren 2008, 47). Not to be too obvious, but the world of today’s Muslims is very different from the world which Islam was born into. Some scholars believe that Islamic Law benefits from a number of inherently flexible devices that could allow its jurisprudence to take its place among the most modern and important legal systems in the world today (Jones-Pauly in Dajani Tuqan 2011, 447–451). Sharia in the context of Qur’an and Sunnah is thought to allow new interpretations in cases of necessity or public interest, or when there is a change in the facts which gave rise to the original law, or when there is a change in the custom on which a particular law was based (Layish 2017, Introduction). Women are not entirely excluded from Islamic Law discourse and are said to engage in dialogues with men about proper Islamic practices or the preferred interpretations of Islamic texts. On the other hand, the marginalisation of women from Islamic public, political and academic life after the death of the Prophet resulted in the dominance of male values and interpretations of legal text. Although some progress was made, a substantial number of scholars believe that more women should play a role in Islamic Law. Participation of women is growing; for example, Asifa Quraishi, Azizah al-Hibri and Madhavi Sunder just to mention some (Warren 2008, 56). The main purpose of this column was to show the complexity behind a system of values, law and also religion although in a general and rather vague text (due to understandable length limitation). Muslims represent a large number of humans on this planet and in order to start a dialogue between Muslims and non-Muslims we should make an effort and get to know each other’s cultures, to put it simply. There is still a long way women in Islam (aspiring for equality) will need to go, but progress is there and Islamic Law is not so stiff and it can adapt and be modernised which is probably preferable to it remaining unchanged or it being dismissed in entirety. It will also not suffice to tackle the problem of inequality on a legal scale, but it will be necessary to open a dialogue and seek political and societal solutions. This topic is complex and will be subject to future debates – and that is good, as we need dialogue in order to have prosperity, peace and a future. The author of this opinion piece is our contributor Aleksander Jakobčič. Avtor prispevka je naš redni kolumnist Aleksander Jakobčič. Sources: Jones-Pauly, Christina in Abir Tjani Tuqan. 2011. Women Under Islam: Gender Justice and the Politics of Islamic Law. London: I.B. TAURIS. Layish, Ahron. 2017. Women and Islamic Law in a Non-Muslim State: A Study Based on Decisions of the Shari’a Courts in Israel. London: Routledge. Russell, Bertrand. The History of Western Philosophy. London: Routledge. Nasir, J. Jamal. 2009. The Status of Women Under Islamic Law and Modern Islamic Legislation. Leiden: Brill. Warren, S. Christine. 2008. Lifting the Veil: Women and Islamic Law. Faculty Publications. Paper 99. Weiss, G. Bernard. 2006. The Spirit of Islamic Law. Georgia: University of Georgia Press.... Kako vzgajati (STEM) ženske?ipes29. avgusta, 2018Avtorji / Gender Hub / Nick VovkNekaj vzgojnih modrosti kolumnista brez otrok.” Sandra vpraša osnovnošolko: »Kaj si mislila s tem, ko si rekla, da rabiš biti zelo pametna in piflarka?« Slednja odvrne: »Pač, saj rabiš biti, kajne? Vsi to vedo! Vidiš [znanstvenice] na televiziji, one so piflarke, nimajo prijateljic, nosijo očala. Moraš biti pametna in jaz nisem.« Sandra ji hitro odvrne, da pravzaprav je zelo pametna in da lahko postane kdorkoli si želi. (Archer et al. 2013:184 [op. a.]) Pričujoči odlomek iz intervjuja pripoveduje dokaj znano dvodelno zgodbo. Na eni strani je to zgodba o znanosti, predvsem t.i. STEM znanosti – akronim, ki predstavlja nabor naravoslovnih, tehničnih, inženirskih in matematičnih disciplin – in njeni padajoči se popularnosti med mladimi. Kot je pokazala naša raziskava v evropskem projektu STEM4Youth, količina diplomantk in diplomantov teh disciplin že od leta 2008 praktično stagnira pa čeprav bodo delovna mesta zanje še vsaj nadaljnjih deset let rastla kot gobe po dežju (Tornese in Lupiañez-Villanueva 2017:47-61). Na drugi strani pa je to predvsem zgodba o neproporcionalnem številu žensk v STEM znanostih in poklicih. Nikjer v Evropski uniji ni v STEM študijske programe vpisanih več kot le petina celotne populacije študentk (Caprile et al. 2012:17). O tem zakaj je to lahko celo ‘nevarno,’ si preberite v kolumni raziskovalke Nine Pejič. Nizka reprezentacija žensk v STEM sektorjih pa ni nikakršna novost, saj se jo je naslavljalo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, a v skoraj petdesetih letih od tedaj še ni zaslediti pretiranega napredka (Tenenbaum in Leaper 2003:34; cf. IPES-ov intervju z raziskovalko Piko Šarf). Razlogov za tako stanje je, seveda, več. Pregled literature nam ponudi štiri širše sklope: (1) strukturne ovire v osnovnih in srednjih šolah; (2) psihološki faktorji, vrednote in preference; (3) percepcije o STEM disciplinah; ter (4) vpliv in pričakovanja družine (Kanny et al. 2014:129). Čeprav bom na kratko predstavil tudi prve tri, je sledeča kolumna namenjena predvsem zadnjemu razlogu – družini. Začenjam vendarle s prvimi tremi, saj je za vsak družbeni fenomen potrebno razumeti, da je navadno vsota več faktorjev, ki med seboj so-vplivajo in da torej kakršenkoli odziv na enega terja hkrati tudi razumevanje celote. Pri tem bom vsakemu na koncu tudi dodal primere korakov, ki jih lahko naredi družina, da se jim uspešno zoperstavi. (1) Najprej si poglejmo nekatere (strukturne) ovire v osnovnih in srednjih šolah. Menim, da se bomo večinoma strinjali, da je trenutni pristop poučevanja (STEM) predmetov precej za časom, pretirano normativen in z le malo direktne povezave z življenjskim svetom (Cleaves 2005:481). Ker se veliko tematik in predmetov skozi leta ponavlja, kaj hitro izgubijo na novosti in zaradi tega ne spodbujajo kreativnega ali kritičnega mišljenja (Roberts 2002:175). Nadalje je za STEM interes nujna kvaliteta učenja in vloga učiteljic in učiteljev, kot prenašalcev znanja (Papanastasiou in Papanastasiou 2004:249). Slednji se lahko še posebej negativno izkažejo, če ohranjajo spolne stereotipe in s tem ustvarjajo pristransko okolje, v katerem se na primer ženske obravnava kot manj sposobne za določene STEM predmete (Correll 2001:1725). Zanje bi bilo zato koristno, da posodobijo lastne psihološke in vedenjske vzorce (Kearney 2016), da pristopajo k STEM predmetom bolj interdisciplinarno, z uporabo inovativnih pedagoških metod (Chang in Wei 2016:179), več poudarka namenijo praktičnim vajam, ozavestijo družbeno-ekonomske vidike znanosti in se s tem bolj povežejo s stvarnostjo zunaj učilnic (Sever in Güven 2014:1603). Starši, na drugi strani, pa lahko k izboljšavam pripomorejo ob pogostejših obiskih govorilnih ur, s prostovoljnim delom na šolah, udeležbo na šolskih in razrednih dogodkih ter s pogovorom o akademskih rezultatih svojih otrok z njihovimi učiteljicami ali učitelji (Boonk et al. 2017:12). (2) Naslednja dimenzija faktorjev, ki botrujejo k manjši udeležbi in zanimanju žensk za STEM, so družbena in kulturna okolja ter njihov vpliv na človeško psihologijo. Izbiro bodoče izobrazbe ali poklica usmerjajo namreč tudi kulturne norme in pričakovanja (Coleman 1988:S111). Otroci in mladostniki so še posebej labilni za kulturne spolne stereotipe, jih hitro ponotranjijo, s tem pa se izoblikujejo tudi njihove identitete ter izbor izobraževalnih smeri (Ridgeway in Correll 2011:515). Taka prepričanja vplivajo na njihova dejanja, količino truda in vztrajnosti (Bandura 1986:15). Med druge družbene faktorje lahko prištejemo tudi prijateljice in prijatelje, pomanjkanje vzornic in drugi negativni medijski vplivi (Larkin 2014:3). Akademiki zato predlagajo veliko obšolskih dejavnosti (kot so poletne šole in prakse), ki pomagajo učenkam (kot tudi učencem) pri razvoju dodatnega človeškega in družbenega kapitala, interesov, postanejo bolj samozavestni in se seznanijo s STEM okolji (Garg 2015:277). Nadalje se je za pomembno izkazala čim prejšnja vključitev žensk v STEM predmete, bolj intenzivno mentorstvo, pogostejše reference na vzornice ter fokus na presečiščne faktorje, kot so družbeni (ali razredni) položaj, finančne zmožnosti, rasa, ipd. (Broadley 2015:33). Družine s spolno nevtralnimi pričakovanji so zato ključen dejavnik podpore v zoperstavljanju družbenim in kulturnim pritiskom (Boonk et al. 2017:12). (3) Tretja dimenzija faktorjev so t. i. percepcije o STEM izobrazbi in poklicih. Čeprav raziskave kažejo, da STEM sektorji prinašajo višje zaslužke in najnižjo stopnjo brezposelnosti, pa očitno dejavniki, kot so denar, moč in prestiž niso dovolj, da bi se zanje odločalo več žensk (Chevalier 2011:1199). Raziskave namreč kažejo, da slednje bolj cenijo (finančno) varnost in fleksibilnost delovnih mest, kot pa višino plače ipd. (Zafar 2013:580). Veliko delovnih kultur prav tako daje izgled, da se bodo vanje ženske težje vključile (Heilman et al. 2004:417). Dodatno preračunavajo tudi statistiko faliranih študentov in študentk, zaposlitvene možnosti in potencialni vpliv tehnologij. Ženske, ki želijo minimalizirati tveganje, se zato raje odločijo za študijske smeri z manj preračunanimi ‘stroški’ – kar je tudi razlog, da humanističnim in družboslovnim študijem vpis študentk nikakor ne upada (Reimer, Noelke in Kucel 2008:237). Družina se lahko uspešno zoperstavi tem faktorjem, v kolikor se s svojimi otroci pogovarja o izobrazbi in/ali spodbuja izobraževalne obiske STEM delovnih mest (laboratorijev, muzejev, ipd.) (Boonk et al. 2017:12). Literatura prav tako dodaja, da je koristno otroke čim prej informirati o priložnostih na trgu dela in s tem morda spodbuditi zanimanje (Burwell-Woo et al. 2015:3). Sedaj pa se lahko posvetim še (4) družinskim ‘investicijam’ bolj specifično. Termin ‘investicije’ je na tem mestu razumljen široko. Seveda so v post-modernem svetu finančne investicije pomembne – niso pa edine, ki štejejo. K njim zato prištevam še investicije v človeški, socialni in simbolični kapital (Bourdieu 1986:244), ki skupno gradijo t. i. znanstveni kapital posameznika (Archer et al. 2013:3). Nadalje sledim akademskemu konsenzu, da je z investicijami, ki vzpodbujajo interes v STEM znanosti, potrebno začeti zgodaj, tj. v osnovnih in srednjih šolah (Bystydzienski, Eisenhart in Bruning 2015:93; Kearney 2016:14; Simpkins, Price in Garcia 2015:1404). Na tej stopnji posameznikovega razvoja smo namreč še posebej dojemljivi, da ponotranjimo znanstvene vrednote ali se odločimo za prihodnje karierne korake (Powell in Harmon 2014:14). Mladostniški interesi v teh letih se kaj hitro spreminjajo, zato je nujno, da se jih poskuša vztrajno vzpostavljati (Jacobs in Bleeker 2004:6). Pregled literature ponuja dve širši dimenziji družinskih investicij: šolske in domače (Boonk et al. 2017:11). Na začetku se posvečam razgrnitvi poglavitnih domačih in sicer začenjam s t. i. družinskimi (izobraževalnimi) pričakovanji. Avtorici Dasgupta in Stout poudarjata, da so starši najpomembnejši element primarne socializacije akademskih interesov njihovih otrok (2014:22). Pri matematiki so na primer matere še posebej vplivne za uspeh njihovih hčera, saj prepogosto podcenjujejo njihove zmožnosti (Frome in Eccles 1998:449). Kot rečeno so družinski spolni stereotipi posledica širših družbenih in kulturnih procesov, a njihov prenos preko staršev je še posebno regresiven pri STEM motivacijah mladih žensk (Leaper, Farkas in Brown 2012:278). Starševska (čustvena) podpora je prav tako pogost predmet raziskav v STEM aspiracijah. V longitudinalni raziskavi je bila recimo slednja ena izmed poglavitnih razlogov, ki so jih mladi našteli, ko so razlagali, zakaj so se odločili za STEM študij. Večina raziskav – a ne vse – kažejo na ključno vlogo očetov v tem sklopu, predvsem tistih, ki imajo sami STEM izobrazbo ali poklic; kar pa ne izključuje tudi pomena drugih moških vzornikov, kot so učitelji, mentorji, ipd. (Buschor et al. 2014:172). Kljub temu pa za pozitivno čustveno podporo ni potrebno, da so starši znanstveniki, saj lahko k otrokovem zanimanju pripomorejo že s pohvalami in vzpodbudami ob težavah ter preprostimi spremembami v njihovem morebitnem spolno pristranskem mišljenju ali dejanjih (Simpkins et al. 2014:172). Zadnje med domačimi investicijami pa so vrednote, ki jih starši z besedami in dejanji pripisujejo znanosti. Če sledimo modelu Eccles-Parson, starši komunicirajo svoja prepričanja in vrednote na naslednje načine: z zagotavljanjem specifičnih priložnosti namesto drugih; z udeležbo v aktivnostih njihovih otrok; kot vzornice in vzorniki v cenjenih dejavnostih; kot interpretatorji realnosti (Jacobs in Bleeker 2004:7). Ker zadnje v splošnem še nisem nagovoril, se ji posvečam sedaj. Otroci zgodnje starosti so le s težavo dobri ocenjevalci svojih sposobnosti, zato se zanašajo na svoje starše za zunanjo potrditev ter za interpretacijo širše stvarnosti. Spolni stereotipi držijo posebno mesto v teh simboličnih prenosih idej in vrednot. Ko sta Jacobs in Bleeker dvanajst let sledili družinam, sta ugotovili, da starševski spolno pristranski pogledi na svet neposredno vplivajo na izbor kariernih poti njihovih hčera (2004:17). Raziskava Tenenbaum-ove in Leaper-ja pa je dodatno ugotovila, da so materine percepcije pomembnejši indikator otrokovih nagnjen k STEM znanostim, četudi naj bi očetje pogosteje rabili spolno pristransko jezikovno obnašanje (2003:44). Obrnimo se sedaj še k dvema šolskima investicijama. Precej intuitivno je finančno investiranje eden poglavitnih dejavnikov, ki izboljša STEM motivacije, pa čeprav bo ta predlog mejil na neokusnega vsakemu, ki ni bil rojen s srebrno žlico. In vendar je pomanjkanje (družinskih) financ ali štipendij eden glavnih razlogov, ki ženske odvrne od STEM študijev. Kot je pokazala raziskava v zadnjem letniku srednjih šol, zgolj vzpodbujanje zanimanja za inženirstvo med ženskami iz nižjih dohodkovnih razredov ni bilo dovolj, da bi se odločile za ta študij na univerzitetni ravni – poleg pomanjkanja financ pa jih je zaustavljal še strah in omejena družbena podpora (Bystydzienski et al. 2015:88). Zadnja med glavnimi šolskimi investicijami pa je interakcija med starši in učiteljstvom. Obiskovanje pouka in pogovor z učiteljicami in učitelji pripomore k višji informiranosti o šolskem predmetniku, izboljšuje socialni kapital in se posledično veže nazaj na domače družinske investicije. Take interakcije prav tako učiteljstvu nakazujejo vrednote, ki jih družina pripisuje (STEM) izobrazbi ter teži k spremembam njihovih morebitnih spolno stereotipnih obnašanj (Hill in Tyson 2009:3). V zaključek tu dodajam, da povratki večine šolskih investicij precej upadejo, ko otroci prestopijo iz osnovnih v srednje šole. Najprej se narava investicij spremeni iz direktnih v osnovnih v bolj obšolske v srednjih, s čimer se izgubi vrsta informacij o institucionalnih stilih, vsebini predmetov in interakcij med otroki, učiteljicami in učitelji. Nadalje pa otroci ob tej tranziciji sami postajajo vse bolj neodvisni, ali pa k temu vsaj stremijo, pri čemer se lahko starševske šolske investicije izkažejo celo za kontra-produktivne (Hill in Tyson 2009:15). V kratek zaključek povzemam štiri glavne faktorje, ki vplivajo na odločitve žensk za STEM študije in poklice. Najprej sem obravnaval tri: (1) ovire v osnovnih in srednjih šolah; (2) družbena in kulturna okolja; in (3) percepcije o STEM znanosti. S posebnim poudarkom pa sem nato razdelal še (4) družinske investicije, in sicer specifično domače in šolske. Dodati je zgolj še potrebno, da družina seveda ni homogena enota in da nanjo vplivajo tako zunanji vplivi kot njej lastni, notranji – tu pa so pomembne tako vloge matere kot očeta ter sester in bratov. Avtor prispevka je naš kolumnist Nick Vovk, Univerza v Cambridgu. Literatura Archer, Louise, Jonathan Osborne, Jennifer DeWitt, Justin Dillon, Billy Wong in Beatrice Willis. 2013. ASPIRES: Young People’s Science and Career Aspirations, Age 10-14. London: King’s College London. Dosegljivo na: https://goo.gl/Dwexqx. Bandura, Albert. 1986. Social Foundation of Thought and Action: A Social Cognitive Theory. Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall. Boonk, Lisa, Hieronymus J.M. Gijselaers, Henk Ritzen in Saskia Brand-Gruwel. 2017. “A Review of the Relationship Between Parental Involvement Indicators and Academic Achievement.” Educational Research Review 24:10-30. Bourdieu, Pierre. 1986. “The Forms of Capital.” Pp. 241-58 v Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education, uredil J. Richardson. New York: Greenwood. Broadley, Kate. 2015. “Entrenched Gendered Pathways in Science, Technology, Engineering and Mathematics: Engaging Girls Through Collaborative Career Development.” Australian Journal of Career Development 24(1):27-38. Burwell-Woo Christine, Ray Lapuz, Tracy Huang, Nick P. Rentsch. 2015. ‘Enhancing Knowledge, Interest and Self-Efficacy in STEM Through a Summer STEM Exploration Program.’ Seattle: 122nd ASEE Annual Conference & Exposition. Dosegljivo na: https://goo.gl/imEEaA. Buschor, Christine B., Simone Berweger, Andrea K. Frei in Christa Kappler. 2014. “Majoring in STEM—What Accounts for Women’s Career Decision Making?: A Mixed Methods Study.” The Journal of Educational Research 107(3):167-76. Bystydzienski, Jill M., Margaret Eisenhart in Monica Bruning. 2015. “High School Is Not Too Late: Developing Girls’ Interest and Engagement in Engineering Careers.” The Career Development Quarterly 63:88-95. Caprile, Maria, Elisabetta Addis, Cecilia Castaño, Ineke Klinge et al. 2012. Meta-Analysis of Gender and Science Research: Synthesis Report. Luxembourg: Publikacije Evropske Unije. Dosegljivo na https://goo.gl/Wt57Xm. Chevalier, Arnaud. 2011. “Subject Choice and Earnings of UK Graduates.” Economics of Education Review 30(6):1187-201. Chang, Jen-Wei in Hung-Yu Wei. 2016. “Exploring Engaging Gamification Mechanics in Massive Online Open Courses.” Educational Technology & Society 19(2):177-203. Cleaves, Anna. 2005. “The Formation of Science Choices in Secondary School.” International Journal of Science Education 27(4):471-86. Coleman, James S. 1988. “Social Capital in the Creation of Human Capital.” American Journal of Sociology 94(supplement):S95-S120. Correll, Shelley J. 2001. “Gender and the Career Choice Process: The Role of Biased Self‐ Assessments.” American journal of Sociology 106(6)1691-730. Dasgupta, Nilanjana in Jane G. Stout. 2014. “Girls and Women in Science, Technology, Engineering, and Mathematics: STEMing the Tide and Broadening Participation in STEM Careers.” Policy Insights from the Behavioral and Brain Sciences 1(1):21-9. Frome, Pamela M. in Jacquelynne S. Eccles. 1998. “Parents’ Influence on Children’s Achievement-Related Perceptions.” Journal of Personality and Social Psychology 74(2):435-52. Garg, Sahaj. 2015. ‘Expanding High School STEM Literacy Through Extra-Curricular Activities.’ Princeton: 5th IEEE Integrated STEM Conference. Dosegljivo na https://goo.gl/xApfkM. Heilman, Madeline E., Aaron S. Wallen, Daniella Fuchs in Melinda M. Tamkins. 2004. “Penalties for Success: Reactions to Women Who Succeed at Male Gender-Typed Tasks.” Journal of Applied Psychology 89(3):416-27. Hill, Nancy E. in Diana F. Tyson. 2009. “Parental Involvement in Middle School: A Meta-Analytic Assessment of the Strategies That Promote Achievement.” Developmental Psychology 45(3):740-63. Jacobs, Janis E. in Martha M. Bleeker. 2004. “Girls’ and Boys’ Developing Interests in Math and Science: Do Parents Matter?” New Directions for Child and Adolescent Development 109:5-21. Kanny, Allison M., Linda J. Sax in Tiffani A. Riggers-Piehl. 2014. “Investigating Forty Years of STEM Research: How Explanations for the Gender Gap Have Evolved Over Time.” Journal of Women and Minorities in Science and Engineering 20(2):127-148. Kearney, Caroline. 2016. Efforts to Increase Students’ Interest in Pursuing Science, Technology, Engineering, and Mathematics Studies and Careers: National Measures Taken by 30 Countries – 2015 Report. Bruselj: European Schoolnet. Dosegljivo na https://goo.gl/gVeFtG. Larkin, Teresa. 2014. ‘A Phenomenological Study of Factors Influencing the Gender Gap in Physics and other STEM-Related Fields.’ Seattle: 121st ASEE Annual Conference & Exposition. Dosegljivo na https://goo.gl/BzozbZ. Leaper, Campbell, Timea Farkas in Christia S. Brown. 2012. “Adolescent Girls’ Experiences and Gender-Related Beliefs in Relation to Their Motivation in Math/Science and English.” Journal of Youth and Adolescence 41(3):268-82. Papanastasiou, Constantinos in Elena C. Papanastasiou. 2004. “Major Influences on Attitudes Toward Science.” Educational Research and Evaluation 10(3):239-57. Powell, Nichole L. in Brenda B. Harmon. 2014. “Developing Scientists: A Multiyear Research Experience at a Two-year College.” Journal of College Science Teaching 44(2):11-7. Reimer, David, Clemens Noelke in Aleksander Kucel. 2008. “Labor Market Effects of Field of Study in Comparative Perspective: An Analysis of 22 European Countries.” International Journal of Comparative Sociology 49(4-5):233-56. Ridgeway, Cecilia L. in Shelley J. Correll. 2004. “Unpacking the Gender System: A Theoretical Perspective on Gender Beliefs and Social Relations.” Gender & society 18(4):510-31. Roberts, Gareth. 2002. SET for Success: The Supply of People with Science, Technology, Engineering and Mathematics Skills: The Report of Sir Gareth Roberts’ Review. Dosegljivo na https://goo.gl/aF4TLJ. Sever, Demet in Meral Güven. 2014. “Effect of Inquiry-Based Learning Approach on Student Resistance in a Science and Technology Course.” Education Sciences: Theory & Practice 14(4):1601-5. Simpkins, Sandra D., Chara D. Price in Krystal Garcia. 2015. “Parental Support and High School Students’ Motivation in Biology, Chemistry, and Physics: Understanding Differences Among Latino and Caucasian Boys and Girls.” Journal of Research in Science Teaching 52(10):1386-407. Tenenbaum, Harriet R. in Campbell Leaper. 2003. “Parent-Child Conversations About Science: The Socialization of Gender Inequalities?” Development Psychology 39(1):34-47. Tornese, Pietro in Franscisco Lupiañez-Villanueva. 2017. Deliverable Report: D2.1 Report on Employment Labour Market Trends in EU: M20, December 2017. Bruselj: Evropska komisija. Interni arhiv Inštituta za razvojne in strateške analize. Zafar, Basit. 2013. “College Major Choice and the Gender Gap.” Journal of Human Resources 48(3):545-95.... Ženske za mir in varnostipes22. avgusta, 2018Avtorji / Gender Hub / Tjaša Božič V času, ko smo priča mnogim notranjim in mednarodnim oboroženim konfliktom, se pogosto sprašujemo kako izboljšati varnost v družbi, kako učinkoviteje reševati konflikte in nenazadnje, kako doseči dolgotrajni mir. Vse več podatkov priča o tem, da je mir bolj verjeten v družbah, v katerih je stopnja vključenosti žensk višja in kjer ženske vplivajo na odločanje. Tekom zadnjega desetletja se je število oboroženih spopadov povečevalo, pojavile so se nove oblike konfliktov, tarče vojskujočih strani pa vse bolj postajajo civilisti. Stopnja nasilja, preganjanja in (prisilnih) svetovnih razselitev, ki so posledica konfliktov, je dosegla najvišjo raven, ki je bila kadar koli zabeležena. Tako je bilo leta 2017 iz svojih domov v povprečju prisilno pregnanih več kot 44 tisoč ljudi dnevno, skupno je bilo na svetu kot posledica preganjanja, konfliktov, nasilja ali hudih kršitev človekovih pravic razseljenih rekordnih 68,5 milijonov ljudi, od tega jih 25,4 milijona predstavlja begunce, pregnane izven meja svojih držav (UNHCR 2018). Nadalje empirične analize zadnjih osmih desetletij mednarodnih kriz kažejo, da se konflikti v prizadetih državah ponavljajo, prizadevanja za mir so mnogokrat uspešna le kratkoročno, na dolgi rok pa žal neuspešna. Našteta dejstva izpostavljajo potrebo po novih in inkluzivnih pristopih k reševanju konfliktov ter zagotavljanju stabilnosti in miru. Marie O’Reilly je v poročilu iz leta 2015 pokazala, da ima vključevanje žensk pozitivne učinke na preprečevanje konfliktov, ustvarjanje miru in vzdrževanje varnosti po koncu vojn. Znani so nam pozitivni učinki participacije žensk na področju mednarodnega razvoja, predvsem preko spreminjanja dela vlad, humanitarnih organizacij in donatorjev, na področju miru in varnosti pa so ženske še zmeraj v veliki meri izključene iz postopkov odločanja. Čeprav smo v zadnjih dveh desetletjih priča mnogim pozivom k vključevanju žensk tudi na tem področju, so spremembe zelo počasne. Ženske so na primer predstavljale le dva odstotka vseh mediatorjev in devet odstotkov vseh pogajalcev v uradnih mirovnih pogajanjih med leti 1992 in 2011 (UN Women 2012, 3). Kljub temu, da vplivi participacije žensk na mir in varnost še niso dodobra raziskani, je mogoče izpostaviti nekatere pozitivne učinke vključenosti žensk v odločanje ter mirovne procese. Obstajajo številni dokazi, da sta krepitev vloge žensk in enakost spolov povezani z mirom in stabilnostjo. O’Reilly (2015, 4, 11) na podlagi študije pravi, da je za tiste države, v katerih so ženske bolj opolnomočene v različnih sferah življenja, manj verjetno, da bo njihova stopnja kriminala in nasilja visoka, da bodo šle v vojno z drugimi državami ali da bodo v mednarodni skupnosti zavzemale slab položaj. Natančna vzročna povezava še ni jasna, vendar pa O’Reilly trdi celo, da je enakost spolov boljši pokazatelj miroljubnosti države kot so na primer stopnja demokratičnosti, BDP ali religija. Tako zatrjuje, da je participacija žensk napovedovalec miru, neenakost spolov pa napovedovalec nasilja in konfliktov. V času študije se je od sedemnajstih držav, ki so se nahajale na dnu SIGI indeksa Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development – OECD), ki meri diskriminacijo spolov, kar štirinajst držav v zadnjih dveh desetletjih soočilo s konfliktom (SIGI 2018). Vključenost žensk je izrednega pomena tudi v primerih, kadar pride do oboroženega konflikta. Študija 40 mirovnih procesov v 35 državah v zadnjih treh desetletjih je pokazala, da so možnosti za dosego mirovnega sporazuma veliko večje, kadar v pogajanjih sodelujejo tudi ženske, prav tako pa je večji tudi delež implementacije teh sporazumov. Statistični podatki nadalje pričajo o večjih možnostih za vzdržnost miru, kadar ženske sodelujejo v mirovnih procesih. Poleg tega pa po uradnem koncu vojne politična in družbena participacija žensk prispeva k boljši post-konfliktni obnovi, manjšim možnostim za ponovitev konflikta in posledično trajnosti miru. Med dejavniki, pomembnimi za vzdržnost in trajnost miru so tako na primer večja zastopanost žensk v nacionalnih parlamentih, višja pismenost žensk ter večja civilnodružbena participacija žensk (O’Reilly 2015, 6, 10). Zakaj je temu tako? Zmotno bi bilo seveda misliti, da ženske na področju miru in varnosti – ali kateremkoli drugem področju – predstavljajo enotno homogeno skupnost, ki se do problemov in rešitev opredeljuje zmeraj enako. Ženske tudi v času konflikta zavzemajo različne vloge, vse od političnih svetovalk, mirovnic in mediatork, pa do žrtev in storilk. Vendar pa v povprečju ženske doživljajo oborožene konflikte drugače od moških. Moški še zmeraj predstavljajo večino borcev in smrtnih žrtev tekom bojev, medtem ko je za ženske manj verjetno, da se bodo pridružile vojskujočim, a predstavljajo veliko večji delež žrtev stranskih učinkov vojne – kršitev človekovih pravic, širjenja nalezljivih bolezni, gospodarskega opustošenja in zloma družbenega reda (Kuehnast, de Jonge Oudraat in Hernes 2011). Po mnenju O’Reilly (2015, 8) je verjetno ravno zaradi tega njihov pristop k izgradnji in vzdrževanju miru velikokrat drugačen. Zaradi teh edinstvenih izkušenj med vojno imajo ženske v času mirovnih pogajanj drugačne prioritete. Pogosto njihov spekter obravnavnih vprašanj presega le vojaško akcijo, moč in ozemlje, ter v obzir jemlje tudi socialne in humanitarne potrebe, ponovno integracijo v družbo, razvoj, varstvo človekovih pravic, izobraževanje ter zastopstvo vseh deležnikov in skupin v predstavniških telesih. V času politične tranzicije v Afganistanu leta 2003 in 2004 so se tako na primer ženske v ustavni skupščini zavzemale za pravice invalidov ter podprle prizadevanja uzbeške manjšine za pridobitev uradnega priznanja za svoj jezik (Whitman in Gomez 2009, 14). V pogajanjih, ki so vodila k podpisu mirovnega sporazuma o Darfurju v Sudanu, pa so si ženske delegatke prizadevale za prej zanemarjene predpise o varnosti notranje razseljenih oseb in beguncev, prehranski varnosti ter nasilju na podlagi spola (Page, Whitman in Anderson 2009, 16). Takšen pristop pomaga družbam pri spravi ter pripomore k izgradnji trdnejšega miru. Poleg tega ženske v toku mirovnega procesa pogosteje mobilizirajo raznolike družbene skupine iz različnih političnih, etničnih, verskih in kulturnih smeri. Hkrati s to horizontalno premostitvijo razlik in gradnjo mostov med različnimi skupinami, ženske večkrat uspešno premostijo tudi vertikalni razkorak med elitami in prebivalstvom, kar lahko poveča legitimnost in prispeva k daljšemu trajanju miru. Znan je primer liberijske mirovne aktivistke Leymah Gbowee, ki je krščanske in muslimanske ženske združila v mirovno gibanje liberijskih žensk. Gibanje je uspešno spravilo vojskujoče strani za pogajalsko mizo in pripomoglo h končanju uničujoče štirinajstletne liberijske državljanske vojne leta 2003. Ta zgodovinski uspeh je utrl tudi pot za izvolitev prve afriške predsednice, Ellen Johnson Sirleaf. Skupaj s slednjo ter jemensko aktivistko za človekove pravice Tawakkul Karman je Leymah prejela tudi Nobelovo nagrado za mir, in sicer za njihovo nenasilno prizadevanje za varnost žensk ter pravico žensk polno sodelovati v izgradnji miru (The Nobel Prize 2018a in 2018b). Čeprav so ženske v različnih kontekstih formirale različne mirovne koalicije, so bili podobni vzorci združitve žensk iz različnih skupin za dosego miru dokumentirani tudi v Gvatemali, Iraku, Južnem Sudanu, Keniji, Kolumbiji, Severni Irski in Somaliji (2015, 8). Med razloge, da ženske pozitivno vplivajo na proces in rezultate mirovnih pogajanj, O’Reilly (2015, 7–9) tako uvršča njihov poudarek na dialogu, izgradnji zaupanja, mobilizaciji širokih in raznolikih koalicij, premostitvi razlik, odpiranju vprašanj, ki so ključna za vzdržnost miru ter pomenu enakosti spolov. Korelacijo med vzdržnostjo miru in participacijo žensk pa naj bi prav tako najbolje pojasnjeval njihov inkluziven pristop k vladanju in upravljanju v post-konfliktnih okoljih. Ženske se namreč v povprečju bolj zavzemajo za vključevanje prikrajšanih in manj zastopanih skupin v vse nadaljnje politične procese, za zagotovitev njihovega stalnega predstavništva v reprezentativnih telesih ter za ustavne določbe za bolj pravično in vključujočo družbo, kar pozitivno vpliva na preprečevanje konfliktov (Tamaru in O’Reilly 2018, 19–26). Jasno je, da izključevanje skupin na podlagi njihove verske, etnične ali kulturne identitete prispeva k nemirom in posledično verjetnosti za vojno, revščini in neuspehu držav ter zmanjšuje možnosti za dolgotrajni mir, zaradi česar so sodelovanje, vključevanje ter naslavljanje vzrokov konflikta in nestabilnosti ključnega pomena. Vključevanje žensk v mirovne in varnostne procese tako ne koristi le ženskam, temveč celotnim skupnostim. Vendar pa se v mnogih družbah ženske še zmeraj soočajo s prenekaterimi izzivi in ovirami pri njihovi politični participaciji, enakopravni zastopanosti ter doseganju družbenega in političnega vpliva. Med takšne izzive in ovire spadajo diskriminacija žensk v družbi, tokenizem znotraj političnih teles, pomanjkanje spoštovanja žensk kot legitimnih političnih akterjev, percepcija, da je ženske v politiki potrebno voditi, jih usmerjati in poučevati, nasprotujoči si interesi s prevladujočimi strankami ter mnogi drugi. Za učinkovitejše reševanje konfliktov in zagotovitev trajnejšega miru nas torej čaka še veliko dela, začenši z odpravo diskriminatornih praks in percepcij, zagotovitvijo enakopravnosti spolov ter opolnomočenjem žensk. Avtorica prispevka je naša kolumnistka Tjaša Božič. Viri: Kuehnast, Kathleen, Chantal de Jonge Oudraat in Helga Hernes. 2011. Women and War: Power and Protection in the 21st Century. Washington, DC: US Institute of Peace. O’Reilly Marie. 2015. Why Women? Inclusive Security and Peaceful Societies. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security. Page, Michelle, Tobie Whitman in Cecilia Anderso. 2009. Strategies for Policymakers: Bringing Women into Negotiations. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security. SIGI – Social Institutions and Gender Index. 2018. Syrian Arab Republic. Dostopno prek: https://www.genderindex.org/country/syrian-arab-republic/ (16. avgust 2018). Tamaru, Nanako in Marie O’Reilly. 2018. How Women Influence Constitution Making After Conflict and Unrest. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security. The Nobel Prize. 2018a. Leymah Gbowee. Dostopno prek: https://www.nobelprize.org/prizes/peace/2011/gbowee/auto-biography/ (16. avgust 2018). — 2018b. The Nobel Peace Prize for 2011. Dostopno prek: https://www.nobelprize.org/prizes/peace/2011/press-release/ (16. avgust 2018). UNHCR. 2018. Global Trends: Forced Displacement in 2014. Geneva: The UN Refugee Agency. Dostopno prek: http://www.unhcr.org/globaltrends2017/ (16. avgust 2018). UN Women. 2012. Women’s Participation in Peace Negotiations: Connections between Presence and Influence. New York City: The United Nations Entity for Gender Equality and the Empowerment of Women. Dostopno prek: https://reliefweb.int/sites/reliefweb.int/files/resources/03AWomenPeaceNeg.pdf (16. avgust 2018). Whitman, Tobie in Jessica Gomez. 2009. Strategies for Policymakers: Bringing Women into Government. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security.... (Ne)enakost spolov na najvišjih delovnih mestih v gospodarstvuipes15. avgusta, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender HubZačnimo s statističnimi dejstvi. “V letu 2016 je bilo v Sloveniji 817.000 delovno aktivnih prebivalcev, od tega je bilo 370.000 ali 45 % žensk. 