Srečno, ženske!

V zadnjem mesecu že drugega koronskega leta smo, po stari potrošniški navadi, še bolj kot med letom prej, bombardirani s podobami idealizirane družine, ki nam kaže da je preživljanje konca leta enakovredno kupom daril, praznim nasmeškom in slavljenju časa, ki ga lahko preživimo vsi skupaj. Skupaj, doma, na varnem… Pa vendar, dom – prostor česa? Varnosti, topline, zavetja in bližine dragih? Niti ne, sploh pa ne v Sloveniji. Čigave družine nam potem sekajo iz zaslonov in zakaj se nam zlagano predstavljajo?

Že uvod v prazni(čni) december je bil za ženske simbolno pomenljiv: na začetku preteklega meseca, natančneje 10. novembra 2021, smo ženske v Evropi praznovale še en dan poraza v odnosu razmerij moči med spoloma, ki sta ga naplavili zgodovina in kultura. Že od tega dne namreč, zaradi izračunane povprečne razlike v plačilu med moškimi in ženskami (v Evropski uniji je plačilna vrzel 14,1 %, v Sloveniji pa 7,9 %), ženske delamo zastonj. Seveda, v službi, kjer smo koncentrirano zaposlene v podplačanih sektorjih in na nižjih delovnih mestih, delamo zastonj, ker (še) več delamo v domovih, ki smo jih opisali zgoraj. Če vemo, da podatki prejšnjih kriz nedvomno kažejo, da slednje ženske prizadanejo bolj ter da je negotovost s finančno odvisnostjo pomemben razlog za ujetost žensk v nasilne odnose – se moramo vprašati kaj nas čaka prihodnje leto.

Leto 2020 je posledice karantenske ujetosti med štiri zidove s povzročitelji nasilja pokazalo v povečanem številu femicidov, že lani pa je policija obravnavala za polovico več ubojev, tretjino več umorov, petino več prijav posilstev, delež kaznivih dejanj nasilja v družini pa se je povečal za 13 %. Tudi za domove in razmerja, v katerih nasilje ni prisotno, velja praznični čas za obdobje nakopičenega stresa in neizpolnjenih pričakovanj. Seveda, kdo pa (lahko) živi tako kot je videti na fotografijah ki si jih razkazujemo ali, ki nam jih vsiljujejo? Pa si jih vseeno kažemo, zraven pripišemo še kakšno modro, drug v drugem pa poglabljamo občutke neuspeha in se rinemo v brezna prazničnih stisk. Lahko pa bi, navdahnjeni z našim znanjem in modrostjo, prešli k dejanjem – si upali pogledati v domove – tam bi videli 75 % prebivalcev in prebivalk Slovenije, ki imajo izkušnjo z nasiljem v družini in spoznali, da je več kot vsaka druga ženska v naši državi od dopolnjenega 15. leta starosti doživela vsaj eno vrsto nasilja. Če bi po tem napeli naša ušesa, bi lahko zgroženi slišali, da četrtina žensk, ki so v Sloveniji žrtve nasilja, v nasilju živijo in trpijo več kot dvajset let svojega življenja. Da o nasilju ne spregovorijo, ker jim kolektivno sporočamo, da je to njihov neuspeh in sramota – one same bi morale delovati namreč tako, da bi bile njihove družine srečne. Zato morajo poskusisiti drugače, spremeniti sebe. Ker so očitno krive same.

Morebiti bomo nato kar naenkrat postali bolj pozorni tudi na vsa izjavljanja seksizma, potrjevanja ženske manjvrednosti in ukalupljanja ženskih vlog, želja, spolnih usmeritev in drugih izbir, kadar jih bomo opazili med svojimi bližnjimi, med tistimi ki nas vodijo in tistimi ki se nam smejijo iz televizijskih ekranov. Drugo leto bomo potem lahko ugotavljale kako je možno, da nas v letu 2022 še vedno poskušajo zaustaviti in disciplinirati z najbolj primitivnimi opazkami, seksističnimi šalami in vprašanji, ki so vredna sramu spraševalcev in spraševalk ter nevredna odgovorov pogumnih žensk, ki se v tej naši mlakuži šentflorjanskega seksizma še odločijo izpostaviti in spregovoriti – pa čeprav (ker so pametne) vedo, da mnogi menijo, da jim je z vstopom žensk v javni prostor, kar dana pravica do razsojanja in ocenjevanja kar vsega kar smo, kako izgledamo in s kom živimo ali spimo.

Po vsem tem, ko bomo s takšno težavo končno opazili tisto kar morajo mnoge živeti vsak dan, bi se morda lahko odločili, da bomo od zdaj naprej (ne šele naslednjo leto, gre za življenja in pravico do svobode, miru in varnosti) videli, prisluhnili in reagirali vsakič, kadar bomo priča nasilju. Da bomo ponudili pomoč, ne bomo obsojali, dvomili in spraševali »zakaj nisi utihnila pravi čas, zakaj si si ga izbrala – zdaj boš spala kot si si postlala, zakaj si se tako oblekla in zakaj se ličiš, zakaj ga izzivaš, saj ni tako hudo, včasih je v redu in lepo«, ampak bomo ponudili oporo, pokazali in povedali, da je drugačno življenje mogoče in, da si ga vsi (in vse) zaslužimo živeti. Mogoče bomo naslednje leto večkrat pomislili tudi na otroke, tiste ki nas gledajo, opazujejo naše reakcije in se učijo iz naših ravnanj in odločitev – kako rešujemo konflikte, kakšne odnose vzpostavljamo in kako razumemo vloge moškega, ženske in družine. Da bi lahko resnično razumeli kaj pomeni, da je otrok žrtev nasilja tudi če je priča nasilju nad kom drugim – kakšne posledice in kakšno popotnico mu s tem dajemo. Da bi se končno odrekli razumevanju, da je nasilje normalno, da ni tako zelo hudo, saj da če bi bilo, bi ženske iz nasilja takoj odšle. Res, kam bi odšle, naj bi se obrnile po pomoč in zaupale okolici, ki razmišlja tako škodljivo? 

Epidemija je povzročila, da bo napredek na področju doseganja enakosti spolov zmanjšan za tretjino. Sprašujem pa se, koliko bosta k temu dodatno prispevali še naša kulturna sprejetost nasilja in seksizma.

O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije