Otroci danes odraščajo v času, ki ga zaznamujejo hitre spremembe, nenehna izpostavljenost informacijam in vse višja pričakovanja. Digitalno okolje briše meje med zasebnim in javnim, družbena omrežja vzpostavljajo nerealne standarde, šolski in družbeni sistemi pa pogosto nagrajujejo uspešnost, ne pa tudi čustvene pismenosti.
V takšnem okolju stiska ni več izjema, temveč postaja vse pogostejši del odraščanja. Po podatkih mednarodnih raziskav se z znaki tesnobe ali depresivnih stanj sooča že približno vsak peti mladostnik_ca, pri čemer številni_e ostajajo brez ustrezne podpore ali pa svojo stisko izražajo na načine, ki jih odrasli ne prepoznajo.
Prav zato postaja ključno vprašanje: ali znamo kot družba pravočasno prepoznati stisko – in ali smo pripravljeni nanjo tudi ustrezno odgovoriti?
V tem kontekstu smo v Kulturni dvorani Sevnica 17. marca 2026 izvedli strokovno razpravo o duševnem zdravju otrok na kateri smo z različnimi intervencijami (ne)pedagoško osebje usposobili za spolno občutljivo krepitev duševnega zdravja otrok v šolah. Dogodek, organiziran v sklopu projekta SPARK, je presegel vsa naša pričakovanja – zanimanje je bilo tako veliko, da je bila dvorana premajhna za vse, ki so želeli sodelovati.
Dogodek je povezal starše, pedagoške in strokovne delavce_ke, zdravstvene strokovnjake_inje ter širšo javnost z namenom skupnega razmisleka: kako bolje razumeti stiske otrok in kako nanje odgovarjati odgovorno, pravočasno in vključujoče.
Osrednji del dogodka je predstavljala okrogla miza, na kateri so sodelovale strokovnjakinje z različnih področij: mag. Ana Pavlič (IPES), Mirjana Jelančič (Osnovna šola Sava Kladnika Sevnica) in Jerneja Košič (Zdravstveni dom Sevnica).
Dogodek je ob koncu nadgradilo še predavanje Aljoše Bagole Ne! je moč, ki je odprlo prostor za razmislek o mejah, pričakovanjih in skrbi zase, ter zanimiva razprava z udeleženci_kami.
Ključni poudarki razprave
Stiska ni vedno glasna
Eden ključnih poudarkov razprave je bil, da se duševne stiske pri otrocih pogosto ne kažejo na očiten način. Namesto izrazitih signalov se pojavljajo subtilni premiki: že sprememba v vedenju – tudi če je na prvi pogled majhna – je lahko pomemben pokazatelj stiske. To vključuje umik iz odnosov, nenadno razdražljivost, izgubo interesa za dejavnosti, ki so otroku prej pomenile veliko, telesne simptome brez jasnega vzroka (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu), težave s spanjem, spremembe v apetitu, upad koncentracije ali občutek stalne utrujenosti.
Pogosto se stiska kaže tudi kot povečana občutljivost na kritiko, strah pred neuspehom, perfekcionizem ali izrazita potreba po potrditvi, pa tudi kot tišina, ki nadomesti prej spontano izražanje.
Prav ti tihi signali so pogosto spregledani – bodisi zato, ker jih odrasli normaliziramo kot del odraščanja, bodisi zato, ker zanje v vsakdanjem tempu nimamo dovolj časa, prostora ali pozornosti.
Ko otroci prevzemajo čustveno breme odraslih
Razprava je osvetlila tudi dinamiko, v kateri otroci prevzemajo odgovornost za čustveno stanje odraslih. V vsakdanjih situacijah to pomeni, da prilagajajo svoje vedenje, da bi zmanjšali napetosti, preprečili konflikte ali razbremenili starše.
Takšni vzorci pogosto izhajajo iz nezmožnosti odraslih, da bi sprejeli in zdržali ob otrokovi stiski. Namesto da bi bila stiska prepoznana in naslovljena, se odgovornost za njeno uravnavanje tiho prenese na otroka.
Otrok se tako uči, da mora biti miren, prilagodljiv in neobremenjujoč, tudi takrat, ko sam_a potrebuje podporo. Dolgoročno to vpliva na razvoj samopodobe, občutek varnosti in sposobnost postavljanja meja v odnosih.
Spol kot okvir izražanja stiske
Razprava je pokazala tudi, da način doživljanja in izražanja duševnih stisk ni nevtralen, temveč je močno prepleten s spolnimi normami in pričakovanji.
Dekleta pogosteje usmerjajo stisko navznoter – skozi tesnobo, samokritičnost, občutke nezadostnosti ali pretirano odgovornost. Fantje pa so pogosteje socializirani v smeri potlačevanja čustev, kar se lahko kaže v razdražljivosti, umiku ali vedenjskih odzivih, ki prikrivajo notranjo stisko.
Ti vzorci niso prirojeni, temveč naučeni. Nastajajo v okolju, ki dekletom in fantom že zgodaj sporoča, katera čustva so sprejemljiva in katera ne.
Zato je razumevanje duševnega zdravja otrok nujno povezano tudi z razumevanjem spolnih stereotipov – in z aktivnim ustvarjanjem prostora, kjer lahko vsi otroci izražajo celoten spekter čustev brez strahu pred obsojanjem.
Dogodek v Sevnici je jasno pokazal, da razprava o duševnem zdravju otrok ni več nekaj, kar lahko odlagamo ali prepuščamo posameznikom in posameznicam. Gre za skupno odgovornost, ki presega šolski prostor in sega v družine, institucije in širšo družbo.
Če želimo ustvariti okolje, v katerem otroci lahko razvijajo občutek varnosti, pripadnosti in lastne vrednosti, moramo premakniti fokus – od odzivanja na krize k njihovemu preprečevanju. To pomeni več poslušanja, več razumevanja in manj normaliziranja stisk kot “običajnega dela odraščanja”.
Otroci ne potrebujejo popolnega okolja. Potrebujejo okolje, v katerem so lahko slišani, razumljeni in podprti – tudi takrat, ko jim je težko.