275.000 delovno aktivnih prebivalcev Slovenije je imelo terciarno izobrazbo, od tega 59 % žensk. Višje- in visokošolsko izobražene ženske so za svoje delo prejele mesečno povprečno 2.146 EUR bruto, kar je bilo 450 EUR manj, kot so prejeli moški z enako izobrazbo. Revščina grozi v Sloveniji več ženskam kot moškim. Stopnja tveganja revščine je bila med ženskami v letu 2016 15,2-odstotna, med moškimi pa 12,5-odstotna. Razmeroma veliko razliko med spoloma ustvarja predvsem stopnja tveganja revščine med starejšimi ženskami. Med ženskami, starimi 65 ali več let, je bila stopnja tveganja revščine 22,5-odstotna, med starejšimi od 74 let pa celo 26,6-odstotna” (Statistični urad RS). Nadaljujmo z orisovanjem širšega družbeno-političnega konteksta ideje o enakosti spolov, ki predstavlja enega izmed temeljnih načel Evropske unije, pri čemer je spodbujanje enakosti pri odločanju eden izmed glavnih ciljev Evropske listine o ženskah. Evropska komisija je leta 2011 izvedla raziskavo na podlagi katere je ugotovila, da je samo ena izmed sedmih članov upravnega odbora najpomembnejših evropskih družb ženska. Takrat podpredsednica Evropske komisije in komisarka za pravosodje Viviene Reding je opozorila, da je sestava upravnih odborov edino področje enakosti spolov kjer napredek še ni bil viden in predlagala znameniti cilj 40-odstotne prisotnosti premalo zastopanega spola med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi do leta 2020. Podatki za Slovenijo nas ne bi smeli presenetiti – ne samo, da je bilo v 90. letih v naši državi več žensk na vodilnih delovnih mestih kot danes, delež žensk na vodilnih položaj že nekaj let upada. “V Sloveniji je bil delež žensk na mestih odločanja največjih delniških družb, ki kotirajo na borzi, leta 2013 sicer višji od evropskega povprečja (21,6 % oktobra 2013) (European Commission 2014) in deleža v ZDA, kar pa vseeno ni veliko, če upoštevamo dejstvo, da je večina žensk v Sloveniji visoko izobraženih (60 % vseh novih univerzitetnih diplomantov/diplomantk je ženskega spola) in delovno aktivnih (stopnja zaposlenosti žensk leta 2011 je bila 64,8 %). Na nižjih ravneh vodenja je delež žensk višji, vendar višje po hierarhični lestvici organizacije/podjetja gremo, manj je žensk. Tako na primer je bilo leta 2010 29,5 % menedžerk proizvodnih in operativnih enot družbe, 45,9 % menedžerk drugih enot družbe, 26,4 % direktoric in članic uprav družbe ter 32,9 % direktoric, menedžerk družbe (Kanjuo Mrčela et al., 2015)”. Padec deleža je opazen tudi glede na podatke Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE), saj je v letu 2015 ta delež znašal 22, 9 %, leta 2016 pa le še 19 %. Dr. Sonja Robnik je v svoji raziskavi Enakost spolov – mislimo globalno, delujmo lokalno navedla, da 76 % delniških družb, 60 % družb z omejeno odgovornostjo in 40, 7 % javnih zavodov na vodilnih delovnih mestih še nikoli ni imelo žensk (Robnik, 2015). Po drugi je raziskava, ki so jo naredili za Združenje Manager pokazala, da je med 101 najuspešnejšim podjetjem v Sloveniji (leta 2014) kar 81 % uprav sestavljenih samo iz moških članov. Teorija enakosti spolov je dejavnike za neenako zastopanost spolov na odločevalskih mestih razdelila na tri ravni: individualno, organizacijsko in strukturno. Vse tri so seveda prežete s stereotipi in predsodki, ki ženski spol razumejo v skladu s točno določenimi značilnostmi in lastnostmi in jim na podlagi tega omejujejo tudi izbiro (in napredovanje znotraj) poklica. Naivno bi bilo odgovornost za manjko žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu preleviti na slednje, saj vemo, da je v kapitalizmu prvobitni cilj tega sektorja kopičenja dobička in ne širjenje pojma enakosti. Doseganje implementacije enakosti spolov namreč ne more biti naloga osameljene dejavnosti naše družbe, temveč prepleta ideje o enakosti v vseh sferah naših življenj, zato se moramo refleksije stanja in ukrepanja na teh področjih lotiti celostno. Vprašanje je tako očitno: če po eni strani ženskam iz vseh smeri in z različnimi glasovi pravimo, da naj se opolnomočijo, da naj postanejo ekonomsko neodvisne in naj zasledujejo tudi lastne (karierne, poslovne) cilje, ter jih poleg tega še od zgodnjega otroštva utrjujemo v njihovi (samo)predstavi o pridnosti in poslušnosti (tudi v šoli, kjer ženske kot vemo dosegajo boljše rezultate od moških), zakaj jim tri življenjske etape kasneje nastavimo stekleni strop in se potem sprašujemo kje so ženske na najvišjih delovnih mestih v gospodarstvu? Portal Metina lista se od maja 2014 ukvarja z analizo pojavljanja žensk v medijih. V dve leti trajajoči analizi spremljanja najbolj gledanih informativnih oddaj (Odmevi, Studio City, Tarča, 24ur Zvečer, Danes, Svet na Kanalu A) ugotovili, da je razmerje vabljenih strokovnjakinj napram vabljenim strokovnjakom 1:4. Tako nizko število žensk, ki bi v našem javnem medijskem prostoru dobilo priložnost izraziti svoj pogled na obravnavano problematiko, ki bi se morda dotikala celo gospodarskih ali političnih tem (ki sta v raziskavi opredeljeni kot tematiki o katerih so ženske zelo redko povprašane) bi pomenilo razumevanje in življenje enakosti spolov v praksi. Dokler pa so ženske povprašane, v tistih redkih trenutkih, kadar so sploh prepoznane kot relevantne sogovornice, o področjih zdravstva in šolstva, pa lahko sklenemo, da smo pri implementaciji enakosti spolov v mikro dinamiko naših življenj zgolj na začetni točki ki je od našega cilja še zelo oddaljena. Takšno pomanjkljivo razumevanje kompleksnosti enakosti spolov s strani ustvarjalcev medijskega poročanja je vidno tudi v skoraj popolnem pomanjkanju medijskega naslavljanja tovrstnih vsebin, ki bi bilo za dejansko ozaveščanje o pomenu enakosti spolov v družbi, osnovno in nujno potrebno. Slednje je bilo lepo vidno v nedavni politični kampanji za volitve v državni zbor[1], ki je na mnoge načine po eni strani prikazala trenutno stanje na področju enakosti spolov v Sloveniji in na drugi strani nudila ravno toliko odgovorov na vprašanje zakaj ni več žensk, ne le na najvišjih delovnih mestih v gospodarstvu, temveč tudi v (slovenski) politiki? Med političnimi strankami, ki zasedajo trenutni sklic parlamenta namreč ne obstaja jasno strinjanje s potrebo po uveljavitvi koncepta enakosti spolov na vsa področja našega življenja, nekatere med njimi se odkrito namesto za enakost, zavzemajo za enakopravnost med spoli. Kljub temu je velika večina političnih strank v svojih programih zapisala da je odprava steklenega stropa oziroma povečanje števila žensk na vodilnih položajih eden izmed ciljev njihovih strank (IPES, 2018). Če nam mediji sporočajo, da ženskih sogovornic, komentatork in kolumnistk ni, so nam rezultati volitev pokazali, da bo politika, kljub uzakonjenim kvotam in načelnim prizadevanjem večine političnih strank po razbijanju nevidnih ovir za napredovanje žensk (v tem primeru napredovanju znotraj strankarskih struktur), ostala (pretežno) moškega spola. Zato ostaja upravičena skrb kako bo takšna politika (z)mogla pripraviti pogoje za uveljavitev dejanskega (ne zgolj legislativnega) stanja enakosti in se zavezala k zapisu enakosti med spoli v kulturo naše družbe? Naloga in dolžnost politike (ki se deklarira za demokratično) je izgradnja strukturnih pogojev za družbo, kjer so ženske lahko tako komentatorke borznega, političnega in gospodarskega dogajanja, kot direktorice najuspešnejših podjetij, kjer delavci različnega spola z enako izobrazbo prejemajo enako plačilo za svoje delo. [1] Analiza slednjega je popisani v raziskavi Enakost spolov na slovenskem političnem parketu,Volitve 2018: raziskava o enakosti spolov v politiki (IPES, 2018). O avtorici: Ana Pavlič Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega. Literatura: Kanjuo Mrčela, Aleksandra et al. 2015. Enakost spolov na mestih odločanja v gospodarstvu, končno poročilo. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/VkljuciVseRaziskavaEnakostSpolovGospodarstvo.pdf (4. 8. 2018). Robnik, Sonja. 2015. Enakost spolov – mislimo lokalno, delujmo globalno. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/NFMPosvet5SonjaRobnikDel1.pdf (3. 8. 2018). Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.... O enakosti spolov, robotiki in umetni inteligenci: intervju s Piko Šarfipes1. avgusta, 2018Gender HubZanimalo nas je, kakšna je v okviru razvoja moralnosti umetne inteligence prihodnost za enakost spolov: Intervju s Piko Šarf.” Dva tedna nazaj, bolj natančno 19. julija, je v sproščenem vzdušju enega izmed ljubljanskih lokalov potekalo interaktivno predavanje Robotika in Pika., organizirano s strani organizacije Ljubljana Legal Hackers. Za inovativnim konceptom organizacije dogodkov v okviru Ljubljana Legal Hackers je skupina mladih podjetnikov, pravnikov, raziskovalcev, tehnologov in ostalih, ki razvijajo kreativne rešitve za vprašanja na področju presečišča prava in tehnologije. Tokrat so k sodelovanju povabili Piko Šarf z ljubljanskega Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, napovedali pa živahno diskusijo o aktualnih vprašanjih robotike in razvoja umetne inteligence. IPES ekipa se je takšnega interdisciplinarnega dogodka seveda razveselila in tudi udeležila, zanimalo pa nas je, kakšna je v okviru razvoja moralnosti umetne inteligence prihodnost za enakost spolov. V želji izvedeti več o robotiki s perspektivne enakosti spolov, pa tudi o njenem delu in izbiri poklicne poti, smo s Piko pripravili kratek intervju. Pika, si mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo, kjer se edina ukvarjaš s pravno regulacijo na področju robotike. Za tiste, ki se tvojega predavanja niso mogli udeležiti: s čim točno se trenutno ukvarjaš, kaj je glavni namen in fokus tvojega dela? Pravzaprav se ne ukvarjam zgolj s pravno regulacijo robotike, zanima me veliko širše področje na stičišču prava in (informacijsko-komunikacijske) tehnologije. Tehnološki razvoj je v zadnjih dvajsetih letih dodobra spremenil svet kakršnega smo ga poznali do tedaj. Z razvojem novih tehnologij pa se je postavilo tudi vprašanje, ali je veljavno pravo še sposobno reševati novonastale probleme ali gre za tako prelomne inovacije, da te zahtevajo popolnoma drugačno pravno obravnavo. Internet je bil zgolj prva v nizu takšnih inovacij, tehnološki razvoj pa je danes tako hiter, da mu pravo le stežka sledi – internet stvari, veliko podatkovje, tehnologija veriženja podatkovnih blokov, umetna inteligenca in robotika so tehnologije, ki bodo v prihodnosti pomembno vplivale ne le na pravo, temveč na celotno družbo v kateri živimo. Ker se njihovi učinki pogosto medsebojno prepletajo, je težko preučevati zgolj eno izmed njih. Pravo in robotika – zveni nenavadna kombinacija, kako te je zaneslo v te vode? Raziskovanja pravne regulacije robotike sem se lotila res bolj kot del iskanja odgovorov na nekatera širša vprašanja, ker pa je področje izredno zanimivo, »ostaja« z mano, razvoj pa če se le da redno spremljam. Pred tem sem proučevala mednarodnopravno zakonitost ravnanja držav v kibernetskem prostoru, o vohunstvu v kibernetskem prostoru sem napisala tudi magistrsko nalogo. Čeprav zveni kot znanstvena fantastika, gre pravzaprav za zelo pogosto ravnanje držav, ki je v zadnjih letih v izrazitem porastu, poleg tega pa, verjetno predvsem po zaslugi škandala povezanega z volitvami v ZDA leta 2016, dobiva vedno več medijske pozornosti. Med svojim predavanjem si omenila, da je robotika pravzaprav še v povojih glede pravih rezultatov, ki bi bili uporabni v življenju vsakdanjih ljudi. Roboti, ki jih znamo izdelati, so omejeni glede njihovih funkcij in tega kar znajo »početi«. Pa vendar si omenila, da so lahko roboti zaznamovani z našimi vzorci razmišljanja. Čemu je temu tako? Kako poteka programiranje/učenje robota in kako se stereotipi prenašajo naprej? Predvsem je skupina proizvodov, ki jih uvrščamo v kategorijo »robotov« izredno raznolika, njihove lastnosti pa tako raznovrstne, da izredno težko posplošimo in trdimo, da nekaj velja prav za vse. V grobem jih lahko razdelimo v dve skupini: robote, ki uporabljajo umetno inteligenco (tim. AI embedded robots) in robote, ki te lastnosti nimajo. Slednji so pomemben pripomoček v industriji, vendar pa je, tako kot si sama zapisala, njihova uporabnost precej omejena. Ti roboti počnejo natančno to, za kar so bili vnaprej programirani in so vedno in samo orodje v rokah človeka. Z vidika prava so veliko bolj zanimivi roboti, ki uporabljajo umetno inteligenco in bi morda v prihodnosti lahko bili do neke mere avtonomni. Razvoj umetne inteligence in »pametnih« robotov je v zadnjem desetletju precej napredoval kot posledica izboljšane procesorske moči računalnikov na eni strani in večje količine zbranih podatkov (veliko podatkovje), a je še vedno močno oddaljen od predstav splošne javnosti. Rezultati, ki jih umetna inteligenca (ter roboti, ki jo uporabljajo) dosega, pa pravzaprav niso povezani s kakovostjo algoritmov, temveč zgolj s količino podatkov, s katerimi umetna inteligenca razpolaga: povprečen algoritem, ki uporablja 100 milijonov enot podatkov, je z lahkoto uspešnejši od najbolj zmogljivega algoritma, ki ima na voljo zgolj milijon enot podatkov. Ključen vpliv na kakovost odločitev umetne inteligence imajo torej podatki, iz katerih se le-ta uči. Če so podatki, iz katerih se umetna inteligenca uči, slabi, bo tudi končni rezultat slab. Googlov algoritem za prepoznavo obrazov je na primer temnopolte ljudi pogosto zamenjeval za gorile, saj v bazi, na podlagi katere se je učil, enostavno ni bilo dovolj temnopoltih oseb. Kaj pa spolna neenakost: se lahko odraža v AI tehnologiji? Lahko to potencialno preprečimo? Z drugimi besedami, kaj bi morali storiti, da roboti ne bi bili »biased« (pristranski)? Spolna neenakost se lahko izraža na zelo podoben način – če je baza podatkov, na kateri se umetna inteligenca uči pristranska, bodo tudi rezultati takšni. Tako Facebookovemu kot tudi Microsoftovemu algoritmu za prepoznavo slik na primer očitajo, da osebe, ki na slikah opravljajo hišna opravila zaznavata kot izrazito ženske, medtem kot moške pogosteje povezujeta s športom in profesionalnim življenjem. Gre za velik problem, ki pa se ga vsi deležniki zavedajo, zato tako raziskovalci na univerzah kot tudi podjetja, ki se ukvarjajo z razvojem umetne inteligence, iščejo načine kako se takšnim rezultatom izogniti. Dejstvo pa je, da odločitev umetne inteligence velikokrat ni mogoče (enostavno) razložiti, kar velja tem bolj, če je tehnologija odločanja kompleksna (tim. učinek odločevalske črne skrinjice, ang. black box). Naj se vrnem na tvojo osebno zgodbo. Velikokrat beremo o težavah (tudi v IPES-u smo že pisali o tej tematiki), s katerimi se srečujejo ženske na STEM (science, technology, engineering, and mathematics) področju, v katerega si ti posredno vpletena. Kako je biti ženska, ki se spoznava s tem področjem in se v njem udejstvuje profesionalno? Moje izkušnje tako doma kot tudi v tujini so pozitivne in mislim, da se percepcija, da gre za moško področje počasi, a vztrajno spreminja. Težko pa govorim o tem, kakšne so razmere izven akademije, kjer je delež v prid moških še veliko bolj izrazit.... Kdaj ste nazadnje gledali žensko nogometno tekmo?ipes25. julija, 2018Avtorji / Gender Hub / Nina PejičLeta 1967 je bila Kathrine Switzer prva ženska, ki je pretekla Bostonski maraton. Med tekom je organizator Jock Semple sprevidel, da na progi teče ženska in jo je poskušal odstraniti.” Leta 1903 je Marie Curie postala prva ženska, ki je, skupaj s svojim možem Pierrom in Henrijem Becquerelom prejela Nobelovo nagrado za fiziko za njena prebojna dela na področju radioaktivnosti. Malo ljudi pa ve, da so štirje prestižni francoski znanstveniki, vključno s tremi, ki so bili odlično seznanjeni z njenim delom, podali uradno nominacijo za Nobelovo nagrado le Pierru in Becquerelu kot edinima zaslužnima za odkritja. Švedski matematik in član Nobelovega komiteja je o tem, da je njegova žena izpuščena kot prejemnica nagrade, pravočasno obvestil Pierra, ki je komite obvestil, da v tem primeru ne bo sprejel nagrade. Marie je bila dodana na listo nominirancev za skupna odkritja na področju radioaktivnosti. Leta 1967 je bila Kathrine Switzer prva ženska, ki je pretekla Bostonski maraton. Med tekom je organizator Jock Semple sprevidel, da na progi teče ženska in jo je poskušal odstraniti. S Kathrine je tekel njen fant Thomas Miller, bivši zvezdnik ameriškega nogometa, ki je odrinil Sempla in omogočil Kathrine, da je dokončala svojo tekmo. Podprli so jo tudi drugi tekači. Po dogodku je direktor Bostonskega atletskega združenja izjavil: »Ženske ne morejo teči na maratonu, ker to prepovedujejo pravila. Če pravil ne bi bilo, bi družba zdrsnila v kaos. Jaz ne ustvarjam pravil, jaz jih le izvajam – na maratonu ni prostora za neavtorizirane osebe. Če bi bila ta ženska moja hčer, bi jo našeškal.« Ženskam na Bostonskem maratonu ni bilo dovoljeno teči vse do leta 1972. Po dogodku je Kathrine izjavila »Vedela sem, da če bi odnehala, nikoli ne bi nihče verjel, da je ženska zmožna preteči 26 milj in več.« Kaj imata oba zgornja incidenta skupnega? Enake možnosti obeh žensk so podpirali ljudje okoli njiju. Tako ženske kot moški smo sposobni velikih dosežkov, na žalost pa je moško dominirana družba zavračala vključitev žensk kot nosilk priznanj za velike dosežke in uspehe – če že niso bile predhodno izločene iz dirke. Bistvo seveda ni v tem, da sta ti dve ženski uspeli s podporo moških. Uspeli sta s podporo vseh tistih, ki so se zavedali, da spol ne sme igrati vloge pri udejstvovanju na nekem področju. Zavedali so se, da jima morajo, po svojih zmožnostih, pri tem pomagati. Zgoraj opisana zgodovinska dogodka sta namreč praktična primera dejstva, da naša – posameznikova – prepričanja in mnenja ne ostanejo omejena le na nas same: naša prepričanja in naša mnenja zmorejo vplivati na delovanje celotne družbe. Seksistična prepričanja ljudi o tem, kako svet deluje in o tem, kako bi svet moral delovati tako neposredno narekujejo tok bodisi povečevanju bodisi zmanjševanju neenakosti med spoloma na dolgi rok. Vendar pa se prav taka prepričanja na neki točki odrazijo v kršenju pravic, o čemer smo IPES pisci že pisali. Naj citiram Aleksandra Jakobčiča v eni izmed njegovih prvih kolumn, ki je osmislila enakost bolje kot karkoli, kar sem prebrala predhodno: »Mogoče vse to zveni ‘filozofsko’ v napačnem pomenu besede, ampak ko sem poslušal ljudi, ki so jim bile kršene človekove pravice, ki so bili podvrženi diskriminaciji na podlagi spola, narodnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin, mi na pamet niso prišli samo pravni postopki, določene ustavne in druge pravice, temveč dejstvo, da kršitev pravic oziroma dostojanstva ljudi pomeni neposreden vpliv na kakovost njihovega življenja, bolj konkretno na njihovo dobro počutje, srečo in skratka na njihov vsakdan.« Diskriminatorna pravila izhajajo iz takšnih pristranskih prepričanj in so danes še vedno prisotna, prav tako diskriminatorne prakse. Znanstvenice in športnice so še vedno manj prepoznavne, še vedno manj plačane in imajo zato še vedno manj realnih možnosti za doseganje uspehov. Za primer: mediji ženskim športom namenijo le 4 % športnega medijskega prostora, čeprav je več kot 40 % sodelujočih v športu žensk. Prištejmo še hiper-seksualizacijo ženskih športov in športnic. Mnogi bi trdili, da ženske zaslužijo manj, ker trg tako narekuje, saj so ženski športi manj priljubljeni, zato tudi manj gledani in posledično ustvarijo manj medijskih prihodkov. To je samouresničljiv cikel piščanca in jajca: občinstvo se ne bo navdušilo nad ženskim športom, ki ima minimalno medijsko izpostavljenost, mediji pa upravičijo pomankanje poročanja s tem, da ženski športi pač ne angažirajo občinstva. To ni pošten argument – če bi bilo namreč ženskam v preteklosti omogočeno tekmovati, če bi se jim bilo omogočeno sploh udejstvovati, bi bila zadeva precej drugačna. Za primer: tako smo danes v situaciji, ko po koncu svetovnega nogometnega prvenstva drugo uvrščeni Hrvaški FIFA za nagrado podeli 28 milijonov denarne nagrade, medtem ko so v letu 2015 svetovne prvakinje v nogometu domov uspele prinesti pičla 2 milijona ameriških dolarjev. Študija BBC-ja iz leta 2017 je razkrila, da že 83 % športnih disciplin dandanes ženskam izplačuje enako kot moškim – vendar pa nogomet ostaja izven te kategorije. Branilka Združenih držav Amerike Hope Solo je takšnemu ravnanju nasprotovala z besedami: »Smo najboljše na svetu – in moška ekipa je plačana več kot je znašala naša denarna nagrada zgolj, ko se na kakšni tekmi prikaže, niti ne nujno zmaga.« Generalni sekretar FIFE se je na to odzval z opazko, da je »pred ženskami še vsaj 13 svetovnih prvenstev preden bodo dosegle stopnjo moških igralcev,« kar naj bi se nanašalo na dejstvo, da so se ženska prvenstva pričela organizirati veliko kasneje. Tudi v današnjem času smo torej še zmeraj precej omejeni. Naše življenje determinira družba okoli nas: kako se bomo obnašali, s čim se bomo (profesionalno) ukvarjali, kaj se spodobi in kaj je naša »naravna vloga«. Najbolj nedotakljiva so ta skrita, tiha in neopazna družbena pravila. Bo ženska v praksi manj zaželena, če bo močnejša od večine moških? Če bo glasnejša od večine moških? Bo moški zasmehovan, če posveča čas družini, če vzame porodniški dopust? Če njegov hobi ne bo dovolj »možat«? Zaradi takšnih in drugačnih družbenih pričakovanj se večina nas vsaj enkrat v življenju ni udejstvovala v določeni aktivnosti. Se lahko katere domislite tudi sami? Avtorica prispevka je naša kolumnistka Nina Pejič. ... Umetnost, človek, ženska.ipes18. julija, 2018Aleksander Jakobčič / Avtorji / Gender HubKljub vsem naštetim dosežkom je bila Farrenc deležna nižjega plačila kakor njeni moški kolegi. Kljub nekajletnemu ‘tihemu strinjanju’ s takšnimi pogoji se je skladateljica, profesorica in pianistka po uspehu njenih Nonetov za pihala in godala temu uprla. In prav to – njena glasbena dela in glasbeno delovanje – je tisto kar predstavlja Luise Farrenc, ne njen spol ali njen socialni status.” Človeški svet oziroma svet ljudi je lahko zelo naporna reč. Včasih, ko je nesmiselnost človeškega delovanja neznosna in tista dobra, čutna plat istega sveta, ne more priti v ospredje, je edino, kar nas lahko reši in vzdigne nad trenutne nesmisle našega sveta, umetnost. Kljub vsem znanstvenim in humanističnim napredkom ter nazadovanjem človeštva verjamem, da je umetnost še vedno najvišje, kar lahko človeško bitje izrazi (ali doseže). Je nekakšen seštevek našega zavednega in nezavednega doživljanja sveta, je stik abstraktnega in razumskega. Prav tako pomembno, predstavlja tudi univerzalen komunikacijski ustroj, preko katerega lahko skozi zvoke, barve, gibe in drugo dosežemo prenos trenutka v življenju določene osebe drugi osebi, prejemniku. Tudi umetnost mora (žal) še vedno obstajati, vsaj deloma, v realnosti človeške družbe, kakršnakoli že je v določenem času in prostoru. Tako so umetniki in umetnice podvrženi določenim (predvsem ekonomskim in politično-pravnim) omejitvam. Tako zgoraj omenjena podoba umetnosti včasih izgubi svoj nadzemeljski namen, kar pa ne predstavlja nepremostljive ovire. Na misel mi pride določena skladateljica, ki je v razmeroma moškem poklicu v 19. stoletju, skozi uspeh svojega Noneta za pihala in godala, (končno) zahtevala in dosegla enako plačilo za svoje delo, kot so ga imeli njeni moški kolegi. To kolumno posvečam prav njej in vlogi umetnosti v človeškem svetu delitev in upanja. Louisse Farrenc je bila pianistka, skladateljica in profesorica, rojena leta 1804 v Franciji. Njen klavirski talent je bil prepoznan že v njenem otroštvu in prav tako tudi njena nagnjenost k skladanju. Prav skladanju je pri petnajstih letih posvetila svojo izobrazbo, ko je pričela z učenjem kompozicijskih tehnik pri znanem profesorju Antonu Reichu, najverjetneje v obliki zasebnih učnih ur, kajti v tistem času je bila izobrazba v skladanju dostopna večinoma samo fantom (Briscoe 2004, pogl. 20). Njen klavirski talent ni bil zanemarjen in tudi na tem področju je Farrenc dosegla mnogo koncertnih uspehov; leta 1842 je bila celo imenovana za redno profesorico klavirja na Pariškem Konservatoriju, kjer je nato, na tem izjemno prestižnem delovnem mestu, poučevala še trideset let. Njeni dosežki (ki jih v premajhnem obsegu povzemam) ne vključujejo samo uspešnega akademskega dela in poučevanja mnogih uspešnih študentov, prav tako je avtorica dela, pomembne knjige, naslovljene Le Trésor des Pianistes (Zaklad Pianistov).[1] O kvaliteti njenega dela priča tudi nagrada, Prix Chartier of the Académie des Beaux-Arts, ki jo je prejela kar dvakrat, in sicer leta 1861 in 1869 (prav tam). Kljub vsem naštetim dosežkom, je bila Farrenc deležna nižjega plačila kakor njeni moški kolegi. Žal to ni bila redkost v omenjenem obdobju in poklicu. Kljub nekajletnemu ‘tihemu strinjanju’ s takšnimi pogoji se je skladateljica, profesorica in pianistka temu po uspehu njenih Nonetov za pihala in godala uprla. Prav to – njena glasbena dela in glasbeno delovanje – je tisto, kar predstavlja Luise Farrenc in ne (samo) njen spol ali socialni status (Friedland 1974, 260–265). Kljub temu, da sem v prvem odstavku predstavil njeno življenje biografsko, bom zdaj predstavil skladateljico skozi njeno glasbeno življenje. V začetkih njene skladateljske poti je ustvarjala predvsem klavirska dela, za katera je bila tudi pohvaljena s strani znanega in izjemno čutnega skladatelja, obdobja romantike, Roberta Schumanna (npr. Klavirski Kvartet op. 47, andante cantabile), ki je bil sam poročen z znano pianistko in skladateljico Claro Schumann.[2] Njene kompozicije so bile posvečene predvsem klavirski glasbi, ampak tudi njena komorna dela so bil deležna mnogih pohval in uspehov; gre za kvalitetna glasbena dela, nedvomno primerljiva z deli njenih moških kolegov (Friedland 1974, 266–270). Med njena dela sodijo na primer: dva klavirska kvinteta op. 30 in 31, sekstet za klavir in pihala op. 40, dva klavirska tria op. 33 in 34, slavni nonet za pihala in godala op. 38, trio za klarinet ali violino, čelo in klavir op. 44, trio za flavto ali violino, čelo in klavir op. 45 in številne inštrumentalne sonate. Poleg tega je avtorica dveh uvertur in treh simfonij in prav njeno tretjo simfonijo so v njeni prisotnosti izvedli v slavni zasedbi Orchestre de la Société des concerts du Conservatoire[3] leta 1849. Kasneje, po njeni smrti, so glasbena dela Luisse Farrenc počasi tonila v pozabo, vse dokler ni bila v 20. stoletju v glasbenem svetu vse večja pozornost namenjana oživljanju del skladateljic (Briscoe 2004, pogl. 20). O njenem predanem in kakovostnem ustvarjanju pričajo tudi mnenja kritikov, na primer François-Joseph Fétis, ki je zapisal: »Na žalost žanr instrumentalne glasbe, ki je Gospo Farrenc, po naravi in oblikovanju močno privlačil, vključuje potrebo po finančnih zmogljivostih, ki jih lahko skladatelj sicer pridobi zase, vendar le z ogromno truda. Še en dejavnik tukaj je javnost, praviloma ta ni zelo dobro podučena in njen edini standard za merjenje kakovosti dela je ime avtorja. Če skladatelj ni znan, občinstvo ostaja zaprto in založniki, zlasti v Franciji, prav tako zaprejo ušesa, ko jim nekdo ponudi pol dostojno delo… Takšne so bile ovire, ki jih je Gospa Farrenc srečala vzdolž poti in ki so ji povzročale obup. To je razlog, zakaj je njeno delo padlo v pozabo danes, ko bi v kateremkoli drugem obdobju njena dela bila deležna velikega spoštovanja.«[4] (Briscoe 2004, pogl. 20). Tudi danes se srečujem z večinoma moškimi skladatelji, od Chopina, Bacha, Kozine, Šostakoviča, do branja teorije o orkestraciji Rimski-Korsakovega. Vendar med izvajanjem ali študiranjem partiture ne razmišljam o spolu skladatelja, ker sem takrat v tistem ‘umetniškem svetu’ agogike, dinamike, zgodovinske duše določenega dela in umetniške abstraktnosti, kjer ima, med drugimi, tudi Luise Ferrenc častno mesto. Na drugi strani pa nam realnost človeškega sveta in družbe ne dopusti ugledati dejanskega stanja oziroma položaja umetnikov in še posebej umetnic, ki so neredko tudi spregledane. Spolni (in drugi) predsodki v glasbenem svetu vsekakor obstajajo; temu na primer priča tudi ravnanje nekaterih orkestrov v Združenih državah Amerike, ki so, da bi naslovili ta izziv, uvedli tako imenovane slepe avdicije. Kandidati na avdicijah so morali igrati za nekakšnim zaslonom, prav tako so morali sezuti kakršnekoli čevlje (z dolgo petko), vse z namenom, da bi avdicija predvsem ocenjevala kakovost izvajanja in interpretiranja glasbenega dela. Raziskava King’s College, London, je pokazala, da so takšne avdicije rezultirale v 25 % več žensk imenovanih na orkestrska mesta (Duchen 2015). Danes na primer sta Anna Meredith in Dobrinka Tabakova med uspešnejšimi skladateljicami, ne samo v klasični, temveč tudi v filmski glasbi. Vsekakor ne smemo pozabiti tudi slovenske skladateljice Nine Šenk, katere dela izvajajo tudi v okviru BBC Proms 2018. Umetnosti ne bi želel reducirati na nekakšen nivo dialektičnih problemov, kot je spolna reprezentacija, ker naj vseeno bo, vsaj konceptualno, umetnost nad tem. Na drugi strani pa si ne smemo zatiskati oči pred očitnim in ignorirati kulturnih, spolnih in drugi stereotipov in diskriminatornih vedenj, ki so še kako, na tej človeški ravni umetnosti, prisotna (s tem mislim dostojno plačilo vezano na delo in upoštevanje pravic kakor tudi dolžnosti v nič manjšem obsegu). Na eni strani je umetnik vpet v družbeni in človeški svet poklicev, delovnih razmerij, je subjekt zakonodajnih pravil in družbenih norm, kar je seveda povsem dobrodošlo, ampak prav tu obstaja nevarnost, da človeška neumnost in topoglavost, neredko prisotna v zgodovini, nadvlada razum in sočutje. Phillip Ball je v svoji knjigi Glasbeni Instinkt (The Music Instinct) ugotovil, da se zdi, da glasba doseže jedro tistega kar pomeni biti človek. Doda, da na svetu obstajajo kulture, kjer bi bilo popolnoma nesmiselno reči »nisem muzikalen«; to naj bi bilo tam isto kot reči »nisem živ« (Ball 2012, 381). Celo Plato v svoji Državi (The Republic) izpostavi, da ima glasba neposreden učinek na človeško dušo in je takšnega pomena, da bi morala prav država regulirati glasbo, s čimer ji je prav s tem pripisal ključen pomen za družbo (Plato 380 pr.n.št. v prevodu Grube 1992, 186–212). Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Friedrich Nietzsche, Wilhelm Heinrich Wackenroder, Ludwig Tieck in E. T. A. Hoffmann so samo nekateri, ki so skušali skozi filozofijo razumeti skrivnosti glasbe in njene vloge v našem svetu (Gracyk in Kania 2011, 257–294). Zaključil bi pa z mislima Johanna Von Goetheja, ki je glasbo videl ne samo kot jezik (komunikacijo), ampak tudi kot nekaj absolutnega, transcendentalnega, ki dosega nekaj višjega in Arthurja Schopenhauerja, ki je v glasbi videl odgovor na najbolj skrivnostna vprašanja, ki jih življenje ponuja (prav tam). Prav v tem tiči bistvo; umetnost – in s tem glasba – je del človeškega sveta in kot taka zajema vso barvitost, temačnost, grozote in lepote, ki temu dejstvu pritičejo. Del tega sveta pa so tudi skladateljice, ki kot ljudje bogato prispevajo umetnosti in njihovega prispevka ne bi smeli spregledati, saj s tem zamujamo bogati del umetniškega doživljanja in vpogleda v življenje v določenem času in prostoru. Avtor prispevka je naš redni kolumnist Aleksander Jakobčič. [1] Zaklad pianistov; Zbirka izbranih del mojstrov vseh držav in vseh obdobij od šestnajstega stoletja do polovice devetnajstega, skupaj z biografskimi evidencami, bibliografskimi in zgodovinskimi pojasnili, pravil (appoggiatura) itd. Klavirska dela so zbrana in prepisana v sodobni zapis, kar je plod dela Aristide Farrenc s pomočjo Louise Farrenc. [2] Clara Schumann je bil ena vodilnih pianistk obdobja romantike. Tu jo omenjam samo na hitro, več pozornosti ji bom posvetil v prihodnji kolumni. [3] Orchestre de la Société des Concerts du Conservatoire je bil simfonični orkester ustanovljen v Parizu leta 1828. Po uspešni umetniški poti in kasneje, finančnih in drugih težavah, se kasneje oblikuje nov orkester, Orchestre de Paris. [4] Malheureusement, le genre de musique instrumentale à grande échelle à laquelle Madame Farrenc, par nature et par formation, se sentait appelée, implique des ressources de performance qu’un compositeur ne peut acquérir pour elle-même ou lui-même qu’avec un énorme effort. Un autre facteur ici est le public, en règle générale pas un très bien informé, dont la seule norme pour mesurer la qualité d’une œuvre est le nom de son auteur. Si le compositeur est inconnu, le public reste inréceptif, et les éditeurs, surtout en France, ferment leurs oreilles quand quelqu’un leur offre un travail décent à mi-chemin… Tels furent les obstacles que Mme Farrenc rencontra le long du chemin et qui la fit désespérer. C’est la raison pour laquelle son travail est tombé dans l’oubli aujourd’hui, quand à toute autre époque ses œuvres aurait apporté sa grande estime. Seznam literature: Ball, Phillip. 2011. The Music Instinct: How Music Works and Why We Can’t Do Without It? London: Vintage Books. Duchen, Jessica. 2015. Why the male domination of classical music might be coming to an end? Dostopno prek: https://www.theguardian.com/music/2015/feb/28/why-male-domination-of-classical-music-might-end (10. 7. 2018). Friedland, Bea. 1974. Luiss Farrenc (1804-1875): Composer, Performer, Scholar. The Musical Quarterly LX (2), 257–274. Gracyk, Theodore in Andrew Kania. 2011. The Routledge Companion to Philosophy and Music. Oxon: Routledge. ... What is the cost of being a woman?!ipes4. julija, 2018Avtorji / Gender HubWomen pay approximately 30% more than men for the same use, quality and quantity of goods and services.” “Women are biologically better equipped than men to survive mortal hazards… Women are more empathetic and naturally thoughtful than men… Women are better born leaders than men… Men are better suited for success than women… Men are better drivers than women… Men in business outperform women…” It is rare for a day to pass without a new story on how one gender is superior over the other, in a way often unfounded to understand the logic behind the gender-divide theory. The need to demonstrate superiority as a psychological defensive mechanism that compensates the sense of either imposed or submissive inferiority in an attempt to prove that one gender is better than the other, has failed to understand that men and women are not the same, but equal in their human capacities and performing capabilities. The gender-divide theory drilling even into the matters of consumer society has set the most fertile soil for the cultivation of the “gender tax”, which deepens the gender gap, instead of approximating the sexes to greater equivalents. Hence, the exploitation of gender stereotypes for pure profits of the production conglomerates has led to the creation of the “women tax” as another form of discrimination in the financial marketplace. Build on the stereotype that “women have lower financial discipline than men, which is a result of their greater proneness to emotional and compulsive buying comportment”, the differentiation between her and his expense for purchasing the very same essentials is at least illogical. Regardless of the fact that human histology makes little or no distinction between the genders, the price of a blue and a pink razor, deodorant, shampoo, perfume, body-care product and even food-supplement differs greatly. Although male and female hair grows at the same rate and their skin serves the same purposes, the genderization of goods extends to the genderization of services, where the hairdressing, cosmetic and even therapeutic treatments for men and women irrationally differ in price. Even though logic dictates the very opposite, women pay approximately 30% more than men for the same use, quality and quantity of goods and services, just because of the “women tax” imposed to them, which they are not even aware of. On top of the exploitation of gender stereotypes for pure profits of production conglomerates, the application of the “segmentation appeal” given the understanding of consumer’s favourization and attachment towards a particular goods and services, supported by the “emotional appeal”. This appeal does not describe the product or service, but sells them on the premise of how prettier and better consumers could be after using them, is what comprises the “women tax” that is less of a marketing problem, but more of an educational one. The calculated $1.832.55 in average spent on women’s essentials and $691.52 in average spent on men’s essentials per year, as shown in the joint research by the beauty magazine “Glamour” and the news outlet “BuzzFeed”, clearly indicate that the genderization of what used to be unisex results in discrimination, disputing the attempts for equalization of the genders in regard to their rights as customers. The woman tax may not be that tragic if, generally speaking, women would not represent 60% of the total low-wage labor force working full-time to earn 70 cents for every euro men make. They are then charged 30% more in order to look the way society expects them to look. Therefore, the earning gap is not the only factor hurting women’s bank accounts; the “women tax” that they pay to play a made-up role in the society they comprise is a major factor as well. The eyebrow-raising nonsense also known as the “pink tax”, which gets its name from the colour in which goods and services are mostly marketed to female customers, together with the “gender pay gap” have seemingly been around for decades, complementing each other and contributing to higher poverty rates among women. Manufacturers and retailers may claim that the price difference is due to higher costs for producing women’s products or providing women’s services, but there is a great deal of evidence that shows significant price differences in identical products made of identical ingredients, but in different colour. The practice of charging customers different prices for the same product or service is known in economics as price discrimination. According to the Economic Committee on Consumers Affairs, 42% of the total goods and services at the marketplace are exposed to price discrimination against women, 18% of the total goods and services are a matter of price discrimination against men, while a share of 40% of total market supply is affordable at equal cost to the gender-indifferent demand. The evidence of 7% higher pricing on girl’s toys and accessories, 8% overpricing of women’s healthcare necessities, 12% greater costs on women’s clothing and even 15% overcharging for women’s personal care essentials makes it clear that the overall 42% of goods and services at the marketplace exposed to price discrimination against women are manifested in many different forms and ways. According to the financial research “Money Matters”, the indispensable character of the goods and services subjected to price discrimination against women, focusing on women’s healthcare and personal hygiene amenities, makes women almost three times more frequent customers and even a ten times poorer gender in comparison to their male compatriots, greatly suffering from unequal pay and price discrimination at the labor and market place. Knowing that consumers have a big role in holding companies and retailers accountable, being a smart shopper is the best defense against the gender tax greatly affecting the financial power and saving opportunity of the sexes in a reality where price discrimination still falls under the legal framework of customers affairs in many capitalist societies. The author of this opinion piece is our guest contributor MSc. Veronika Tomova Avtorica tega prispevka je naša gostujoča kolumnistka MSc. Veronika Tomova. About the author: Veronika Tomova is Master of Science in the field of Comparative Local Development and Bachelor of Political Science with focus on International Relations and Diplomacy, holding expertise in the domain of political affairs, developmental models and societal systems. Besides her other achievements, MSc. Tomova is a country representative to the Gender Equality Taskforce of the G20 Global Solutions Initiative, Golden Laissez Passer finalist, Shaper of the Global Shaper Skopje Hub of the World Economic Forum, Goodwill Ambassador for Empowerment of Women and Youth of the International Human Rights Commission, and Young Leader of the Presidential School of Leadership “Ivanov” and “Nizami Ganjavi” International Center.... Pigmalionski efekt in moški voznikiipes27. junija, 2018Avtorji / Gender Hub / Nina PejičEnakost je več kot le enakopravnost in se ne dosega zgolj s spremembami zakona, temveč predvsem s spremembami v družbi.” Tokratna kolumna je posvečena procesom, ki omejujejo ali pa spodbujajo razvoj enakih možnosti moških in žensk ter pravzaprav vseh družbenih skupin. Na službenem potovanju na Kitajsko sem v mestu Ningbo, v provinci Zheijiang, prvič bolj resno spregovorila z enim izmed drugih udeležencev ekonomske konference, oba sva se pripravljala na predstavitev poslovnega okolja najinih držav kitajskim vladnim uradnikom in poslovnežem. Prihajal je iz Uzbekistana, hitrorastoče države v Srednji Aziji, države zadnjega legendarnega osvajalca evrazijskih step Amirja Timurja. Med pregledovanjem najinih »slajdov« sem Uzbeka vprašala po njegovi starosti, ni izgledal precej starejši od mene. Povedal je, da ima 27 let, potem pa sprejel telefonski klic. Ko je zaključil, se je opravičil in omenil, da ga je klicala njegova žena. Pokimala sem ter povprašala po letnici poroke – poročena sta že od leta 2013. Nakar pa presenečenje, Uzbek mi pokaže sliko svojih treh sinov. Ob drugi priložnosti bom naslovila dejstvo, da je svojo ženo spoznal teden dni pred poroko. Ona je imela 18 let, on pa 22. Pobuda za poroko je prišla s strani staršev, takšna je pač tradicija, je povedal – starši so mu izbrali ženo iz dobre družine. Sam bi želel še potovati in nadaljevati šolanje, vendar je tako le prav, vsak polnoletni moški in ženska se pač morata poročiti. Dogovorjene poroke so še vedno realnost večine mladih tudi v hitro razvijajočih se državah, tudi za višje predstavnike uzbekistanske vlade. Danes bi želela nasloviti to, da mi je takoj po mojem navdušenju nad sliko Uzbek hitro zagotovil: »vendar jaz nisem preveč spreten z njimi, moja žena je precej bolj čustvena in topla«. Pri čemer sta se dva druga udeleženca, Evropejca, ki sta med tem poslušala najin pogovor, nasmejala in prikimala – tudi njima otroci »ne gredo najboljše« in zato tolažbo ob joku raje prepustita ženi. Nad tem nista zadovoljna, strah ju je, da zaradi tega nimata močne vezi z otroci. Pa ste moški res slabši pri teh »čustvenih zadevah«, kot pa na primer pri učenju otrok sestavljanja in grajenja? Ne. Ko pride do sposobnosti čustvene občutljivosti, ki naj bi bila stereotipno ženski forte, se v resnici izkaže, da na testih moški izkažete slabše rezultate le takrat, ko se vam pove, da gre za ocenjevanje sposobnosti čustvene občutljivosti (Koenig in Eagly, 2005). Kadar so proučevanim moškim znanstveniki zagotovili, da bodo na testu ocenjevali zmožnost njihovega procesiranja informacij, so se rezultati izboljšali – šlo pa je za identičen test. Kadar so bili moški postavljeni v situacijo, kjer naj bi bili stereotipno slabši, so se tudi odrezali slabše. V nekaterih kolumnah smo že govorili o stereotipih in njihovih posledicah, manj pa o stereotipni grožnji. Le ta zmanjša dejansko sposobnost posameznika, da se dobro odreže v neki aktivnosti na samo zato, ker se po mnenju družbe v tej aktivnosti ne bi smel/a dobro odrezati. Ta negativna slika je stereotip – moški ne znajo izkazovati čustev, moški so uspešnejši v naravoslovnih znanostih, ženske ne znajo parkirati in znajo tolažiti otroke. Stereotipna grožnja je nevarna tako za posameznika, kot za celotne družbene skupine – je eden izmed faktorjev, ki vpliva na naše akademske rezultate, na naše kariere in preživljanje prostega časa, na naša življenja. Vsak posameznik ima namreč vsaj eno družbeno identiteto, ki je negativno stereotipizirana – sama sem recimo ženska voznica – in stereotipna grožnja se poveča, kadar je zahtevnost naloge večja (npr. kadar moram hitro parkirati v stresni situaciji), kadar je prisotno prepričanje, da smo pri tem ocenjevani (npr. še en potnik v avtu, ki opazuje, kako parkiram) in kadar je seveda stereotip relevanten tej situaciji (stereotip je, da smo ženske slabe voznice). Stereotipna grožnja vodi k zmanjšani samozavesti v tej situaciji, slabši izvedbi dane naloge in na dolgi rok, k izgubi zanimanja za delovanje na tem področju. Pri tem ne pozabimo, da gre za nezavedne vplive, ki jih normalno ljudje ne ozavestimo, sploh če o tem nismo informirani. Naj ponovno podam primer: dekle, ki ji družba dopusti razmišljati, da je matematika zanjo težja, takšno razmišljanje nezavedno ponotranji, kar oblikuje njeno karierno pot. Na dolgi rok, kronična izpostavljenost stereotipni grožnji vodi k dezidentifikaciji posameznika s stereotipizirano skupino – dekle ne bo več videlo same sebe kot »naravoslovke«, kar je v psihologiji večinoma utemeljeno kot posledica želje po ohranitvi samozavesti ob neuspehu. Nasprotno pa je v socialni psihologiji znan pigmalionski efekt, poimenovan po grškem kiparju, ki se je zaljubil v svoj kip. Proučuje fenomen vpliva vodij na sledilce. Robert Rosenthal in Lenora Jacobson (1968) sta dokazala, da se dosežki otrok, od katerih učitelji pričakujejo več, izboljšajo. Osnovnošolci so na začetku leta rešili IQ test, katerega rezultati niso bili razkriti njihovim učiteljem. Le tem je bilo rečeno, da je na podlagi testov od nekaj njihovih učencev (okoli 20 % naključno izbranih otrok) to leto pričakovan intelektualni preboj v primerjavi z njihovimi sošolci. Na koncu študije so bili učenci še enkrat testirani z istim IQ testom. Prvošolci ter drugošolci, naključno izbrani kot »intelektualno prebojni« so na koncu leta pokazali statistično pomembno izboljšanje realnih intelektualnih sposobnosti. Dokazano je torej, da se lahko učitelji – in vsi drugi vodje – nezavedno obnašajo tako, da spodbujajo in olajšajo dejanske sposobnosti (ne le ocene) otrok (McLeod, 1995). Tako bo deček, od katerega je pričakovano, da se pri matematiki izkaže bolje, to pričakovanje najverjetneje tudi res izpolnil. Hkrati bo deček, od katerega bo s strani očeta ali mame pričakovano, da zna izražati svoja čustva, postal odrasel človek, sposoben pravilne komunikacije in tesne vezi s svojim otrokom. Zakaj je resničnost takšne »samouresničljive prerokbe« pomembna za enakost spolov? Ker pri enakosti spolov ne gre le za de jure enakopravnost, kjer imamo vsi zakonsko omogočene enake možnosti, med drugim enak dostop do vseh vrst izobrazbe. Če želimo uravnovesiti udejstvovanje tako žensk kot moških v vseh poklicih, moramo spremeniti celotno družbo – da je to pomembno, sem razpravljala v prejšnji kolumni. Širom sveta zasebni sektor postavlja enakost spolov na vodilno mesto notranjih politik podjetja, saj se zaveda, da enakomerna zastopanost obeh spolov povečuje učinkovitost in s tem dobiček podjetja. Ravnovesje je pomembno tudi v javnem sektorju, ki vzgaja in izobražuje vaše otroke, razsoja o vaših ločitvah, vzdržuje mir v državah v vaši soseščini ter se posveča vašim zdravstvenim težavam. Resničnost takšne prerokbe je pomembna zato, ker nas omejuje ali pa spodbuja v vseh sferah življenja – pomembno je, da smo vsi posamezniki svobodni, tudi od družbenih spon ter da imamo vsi enake možnosti, ne le zakonsko, temveč tudi znotraj naših družbenih skupin in odnosov. Sporočilo tokratne kolumne je torej: premislite o situacijah, ki se jih bojite ter kako so vplivale na vaše življenje. V mislih naštejte stereotipe, ki vam otežujejo življenje še danes. Nato pa se vprašajte, če je vzdrževanje taistih stereotipov dobro za prihodnost vaših otrok in generacij za vami ter aktivno, predvsem pa zavestno, prispevajte k njihovi odpravi. Avtorica prispevka je naša kolumnistka Nina Pejič. LITERATURA: Koenig, A. M in A. H. Eagly. 2005. Stereotype Threat in Men on a Test of Social Sensitivity. Sex Roles 52 (7). McLeod, S. 1995. Pygmalion or Golem? Teacher Affect and Efficacy. College Composition and Communication 46 (3): 369-386. Rosenthal, R, in L. Jacobsen. 1969. Pygmalion in the classroom: teacher expectation and pupils’ intellectual development. New York: Holt, Rinehart and Winston.... Pismo po volitvah 2018ipes20. junija, 2018Ana Pavlič / Avtorji / Gender Hub / Volitve 2018Poslušali smo o beguncih, o davkih in o privatizaciji, o izgubljenih milijardah in preplačanih storitvah, a ničesar nismo slišala o nasilju nad ženskami. O položaju starejših žensk. O plačilnih neenakosti med moškimi in ženskami. O potrebi po ustvarjanju enakih izhodiščnih pogojev ne zgolj med moškimi in ženskami, temveč med vsemi ženskami. O življenju v družbi deklarirane enakopravnosti, ki ne razume razlike med enakostjo, enakovrednostjo in enakopravnostjo. Ženske, spet, nismo bile slišane.” Politika je ostala moškega spola. Za nami so volitve – najbolj množična vaja v izvajanju demokracije v naši skupnosti. Predvolilno dogajanje, volilni rezultat in pa dogodki ki jih kot gladiatorji iz varnega udobja domačih tribun lahko opazujemo danes in jih bomo, najverjetneje lahko opazovali še čez dolgo vroče poletje, nam dajejo vtis, da je politika zakulisna igra moških samodržcev in njihovih strateških (oziroma, bolje rečeno, parcialnih) interesov. V naši politiki očitno ni prostora ne za ženske, ne za demos. Če se ženske med nedavnimi volitvami vendarle potrudimo poiskati, jih lahko najdemo na štirih mestih. Najprej in najbolj očitno so bile ženske prisotne kot kandidatke za poslanke v parlamentu s strani posameznih političnih strank. Z izjemo Alenke Bratušek, se ženske v veliki večini sicer niso udeleževale predvolilnih soočenj, ki so jih v imenu političnih strank obiskovali njihovi moški kolegi. Omogočanje medijske podpore večji aktivni volilni pravici žensk (ki jo kvote ustvarjajo) je bilo tako oteženo in slika o spolni uravnoteženosti predstavnikov in predstavnic v našem hramu demokracije je zbledela še preden bi jo lahko narisali. Med vsemi političnimi predstavniki ni prišlo do pobude za načenje tematik, ki bi obravnavale težave, ki se pojavljajo ob praktični implementaciji ideje o enakopravnosti spolov (ki jo načelno zagovarja večina političnih strank v svojih programih) ali pa z vlogo in položajem žensk v naši družbi (ki ga po drugi strani eksplicitno ne omenja skoraj nobena izmed tekmujočih političnih strank). Ob tem seveda ne mislimo, da bi večje število žensk na soočenjih pomenilo tudi avtomatsko odpiranje teh (ideološko različno razumljenih) vprašanj, gotovo pa bi dajalo drugačen signal o razumevanju demokracije, politike in enakosti spolov pri nas. Če bi tako slepo našteli vse ženske za katere smo glasovali, da nas bodo zastopale v prihodnjih štirih letih, bi se ustavili pri številki 21. Ne glede na mnoštvo interpretativnih možnosti, ki jih statistična analiza nudi, upam, da obstaja (minimalno) strinjanje vsaj o tem, da je ta številka prenizka. V zvezi s tem lahko sicer predvidevamo dve težavi: najprej, ženske znotraj političnih strank, ki jim pripadajo, niso razumljene kot enakovredne kandidatke in so v večini primerov umeščene v tako imenovane neizvoljive volilne okraje, po drugi strani pa se moramo vrniti na začetek in ob refleksiji sistemskih težav glede udeležbe žensk v politiki zapisati, da slednje ne moremo pričakovati dokler kot družba ne ponotranjimo kulture o spolni enakopravnosti. V demokraciji, kjer je ženska političarka zreducirana na čevlje in obleko ki jo nosi, ter se od nje ob vstopu v “moški svet politike” pričakuje “trda koža” in sprejemanje drugačnih standardov primernosti, ne moremo pričakovati da bi si ženske vstopa v politiko sploh množično želele, kar omogoča reprodukcijo obstoječega razumevanje politike kot moške domene delovanja upravljanja z javnimi zadevami. Na drugem kraju so bile ženske med kampanjo izgubljene v kvotah. V naši državi imamo uzakonjene spolne kvote[1], ki pa, kot smo medtem očitno pozabili, nudijo zgolj pravno možnost za udejanjanje kulture enakopravnosti spolov, ki bo šele posledica praktičnega življenja te ideje v vseh družbenih podsisetmih. In, kako ironično, ravno težave z doseganjem zahtevanih kvot žensk na nekaterih listah so razkrile, da so uzakonjene kvote šele prvi korak pri doseganju približno sorazmerne politične reprezentiranosti v določeni družbi, nikakor pa niso končni korak, saj jih ne smemo preprosto enačiti z doseganjem stanja enakopravnosti spolov v neki skupnosti. Nedavne težave ki so jih imele določene politične stranke so za kratek hip v določenih medijskih prostorih odprle tudi debato o kvotah per se, ki so razkrile nezanemarljivo stopnjo izražanja nestrinjanja z obstoječimi kvotami, ki pa je pokazala tudi nazadnjaški pogled na vlogo žensk v naši družbi in na težko priborjene pravice žensk, ki jih danes lahko uživamo. Na tretjem mestu so se ženske znašle ob izjavi predsednika ene izmed političnih strank, ko je le-ta v enem izmed časopisnih intervjujev napovedal oteževanje poti do izvajanja sicer ustavno zagotovljene pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Omenjenemu predsedniku, ki se je v dneh ki so sledili posul s pepelom in izjavo označil za vzeto iz konteksta, so sledili še nekateri drugi predstavniki strank, ki so se izrekali o (ne)strinjanju s to, ponovimo, ustavno že zagotovljeno pravico. Na četrtem mestu smo vse ženske še danes. To je mesto ko smo na vseh treh mestih hkrati naenkrat in obenem nikjer samostojno. Ker nas ta mesta aktivno proizvajajo kot politično neobstoječe akterke naše družbeno-politične realnosti. Ženske smo bile v minuli kampanji statistke. Bile smo tiste, ki se nismo znale podpisati in nismo vedele kaj podpisujemo. Bile smo tiste, ki smo lepe, visoke in navdušene nad čevlji. Bile smo tiste, ki smo se morale zagovarjati. In, kar je najbolj pomembno, ženske smo bile tiste o čigar ustavnih pravicah se je dvomilo, izrekalo, premišljevalo in jih revidiralo. Poslušali smo o beguncih, o davkih in o privatizaciji, o izgubljenih milijardah in preplačanih storitvah, a ničesar nismo slišala o nasilju nad ženskami. O položaju starejših žensk. O plačilnih neenakosti med moškimi in ženskami. O potrebi po ustvarjanju enakih izhodiščnih pogojev ne zgolj med moškimi in ženskami, temveč med vsemi ženskami. O življenju v družbi deklarirane enakopravnosti, ki ne razume razlike med enakostjo, enakovrednostjo in enakopravnostjo. Ženske, spet, nismo bile slišane. Politika je ostala moškega spola. Avtorica prispevka je naša kolumnistka Ana Pavlič. [1]43. člen Zakona o volitvah v državni zbor se glasi: “Na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% od skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov na listi”... Daleč od Švedske, a v evropskem povprečju – kaj smo se naučili?ipes13. junija, 2018Avtorji / Faris Kočan / Gender HubSlovenke in Slovenci smo se v nedeljo, 3. junija letos, odločali o tem, kdo nas bo zastopal v osmem sklicu Državnega zbora RS. Če napravimo kratek zgodovinski oris zastopanosti žensk v parlamentu lahko vidimo, da nam je v preteklosti šlo precej slabše kot nam gre danes – najslabšo zastopanost žensk v parlamentu beležimo v mandatu med leti 1996–2000 in 2004–2008, ko je bilo izvoljenih zgolj 12 žensk (13 % zastopanost), najbolje pa v mandatu med leti 2011–2013 (32 %) in 2014–2018 (35 %).” V zadnjih dvajsetih letih smo bili priča impresivnemu porastu deleža zastopanosti žensk v nacionalnih parlamentih širom sveta, tudi na račun Pekinške platforme, ki je bila podpisana leta 1995 v sklopu četrte svetovne konference o ženskah na ravni Organizacije združenih narodov (OZN). Na konferenci so se države zavezale, da bo 30 % žensk vključenih v odločevalske procesa, a brez kakršnegakoli časovnega okvirja, ki bi določal implementacijo. Čeprav v tej platformi torej zeva datumska odsotnost, velja izpostaviti dejstvo, da se je delež žensk v parlamentu na svetovni ravni v zadnjih dvajsetih povečal za 10,8 %, kar je privedlo do tega, da je bilo leta 2015 na svetu 22,1 % poslank in 78,9 % poslancev. Vendar pa se je trend začel upočasnjevati že leta 2014. Tako zelo, da je rast znašala zgolj 0,3 %. Slovenija je leta 2014 sicer imela v poslanskih klopeh največ žensk do zdaj (35 %), a je po letošnjih predčasnih volitvah ponovno padla na 24,4 %. V tem kontekstu je vredno pogledati kaj smo se na globalni ravni o deležu zastopanosti žensk naučili. SPREMEMBA POLITIČNIH PRILOŽNOSTI Največje spremembe so se zgodile v državah, kjer so bili obstoječi politični dogovori izzvani do te mere, da se je ustvaril trenutek nestabilnosti in pripravljenost za eksperimentiranje. S tem se je hkrati odprla tudi pot do okna priložnosti za to, da so odločevalci na politično agendo umestili vprašanje zastopanosti žensk. To se je najbolj videlo v večini post-konfliktnih držav, saj je konec vojne predstavljal priložnost za državo, da na novo spiše Ustavo in vzpostavi moderen volilni sistem (denimo Ruanda, Kosovo, Bolivija in Južna Afrika). Določeno stopnjo politične priložnosti je predstavljala tudi Resolucija Varnostnega sveta št. 1325 iz leta 2000, ki je osvetlila potrebo za enako zastopanost, s tem pa je prišlo do zavedanja, da morajo biti ženske zastopane v vseh aspektih ohranjanja in promoviranja miru in varnosti. Poleg post-konfliktnih območij so drugo (politično) orodje za potrebne spremembe masovni prostesti. Slednji so bili ključni pri spreminjanju odnosa do zastopanosti žensk ravno v arabskih državah, in sicer predvsem v Maroku, Egiptu in Tuniziji. Če so v Maroku protesti zakonodajalca prisilili v to, da je zastopanost žensk zakonsko dvakrat povečal in 30 sedežev rezerviral za moške pod štiridesetim letom starosti, pa so v Tuniziji morali zakonodajalci sprejeti Zakon o pariteti, s čimer je postala druga arabska država, ki ima več kot 30 % žensk v poslanskih klopeh. Najbolj zanimiv je zagotovo primer Egipta, kjer so ženske leta 2013 na ulici sprožile reformo Ustave, v kateri je po novem zapisano, da bo ”prim
